Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil skupen namen pravdnih strank sklenitev pogodbe za določen čas, brez možnosti podaljšanja. Ne gre za nejasno določbo in ni podlage za uporabo 83. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati odškodnino v višini 232.882,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Hkrati je tožniku naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 6.851,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v njegovo korist tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da razpiše glavno obravnavo, izvede še preostale dokaze ter v predmetni zadevi meritorno odloči. Tokratna odločitev, da tožnik ni dokazal kršitve pogodbenih obveznosti, je protislovna s predhodno odločitvijo sodišča prve in druge stopnje, da ni dokazal, obstoja škode. Obe sodišči sta v predhodnih odločitvah nakazali obstoj predpostavke - kršitve pogodbene obveznosti toženca. Izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje ob zaključku glavne obravnave odločilo, da bo odločilo o temelju zahtevka, kar bi narekovalo ugoditev tožbenemu zahtevku po temelju, ne pa njegovo zavrnitev. Navaja, da je Vrhovno sodišče z odločbo II Ips 583/2008 ugodilo njegovi reviziji in naložilo sodišču prve stopnje, da ugotovi, katera od pogodbenih strank zakupne pogodbe je bila pogodbi nezvesta ter zavzelo stališče, da je ob izpolnjeni predpostavki - kdo je pogodbi nezvesta stranka, upravičen do uveljavljanja odškodnine, o čemer sodišče prve stopnje ni odločilo. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje in poudarja, da je treba slediti zakupni pogodbi. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika; OZ (člene 40, 82/2, 83, 84 in 332) ter določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih; ZKZ (člene 29, 30 in 31) in posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Odgovor je treba poiskati v tretjem odstavku 11. člena Zakupne pogodbe, ki bi jo bilo treba, upoštevajoč določbo 83. člena OZ v zvezi z 82 členom, tolmačiti v korist tožnika, saj je treba nejasna določila tolmačiti v korist "šibkejše" stranke. Ne more vzdržati obrazložitev sodišča prve stopnje, da citirane pogodbe ni bilo mogoče spremeniti zaradi računalniškega obrazca. Ne drži trditev sodišča prve stopnje, da je tožnik v svoji dopolnilni izpovedi pojasnil namen sklenitve pogodbe, saj je izpovedal, da se je zavedal sklenitve "spornega" pogodbenega določila zapisanega v tretjem odstavku 11. člena Zakupne pogodbe, ki ga je štel kot "varovalko" in ne, da je pogodba sklenjena za čas šest mesecev. Zaključek sodišča, da se določba tretjega odstavka 11. člena zakupne pogodbe šteje za nezapisano, je pravno nevzdržen in v nasprotju z določbami OZ, temeljnimi načeli civilnega prava in določbami ZKZ.

2. Toženec je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožnik ne uveljavlja obrazloženo, absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Ob (pravilni) ugotovitvi sodišča prve stopnje, da niso podane predpostavke za odškodninsko odgovornost, sodišču prve stopnje, ni bilo treba odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

5. Nerazumljivo je, na kakšno kršitev meri pritožnik s trditvijo, da je glede na napoved sodišča prve stopnje ob zaključku glavne obravnave, da bo odločalo o temelju, pričakoval ugoditev tožbenega zahtevka po temelju. V skladu z določbo 315. člena ZPP lahko sodišče, če oceni, da je glede podlage stvar zrela za odločbo, izda sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka. Praviloma v takih primerih sodišče prve stopnje sicer res (delno) ugodi zahtevku po temelju, kar pa ne pomeni, da tožbenega zahtevka (po temelju) ne bi smelo zavrniti.

