Jedro

Določilo 2. odstavka 46. člena ZUJIK ne zahteva, da mora javni zavod v sistemizaciji določiti, glede katerih delovnih mest je na sploh dopustno sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V sistemizaciji mora izrecno opredeliti le tista delovna mesta, glede katerih sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (in posledično priznanje bonitet iz 48. in 49. člena ZUJIK) narekujejo okoliščine iz drugega odstavka 46. člena tega zakona, t. j. posebna narava dela na področju umetniške ali druge kulturne dejavnosti.

ZUJIK ne izključuje (niti ni mogoče tako razlagati drugega odstavka 46. člena ZUJIK) sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas v primerih, ko obstaja kateri od taksativno naštetih razlogov iz 52. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Naložilo ji je, da mu je dolžna ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto za nedoločen čas s polnim delovnim časom, in mu povrniti stroške postopka v višini 419,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, zaradi katerega programskega razloga oziroma za kateri projekt je s tožnikom (baletnim plesalcem) dne 15. 5. 2003 in 22. 4. 2005 sklenila pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker zakonitega razloga za sklenitev teh pogodb ni bilo, se šteje, da je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je toženi stranki določilo rok 8 dni za plačilo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas je med drugim utemeljilo tudi s tem, da bi na podlagi 46. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK – Ur. l. RS, št. 96/2002 in nadaljnji) tožena stranka morala imeti v sistemizaciji določena delovna mesta, za katera se delovna razmerja sklepajo za določen čas, vendar tega ni niti zatrjevala niti dokazala.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Za ugotovitev o tem, da kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) ni podana, sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišči prve in druge stopnje nista navedli materialne podlage za svojo odločitev, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Izpodbijana sodba zmotno ugotavlja, da bi morala tožena stranka na podlagi 46. člena ZUJIK določiti v sistemizaciji delovna mesta, za katera bi lahko sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Če teh delovnih mest ni opredelila, je še vedno lahko sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu z ostalo veljavno zakonodajo. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da sta zakoniti zastopnik tožene stranke in priča O. lahko verodostojno izpovedala o obstoju zakonitega razloga za sklepanje pogodb, niti do njunih navedb, s katerimi je dokazan obstoj zakonitega razloga. Prav tako se ni opredelilo do tega, da je imela tožena stranka s tožnikom sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za baletnega solista, kar pomeni, da je bila njegova angažiranost v določeni predstavi odvisna od številnih okoliščin, zato v pogodbo o zaposlitvi ni bilo mogoče vpisati, za kateri projekt oziroma iz katerega programskega razloga je bila sklenjena. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Neutemeljen je revizijski očitek o nemožnosti preizkusa drugostopenjske ugotovitve o tem, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstoj te kršitve je tožena stranka v pritožbi utemeljevala s tem, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za zaposlitev tožnika na delovnem mestu baletni plesalec solist, kar pa iz izreka sodbe ne izhaja. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je toženi stranki v izreku naložilo, da naj tožniku ponudi v podpis pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, le-temu prisodilo manj, kot je zahteval (delovno mesto baletni plesalec solist) in da se glede tega dela odločitve tožena stranka zato pritožuje v svojo škodo. Sodišče druge stopnje je torej ustrezno pojasnilo, zakaj je štelo, da kršitev iz citiranega določila ZPP ni podana, zato je bilo drugostopenjsko sodbo v tem delu mogoče preizkusiti.

7. Nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi je tožena stranka zatrjevala obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so se nanašale na to, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (sodišče prve stopnje naj bi se ne opredelilo do navedb zakonitega zastopnika tožene stranke in priče glede programskega obdobja, finančnega načrta, nemožnosti vpisovanja konkretnih predstav v pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ...) in da obstaja nasprotje med razlogi prvostopenjske sodbe o vsebini zapisnika in samim zapisnikom (glede izpovedbe zakonitega zastopnika U. o tem, kdaj se je zaposlil pri toženi stranki). Glede tovrstnih pritožbenih navedb izpodbijana sodba vsebuje razloge, zato je bil njen preizkus mogoč, pritožbeno sodišče pa tudi ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, po katerem se je dolžno opredeliti do bistvenih pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je odločitev o tem, da tožena stranka ni dokazala zakonitega razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, ustrezno utemeljilo in jo med drugim oprlo tudi na presojo izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in priče O.. Kdaj se je zakoniti zastopnik tožene stranke pri njej zaposlil, za odločitev niti ni bistveno, pomembno je le, kaj sta zakoniti zastopnik tožene stranke in priča vedela izpovedati o okoliščinah v zvezi s sklepanjem tožnikovih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Njuno izpovedbo je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni upoštevalo. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do prvostopenjskega dejanskega stanja v zvezi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj ga je štelo za pravilno in popolno ugotovljenega, soglašalo pa je tudi s prvostopenjsko oceno o tem, da dejansko stanje ne daje podlage za presojo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenjena zakonito.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Predmet spora je vprašanje, ali je tožena stranka s tožnikom zakonito sklenila pogodbi o zaposlitvi za določen čas (z dne 15. 5. 2003 in 22. 4. 2005) za delovno mesto baletni plesalec solist, v katerih je kot razlog za sklenitev navedla programske razloge in projektno organizacijo dela.

