Jedro

Tožnik je bil v delovnem razmerju pri slovenskem podjetju, delo pa je opravljal v Srbiji, kar pomeni, da so se morali prispevki za socialno zavarovanje zanj plačevati zavodu za socialno zavarovanje, kjer je delo dejansko opravljal in to je na območju Republike Srbije. Dejstvo, da so se prispevki za socialno zavarovanje plačevali v kraju dejanskega opravljanja dela, pomeni, da se šteje, da je tožnik sporno obdobje dopolnil v zavarovanju pri srbskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnik tako pri toženi stranki nima zavarovanja, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu za sporno obdobje prizna sorazmerni del starostne pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se ugodi.

Izpodbijana sodba in sklep se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 3. 2012 in z dne 6. 7. 2012 ter da se tožniku prizna sorazmerni del starostne pokojnine za obdobje od 1. 8. 1963 do 23. 7. 1966 in povrnejo stroški postopka, zavrne.

Tožnik krije sam stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 7. 2012 in št. ... z dne 1. 3. 2012 ter zadevo vrnila toženki v ponovno upravno odločanje ter pri tem sklenilo, da je toženka dolžna na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani plačati stroške postopka, ki so nastali tožniku v višini 276,20 EUR. Z izpodbijanim sklepom z dne 9. 10. 2013 pa sodbo v 2. točki izreka popravilo tako, da se znesek 276,20 EUR nadomesti z zneskom 213,26 EUR.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je sporno obdobje v času od 1. 8. 1963 do 23. 7. 1966 potrebno upoštevati kot slovensko zavarovalno dobo. Meni, da je srbski nosilec socialnega zavarovanja, glede na odločbo z dne 12. 2. 1996 in njeno prilogo z napačnimi podatki, pričel postopek preračuna - ponovne odmere pokojnine po 38. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Sporazum; Ur. l. RS, št. 30/10 - MP 05/10). V tem postopku je bilo pri toženki ugotovljeno, da tožnik v Republiki Sloveniji nima zavarovalne dobe, saj v matični evidenci ni nobenih podatkov o zaposlitvi tožnika v Republiki Sloveniji. Po določbi 203. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pa se pokojninska doba, plača, prispevki ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo po podatkih matične evidence. Očitno je, da je srbski nosilec v matični evidenci te podatke imel, sicer jih ne bi mogel upoštevati pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine (zavarovalna doba) in tudi ne pri sami odmeri starostne pokojnine (dohodki). V prid ugotovitvi, da so bili prispevki plačani v Republiki Srbiji govorita tudi okoliščini, da je tožnik srbski državljan in da je ves čas imel stalno prebivališče v A., kjer je bila tudi prodajalna, kjer je delal. Po določbi 25. člena Temeljnega zakona o prispevkih in davkih občanov (Ur. l. SFRJ, 32/64 s spremembami) so se prispevki po odbitku obračunali po stopnjah, ki jih je določila družbeno politična skupnost, na območju katere se dohodek ustvarja, plačevali pa so se tisti družbeno politični skupnosti, na območju katere je imel zavezanec stalno prebivališče. Tožnik je bil v delovnem razmerju v B. - prodajalna A. na delovnem mestu prodajalca. Srbski nosilec zavarovanja je na zaprosilo toženke posredoval nov obrazec SRB/SI 25 z dne 12. 6. 2012 - potrdilo o poteku zavarovalne dobe, iz katerega izhaja, da na podlagi preverjenih podatkov srbski nosilec zavarovanja potrjuje naslednjo zavarovalno dobo: od 12. 6. 1958 do 30. 8. 1958, od 19. 12. 1958 do 9. 12. 1960, od 10. 12. 1960 do 30. 7. 1963 in od 1. 8. 1963 do 17. 12. 1995, v trajanju 37 let, 2 meseca in 18 dni. Celotno sporno obdobje zaposlitve pri B. je torej potrjeno kot srbska zavarovalna doba. To pa pomeni, da so bili tam tudi plačani prispevki, saj drugače tega obdobja srbski nosilec ne bi potrdil kot srbsko zavarovalno dobo z obrazcem SRB/SI 25, ki je javna listina. Navedeni obrazec ne potrjuje zgolj skupno zavarovalno dobo, saj je vsebina obrazca dogovorjena skladno z določbo 2. odstavka 3. člena Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma. Zavarovalna doba, ki je dopolnjena v eni državi pogodbenici, se drugi državi pogodbenici sporoča s predpisanim obrazcem SRB/SI 25 oziroma SI/SRB 25. Na zadnji strani obrazca SRB/SI 25 z dne 12. 6. 2012 se nahaja tudi uradni zaznamek, da se s tem obrazcem nadomesti obrazec SRB/SI z dne 25. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je tako zmotno presodilo listine v upravnem spisu in posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa je bilo tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno. Ker tožnik v Republiki Sloveniji ni dopolnil nobene zavarovane dobe, ni prav nobene pravne podlage za ponovno odmero pokojnine po 38. členu Sporazuma. V zvezi z izpodbijanim sklepom je tožena stranka menila, da se po določbi 1. odstavka 328. člena ZPP lahko popravijo napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne računske pomote, pomanjkljivosti glede oblik in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Sodišče pa z izpodbijanim sklepom ni popravljalo napak v številkah in tudi ne kakšne druge očitne pisne ali računske pomote, temveč je popravljalo odločitev o stroških postopka, česar pa ni mogoče storiti s sklepom o popravi.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem meni, da je tožnik dokazal z listinsko dokumentacijo, zlasti delovno knjižico, plačilnimi listinami z obračunanimi prispevki in odločbo srbskega nosilca zavarovanja sporno zavarovalno dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Srbski nosilec zavarovanja tudi z obrazcem z dne 25. 3. 2011 sporne zavarovalne dobe ni potrdil kot svoje, saj temu nasprotuje odločba srbskega nosilca zavarovanja z dne 12. 2. 1996, ki je že tedaj sporno obdobje navajala, kot dopolnjeno v Republiki Sloveniji, tako da pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbi zoper sodbo in sklep sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob dejanskem stanju, kot izhaja iz listin v spisu, zmotno uporabilo materialno pravo, saj so bila nepopolno uporabljena določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Pravna podlaga sporne odločitve je določba 2. odstavka 187. člena ZPIZ-1, ki določa, da se v zavarovalno dobo osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje čas dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom določeno drugače. Pri tem je sporno samo vprašanje ob jasno dokazanem dejstvu, da je bil tožnik v delovnem razmerju, če je bil v spornem obdobju v zavarovanju pri zavodu, to pa pomeni, da je potrebno poiskati ustrezne predpise, ki so urejali financiranje socialnega zavarovanja in njihove organizacije ter predpise o postopkih za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja in na njihovi podlagi ugotoviti utemeljenost zahtevka.

