V obravnavanem primeru si vmesni nosilni zid delita oba dela dvojčka. Zato bi morala tožnika za odstranitev dela dvojčka, s katerim se posega v skupni del stavbe, pridobiti soglasje lastnikov sosednje enote dvojčka, s katerimi imata v solasti vmesno nosilno steno.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega objekta in novogradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 319/6 k.o. ... Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je predmet odstranitve del enotnega objekta in ne konstrukcijsko ločene stavbe. Iz predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) namreč izhaja, da je nad obravnavanim delom objekta in delom, ki se nahaja na zemljiški parceli 319/7 k.o. ..., izvedena enotna strešina, ki predstavlja skupno strešno konstrukcijo stavbe. Organ na podlagi tehničnega poročila k predloženemu načrtu arhitekture ugotavlja, da je konstrukcijsko ločevanje enovitega objekta na dve ločeni stavbi predvideno šele z gradnjo – z rezanjem medetažnih plošč, izvedbo dilatacije s toplotno zaščito, izdelavo novih dilatiranih temeljev idr. To pomeni, da bo s predvideno gradnjo poseženo v skupne dele stavbe. Ker tožnika za tak poseg v skladu z 29. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) kljub pozivu nista predložila soglasja solastnikov skupnih delov, to je lastnikov zemljišča parc. št. 319/7 k.o. ..., ne izkazujeta pravice graditi.
Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Obravnavani dvojček ne predstavlja vrstne hiše, saj ne gre za dva gradbeno konstrukcijsko ločena objekta, zgrajena v vrsti. Iz podatkov PGD je namreč razvidno, da gre za dve stanovanji v enem objektu, ki je z geodetskega vidika ločen na dve zemljiški parceli, kar pa ne pomeni, da je objekt ločen tudi fizično tako, da je mogoče z gradbenimi deli posegati zgolj na tisti del objekta, ki se nahaja na zemljišču tožnikov, ne da bi se dotikali dela, ki se nahaja na sosednjem zemljišču. Zato gre za objekt z dvema stanovanjema, ki imata skupne gradbene dele in naprave. Skupni deli pa so solastnina lastnikov posameznih delov (četrti odstavek 3. člena SZ-1). V obravnavanem primeru so skupni nosilna stena (v njej so so po izjavi stranke z dne 20.9.2011 izvedeni armirano betonski elementi, npr. zaključne vezi medetažnih plošč in strešne plošče), skupni žlebovi za odvajanje meteorne vode in dimnik. Fizična ločitev enovitega objekta bo potekala po sredini obstoječega dimnika in po sredini za sedaj skupne strešne kritine, kar izhaja iz načrta tlorisa strehe obstoječega stanja. Tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da ima objekt enotno gradbeno konstrukcijo. Zaradi posega v solastnino bi morala tožnika za izkaz pravice graditi predložiti soglasje lastnikov stanovanjske enote na parc. št. 319/7 k.o. ...
Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je upravni organ zmotno razlagal 2. člen SZ-1. V obravnavanem primeru namreč ne gre za dvo- ali večstanovanjsko stavbo, ki bi imela skupne inštalacije, naprave, opremo, zemljišče ali skupne prostore. Ima le skupno steno, katere položaj je podoben položaju skupnih gradbenih elementov iz SZ-1. Za obe enoti dvojčka sta bili izdani tudi ločeni gradbeni dovoljenji, poleg tega pa ima stavba tožnikov številko 807, stavba v lasti sosedov pa št. 813. Da gre za dve samostojni enostanovanjski stavbi, ki se na mejni črti držita skupaj, potrjuje tudi uporabno dovoljenje z dne 7. 12. 1978, ki je bilo izdano pravnima prednikoma tožnikov za prizidek – garažo in iz katerega izhaja, da je bilo izdano brez kakršnegakoli soglasja sosedov. To pomeni, da upravni organ ni štel, da naj bi šlo v konkretnem primeru za večstanovanjski objekt. Tožnika menita, da bi se moral upravni organ opredeliti do tega, da za svoj del razpolagata s samostojnim gradbenim dovoljenjem iz leta 1965, medtem ko je bilo dovoljenje za sosednji objekt domnevno izdano šele leta 1977. Sedanje stanje objekta po strokovnem mnenju Zavoda za zdravstveno varstvo Ljubljana z dne 19. 2. 2010 predstavlja nevarno gradnjo, pri čemer omenjeni elaborat ne predvideva soglasja mejašev. Tudi do tega dejstva se upravni organ ni opredelil. Poudarjata, da objekta konstrukcijsko nista povezana, navedba, da naj bi bila povezana z armirano betonskimi elementi, pa je napačna, kar izhaja iz izvedenskega mnenja z dne 1. 12. 2011. Res je tudi, da načrt odstranjevalnih del NOD – 20/08 navaja odstranitev dimnikov, vendar gre za netočno navedbo projektanta, saj sta dimniški cevi samostojno speljani po vmesni steni, zaključujeta pa se dejansko v na zunaj vidnem skupnem dimniku. Menita, da bi bilo treba glede posegov na skupni nosilni steni uporabiti 79. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Glede na vse navedeno tožnika soglasja sosedov ne potrebujeta, pri posegu pa morata ravnati v skladu s 85. členom SPZ. V zaključku še navajata, da upravni organ ni izvedel predlaganega ogleda, da bi se prepričal v navedbe investitorjev, prav tako pa ni izvedel nobenega dokaza po uradni dolžnosti. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Toženka na tožbo ni odgovorila.
Tožba ni utemeljena.
V zadevi ni sporno, da je v obravnavanem primeru načrtovana odstranitev oz. rušenje dela stanovanjskega dvojčka tožnikov, ki si s sosednjim delom deli skupno nosilno steno. Tožnika namreč v tožbi izražata stališče, da je treba glede posegov na skupni nosilni steni uporabiti 79. člen SPZ. Sporno pa je, ali tožnika za ta poseg potrebujeta soglasje lastnikov sosednje enote.
Glede na omenjeno nesporno dejstvo se sodišče strinja s stališčem, da v obravnavanem primeru posamezni del dvojčka ne predstavlja enostanovanjske stavbe v smislu drugega odstavka 2. člena SZ-1. Ta kot enostanovanjske stavbe našteva samostojno stoječe enodružinske hiše, vile, atrijske hiše, vrstne hiše, počitniške hiše in podobno, iz česar izhaja, da mora biti enostanovanjska stavba samostojno stoječa hiša. Tega enota dvojčka v lasti tožnikov ne izpolnjuje, saj je s skupno nosilno steno povezana s sosednjo enoto. To ima za posledico, da zaradi načina gradnje noben del ne pomeni samostojno stoječe hiše, ampak to predstavlja le stavba kot celota. Ker sta v njej dve samostojni stanovanjski enoti (stanovanji), to ustreza pojmu dvostanovanjske stavbe iz tretjega odstavka 2. člena SZ-1 – samostojno stoječi stavbi z dvema stanovanjema. Z navedenim je skladna tudi razlaga pritožbenega organa, ki jo opira na Urbanistični terminološki slovar, Urbanistični inštitut SR Slovenije, Ljubljana 1975. Po tej razlagi je dvojček samostojna stanovanjska hiša z dvema stanovanjema, ki ležita drugo ob drugem (zrcalni tloris), tako, da ju med seboj popolnoma loči (požarni) zid in imata tudi ločena vhoda, medtem ko je vrstna hiša stanovanjska hiša, ki je zgrajena v vrsti z ostalimi hišami, na podlagi česar upravni organ druge stopnje meni, da ne gre za vrstno hišo, saj ne gre za dva gradbeno konstrukcijsko ločena objekta, ki bi bila zgrajena v vrsti.
