Jedro

Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil 2. 1. 2016. Zato je toženec pravilno uporabil predpis, veljaven v času odločanja, to je v času nastanka zavarovalnega primera. Ta določa, da se za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe upošteva pokojninska doba brez dokupa in brez dodane dobe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca z dne 20. 10. 2016 in 19. 9. 2016 v delu, ki se nanaša na višino starostne pokojnine. Tožnik je zahteval njeno priznanje v znesku 860,07 EUR mesečno. Ugotovilo je, da je toženec pri odločanju pravilno upošteval predpis, ki je veljal v času odločanja in ne predpis, veljaven na dan vloge tožnika. Na tej podlagi je tožniku pravilno odmeril starostno pokojnino v višini 776,83 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 103/2018 z dne 20. 6. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali sprememba instituta ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe iz 202. člena ZPIZ-1 (pravilno ZPIZ-2) v že začetem postopku odločanja o zahtevi za starostno pokojnino pomeni poseg v pričakovano pravico tožnika.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je 2. 12. 2015 vložil zahtevo za starostno pokojnino in predlagal upokojitev z 31. 12. 2015, upokojen pa je bil 3. 1. 2016. Tožnik je bil v delovnem razmerju, hkrati pa je imel status samostojnega podjetnika. Izbris dejavnosti je bil opravljen šele 2. 1. 2016. Med postopkom pri tožencu je bila sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B)1, ki je začela veljati 1. 1. 2016. Z njo je bilo protiustavno poseženo v njegov pravni položaj, saj je bilo spremenjeno ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe, in sicer tako, da se pri tem ne upošteva več dodana doba. Zaradi prekratkega vakacijskega roka 8 dni, od tega so bili le štirje delovni dnevi, izbris ni bil opravljen pred koncem leta 2015. Zaradi drugačnega vrednotenja pokojninske dobe je prikrajšan za najmanj 6 odstotnih točk, kar predstavlja mesečno nižjo pokojnino za približno 80,00 EUR. Z vložitvijo zahteve za priznanje in odmero pokojnine je utemeljeno pričakoval, da bo o njegovi pravici odločeno na podlagi pravil, ki so veljala ob vložitvi zahteve. Prepričan je, da sta 18. člen ZPIZ-2B, ki določa nov pogoj za višje vrednotenje pokojninske dobe brez dokupa in 39. člen, po katerem je sprememba začela veljati že 1. januarja 2016, v neskladju z Ustavo RS. Gre namreč za poseg v pričakovane pravice, kar pomeni tudi kršitev pravne varnosti in glede na časovno hitro uveljavitev novele za neprimeren in nesorazmeren ukrep. Predlaga, da Vrhovno sodišče prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem glede ocene ustavnosti navedenih členov ZPIZ-2B oziroma, da reviziji ugodi ter spremeni sodbi nižjih sodišč in ugodi tožbenemu zahtevku.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik 2. 12. 2015 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ta mu je bila priznana z odločbo z dne 19. 9. 2016 v znesku 776,83 EUR od 3. 1. 2016. Delovno razmerje je tožniku prenehalo 30. 12. 2015, iz Poslovnega registra Slovenije pa je bil izbrisan 2. 1. 2016. Do tega dne je dopolnil pokojninsko dobo v trajanju 39 let 2 meseca in 8 dni, od tega 4 leta in 22 dni zavarovalne dobe s povečanjem. Zaradi vključenosti v obvezno dodatno zavarovanje ima še dopolnjeno dodano dobo v trajanju 3 leta 6 mesecev in 22 dni. Z upoštevanjem te dobe je izpolnil pogoj 40 let pokojninske dobe.

9. Z 18. členom ZPIZ-2B je bil spremenjen 202. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)3, ki ureja pravice iz poklicnega zavarovanja. Osmi odstavek tega člena je bil dopolnjen z novim drugim stavkom, ki glasi: „Zavarovanec - član je upravičen do višjega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa po šestem odstavku 37. člena tega zakona, ko izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz četrtega in petega odstavka 27. člena tega zakona brez dodane dobe“ . Na podlagi 39. člena ZPIZ-2B je sprememba začela veljati 1. januarja 2016. 10. Sprememba je posegla v odmero pokojnin, priznanih po njeni uveljavitvi, tudi tožnika. Do 31. 12. 2015 je bilo ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe določeno za zavarovance, ki so izpolnili pogoje za starostno pokojnino po četrtem in petem odstavku 27. člena ZPIZ-2, to je 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa oziroma v letu 2015 znižano starost in pokojninsko dobo brez dokupa. Pri tem se je upoštevala tudi dodana doba. ZPIZ-2B pa je za izpolnitev pogojev za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe izključil dodano dobo. Zakonodajalec je s tem določil, da gredo ugodnosti le tistim zavarovancem, ki so dopolnili 40 let aktivne dobe, to je dobe brez dokupa, dodane ali druge dobe.

11. Upravne organe in nosilce javnih pooblastil zavezuje načelo zakonitosti, ki ima svoj temelj v 2. členu Ustave RS v povezavi z njenim 120. in 153. členom. Temelj upravnega odločanja je zato predpis, ki velja v času odločanja pri organu prve stopnje v trenutku izdaje odločbe, ne glede na to, ali se je predpis kasneje, med postopkom, spremenil. V prehodnih določbah predpisa pa zakonodajalec zaradi načela varstva zaupanja v pravo in s tem varstva pričakovanih pravic določi, ali sprememba vpliva tudi na že začete postopke oziroma se ti dokončajo po prej veljavnih predpisih. Novela ZPIZ-2B posebnih prehodnih določb glede uveljavitve spremembe 202. člena ne vsebuje.

