Jedro

Denacionalizacijski postopek je po svojih značilnostih in po svoji naravi najbližje razlastitvenemu postopku kot vrsti nepravdnega postopka, kar v zvezi s stroškovno odločitvijo terja smiselno uporabo 104. člena ZNP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. in 4. točki izreka spremeni tako, da se upravičenki J. K. vrne ... parc. št. ... vl. št. ... k.o. G. v. in ... parc. št. ... vl. št. ... k.o. G. v., upravičencu J. K. ... parc. št. ... vl. št. ... k.o. L. v. in ... parc. št. ... vl. št. ... k.o. L. v., v 7. točki izreka pa tako, da sta nasprotna udeleženca predlagateljem dolžna povrniti stroške tega postopka v višini 102.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 40.000,00 SIT tečejo od 12.06.2000 dalje do plačila, od zneska 62.700,00 SIT pa od 03.12.2003 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje upravičenki J. K. vrnilo v last in posest ... parc. št. ... vl. št. ... k.o. G. v. in ... parc. št. ... vl. št. ... k.o. G. v., ki sta v lasti RS, upravičencu J. K. pa ... parc. št. ... vl. št. ... k.o. L. v. in ... parc. št. ... vl. št. ... k.o. L. v.. Parcele so v lasti R.S., zavezanec za njihovo vračilo pa je S. k. z. in g. R.S. Nadalje je še odločilo, da upravičencu J. K. za nevrnjenih ... m2 parc. št. ... k.o. L. v. (sedaj ... m2 parc. št. ... in ... m2 parc. št. ..., obe k.o. L. v.) pripada odškodnina v znesku 108.604,00 SIT, ki jo je dolžna plačati S. o. d. z izročitvijo ustreznega števila obveznic z obrestmi po ZDen v treh mesecih po pravnomočnosti tega sklepa. Obema upravičencema je za skrbnika vrnjenega premoženja določilo predlagatelja J. K., vsaki stranki pa naložilo, da trpi svoje stroške postopka.

Proti takšnemu sklepu so se iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s I. odstavkom 56. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen, in s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP) pritožili predlagatelji. V pritožbi so navedli, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker iz obrazložitve sklepa ni razvidno, kako je določilo višino odškodnine oziroma solastniški delež vrnjenih parcel, zato sklepa ni mogoče preizkusiti, sploh pa sta višina odškodnine oziroma solastniški delež ocenjena prenizko. Zaradi dolgotrajnega postopka je bilo kršeno tudi načelo ustavne enakosti državljanov, saj so v času, ko je bil njihov predlog vložen, izplačani zneski odškodnine za podržavljene parcele po takratnih merilih predstavljali 28,05% in 19,65% vrednosti parcel, po spremenjeni Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja iz leta 1996 pa kar 70,11% in 49,12% dejanske vrednosti parcel. Če bi torej sodišče postopek zaključilo pred objavljeno spremembo odredbe, bi predlagatelji dobili nazaj celotne parcele, sedaj pa so zaradi spremenjenega vrednotenja dobili nazaj veliko manj. S tem so postavljeni v neenakopraven položaj s tistimi razlaščenci, ki so dobili zemljišča vrnjena še po prejšnjih cenitvah in je bilo s tem kršeno ustavno načelo pravne enakosti državljanov, predlagatelji pa se bodo zaradi navedene kršitve obrnili tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice. Pritožili pa so se tudi zoper stroškovni izrek in predlagali, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ustrezno spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Nasprotna udeleženca na pritožbo predlagateljev nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Odločitev o tem, v kakšnem odstotku sta nasprotna udeleženca denacionalizacijskima upravičencema zavezana vrniti podržavljeno premoženje v naravi in kot odškodnino (J. K. 63,47% nekdanje parc. št. ... k.o. G. v., J. K. pa 47,86% nekdanje parc. št. ... k.o. G. v.), je po presoji sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna.

