Jedro

Ob nastanku poslovnega razloga, zaradi katerega je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ukinitev izobraževalnega programa), tožnica ni bila zaposlena pri toženi stranki (delovno razmerje ji je že predhodno enkrat prenehalo na podlagi odpovedi, za katero je bilo kasneje v sodnem postopku ugotovljeno, da ni zakonita). Rok za podajo odpovedi je zato začel teči šele s prvim dnem, ko je tožena stranka imela možnost odpoved podati, to pa je z dnem vročitve pravnomočne sodbe, s katero ji je bilo naloženo, da tožnico pozove nazaj na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (vse, razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 3. 9. 1991 med tožnico in toženo stranko ter za njeno razveljavitev. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje med tožnico in toženo stranko še traja do odločitve sodišča prve stopnje ter za priznanje vseh pravic iz dela, vključno z delovno dobo, za čas od 16. 8. 2008 do odločitve sodišča prve stopnje ter za vpis delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 16. 8. 2008 do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Zavrnilo je nadalje zahtevek tožnice, da se toženi stranki naloži, da tožnici za obdobje od 16. 8. 2008 do odločitve sodišča prve stopnje za vsak mesec izplača bruto plačo v višini 1.787,10 EUR, pri čemer je od posameznih mesečnih bruto zneskov dolžna predhodno obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožnici pa izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 32.167,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2002, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je prekluzivni šestmesečni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pričel teči šele, ko je tožena stranka prejela sodbo pritožbenega sodišča Pdp 655/2007 z dne 15. 2. 2008, na podlagi katere je bila tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo. Tožena stranka je med postopkom ves čas navajala, da je delovno mesto tožnice ugasnilo s šolskim letom 2006/2007, ki se je pričelo 1. 9. 2006, kar pomeni, da se je šestmesečni prekluzivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iztekel s 1. 3. 2007. Pritožba opozarja na sodbe Vrhovnega sodišča (VIII Ips 473/2007 z dne 8. 6. 2009, VIII Ips 481/2008 z dne 19. 4. 2010), iz katerih izhaja stališče, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastane že z ukinitvijo določenega delovnega mesta, pri tem pa okoliščina pravnomočne odločitve sodišča in morebitna kasnejša reintegracija tega ne spremeni. Tožena stranka je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala šele 15. 5. 2008 in sicer na podlagi poslovnega razloga, ki je nastal že v šolskem letu 2006/2007. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju tudi zanemarilo določbo tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov preveriti, ali je delavca mogoče zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka teh možnosti ni preverila. Ravnateljica tožene stranke I.L. je sicer navajala, da tega ni storila, ker so bila vsa delovna mesta že zasedena z delavci, ki so imeli ustrezno izobrazbo, vendar pa to tožene stranke ne odvezuje dolžnosti, da preveri možnosti za tožničino prekvalifikacijo oziroma dokvalifikacijo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se sodišče prve stopnje do tega tožničinega ugovora ni opredelilo, oziroma ga je povsem pavšalno in nekritično zavrnilo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita tudi zaradi tega, ker ni bil zakonito izveden postopek sprejema novega akta o sistemizaciji. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje da postopek tega akta ni relevanten. Iz pravilnika jasno izhaja, da je bil sprejet in objavljen na spletni strani zavoda 5. 7. 2008, kar pomeni, da je v skladu z 21. členom pravilnika začel veljati 6. 7. 2008, sindikatu pri toženi stranki pa je bil v mnenje poslan šele 7. 7. 2008. Tožena stranka pri sprejemu pravilnika tako ni ravnala v skladu z 8. členom ZDR, zaradi česar je pravilnik nezakonit, posledično pa je nezakonita tudi na njegovi podlagi podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 108. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 s spremembami), se prosta delovna mesta v šolah določajo na podlagi sistemizacije delovnih mest. To pa pomeni, da se je tudi morebitna ukinitev delovnih mest lahko pravno perfektno (z učinkom nasproti tretjim) določi šele s sistemizacijo delovnih mest. Tako kot je sistemizacija nujna za sklenitev pogodbe o zaposlitvi tudi za njeno odpoved nujna predpostavka pripadajoča sistemizacija delovnih mest, iz katere izhaja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica formalno sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Podobno nekonkretiziran je tudi pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa jih je ugotovilo zmotno. Vsebinsko se na ta pritožbeni razlog nanašajo pritožbene navedbe o neupoštevanju določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR.

Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri odločanju zanemarilo določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se je v zadnjem odstavku na 3. strani obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno opredelilo do tega vprašanja in zapisalo, da je na podlagi listinskih dokazov (priloge B/4 in B/5) in izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke prepričano, da je tožena stranka ravnala v skladu z navedeno določbo. Tožnica se izven konteksta sklicuje na odgovor direktorice tožene stranke in na vprašanje tožničine pooblaščenke, ali so preverili možnost dokvalifikacije. Odgovor, da tega niso storili, saj so bila vsa delovna mesta na šoli zasedena z delavci, ki so imeli za ta mesta zahtevano izobrazbo, pomeni ravno to, da je tožena stranka svojo obveznost izpolnila. Samo glede delovnih mest, ki so na voljo, je možno preveriti, ali je delavca možno zaposliti na drugih delih oziroma ali ga je mogoče prekvalificirati za drugo delo. V kolikor takšnih delovnih mest ni, delodajalec tudi nima možnosti, da bi delavcu ponudil sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tudi v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tožena stranka glede tega vprašanja povsem ustrezno opredelila, tožnica pa se v pritožbi očitno naslanja zgolj na nekoliko nerodno izjavo direktorice tožene stranke, ki pa je vsebinsko kljub temu povsem nedvoumna.

Zmotno je tožničino stališče, da iz v pritožbi citiranih odločb Vrhovnega sodišča izhaja, da bi tudi v tem sporu morali šteti, da je objektivni prekluzivni šestmesečni rok (glede na datum nastanka razloga za odpoved pa tudi subjektivni rok) pričel teči 1. 9. 2006, ko se je pričelo šolsko leto, v katerem ni bilo več programa, v katerem je prej poučevala tožnica ter da tega ne more spremeniti dejstvo, da je kasneje prišlo do pravnomočne odločitve sodišča v drugem sporu o že prej podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi ne morebitna kasnejša reintegracija tožnice. Vendar pa so zadeve, na katere se sklicuje pritožba, le na videz podobne tej zadevi. Tako je v zadevi VIII Ips 473/2007 tožena stranka delavcu podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega poslovnega razloga (ukinitev delovnega mesta), zaradi katerega je bila že pred tem podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa je bila v sodnem postopku pravnomočno razveljavljena. Navedeno pomeni, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal v času, ko bi tožena stranka delavcu lahko zakonito odpovedala odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bil delavec ob nastanku tega razloga v delovnem razmerju pri toženi stranki. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, o kateri je odločeno z izpodbijano sodbo, pa je bila tožnici podana iz razloga, ki takrat, ko je bila tožnica še v delovnem razmerju, niti še ni obstajal, temveč je nastal šele potem, ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo zaradi odpovedi, ki je bila kasneje razveljavljena.

Podobno velja glede sodbe VIII Ips 481/2008 z dne 19. 4. 2010, saj je v citirani zadevi poslovni razlog za odpoved pogodbo o zaposlitvi nastal zaradi spremembe sistemizacije, do katere je prišlo 5. 12. 2006, sodba, s katero je bila razveljavljena prejšnja odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je postala pravnomočna 2. 3. 2006, kar pomeni, da bi tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podala znotraj prekluzivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. V citirani sodbi je revizijsko sodišče izrecno zavzelo stališče, da prenehanje potreb po nekem delu seveda predpostavlja predhoden obstoj delovnega razmerja (po pogodbi o zaposlitvi) ni pa pri takšni opredelitvi bistveno, ali je delavec ob ugotovljenem prenehanju potreb po delu to delo (delo, opredeljeno v pogodbi), ki preneha biti potrebno, tudi dejansko opravljal. Po mnenju pritožbenega sodišča obstoj delovnega razmerja pomeni, da morata imeti delavec in delodajalec vsaj teoretično možnost, da izvršujeta obveznosti iz tega delovnega razmerja, kar pa v konkretnem primeru, na katerega se nanaša izpodbijana sodba v času, ko je prišlo do ukinitve programa, v katerem je delal tožnica, ni bilo možno.