12. Tožnik je vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine 2. 12. 2015, kar pomeni, da se je s tem dnem začel upravni postopek. Na dan vložitve vloge je izpolnjeval pogoj starosti in dopolnjene pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, ne pa pogoja prenehanja zavarovanja. Za priznanje pravice do starostne pokojnine morajo biti na podlagi 108. člena ZPIZ-2 izpolnjeni vsi trije pogoji kumulativno, teh pa tožnik v času pred veljavnostjo ZPIZ-2B ni izpolnjeval. Zato je neutemeljeno pričakovanje tožnika, da si je z vložitvijo zahteve, ne da bi izpolnjeval pogoje, ki jih določa materialni predpis za priznanje pravice, zavaroval svoj položaj oziroma zagotovil, da bo o njegovi pravici odločeno po predpisu, ki je veljal ob vložitvi zahteve. Ker je tožnik pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil 2. 1. 2016, je toženec pravilno uporabil predpis, veljaven v času odločanja, to je v času nastanka zavarovalnega primera. Ta pa določa, da se za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe upošteva pokojninska doba brez dokupa in brez dodane dobe.

13. Revizija opozarja na neustavnost ZPIZ-2B zaradi prekratkega roka njegove uveljavitve, kar je imelo za posledico, da tožnik ni uspel pravočasno urediti svojega položaja, čeprav ZPIZ-2B v pogoj prenehanja zavarovanja ni posegel4. ZPIZ-2B je bil objavljen 24. 12. 2015 in je na podlagi njegovega 39. člena začel veljati 1. januarja 2016. Skladno s 154. členom Ustave RS začne predpis veljati 15 dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Smisel in pomen te določbe je v tem, da uvaja splošno prakso petnajstdnevnega vakacijskega roka, ki ji zakonodajalec sledi vselej, kadar nima posebnih razlogov za podaljšanje ali skrajšanje tega roka. Vsebina ali narava nekaterih predpisov in posebne okoliščine lahko narekujejo, da mora predpis stopiti v veljavo takoj ali na določen datum, ker bi bil sicer lahko ogrožen njegov pričakovani učinek, ali iz drugih razlogov, ki so v splošnem interesu5. To ustavno možnost je zakonodajalec uporabil v primeru ZPIZ-2B.

14. Neutemeljen je revizijski očitek, da je ZPIZ-2B posegel v pričakovane pravice tožnika. Pravica do pokojnine je urejena v 50. členu Ustave RS; njena vsebina v ustavi ni podrobno določena. Zakonodajalec določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, pri čemer mora zakonska ureditev zagotavljati posamezniku socialno varnost in enakost pred zakonom. Spremembe pokojninske in invalidske zakonodaje praviloma zaostrujejo pogoje za pridobitev pravic, kar ni v nasprotju z načelom zaupanja v pravno državo. S prilagajanjem pravic in pogojev za njihovo uveljavitev se zasleduje cilj vzdržnosti sistema, kar je v javnem interesu. Pravica do starostne pokojnine je določena na abstraktni ravni, v upravnem postopku pa upravni organ presoja, ali stranke izpolnjujejo pogoje, ki jih določa materialno pravo za priznanje pravice. Pokojninska, zavarovalna, dokupljena ali dodana doba pa ni pravica iz zavarovanja, je pogoj za priznanje pravice, ki vpliva tudi na njen obseg oziroma odmero6. Obseg pravic, določenih z zakonom, se lahko spremeni in tudi zmanjša z veljavnostjo za naprej, kar pa ne pomeni ustavno nedopustnega posega in s tem kršitve načela zaupanja v pravo, kar je že večkrat poudarilo Ustavno sodišče v svojih odločitvah7. To načelo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege z učinkom za nazaj ter da zakonodajalec položaja posameznika po uveljavitvi zakona ne bo poslabšal arbitrarno, torej brez stvarnega razloga. ZPIZ-2B velja za zavarovalna razmerja, nastala po njegovi uveljavitvi, z učinkom za naprej, in ne za zavarovalna razmerja, nastala pred tem.

15. Revizija predlaga, da Vrhovno sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 18. in 39. člena ZPIZ-2B. V skladu s 156. členom Ustave RS mora sodišče ravnati tako, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, neustaven. Nasprotno pa v primeru, ko presodi, da zakon, ki ga mora uporabiti ni v neskladju z Ustavo RS, o tožbenem zahtevku odloči in zakon v tem primeru uporabi tak kot je. Zato in zaradi razlogov navedenih v prejšnjih točkah obrazložitve, revizijsko sodišče ni sledilo predlogu tožnika za prekinitev postopka ter vložitev zahteve za presojo ustavnosti 18. in 39. člena ZPIZ-2B.

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Ur. l. RS, št. 102/2015. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 4 Prenehanje opravljanja dejavnosti ureja Zakon o gospodarskih družbah. Prijavo za izbris dejavnosti je treba vložiti najmanj 3 dni pred načrtovanim prenehanjem opravljanja dejavnosti iz Poslovnega registra Slovenije, podjetje se zapre tretji dan od oddaje prijave za izbris. 5 Odločba Ustavnega sodišča U-I-89/94 z dne 6. 10. 1994. 6 Odločba Ustavnega sodišča U-I-81/14-10 z dne 15. 9. 2016. 7 Odločbi Ustavnega sodišča U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016 , U-I-100/15 z dne 14. 9. 2017 in druge.