Stanovanjske stavbe, razen enostanovanjskih, pa so po prvem odstavku 3. člena SZ-1 sestavljene iz posameznih in skupnih delov. Skupne dele med drugim predstavljajo skupni gradbeni elementi (tretji odstavek istega člena). Po drugem odstavku 5. člena je skupni gradbeni element tudi nosilni zid. Ker si v obravnavanem primeru vmesni nosilni zid delita oba dela dvojčka, gre za njun skupni gradbeni element v smislu navedenih določb SZ-1. V obravnavanem primeru oba dela dvojčka res ležita vsak na svoji parceli, pri čemer je parc. št. 319/6 k.o. ... v lasti tožnikov, kar pomeni, da zemljišče pod stavbo ni v solastnini in da torej ne gre za stavbo v etažni lastni (prim. tretji in četrti odstavek 3. člena SZ-1, tretji odstavek 105. člena SPZ), vendar je položaj skupne nosilne stene primerljiv s položajem skupnih gradbenih elementov iz SZ-1. Skupni deli stavb pa so po SZ-1 solastnina lastnikov etažnih delov stavbe (četrti odstavek 3. člena SZ-1). Tudi če v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče govoriti o solastnini, ampak le o skupni lastnini nosilne vmesne stene, se po petem odstavku 72. člena SPZ za skupno lastnino smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno. Da bi bilo lastninsko stanje navedene vmesne stene zaradi dejstva, da sta pravna prednika tožnikov zgradila svoj del dvojčka na podlagi samostojnega gradbenega dovoljenja, drugačno (torej da je stena v njuni izključni lastnini), pa tožnika v tožbi ne zatrjujeta, ampak pri argumentaciji izhajata iz napačne predpostavke, da njun del predstavlja enostanovanjsko stavbo v smislu določb SZ-1. V skladu z navedenim je pravilno stališče upravnih organov obeh stopenj, da bi morala tožnika za odstranitev dela dvojčka, s katerim se posega v skupni del stavbe, pridobiti soglasje lastnikov sosednje enote dvojčka, s katerimi imata v solasti vmesno nosilno steno. Po petem odstavku 67. člena SPZ je namreč za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, potrebno soglasje vseh solastnikov. Ker so posli rednega upravljanja tisti, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena (tretji odstavek istega člena), po presoji sodišča rušenje oz. odstranitev dela stavbe, ki pomeni tudi poseg na skupni nosilni steni, ne sodi v posle rednega upravljanja, zato bi tožnika za tak poseg morala imeti soglasje. Pri tem je z vidika sosednjega dela dvojčka treba upoštevati, da bo ta z načrtovanimi posegi namesto enote v dosedanji dvostanovanjski stavbi postal konstrukcijsko ločena in s tem samostojno stoječa enostanovanjska stavba, dosedanja vmesna stena med obema deloma pa zunanja stena te stavbe, saj bo, kot izhaja iz obeh upravnih aktov, načrtovana stanovanjska hiša imela svojo novo nosilno steno. V tem pogledu navedeno kaže na spremembo načina rabe oz. spremembo funkcije dosedanje vmesne stene.
Po presoji sodišča „rezanja“ enote dvojčka od obstoječe skupne stene tako ni mogoče obravnavati drugače, kot da gre za poseg vanjo. Kot rečeno, tožnik ne oporeka, da gre za take vrste poseg, saj kot podlago za poseg v skupno steno predlaga analogno uporabo 79. člena SPZ. Zato sodišče le dodaja, da je tožbena trditev, da oba dela dvojčka konstrukcijsko nista povezana, v nasprotju tudi z navedbami v pritožbi. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, to pa ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v pritožbo tožnikov, sta v njej navedla, da je konstrukcija stavbe, stoječe na parc. št. 319/6 k.o. ..., izvedena kot enotna konstrukcija za oba dela dvojčka. Prav tako je v njuni vlogi z dne 20. 9. 2011 (izjava o dejstvih in okoliščinah) navedeno, da je obstoječi dvojček dejansko izveden s skupnim vmesnim zidom in v njem izvedenimi armirano betonskimi elementi, kot so zaključne vezi medetažnih plošč, kar je v obrazložitvi povzel tudi pritožbeni organ.