6. V predmetni zadevi je, kot pravilno navaja pritožnik, sodišče prve stopnje prvič tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da tožnik ni dokazal nastanka škode. Pritožbeno sodišče je z njim soglašalo, vrhovno sodišče pa je ugodilo tožnikovi reviziji in obe sodbi razveljavilo (1). V skladu z napotki vrhovnega sodišča, se je moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej opredeliti do tožnikove trditve, da je toženec kršil pogodbo, kar sicer nižji sodišči ob prvem sojenju nista šteli kot odločilno (zahtevek je bil zavrnjen, ker tožnik ni dokazal obstoja škode). Ni jasno, na kakšni podlagi pritožnik ocenjuje, da sta nižji sodišči v predhodnih odločitvah "nakazali obstoj predpostavke kršitev pogodbene obveznosti" (2), sicer pa to niti ni odločilno, saj sta bili obe sodbi razveljavljeni. Tokratna odločitev torej ne more biti "protislovna s predhodnimi odločitvami", kot trdi pritožnik.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Z Zakupno pogodbo z dne 15.4.2002 sta se pravdni stranki dogovorili za zakup sadovnjakov (2. člen Pogodbe). Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno upoštevalo določbe ZKZ, ki urejajo zakup kmetijskih zemljišč, kot specialen predpis, v členih 26. do 38. Glede (neobrazložene) graje nepravilne uporabe materialnega prava (29., 30. in 31. člen ZKZ), se pritožbeno sodišče sklicuje na jasne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje (32. in 33. točka obrazložitve sodbe). Zakup kmetijskih zemljišč se praviloma, v skladu z 29. členom ZKZ, sklepa za daljše obdobje (10, 15., 25 let oziroma za dobo, dokler nasadi ne bodo amortizirani), ZKZ pa dopušča tudi sklepanje pogodb za krajše obdobje (tretji odstavek 29. člena ZKZ; 30. člen ZKZ). Predmetno pogodbo je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno opredelilo kot pogodbo sklenjeno v skladu s 30. členom ZKZ (zakupna pogodba sklenjena zaradi posebnih razlogov za krajši čas), za katero ne velja 31. člen ZKZ, s katerim so predvideni pogoji za podaljšanje zakupne pogodbe sklenjene za določen čas. Pri razlagi pogodbe (med strankama je bilo sporno, ali je po poteku nekaj več kot šest mesecev, za katerega je bila pogodba sklenjena, prišlo do podaljšanja pogodbe za deset let), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 82. in 83. člena OZ. Pravilno je odločilo, da ni podlage za uporabo določbe 83. člena OZ (84. člen OZ vsebuje le dopolnilno pravilo 83. člana OZ), za kar se sicer zavzema pritožnik. Zavzelo je materialnopravno pravilno stališče, da pogodbene določbe tretjega odstavka 11. člena Zakupne pogodbe, kljub temu, da je pogodbo pripravil toženec (na predlog tožnika) in je natisnjena na po vnaprej pripravljeni vsebini, ni mogoče razlagati v korist tožnika.

8. Tožnik je zatrjeval, da je bila pogodba, ki je bila sicer sklenjena za določen čas (nekaj več kot šest mesecev) podaljšana za deset let, ker toženec ni postopal v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Zakupne pogodbe (pogodbe ni odpovedal šest mesecev pred iztekom pogodbe). Toženec, ki je na javnem razpisu konec leta 2002 sklenil pogodbo za dolgoročni zakup z drugim zakupnikom (tožnika, ki se je prijavil na razpis ni izbral), je s tem kršil pogodbene obveznosti.

9. Zakupna pogodba z dne 15.4.2002 (priloga spisa A2) je bila sklenjena za dobo do 31.10.2002 (2. člen) Pogodbe. V njenem 11. členu pa je navedeno, (1) da je doba zakupa navedena v 2. členu in, (2) da pogodba lahko sporazumno kadarkoli preneha. Tretji odstavek (pritožbeno sodišče ga zaradi jasnosti povzema), na katerega se pritožnik sklicuje, pa se glasi: "Če zakupnik po preteku časa, za katerega je sklenjena ta zakupna pogodba, še naprej uporablja zemljišče, zakupodajalec pa v šestmesečnem roku pred iztekom pogodbe ne odpove, se šteje, da je dotedanja zakupna pogodba podaljšana za prvotno dogovorjeno dobo, v primeru, ko je na zemljišču trajni nasad, pa se prvotna zakupna doba podaljša za deset let".

10. Če je pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ). Za uporabo 83. člena OZ morata biti izpolnjeni dve predpostavki in sicer, (1) da gre za nejasno določilo, to je tisto določilo, katerega pomen med strankama je sporen in ga ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu določenem v drugem odstavku 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage in, (2) da je pogodbo pripravila in predlagala ena pogodbena stranka.