Predmet tega socialnega spora je na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 7. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo tožene stranke, št. ... z dne 1. 3. 2012. S citiranima odločbama je toženka odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Iz listin v spisu je razvidno, da je srbski nosilec zavarovanja z odločbo z dne 12. 2. 1996 tožniku priznal pravico do starostne pokojnine. Pri priznanju pravice je bila tožniku upoštevana skupna zavarovalna doba 37 let, 2 meseca in 20 dni. Iz priloge k navedeni odločbi izhaja, da je srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v zvezi s podatki o pokojninskem zavarovanju navajal, da obdobje od 1. 7. 1963 do 31. 12. 1964 in od 1. 1. 1964 do 23. 7. 1966 gre za zavarovanje v Republiki Sloveniji. Iz tega razloga se je postopek začel po uradni dolžnosti dne 25. 3. 2011 pri srbskem nosilcu zavarovanja, po 38. členu Sporazuma. Ta je zadevo poslal toženi stranki v pristojno reševanje, saj je tožniku v Republiki Srbiji že bila priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 12. 2. 1996. V obrazcu SRB/SI 25 z dne 25. 3. 2011 je srbski nosilec zavarovanja potrdil zavarovalno dobo v skupnem trajanju 34 let, 2 meseca in 27 dni. Tožena stranka je v okviru postopka za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine ugotovila, da v matični evidenci toženke o zaposlitvah oziroma o vključenosti tožnika v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na območju Republike Slovenije ni podatkov in odločila, da tožnik nima pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine z odločbo z dne 1. 3. 2012. V pritožbenem postopku, je na temelju pritožnikovih navedb, v mikrofilmskem arhivu ponovno preverila vso dokumentacijo v zvezi z pokojninskim in invalidskim zavarovanjem tožnika in ponovno ugotovila, da evidence o zavarovanju pritožnika v Republiki Sloveniji ne obstajajo. Dokazni postopek je dopolnila tako, da je srbskega nosilca zavarovanja zaprosila za ponovno potrditev srbske zavarovalne dobe. Srbski nosilec zavarovanja je dne 18. 6. 2012 slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja posredoval novo potrdilo o poteku zavarovalne dobe v Srbiji, iz katerega je razvidno, da je celotno sporno obdobje zaposlitve zavarovanca v B., to je od 19. 6. 1963 do 30. 7. 1963 in od 1. 8. 1963 do 23. 7. 1966, zavarovalna doba dopolnjena v Srbiji.