I. odstavek 72. člena ZDen določa, da se odškodnine, dane za podržavljeno premoženje, pri odločanju o denacionalizaciji ne upoštevajo, razen če so presegle 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Na podlagi V. odstavka 44. člena ZDen se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij (določba se analogno uporablja tudi za ugotavljanje denarne vrednosti odškodnin, plačanih ob podržavljenju, za kar je šlo v obravnavanem primeru) valorizirajo tako, da se te vrednosti preračunajo v ZDA dolarje ob upoštevanju paritet dinarja do ZDA dolarja, za realno ohranitev vrednosti pa je treba upoštevati še povprečno povečanje dolarskih cen. Zakonodajalec je v tem določilu tako predpisal kriterije za valorizacijo podržavljenega premoženja z uporabo tečajev, ki so v času nacionalizacije veljali po vsakokratni tečajni listi N. b. J. (v nadaljevanju ...), zaradi česar je pariteta dinarja do ZDA dolarja, veljavna v času podržavljenja, v skladu s tem določilom dejansko vprašanje, ki ga lahko ugotavljajo organi, pristojni za vodenje denacionalizacijskih postopkov, sami in ne zgolj na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja, ki jo je leta 1992 izdal minister za finance. V tej odredbi je namreč minister zgolj ugotovil razmerja, ki so veljala med dinarjem in ZDA dolarjem v posameznih obdobjih, pri čemer pa je, namesto da bi ugotovil uradno pariteto, določeno s tečajno listo NJB, ki je veljala med dinarjem in ZDA dolarjem v obdobju od 01.01.1963 pa do 25.07.1965 (to je en ZDA dolar za 300 dinarjev), navedel razmerje en ZDA dolar za 750 dinarjev. Napako je odpravil z izdajo Odredbe o spremembi odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja leta 1996, s katero je tako prvotno nepravilno določeno pariteto dinarja do ZDA dolarja le uskladil z zakonsko določenim kriterijem, ta odredba iz leta 1996 pa je predstavljala pravno podlago za odločitev o deležu vrnitve v obravnavanem primeru. Iz navedenega tako jasno izhaja, da je bila zaradi upoštevanja popravljene odredbe vrnitev deležev opravljena v skladu s kriteriji, ki jih predpisuje ZDen, zato je zaradi pravilne uporabe materialnega prava v tem delu pritožba predlagateljev neutemeljena.

Zaradi takšnega postopanja prvostopnega sodišča, ki je odločitev oprlo na spremenjeno odredbo, pa tudi ni bilo kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) oziroma načelo enakega varstva pravic (22. člen URS), kar zatrjujejo predlagatelji sedaj v pritožbi, čeprav jih je odločanje po letu 1996 v primerjavi z upravičenci, ki so svoje odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja prejeli pred letom 1996, resda postavilo v slabši položaj. Enakost pred zakonom pomeni, da zakona sodišče v enakih dejanskih okoliščinah ne sme uporabiti drugače, o kršitvi tega načela pa je mogoče govoriti tedaj, kadar se sodna odločba odmika od ustaljene sodne prakse. V konkretnem primeru se sodne odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja, izdane po letu 1996, glede kriterijev izračuna sedanje vrednosti odškodnin, prejetih za podržavljeno premoženje, sicer razlikujejo od odločb, izdanih pred spremembo novele, vendar pa na to ni vplivala uporaba materialnega prava (spremenjene odredbe), ki bi bila v nasprotju z načelom enakosti. Sprememba odredbe namreč ni povzročila spremembe materialnopravne podlage kriterijev za izračun vrednosti prejetih odškodnin, ki bi upravičence pri odločanju po tem datumu postavila v slabši položaj (in s tem kršila njihovo enakost pred zakonom), temveč je prinesla zgolj uskladitev nepravilno določenih kriterijev iz odredbe z zakonsko določenimi kriteriji iz 44. člena ZDen, ki pa so obstajali tudi pred tem datumom. S tem v zvezi se tako ne more postavljati vprašanje kršitve načela enakosti in enakega varstva pravic denacionalizacijskih upravičencev, ki so jim bile odločbe izdane po letu 1996, temveč vprašanje pravilnosti posameznih denacionalizacijskih odločb, izdanih pred spremembo odredbe.

