Jedro

Tipični prvini, ki tako zasnovano (abstraktno) kavzo pogodbe o dosmrtnem preživljanju po naravi stvari same dopolnjujeta sta zaupnost oz. osebnostnost razmerja ter aleatornost. Prva prvina onemogoča, da bi bilo mogoče preživljalčeva izpolnitvena ravnanja neposredno odraziti v denarju. Druga prvina (aleatornost) izhaja iz narave stvari. To namreč zaznamuje tančica nevednosti tako o trajanju preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja kot tudi o njegovem obsegu. Prva je odvisna od trajanja preživljančevega življenja, druga pa od zahtev, ki jih prinaša njegovo duševno in telesno zdravstveno stanje. Prvina tveganosti je drugi, dodatni razlog, zaradi katerega takšnih pogodb ni mogoče brez pridržkov presojati po določbi o enaki vrednosti dajatev.

Zgolj dejstvo, da sta pogodbeni stranki vedeli, da bo preživljanec kmalu umrl, samo po sebi ne more napotovati na sklep, da pogodba ni bila tvegana. Trenutek smrti je namreč vselej negotov, le tveganost je glede na stanje preživljanca lahko bolj ali manj intenzivna

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe ter odločilo, da mora tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženki) pravdne stroške.

2. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tudi v tokratnem, drugem sojenju, je pritožbeno sporno, ali je sporni pravni posel pogodba o dosmrtnem preživljanju ali darilna pogodba. Vendar tokrat pritožbo vlaga tožnik, saj je v tokratnem sojenju sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

5. Za presojo pravne narave pogodbe je potrebno iskati skupen namen pogodbenikov, torej kakšen interes sta pogodbenika zasledovala pri sklenitvi pogodbe oziroma kakšen namen sta hotela s pogodbo doseči1. V primeru, ko je podlaga pogodbe darilna (causa donandi), gre za darilno, torej neodplačno pogodbo. Če pa je kavza tem, da se kdo zaveže, da dobi nasprotno zavezo (causa acuirendi), potem gre za kavzo, ki ustreza pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Tipični prvini, ki tako zasnovano (abstraktno) kavzo pogodbe o dosmrtnem preživljanju po naravi stvari same dopolnjujeta sta zaupnost oz. osebnostnost razmerja ter aleatornost. Prva prvina onemogoča, da bi bilo mogoče preživljalčeva izpolnitvena ravnanja neposredno odraziti v denarju. Obstajajo seveda metode, po katerih je mogoče izračunavati urno postavko nekega tipičnega dela (npr. nege), a vendarle je neločljiv sestavni del tipičnega razmerja po tej pogodbi tudi kontekst človeškega razmerja med pogodbenima strankama. Prav ta nepremoženjski (človeški) kontekst je za obe pogodbeni stranki v tipičnih primerih odločilnega pomena pri sklepanju pogodbe ter ga v denarju ni mogoče izraziti. Že to je razlog, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje takšno uporabo načela enake vrednosti dajatev, kot je lastna tipičnim ekonomskim poslom. Druga prvina (aleatornost) izhaja iz narave stvari. To namreč zaznamuje tančica nevednosti tako o trajanju preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja kot tudi o njegovem obsegu. Prva je odvisna od trajanja preživljančevega življenja, druga pa od zahtev, ki jih prinaša njegovo duševno in telesno zdravstveno stanje. Prvina tveganosti je drugi, dodatni razlog, zaradi katerega takšnih pogodb ni mogoče brez pridržkov presojati po določbi o enaki vrednosti dajatev.

6. Zgolj dejstvo, da sta pogodbeni stranki vedeli, da bo preživljanec kmalu umrl, samo po sebi ne more napotovati na sklep, da pogodba ni bila tvegana. Trenutek smrti je namreč vselej negotov, le tveganost je glede na stanje preživljanca lahko bolj ali manj intenzivna. Za nazaj sedaj vemo, da je preživljanec umrl zgolj 12 dni po sklenitvi pogodbe na dne 14. 9. 2015 in da je bil neozdravljivo bolan, saj je bil dan po sklenitvi pogodbe napoten v paliativno ambulanto. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v trenutku sklenitve pogodbe zdravstvena prognoza preživljanca ni bila taka, da bi bilo moč natančno prognozirati datum smrti. Ta bi tako lahko nastopila šele po nekaj tednih, morda tudi mesecih. Ob takšni ugotovitvi, ko je bila torej določena mera tveganja prisotna, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pogodbeni stranki zaradi nedoločljivosti trenutka preživljančeve smrti nista mogli vedeti, kolikšne bodo obveznosti toženke v bodoče2. 7. Pritožnik sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1239/2008 meni, da bi bilo potrebno upoštevati, kakšne obveznosti je prevzela posamezna pogodbena stranka in posledično ugotavljati, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe strankam jasno, da bodo obveznosti v primerjavi s koristjo neznatne.

8. Res je za presojo o tem, kakšen je bil resnični namen strank, lahko pomembno tudi, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Vendar tudi če upoštevamo, da sta se stranki zavedali, da bo smrt nastopila v manj kot dveh tednih, to še vedno samo po sebi ne more kazati na to, da sta se že ob sklepanju pogodbe zavedali, da bo razlika med vrednostma nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da je namen darilen. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je preživljanec želel zagotoviti oskrbo in preživljanje do smrti zaradi svojega težkega zdravstvenega stanja, pri tem pa je subjektivno vrednotil tako oskrbo, ki mu jo je toženka nudila v preteklosti, kar je izrecno izpostavil tudi v pogodbi, kot tudi bodočo oskrbo ter preživljanje, ki si ju je zagotovil s pogodbo. Obračunski pristop tako ne pride v poštev. Predmetne pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (8. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

9. Pritožba izpostavlja svoje videnje, po katerem sta pogodbeni stranki hoteli tožnika, ki je bil preživljančev nezakonski sin, s katerim preživljanec ni imel kontaktov, prikrajšati za nujni delež in sta ravno iz tega razloga sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ne pa katerega drugega pravnega posla, ob sklenitvi katerega bi tožnikova pravica do nujnega deleža ostala ohranjena. Tudi če bi bilo to res, tak nagib ne bi bil nedopusten, saj ima vsakdo s svojim premoženjem pravico razpolagati po svoji volji3. 10. Pravilnosti in popolnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da pogodba ni bila neodplačna, pritožba ni omajala. Ker torej pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila neodplačna, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Razlogi, iz katerih je bila pritožba vložena, tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

12. Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo ni uspel. Zato jih mora kriti sam (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 464/1999 z dne 29. 3. 2000, II Ips 381/2006 z dne 29. 1. 2009, II Ips 192/2007 z dne 26. 8. 2009, II Ips 1239/2008 z dne 14. 7. 2011, II Ips 179/2012 z dne 30. 10. 2014 in sklep istega sodišča II Ips 284/2013 z dne 20. 8. 2015. 2 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 386/2006 z dne 29. 1. 2009, II Ips 59/2013 z dne 30. 1. 2014 ter II Ips 249/2017 z dne 17. 1. 2019. 3 Primerjaj 15. in 16. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 324/2016 z dne 27. 7. 2017.