Dokazi, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje (delovna knjižica, odločba srbskega nosilca zavarovanja z dne 12. 2. 1996, potrdilo srbskega nosilca zavarovanja z dne 21. 3. 2011, plačilni listi za sporno obdobje oziroma plačilni seznami iz katerih izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri podjetju B. in da so bili obračunani tudi prispevki za socialno zavarovanje), sami po sebi ne dajo odgovora na to, kar je temeljno vprašanje v predmetnem sporu, kam so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju. Odgovor na navedeno vprašanje pa daje osnovo za priznanje oziroma vštevanje zavarovalne dobe pri toženi stranki oziroma ali je tožbeni zahtevek tožnika upravičen.

V spornem obdobju je 158. člen Zakona o pokojninskem zavarovanju (ZPZ - Ur. l. FLRJ št. 53/57 in naslednji) določal, da za odločanje o pravici do osebne pokojnine odloči krajevno pristojen zavod za socialno zavarovanje, na katerega območju je zavarovanec v delovnem razmerju takrat, ko vloži zahtevo. Iz Uredbe o financiranju socialnega zavarovanja (Uredba, Ur. l. SFRS, št. 12/55) iz 3. odstavka 61. člena izhaja, da se v primeru, če se opravljajo dela izven območja okrajnega (mestnega) zavoda za socialno zavarovanje, na katerem imajo svoj sedež, se za delavce in uslužbence prispevki za socialno zavarovanje plačujejo na območju, na katerem opravljajo dela, razen če gre za delavce, ki so na taka dela poslani samo za opravljanje montažnih ali drugih del. Po določbi 25. člena Temeljnega zakona o prispevkih in davkih občanov (Ur. l. SFRJ, št. 32/64 s spremembami) so se prispevki po odbitku obračunali po stopnjah, ki jih je določila družbenopolitična skupnost, na območju katere se dohodek ustvarja, plačevali pa so se tisti družbenopolitični skupnosti, na območju katere je imel zavezanec stalno prebivališče. Navedeni predpisi so relevantni za odločitev v predmetni zadevi.

V tožnikovem primeru to pomeni, da je bil ta v delovnem razmerju v podjetju B., da pa je delo opravljal v Srbiji v A., kar pomeni, da so se morali prispevki za socialno zavarovanje zanj plačevati zavodu za socialno zavarovanje, kjer je delo dejansko opravljal in to je na območju Republike Srbije. To je po mnenju pritožbenega sodišča bistveno za ugotovitev ali je bil nekdo v nekem obdobju v zavarovanju pri zavodu ali ne. Da je tako, posredno kažejo tudi dokazi, ki so se v sodnem postopku na sodišču prve stopnje izvajali, to je potrdilo srbskega nosilca zavarovanja na obrazcu SRB/SI 25 z dne 12. 6. 2012 o poteku zavarovalne dobe iz katere izhaja, da je sporno obdobje potrjeno kot srbska zavarovalna doba. Z navedenim obrazcem, kot pravilno navaja toženka v pritožbi, se ne potrjuje skupna zavarovalna doba med podpisnicama Sporazuma, temveč se s strani ene podpisnice drugi podpisnici sporoča, zavarovalna doba dopolnjena v eni podpisnici, kar pomeni, da se z obrazcem SRB/SI 25 sporoča slovenskemu nosilcu zavarovalno dobo, ki jo je zavarovanec dosegel v Republiki Srbiji. Z obrazcem z dne 12. 6. 2012 se je nadomestil tudi obrazec z dne 25. 3. 2011. Dejstvo, da so se prispevki za socialno zavarovanje plačevali v kraju dejanskega opravljanja dela, pomeni, da se šteje, da je tožnik sporno obdobje dopolnil v zavarovanju pri srbskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Do sedaj navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena, tožnik tako pri toženi stranki nima zavarovanja in je njena odločitev, ki se je preizkušala v tem sodnem sporu pravilna.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 358. členom ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Posledično, glede na uspeh v pravdi, je odpravilo tudi izpodbijani sklep z dne 9. 10. 2013, s katerim je sodišče prve stopnje sodbo v stroškovnem delu popravilo tako, da je znesek 276,20 EUR nadomestilo z zneskom 213,26 EUR. V skladu s 165. členom ZPP upoštevajoč 155. člen ZPP je sklenilo, da tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.