Tako se pritožba predlagateljev v zvezi z deleži, ki sta jih nasprotna udeleženca dolžna vrniti, sicer pokaže za neutemeljeno, vendar pa je pri odločanju o pritožbi sodišče druge stopnje ugotovilo, da je prvostopno sodišče napravilo napačen preračun teh deležev iz odstotkov v ulomke. Pri izračunu deležev parcel, ki naj se upravičencema vrnejo v naravi, namreč ni pomembna dejanska velikost parcel, ki se vračajo, zaradi česar je računska operacija prvostopnega sodišča, ko je velikosti parcel množilo z odstotki, v katerih sta nasprotna udeleženca zavezana do vrnitve in delilo s 100, nepotrebna (nepotrebni so torej računi: 2706 x 63,47 : 100, 1618 x 63,47 : 100, 689 x 47,86 : 100 in 4983 x 47,86 : 100), poleg tega pa je v nadaljnjem koraku (pri pretvorbi dobljenih zneskov v ulomke, ki so navedeni v izreku sklepa) tudi neobrazložena in popolnoma nejasna. Jasno je le to, da ulomki, navedeni v izreku sklepa, ne ustrezajo odločitvi sodišča o odstotku parcel, ki se vračajo v naravi, saj predstavljajo zgolj njihove minimalne deleže (1717/259376 je namreč le 0,66%, 1026/77059 je 1,33%, 330/5788 je 5,7% in 2385/18317 je 13%).

Za pravilno določitev vrednosti teh deležev v ulomkih bi torej zadoščalo, če bi sodišče ugotovljene odstotke, ki pripadajo upravičencema, pretvorilo v stotine, tisočine ali celo desettisočine (63% je 63/100, 63,4% je 634/1000, 63,47% pa je 6347/10000, medtem ko je 47% 47/100, 47,8% je 478/1000 in 47,86% znese 4786/10000 ali okrajšano 2393/5000) in nato nasprotnima udeleženca naložiti vrnitev deležev v naravi v tako dobljenih ulomkih.

Ker na pravilno uporabo materialnega prava drugostopno sodišče pazi po uradni dolžnosti (I. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, s I. odstavkom 56. člena ZDen in s 37. členom ZNP), je pritožbi predlagateljev zaradi zgoraj obrazložene napačne pretvorbe odstotkov v ulomke delno ugodilo in sklep prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je J.K. upravičena do vračila ... parc. št. ... in ..., J. K. pa do vračila ... parc. št. ... in ....

Predlagatelji pa se utemeljeno pritožujejo zoper izrek o stroških. Po II. odstavku 71. člena ZDen se v denacionalizacijskem postopku za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo, kar v konkretnem primeru resda pomeni upoštevanje določil ZNP (I. odstavek 56. člena ZDen), vendar pa ne njegovega 35. člena, kot je to storilo prvostopno sodišče. Denacionalizacijski postopek je namreč po svojih značilnostih in po svoji naravi najbližje razlastitvenemu postopku kot vrsti nepravdnega postopka, kar v zvezi s stroškovno odločitvijo terja smiselno uporabo 104. člena ZNP. Po tej določbi pa stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je bilo naloženo plačilo odškodnine, kar za konkretni primer pomeni, da ne trpi vsaka stranka svojih stroškov, temveč sta jih predlagateljem dolžna povrniti zavezanca za vračilo podržavljenega premoženja. Ti stroški znašajo: 100 točk za sestavo predloga, 75 točk za sestavo pripravljalnega spisa, 100 točk za sestavo prve pritožbe in 200 točk za zastopanje na štirih narokih, kar skupaj z 20% DDV znese 62.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje do plačila, poleg tega pa sta nasprotna udeleženca dolžna predlagateljem povrniti tudi 40.000,00 SIT stroškov za izvedenca z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.06.2000 dalje do plačila.

Glede na vse navedeno je pritožba predlagateljev delno utemeljena. Sodišče druge stopnje ji je zato delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 56. člena ZDen in s 37. členom ZNP ), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 56. člena ZDen in s 37. členom ZNP). Drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (razen ugotovljene), pa ni zasledilo.

Izrek o pritožbenih stroških predlagateljev odpade, ker jih niso priglasili.