10. Zmoten je revizijski očitek, da sodišči druge in prve stopnje nista navedli materialnopravne podlage za odločitev, saj sta ugoditev tožbenemu zahtevku utemeljili s sklicevanjem na materialnopravne predpise (Zakon o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002, ZUJIK).

11. Zaposleni v javnih zavodih na področju kulture (takšen zavod je tudi tožena stranka) so javni uslužbenci. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-35/04-11 z dne 11. 1. 2007 se za vsebinsko odločanje o njihovih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja subsidiarno uporabljajo splošni delovnopravni predpisi (ZDR in kolektivne pogodbe), kolikor ni z ZUJIK določeno drugače, za postopek odločanja o teh pravicah in obveznostih pa se smiselno uporabljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Predmet spora v tej zadevi je transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas, torej gre za vsebinsko odločitev o pravici tožnika iz delovnega razmerja. Ker ZUJIK ne ureja sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas na splošno, temveč določa le posebnosti v zvezi s sklepanjem tovrstne pogodbe o zaposlitvi na področju umetniške in kulturne dejavnosti, je pri presoji potrebno upoštevati tako določbe ZDR kot tudi ZUJIK.

12. V prvi do dvanajsti alineji prvega odstavka 52. člena ZDR so taksativno našteti primeri, v katerih je dovoljeno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Na podlagi trinajste alineje prvega odstavka 52. člena ZDR se takšna pogodba lahko sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. ZUJIK v drugem odstavku 46. člena določa, „da se, kadar to terja posebna narava dela na področju umetniške ali druge kulturne dejavnosti, v sistemizaciji lahko določijo delovna mesta, za katera se delovna razmerja sklepajo za določen čas, ki ne sme biti daljši od trajanja mandata direktorja oziroma ne več kot pet let. Delovno razmerje za določen čas se sme z isto osebo za isto delo skleniti zaporedoma največ trikrat, katerih neprekinjen čas trajanja pa ne sme biti daljši od desetih let. Šest mesečna ali krajša prekinitev ne pomeni prekinitve neprekinjenega obdobja iz prejšnjega stavka.“ Vsebina drugega odstavka 46. člena ZUJIK predstavlja „drug primer sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas“, ki ga na podlagi pooblastila iz trinajste alineje prvega odstavka 52. člena ZDR določa področni zakon. Posebnosti področne ureditve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v ZUJIK se v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR kažejo v časovni omejitvi pogodbe, v tem, da se delavcem, ki so sklenili pogodbo za določen čas po drugem odstavku 46. člena ZUJIK, lahko določi višja plača kot je določena za delovna mesta, za katera se sklepa delovno razmerje za nedoločen čas (48. člen ZUJIK) in da za te delavce veljajo posebni pogoji za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti (49. člen ZUJIK).

13. Sodišče druge stopnje je odločitev o transformaciji tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas med drugim obrazložilo tudi kot posledico dejstva, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti, ki ji jo nalaga drugi odstavek 46. člena ZUJIK (v sistemizaciji ni določila delovnih mest, za katera je zaradi posebne narave dela dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas). Takšna utemeljitev transformacije ni pravilna. Citirano določilo ZUJIK ne zahteva, da mora javni zavod v sistemizaciji določiti, glede katerih delovnih mest je na sploh dopustno sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas (1). V sistemizaciji mora izrecno opredeliti le tista delovna mesta, glede katerih sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (in posledično priznanje bonitet iz 48. in 49. člena ZUJIK) narekujejo okoliščine iz drugega odstavka 46. člena tega zakona, t. j. posebna narava dela na področju umetniške ali druge kulturne dejavnosti. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bilo v zvezi s tožnikovim delom mogoče govoriti o posebni naravi dela na področju umetniške ali druge kulturne dejavnosti, kar bi po drugem odstavku 46. člena ZUJIK terjalo od tožene stranke, da v sistemizaciji izrecno določi, da se za to delovno mesto zaradi posebne narave dela lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. Odločitve o transformaciji tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas zato ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na kršitev določila drugega odstavka 46. člena ZUJIK.

14. ZUJIK ne izključuje (niti ni mogoče tako razlagati drugega odstavka 46. člena ZUJIK) sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas v primerih, ko obstaja kateri od taksativno naštetih razlogov iz 52. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da tožena stranka ni dokazala programskega razloga oziroma projekta, zaradi katerega je s tožnikom sklenila pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Pritožbeno sodišče je s takšno dokazno oceno soglašalo, na drugostopenjsko dokazno oceno pa je vezano tudi Vrhovno sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker v postopku tako ni bilo dokazano, da je bil za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas podan kateri izmed razlogov iz 52. člena ZDR, izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da se šteje, da je bila s tožnikom sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR).

15. Revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Takšna zahteva bi bila tudi sicer nelogična, saj delovnopravna zakonodaja sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas ne omejuje le na posamezna delovna mesta. Določa le časovne omejitve (53. člen ZDR) in dopustnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas pogojuje z obstojem zakonitega razloga (52. člen ZDR).