Jedro

Ker tožena stranka delovnega mesta, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas po določbi 46. člena ZUJIK (zaradi posebne narave dela na področju umetniške oziroma druge kulturne dejavnosti), ni določila s sistemizacijo, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (2. točka - pravilno 3. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 419,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom (1. točka). Posledično navedenemu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto za nedoločen čas s polnim delovnim časom (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 419,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (2. točka – pravilno 3. točka) .

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika vključno s stroškovno posledico oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navajala je, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti po določilih 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je toženi stranki naložilo, da mora ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, prekoračilo tožbeni zahtevek in je odločalo sodišče samovoljno. Prav tako je sodišče napačno in v nasprotju z materialnim pravom tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti, saj zamudne obresti glede na obstoječo sodno prakso lahko tečejo le od izteka paricijskega roka, ne pa od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Iz obeh pogodb o zaposlitvi tako iz leta 2003, kakor tudi iz leta 2005 izhaja, da sta bili pogodbi sklenjeni zaradi „programskih razlogov in projektne organizacije dela“, to pa je zakonit razlog tako v skladu z določili ZDR, kakor tudi Zakona o javnih uslužbencih. Tako so neutemeljeni in enostranski ter zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala obstoja zakonitega razloga, saj, kot to navaja sodišče nezakoniti zastopnik in ne priča nista bila zaposlena pri toženi stranki v času sklepanja zadnjih dveh pogodb o zaposlitvi in tako nista mogli o zadevi ničesar izpovedati. Direktor K.U. je povedal, da je pri toženi stranki zaposlen vse od avgusta 1986, preden je postal ravnatelj in bil tudi predsednik Sindikata G., tega dejstva pa tožnik niti ni prerekal, priča J.O. pa je izpovedal, da je v tem času sodeloval s toženo stranko oziroma je pri njej gostoval. Tako K.U. kot J.O. sta skladno pojasnila, zakaj določenih baletnih predstav ni mogoče vnesti v pogodbo o zaposlitvi. Ob navedenem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je imel tožnik pri toženi stranki sklenjeno pogodbo na delovnem mestu baletni solist in ne za delovno mesto npr. plesalec v zboru. Narava baletnih predstav pa je takšna, da je angažiranost določenega baletnega solista oziroma njegovo vlogo v določeni predstavi odvisna od številnih okoliščin, in sicer koreografije in s tem dejstva, ali bi jo posamezni solist zmogel odplesati, koreografi, ki izberejo soliste za določeno predstavo, ostalih solistov, ki bodo plesali v predstavi in ki si morajo medsebojno ustrezati, zaradi česar se ne da natančno specificirati vnaprej, kdo in ali bo sploh zasedel posamezno vlogo solista v določeni predstavi in navedeno je določeno šele v toku sezone. Tožena stranka tudi zaradi prenove svojih prostorov Opere, deluje v zmanjšanem obsegu, česar pa sodišče ni upoštevalo. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prerekal njene pritožbene ugovore ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navajal je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in da sodba temelji tudi na pravilni uporabi materialnega prava. Prav tako pa je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ključno dejstvo, ki ga je moralo sodišče ugotavljati v predmetnem sporu je bilo, ali je v času sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki obstajal zakonit razlog za sklepanje takšnih pogodb o zaposlitvi. Iz obeh pogodb o zaposlitvi takšen razlog namreč ne izhaja. Pogodbi se le sklicujeta na programski razlog oziroma na projektno organizirano delo, pri čemer pa teh razlogov le na podlagi pogodb o zaposlitvi ni mogoče preveriti. Tožena stranka je le na splošno navajala, da na takšen način trenutno sklepa pogodbo o zaposlitvi s svojimi delavci, ter je na splošno pojasnila naravo dela pri toženi stranki. Tožena stranka verjetno sama dobro ve, zakaj takratne vodje Baleta D.L.S. ni predlagala za zaslišanje. Ona je namreč edina, ki bi lahko izpovedala o razlogih, zakaj sta bili s tožnikom sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas in za katere projekte skozi programe ga je potrebovala. Zaradi navedenega je sodišče utemeljeno štelo, da tožena stranka zakonitega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas ni dokazala in so zato nastopile posledice, kot jih določa 54. člena Zakon o delovnih razmerjih. Povsem neumestne so tudi pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče upoštevati izpoved ravnatelja tožene stranke, da trenutno zaradi prenove Opere in okrnjenega programa, tožnika sploh ni mogoče angažirati. V obravnavanem primeru ne presojamo razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ampak transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločena čas. V kolikor bi ravnatelj tožene stranke ocenil, da tožniku iz takšnih ali drugačnih razlogov ne more zagotoviti dela, mu bo skladno z zakonom lahko kadarkoli odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007- ZPP -UPB3 – v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo razen glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je res odločilo, da mora tožena stranka tožniku ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, vendar je v tem delu kvečjemu tožniku prisodilo manj, kot je le-ta zahteval v tožbenem zahtevku – delovno mesto „baletni plesalec solist“ in bi moralo sodišče prve stopnje celo v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti, kar pravilno opozarja tožena stranka, vendar se tožnik v tem delu ni pritožil oziroma predlagal izdaje dopolnilne sodbe skladno z določili 325. člena ZPP – v roku petnajstih dni. Konkretno pa se tožena stranka v tem delu pritožuje celo v svojo škodo. Pritožbeno sodišče je tako v tem delu upoštevalo določila 359. člena ZPP, ki določajo, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazov s prečitanjem listin v spisu ter zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke K.U. in priče J.O. ugotovilo, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