Ker so razmerja med lastniki na skupni nosilni steni obeh enot dvojčka v primeru posegov določeni v omenjenih členih SPZ, ni potrebe po analogni uporabi 79. člena SPZ, ki določa, da sme lastnik nepremičnine do polovice širine s svoje strani uporabljati mejno ograjo, jarek, pregrado in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje. Obravnavana skupna nosilna stena namreč nima (le) funkcije stvari, ki označuje mejo med sosednjima zemljiščema.
Tožnik je tožbi priložil tudi mnenje sodnega izvedenca za gradbeništvo A.A. z dne 1. 12. 2011, ki naj bi kazal, da dela dvojčkov konstrukcijsko nista povezana. Po presoji sodišča gre za nedovoljen novi dokaz v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Sodišče ugotavlja, da iz predloženih upravnih spisov ne izhaja, da bi ga tožnika predložila v postopku pred izdajo spornega upravnega akt, čeprav je bilo mnenje po datumu sodeč izdelano pred izdajo izpodbijane odločbe. V obvestilu z dne 29. 11. 2011, v katerem omenjata (oz. njun pooblaščenec) tudi A.A., upravnemu organu le sporočata, da je bil zadnji pregled objekta opravljen 28. 11. 2011. Poleg tega mora tožnik v tožbi, v kateri navaja nova dejstva in nove dokaze, v skladu z 52. členom ZUS-1 obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tega tožnika nista storila, zato mnenja v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati.
Neutemeljeno je tudi stališče, da bi moral biti v zadevi opravljen ogled. Upravni organ o izdaji gradbenega dovoljenja odloči na podlagi predložene projektne dokumentacije in podatkov, ki jih stranka v njej navaja. Če se je stranka pri tem „zmotila“, ni naloga upravnega organa, da navedene napake odpravlja z ogledom na terenu. To pomeni, da mora biti obstoječe stanje v naravi, ki ga zatrjuje investitor in kolikor je pomembno za odločitev v zadevi, prikazano v PGD, ne pa da ga ugotavlja upravni organ z ogledom. Če je investitor v načrtu odstranjevalnih del št. NOD-20/08 navedel, kar izhaja tudi iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, in sicer da bo odstranjen tudi dimnik – drugostopenjski organ je ugotovil, da bo ob fizični ločitvi sedaj enovitega objekta vanj poseženo po sredini –, tega kasneje ne more pripisati netočni navedbi projektanta in na tej podlagi od upravnega organa zahtevati, da z ogledom ugotovi obstoječe stanje v naravi. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je stranka v načrtu odstranjevalnih del št. NOD-20/08 v točki 3/1.4. Tehnično poročilo celo sama navedla, da je k izdelavi posnetka obstoječega stanja pristopila po ugotovitvi, da dokumentacija, ki je bila podala za gradnjo obstoječega objekta, ne ustreza dejansko izvedenemu stanju na objektu.
Neutemeljen je tudi očitek, da upravni organ ni izvedel nobenega dokaza po uradni dolžnosti, npr. postavil izvedenca geodetske stroke. Po drugem odstavku 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odredi uradna oseba po uradni dolžnosti izvedbo dokaza takrat, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve. Kot izhaja iz obrazložitev upravnih aktov obeh stopenj, dejstvo, da posamezni del dvojčka stoji na zemljišču s svojo parcelno številko, ni pomemben za presojo, da obravnavana polovica dvojčka po SZ-1 ne predstavlja enostanovanjske stavbe. Zaradi tega izvedba dokaza z izvedencem geodetske stroke po uradni dolžnosti ni povezano z ugotavljanjem pravno pomembnega dejstva.
Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).
Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).