Jedro

Ker se dodana doba glede na 8. točko 7. člena ZPIZ-2 upošteva pri presoji ali tožnik izpolnjuje pogoje za upokojitev, ne pa pri višini, je toženec na podlagi dopolnjene dobe v trajanju 39 let, 2 meseca in 8 dni, torej brez upoštevanja dodane dobe, tožniku pravilno odmeril starostno pokojnino v višini 56 %.

Toženec je pravilno upošteval novelirano določbo drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki je začela veljati 1. 1. 2016 in je torej že veljala 3. 1. 2016, ko je tožnik izpolnil pogoje za upokojitev skladno z določbo 108. člena ZPIZ-2. Novelirana določba drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2 izrecno določa, da ugodnejše vrednotenje po šestem odstavku 37. člena pride v poštev šele tedaj, ko oseba izpolni pogoje za starostno upokojitev brez upoštevanja dodane dobe ter ostane v zavarovanju. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik pogojev za ugodnejše vrednotenje po šestem odstavku 37. člena ne izpolnjuje, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim zahteva odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2016 in odločbe št. ... z dne 19. 9. 2016 v delu, ki se nanaša na višino starostne pokojnine ter da se mu prizna starostna pokojnina v znesku 860,07 EUR mesečno. Obenem je sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik s predlogom, da se postopek prekine in zahteva presojo ustavnosti 18. in 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 102/2015, v nadaljevanju ZPIZ-2B) ter po odločitvi Ustavnega sodišča RS izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da je 10. 7. 2015 izpolnil vse pogoje za starostno upokojitev in da je dne 2. 12. 2015 vložil zahtevo za starostno upokojitev. Vendar pa je sodišče prezrlo, da je bila novela ZPIZ-2B objavljena šele 24. 12. 2015 in da je začela veljati že 1. 1. 2016 tako, da je vakacijski rok trajal le štiri delovne dneve za prilagoditev novemu predpisu. Zaradi izjemno kratkega vakacijskega roka je bila naslovnikom spremenjenih pravil odvzeta možnost, da svoje ravnanje prilagodijo zakonskim spremembam. Zaradi tega novela ZPIZ-2B protiustavno posega v pravni položaj vseh zavarovancev, ki so pred 1. 1. 2016 izpolnjevali pogoje za ugodnejše vrednotenje pokojnine, vendar pa tega niso mogli več uveljaviti zaradi upokojitve s prvim oziroma 3. 1. 2016, torej neposredno po uveljavitvi novele ZPIZ-2B. Tožniku je zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje s 30. 12. 2015. Z istim dnem je tudi predlagal izbris popoldanske dejavnosti (hišniška dejavnost), ki jo je opravljal preko s. p., vendar je bil ta opravljen šele 2. 1. 2016. Zaradi prepoznega izbrisa je moral tožnik 6. 1. 2016 naknadno prijaviti in hkrati tudi odjaviti zavarovanje za vmesni čas od 31. 12. 2015 do 2. 1. 2016. Tožnik se je zelo trudil, da bi se upokojil že 31. 12. 2015, vendar mu to ni uspelo. Ker je prava neuka oseba in takrat za novelo ZPIZ-2B sploh ni vedel, je šele sedaj ugotovil, da so bila z novelo kršena njegova pravna pričakovanja in da bi bil samo v primeru upokojitve pred 1. 1. 2016 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe na podlagi predpisov, ki so veljali pred novelo ZPIZ-2B. Iz upravičenih razlogov zato v pritožbenem postopku prilaga nove listine, ki dokazujejo, da se tožnik kljub jasnemu namenu ni mogel upokojiti pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2B. Poudarja, da sodišče sodi na podlagi ustave in zakona in da morajo zakoni biti v skladu z ustavo. V okviru pravilne uporabe materialnega prava mora zato sodišče po uradni dolžnosti paziti, da uporabljene zakonske določbe niso v neskladju z ustavo (156. člen Ustave). Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-29/96 in na odločbo v zadevi U-II-1/11, v kateri je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je dolžina predhodnega obdobja odvisna od vrste spremembe. ZPIZ-2B, ki je trajal le komaj nekaj dni in je veljal za vse novelirane določbe, enako nedvomno ne izpolnjuje ustavnih zahtevkov za primerne v prehodnem obdobju pri spremembah pokojninskega sistema. Meni, da določbi 18. in 39. člena novele ZPIZ-2B nista v skladu z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Obenem pa sporno obravnavanje tožnika in vseh ostalih oškodovancev, ki so bili prav tako oškodovani z novelo ZPIZ-2B, predstavlja tudi kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. V zvezi z izpodbijano sodbo navaja, da so bili z novelo ZPIZ-2B določeni novi, strožji pogoji za uveljavitev pravice do ugodnejšega vrednotenja, s čimer je bil tožnik dvakrat oškodovan in sicer, ker pred sporno novelo ZPIZ-2B drugi odstavek 202. člena ZPIZ-2 ni določal, da se dodana doba ne upošteva pri ugodnejšem vrednotenju po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2 in ker je bil z novelo ZPIZ-2B v osmem odstavku novega 202. člena ZPIZ-2 dodan nov pogoj, da je zavarovanec upravičen do višjega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa po šestem odstavku 37. člena tega zakona, ko je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 brez dodane dobe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi ter pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja le še naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta upravni odločbi z dne 20. 10. 2016 in z dne 19. 9. 2016 v delu, ki se nanaša na višino starostne pokojnine, pravilni in zakoniti. Tožniku je od 3. 1. 2016 dalje priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 776,83 EUR mesečno ob upoštevanju dopolnjene pokojninske dobe 38 let in 11 mesecev oziroma 39 let, 2 meseca in 8 dni skupaj s hrvaško dobo ob izpolnjeni zahtevani starosti 55 let in 4 mesece. Tožniku, ki je s tem izpolnil pogoje za upokojitev po 27. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-2, je bila starostna pokojnina odmerjena v višini 56 % pokojninske osnove skladno s prvim odstavkom 37. člena ZPIZ-2. 6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri tožencu zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil 2. 12. 2015. Pravica do starostne pokojnine mu je bila s prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 9. 2016 priznana v znesku 776,83 EUR od 3. 1. 2016 dalje, takšna odločba pa je bila nato v pritožbenem postopku potrjena z dokončno odločbo št. ... z dne 20. 10. 2016. Sporno v tej zadevi pa je, ali je tožnik upravičen do višje starostne pokojnine.

7. Zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev po tem zakonu. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je prenehanje obveznega zavarovanja, razen za uživalce pokojnine iz četrtega odstavka 25. člena tega zakona (prvi in drugi odstavek 108. člena ZPIZ-2). Skladno s prvim odstavkom 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik dne 2. 1. 2016 izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije in da mu je s tem dnem prenehalo zavarovanje iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Do 3. 1. 2016 je dopolnil pokojninsko dobo 39 let, 2 meseca in 8 dni, od tega 4 leta in 22 dni zavarovalne dobe s povečanjem in drugo zavarovalno dobo v trajanju 23 dni (veteran) in dodano dobo 3 leta, 6 mesecev in 22 dni. Do dneva upokojitve 3. 1. 2016 je tožnik izpolnil tudi zahtevan pogoj 40 let pokojninske dobe brez dokupa, vendar šele z upoštevanjem dodane dobe.

9. Ker se dodana doba glede na 8. točko 7. člena ZPIZ-2 upošteva pri presoji ali tožnik izpolnjuje pogoje za upokojitev, ne pa pri višini, je toženec na podlagi dopolnjene dobe v trajanju 39 let, 2 meseca in 8 dni, torej brez upoštevanja dodane dobe, tožniku pravilno odmeril starostno pokojnino v višini 56 %, kar je obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Toženec pa je pravilno upošteval tudi novelirano določbo drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki je začela veljati 1. 1. 2016 in je torej že veljala 3. 1. 2016, ko je tožnik izpolnil pogoje za upokojitev skladno z določbo 108. člena ZPIZ-2. Novelirana določba drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2 izrecno določa, da ugodnejše vrednotenje po šestem odstavku 37. člena pride v poštev šele tedaj, ko oseba izpolni pogoje za starostno upokojitev brez upoštevanja dodane dobe ter ostane v zavarovanju. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik pogojev za ugodnejše vrednotenje po šestem odstavku 37. člena ne izpolnjuje, je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Kot pravilno ugotavlja že tožnik sam, bi bil do ugodnejšega vrednotenja upravičen le, če bi se upokojil pred 1. 1. 2016. Ugodnejše vrednotenje samo po sebi ne predstavlja pravice, temveč način vrednotenja pokojninske dobe pri odmeri pokojnine. Enako tudi pokojninska doba ni pravica, temveč dejstvo oziroma eden izmed pogojev za priznanje pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Nova zakonska ureditev instituta ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe zato že po naravi stvari ne predstavlja posega v pridobljeno pravico, niti v pričakovano pravico. Nova zakonska ureditev niti ni v nasprotju s 155. členom Ustave RS, ki sicer nasprotuje učinkovanju za nazaj. Pogoji določeni v šestem odstavku 37. člena se namreč uporabljajo le za naprej.

11. Ker glede na naravo ugodnejšega vrednotenja ne gre za pravico niti v zvezi s tem za takšno vrste spremembe kot v primerih, na katere se sklicuje pritožba, v konkretni zadevi ni razloga, da bi sodišče postopalo po 156. členu Ustave RS. Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec na področju socialne varnosti široke možnosti pravnega urejanja. Pravica do pokojnine, ki je v prvem odstavku 50. člena Ustave RS določena kot del pravice do socialne varnosti, je v celoti prepuščena zakonskemu urejanju. Ustava ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom in drugim ustavnim določbam, vključujoč tudi načelo zaupanja v pravo, kot eno od načel pravne države. Obseg pravic, določen z zakonom, se zato lahko tudi zmanjša, seveda le z veljavnostjo za naprej.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče ob uporabi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.