11. Sodišče prve stopnje je pri razlagi sporne pogodbene določbe (3), v skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ, ugotavljalo, kakšen je bil skupen namen pravdnih strank, ki ju je vodil pri sklenitvi pogodbe. Prepričljivih in jasnih razlogov sodišča prve stopnje, da sta se stranki dogovorili za sklenitev pogodbe za določen čas (vsaka s svojim motivom) brez podaljšanja, pritožnik, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, s pritožbenimi trditvami ni uspel izpodbiti. Ker torej ne gre za nejasno določbo, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni podlage za uporabo 83. člena OZ, kot se zavzema pritožnik.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, (1) da sta pravdni stranki pred predmetno pogodbo že imeli sklenjeno zakupno pogodbo (Zakupna pogodba z dne 9.8.1999, ki jo je toženec odpovedal 2.4.2001), (2) da tožnik, kljub odpovedi, tožencu ni prepustil zemljišč (v naravi sadovnjaki), (3) da je tožnik v letu 2002 začel z zimskimi deli v sadovnjaku, zimskim rezom, (4) da je tožnik toženca zaprosil za sklenitev pogodbe, (5) da sta pravdni stranki želeli skleniti pogodbo za določen čas do 31.10.2002, brez možnosti njenega podaljšanja, (6) da je tožnik ob sklenitvi pogodbe vedel, da bo toženec konec leta 2002 za zemljišča, ki so bila predmet pogodbe, objavil razpis za sklenitev dolgoročne zakupne pogodbe, (7) da je tožnik vedel, da se bo na razpis priglasil in je pričakoval, da bo na njem izbran, (8) da je toženec novo zakupno pogodbo sklenil z novim zakupnikom (gre za Zakupno pogodbo št. 1720-2687/02, ki velja od 1.1.2003 dalje), (9) da tožniku trajanje zakupnega razmerja ni ustrezalo, da pa je pogodbo podpisal, ker jo je potreboval zaradi prijave letne pridelave na Ministrstvo za kmetijstvo, (10) da je bila po potrditvi toženca sklenjena pogodba za določen čas, da bi se tožniku omogočilo, da v letu 2002 pospravi pridelek (izpovedbi prič B.S. in I.K.), zaključilo, da je bil skupni namen pravdnih strank sklenitev pogodbe za določen čas, in, da se stranki nista dogovorili, da pogodba velja še naprej, če je toženec ne odpove šest mesecev pred njenim potekom, kot je sicer predvideno v tretjem odstavku 11. člena Zakupne pogodbe.

13. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična in prepričljiva. Protispisna je pritožbena navedba, da ne drži trditev sodišča prve stopnje, da je tožnik v dopolnilni izpovedi pojasnil namen sklenitve pogodbe za šest mesecev, ker je izpovedal nasprotno, "da se je zavedal sklenitve spornega pogodbenega določila, zapisanega v tretjem odstavku 11. člena Zakupne pogodbe in ga je štel kot "varovalko" in ne, kot, da je pogodba sklenjena za čas šestih mesecev". Tožnik je, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, na zaslišanju 8.5.2012 povedal: "Kratkoročna pogodba meni sicer ni ustrezala, vendar sem jo podpisal, podpisal sem jo, ker je sklad zavlačeval do skrajne mere in je bilo potrebno skleniti pogodbo zaradi prijave na Ministrstvu za kmetijstvo, treba je bilo prijaviti letno pridelavo. Zato je bila sklenjena ta pogodba in izpolnjene obveznosti do ministrstva". Res je sicer, da je v nadaljevanju zaslišanja dodal, "da je bil zame pomemben tudi 11. člen kratkoročne pogodbe, po katerem velja, da se pogodba avtomatsko podaljša, če je sklad ne odpove v šestih mesecih. Obdobje šest mesecev je zame bila tudi varovalka, da ne bo prišlo do odpovedi pogodbe in sem tako pričakoval najmanj še, da bom imel nasade še deset let v najemu", kar pa govori v prid pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik ni niti zatrjeval, še manj pa dokazoval, da bi se s tožencem dogovoril za podaljšanje pogodbe.

14. Določba tretjega odstavka 11. člena Zakupne pogodbe je, glede na določbo njenega 2. člena Pogodbe, nesmiselna, protislovna in nelogična. Ob dejstvu, da je bila Zakupna pogodba sklenjena za nekaj več kot šest mesecev (2. člen) pogodbe, bi jo moral toženec, če bi želel preprečiti, da preide v dolgoročni zakup (10 let), pisno odpovedati takoj po podpisu. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je določba tretjega odstavka 11. člena Zakupne pogodbe prepisana določba 31. člena ZKZ, po kateri se zakupna pogodba "podaljša za prvotno dogovorjeno dobo", ki za zakupna razmerja, sklepana zaradi posebnih razlogov (30. člen ZKZ), ne velja.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor toženca ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi in je strošek zanj nepotreben (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

(1) Sodba II P 957/2004 z dne 17.4.2007, v zvezi s sodbo II Cp 3756/2007 z dne 30.1.2008, v zvezi s sklepom II Ips 583/2008 z dne 13.10.2011. (2) V sklepu 30.1.2008 je višje sodišče izrecno zapisalo, "da vprašanje, kdo je bil v pogodbi 15.4.2002 nezvesta stranka, ne predstavlja odločilnega dejstva".

(3) Za sporno pogodbeno določbo gre, kadar ji stranki pripisujeta različen pomen.