Jedro

Ob ugotovitvi, da je za obstoj pokojninskega in invalidskega zavarovanja v spornem obdobju pomembno, kateremu nosilcu zavarovanja oziroma na katerem območju so bili za tožnika plačani prispevki (da je delodajalec zanj plačeval prispevke, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), je sodišče utemeljeno izhajalo iz takratne pravne ureditve, da se prispevki od osebnih dohodkov plačujejo družbeno-politični skupnosti oziroma nosilcu zavarovanja, na katerega območju se delo opravlja oziroma na katerem ima delavec stalno prebivališče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 1. 3. 2012 in z dne 6. 7. 2012, s katerima je bilo ugotovljeno, da tožnik pri toženi stranki nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, hkrati pa toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka. Ob ugotovitvah, da že iz obrazložitve odločbe nosilca zavarovanja v Srbiji o upokojitvi tožnika z dne 12. 2. 1996 izhaja, da ima tožnik od skupne zavarovalne dobe 37 let, 2 meseca in 10 dni del zavarovalne dobe (od 1. 8. 1963 do 23. 7. 1966) v Sloveniji, da je bilo ob prevedbi tožnikove pokojnine na podlagi določb 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (sporazum o socialnem zavarovanju - Ur. l. RS - MP, št. 5/2010) s strani srbskega nosilca zavarovanja tožniku odmerjena pokojnina v sorazmernem delu glede na 34 let, 2 meseca in 27 dni zavarovalne dobe v Srbiji, glede odmere sorazmernega dela pokojnine pa je bila zadeva po uradni dolžnosti odstopljena toženi stranki, da je bil tožnik v času od 1. 8. 1963 do 23. 7. 1966 v delovnem razmerju pri takratnem podjetju P., K., kot prodajalec v njihovi prodajalni v Novem Sadu, je sodišče štelo, da je bil tožnik v tem času dejansko zavarovan pri nosilcu zavarovanja v Sloveniji, to je predniku tožene stranke, ne glede na to, da to zavarovanje v matični evidenci tožene stranke ni bilo evidentirano in ne glede na kasnejše potrdilo nosilca zavarovanja v Srbiji, za katero je štelo, da izkazuje le tožnikovo skupno zavarovalno dobo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da za rešitev spora ni bistveno, da je bil tožnik v času od 19. 6. 1963 do 23. 7. 1966 zaposlen pri takratni P. K., temveč je bistveno, kateremu nosilcu zavarovanja oziroma na katerem območju so bili v tem času plačani prispevki glede na to, da je tožnik ves čas delal v Novem Sadu. Pri tem je ugotovilo, da so se na podlagi določb takratne Uredbe o financiranju socialnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 12/55), v primeru dela delavca izven območja zavoda, pristojnega po sedežu delodajalca, prispevki za socialno zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja na območju, kjer se je opravljalo delo (razen za le začasno napotene delavce). Po določbah Temeljnega zakona o prispevkih in davkih občanov (Ur. l. SFRJ, št. 32/64) pa so se prispevki plačevali tisti družbeno politični skupnosti, na območju katere je imel zavezanec (občan, ki ima osebni dohodek, od katerega se plačujejo prispevki) stalno prebivališče. To pomeni, da so bili tudi za tožnika v spornem obdobju prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačani glede na kraj njegovega dela in bivanja, to je v Srbiji. Očitno pa je bil obstoj zavarovanja v Srbiji naknadno ugotovljen tudi pri samem sedanjem nosilcu zavarovanja v Srbiji, ki je med postopkom odločanja pri toženi stranki ob naknadnem preverjanju dne 12. 6. 2012 na ustreznem obrazcu potrdil, da ima evidentirano tožnikovo zavarovalno dobo tudi za sporno obdobje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče druge stopnje brez dokazne ocene spremenilo dejansko stanje in zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče navaja le obstoj predpisov, na podlagi katerih domneva obstoj drugih dejstev, ne da bi se izrecno opredelilo, katera dejstva šteje za dokazana.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje sta ugotavljali dejansko stanje na podlagi listinskih dokazov. Pri tem je sodišče druge stopnje opozorilo, da je za odločitev v zadevi pomemben pravni pomen posameznih ugotovljenih dejstev oziroma pravna opredelitev le teh. Ob ugotovitvi, da je za obstoj pokojninskega in invalidskega zavarovanja v spornem obdobju pomembno, kateremu nosilcu zavarovanja oziroma na katerem območju so bili za tožnika plačani prispevki (da je delodajalec zanj plačeval prispevke, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), je sodišče izhajalo iz takratne pravne ureditve, da se prispevki od osebnih dohodkov plačujejo družbeno-politični skupnosti oziroma nosilcu zavarovanja, na katerega območju se delo opravlja oziroma na katerem ima delavec stalno prebivališče. To za tožnika pomeni, da so bili zanj prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na plačilo katerih je vezana zavarovalna doba, tudi v času njegove zaposlitve pri takratnem podjetju P. s sedežem v Kranju, plačani v Srbiji, glede na to, da je tožnik ves čas delal v Novem Sadu in je imel na območju Srbije tudi stalno prebivališče. Takšna pravna ureditev logično pomeni, da sama zaposlitev tožnika pri delodajalcu s sedežem v Sloveniji, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za pomembno okoliščino, dejansko za opredelitev nosilca tožnikovega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni bila bistvena. Prav tako za odločitev v zadevi ni mogla biti bistvena omemba tožnikove slovenske zavarovalne dobe v obrazložitvi odločbe o tožnikovi starostni upokojitvi v Srbiji v letu 1996, saj takrat to dejstvo za tožnikovo upokojitev in odmero višine pokojnine ni bilo pomembno (očitno pa je ta zapis v prvotni odločbi o upokojitvi po sklenitvi sporazuma o socialnem zavarovanju zavedel organe nosilca zavarovanja v Srbiji, da se je lotil sicer nepotrebne privedbe tožnikove pokojnine v smislu določb navedenega sporazuma). Po pravni ureditvi plačevanja prispevkov v spornem obdobju pa je sodišče kot logično ugotovilo, da v matični evidenci tožene stranke utemeljeno ni bilo podatkov o tožnikovi zavarovalni dobi, saj za tako evidenco ni bilo niti dejanske in niti pravne podlage. Hkrati je sodišče druge stopnje utemeljeno ugotovilo, da je iz naknadnega oziroma zadnjega sporočila srbskega nosilca zavarovanja na ustreznem obrazcu z dne 12. 6. 2012, glede katerega je na podlagi sporazuma o socialnem zavarovanju jasno definiran pomen sporočenih podatkov, tudi sicer izhaja, da ima navedeni nosilec zavarovanja dejansko evidentirano celotno tožnikovo zavarovalno dobo v trajanju 37 let, 2 meseca in 20 dni. Glede na to je tožena stranka utemeljeno odklonila tožniku priznati pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine.

7. Glede na navedene ugotovitve in logični pomen teh ugotovitev tožnik sodbi sodišča druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker v reviziji uveljavljen revizijski razlog ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.