V zvezi s podanimi pritožbenimi ugovori pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka javni zavod na področju kulture, kot to določa 28. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK - Ur. l. RS, št. 96/2002 s sprem.), ki tudi v 45. členu določa, da se v javnih zavodih na področju kulture glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi delavcev uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, kolikor ta zakon ne določa drugače, pri čemer pa 42. člen ZUJIK, ki ureja pristojnosti sveta zavoda, določa, da svet zavoda odloča o pritožbah delavcev, ki se nanašajo na pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev iz delovnega razmerja. Poudariti je, da ZUJIK v 1. odstavku 46. člena z naslovom sistemizacija delovnih mest izrecno določa, da so v aktu o sistemizaciji delovnih mest v skladu z notranjo organizacijo določene vrste delovnih mest, potrebnih za izvajanje javne službe in drugih dejavnosti javnega zavoda, ki so v skladu z namenom, zaradi katerega je javni zavod ustanovljen, pri čemer 2. odstavek 46. člena ZUJIK določa, da kadar to terja posebna narava dela na področju umetniške ali kulturne dejavnosti, se v sistemizaciji lahko določijo delovna mesta, za katera se delovna razmerje sklepajo za določen čas, ki ne sme biti daljši od trajanja mandata direktorja, oziroma ne več kot pet let, pri čemer za ponovno sklepanje delovnega razmerja za določen čas ni omejitve.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da je zakonito sklenila dve zadnji pogodbi o zaposlitvi s tožnikom, saj je tožnik v tem času pridobil tudi državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določil 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, kot to izhaja iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije šifra 1311/08-XVII-340.831 z dne 21.2.2003. Ob navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bistveno za rešitev predmetnega spora to, da bi morala tožena stranka imeti na podlagi 46. člena ZUJIK določena delovna mesta, za katera se delovna razmerja sklepajo za določen čas, kadar to terja posebna narava dela na področju umetniške in druge kulturne dejavnosti določene v sistemizaciji, saj ji to ZUJIK izrecno nalaga. Kot je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa tožena stranka navedenega niti ni zatrjevala niti dokazovala, tako da so natopile posledice po določilih 54. člena ZDR, ki določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako so brezpredmetni pritožbeni ugovori tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati tudi to, da zaradi prenove Opere in okrnjenega programa, tožnika ni mogoče angažirati v baletnih predstavah. V konkretnem primeru je sodišče namreč odločalo o transformaciji delovnega razmerja ne pa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Utemeljen je pritožbeni ugovor glede teka zamudnih obresti od stroškov postopka, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Iz tega mnenja izhaja, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali 2. odstavka 21. člena ZIZ, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Po 28. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) je v delovnih sporih rok za izpolnitev 8 dni. V tem roku stranka, ki je zavezana k povrnitvi stroškov postopka nasprotni stranki, lahko svojo obveznost prostovoljno izpolni brezobrestno. Z iztekom izpolnitvenega roka nastopi zamuda, kar pomeni, da začnejo zakonske zamudne obresti teči s prvim naslednjim dnem – in ne že z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka sodbe.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, prav tako pa po določilih 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije v primeru sporov v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja svoje stroške ne glede uspeh v pravdi. Tožnik pa krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.

izvor: VDSS sodba Pdp 1549/2007 zveza: ZDR člen 54. ZUJIK člen 46, 46/2.