V času, ko je bil ukinjen izobraževalni program, pri katerem je delala tožnica, kar je bil razlog, zaradi katerega je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, je v skladu s petim odstavkom 88. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), tudi za odpoved iz poslovnega razloga ob objektivnem šestmesečnem roku veljal tudi 30 dnevni subjektivni rok od seznanitve z razlogi za redno odpoved. Gre za prekluzivne roke, kar pomeni, da z iztekom roka preneha pravica podati odpoved. Namen prekluzivnega roka, v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, je v varovanju delavca pred negotovostjo, do katere bi prišlo, če bi delodajalec lahko v nedogled imel možnost, da delavcu pogodbo odpove iz razloga, ki je nastopil že dolgo nazaj in ki očitno ni tako resen, da bi onemogočil nadaljevanje delovnega razmerja, saj je to še naprej trajalo. V konkretnem primeru pa imamo opraviti s povsem drugačno situacijo. Ob nastanku poslovnega razloga, zaradi katerega je bila izdana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je 1. 9. 2006, tožnica ni bila več zaposlena pri toženi stranki (delovno razmerje ji je prenehalo na podlagi odpovedi, ki pa je bila kasneje razveljavljena) in zato tožena stranka tudi teoretično (drugače kot v zgoraj citiranih odločbah revizijskega sodišča) ni imela možnosti, da ji znotraj prekluzivnih rokov poda zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. V takšnih primerih je edina smiselna razlaga določbe petega odstavka 88. člena ZDR takšna, da rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi začne teči šele s prvim dnem, ko je delodajalec imel možnost, da delavcu iz tega novega razloga poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 184/2006 z dne 17. 11. 2006 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 655/2007 z dne 15. 2. 2008 je postala pravnomočna tega dne, to je 15. 2. 2008. Z dnem vročitve drugostopenjske odločbe toženi stranki, to je s 14. 3. 2008, je začel teči objektivni šestmesečni rok iz petega odstavka 88. člena ZDR (od 28. 1. 2007, to je od uveljavitve ZDR-A, ni več subjektivnega 30-dnevnega roka od seznanitve z razlogom za odpoved). Navedeno pomeni, da je dne 29. 4. 2008 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, saj je podana znotraj šestmesečnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Pri tem je pomembno, da pri odpovedih pogodbe o zaposlitvi tožnici v letu 2006 in 2008 ne gre za isti razlog. Obakrat gre sicer za poslovni razlog, vendar je bila prva odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi zmanjšanja števila oddelkov, v katerih lahko poučujejo učitelji praktičnega pouka tekstila, pri čemer je tožena stranka še vedno zagotavljala delo dvema delavcema na delovnem mestu učitelja praktičnega pouka; odpoved pogodbe o zaposlitvi iz leta 2008 pa je bila podana zaradi ukinitve izobraževanja na področju tekstilnih programov. Gre za razlog, ki ob prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni obstojal. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, kdaj in kako je bil sprejet nov akt o sistemizaciji. Tožnici je bilo delovno razmerje odpovedano zaradi ukinitve izobraževalnih programov, za katerih izvajanje je bila zaposlena. Res je, da bi tožena stranka že takrat lahko spremenila tudi akt o sistemizaciji, vendar okoliščina, da tega ni storila, ne pomeni ovire za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na stališče pritožbenega sodišča v sodbi Pdp 529/2009 z dne 22. 10. 2009 o tem, da sprememba akta o sistemizaciji predstavlja le formalno odločitev, ki ni nujni pogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.