Jedro

Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi brez upoštevanja omejenosti sodnega preizkus upravne odločbe z vsebovanim prostim preudarkom nezakonito vsebinsko poseglo v odločbo o dodeljeni denarni socialni pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je glede na okoliščine zadeve (skupno bivanje odrasle osebe s svojim staršem v garsonjeri, katerega najemnica je mati tožnika, sicer pa se stroški bivanja med njima delijo) tožena stranka zakonito uporabila prosti preudarek glede znižanja dodeljene denarne socialne pomoči.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne tožnikova pritožba in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 7. 8. 2014 in 20. 3. 2014 ter z dne 1. 10. 2014 in 21. 11. 2014, za priznanje denarne socialne pomoči od 1. 4. 2014 do 30. 9. 2014 oziroma od 1. 10. 2014 do 31. 3. 2015 v višjem znesku ter izplačilo razlike denarne socialne pomoči za nazaj. Ugotovilo je, da mu je tožena stranka pravilno v skladu z določbo 31. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 in naslednji) in Pravilnikom o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 8/2012) znižala polni znesek denarne socialne pomoči za 15 %, ker je imel zagotovljeno osnovno oskrbo zaradi sobivanja in deljenja stroškov z materjo.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke z dne 7. 8. 2014 in 20. 3. 2014 ter 1. 10. 2014 in 21. 11. 2014 glede višine denarne socialne pomoči in zadevo vrnilo v tem obsegu toženi stranki v novo odločanje. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka. Obrazložilo je, da tožniku ni zagotovljeno (brezplačno) bivanje, zato mu ni zagotovljena osnovna oskrba in mu tožena stranka ne bi smela znižati denarne socialne pomoči za 15 %. Tožnik plačuje svoje stroške bivanja, na kar ne vpliva dejstvo sobivanja z materjo. Delitev stroškov med njima namreč pomeni, da krije svoje stroške bivanja sam.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče uporabiti 3. alinejo prvega odstavka 31. člena ZSVarPre. Tožnik živi skupaj z materjo, stroške si delita, zato so ti nižji. 15-odstotno znižanje denarne socialne pomoči se ne more uporabiti le v primeru, ko je posamezniku zagotovljena celotna osnovna oskrba, ampak tudi, ko je ta delna. S tem je delno zagotovljen dohodek v višini minimalnega dohodka in je sorazmerno znižanje iz tega naslova upravičeno. Če bi bila oskrba večja, bi bilo znižanje v skladu z določbami Pravilnika višje (40 % ali celo 55 %). Sodišče neutemeljeno enako obravnava posameznike, ki dejansko živijo sami in imajo zato višje življenjske stroške, in osebe, ki si stroške delijo, zaradi česar so ti nižji.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Po določbi 3. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre lahko center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi ali družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, ker živi z osebami oziroma ji pri preživljanju pomagajo osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, ali je njeno preživetje zagotovljeno na drug način. Na podlagi 2. točke drugega odstavka istega člena center za socialno delo pri tem upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, v primeru iz 3. točke prejšnjega odstavka odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka tega člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno (bivanje, prehrana). V tretjem odstavku pa je določeno, da razloge iz prvega odstavka tega člena in način njihovega ugotavljanja ter metodologijo upoštevanja vrednosti iz 2. točke prejšnjega odstavka podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Na tej podlagi Pravilnik v prvem odstavku 12. člena določa, da se mesečna vrednost osnovne oskrbe upošteva v razmerju do minimalnega dohodka, ki bi upravičencu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov, kadar je upravičencu zagotovljeno bivanje (1).

8. Po presoji revizijskega sodišča iz navedene pravne ureditve dodelitve denarne socialne pomoči izhaja, da ima center za socialno delo pri svoji odločitvi pravico do prostega preudarka (diskrecijsko pravico) v okviru meja zakonskega besedila in podzakonskega predpisa. V skladu z drugim odstavkom 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) mora biti v upravnih zadevah, v katerih je organ po zakonu ali po predpisu samoupravnih lokalne skupnosti upravičen odločati po prostem preudarku, odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (namen in obseg pooblastila določa zakon ali predpis lokalne skupnosti, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku). Diskrecijsko pravico mora uporabiti v okviru jezikovnih in pojmovnih meja predpisa, pri čemer upošteva namen podeljenega prostega preudarka.

9. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da tožnik živi skupaj s svojo materjo, ki je najemnica garsonjere. Glede na to, da gre pri tožniku za odraslo osebo, ki je mati ni več dolžna preživljati, gre za samsko osebo po določbi 10. točke 10. člena Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS. Ur. l. RS, št. 62/2010 in naslednji), za katero pride v poštev uporaba določbe 3. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre. Vendar si tožnik z materjo deli stroške bivanja, razen stroškov za internet in televizijo, ki jih sicer v celoti poravnava tožnik.

10. Po določbi 3. točke prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sporih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če v primeru, ko je pristojni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče ugotovi, da je izpodbijani upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bilo pooblastilo dano. Sodišča imajo tako v socialnih sporih na podlagi ustavnega načela delitve oblasti omejene pristojnosti, ko presojajo zakonitost odločitev toženih strank, ki so pri svojem odločanju uporabile zakonsko podeljen (običajno v določeni meri omejen) prosti preudarek. Procesni zakon tako v takih sporih ne predvideva kot primarne rešitve spor polne jurisdikcije (tj. vsebinske odločitve o sporni pravici po drugem odstavku 81. člena ZDSS-1). Ravnanje sodišča mora biti zadržano, saj je preverjanje zakonitosti upravnega akta izdanega na podlagi (širše ali ožje) diskrecije osredotočeno predvsem na preizkus meja in namena prostega preudarka.

11. Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi brez upoštevanja omejenosti sodnega preizkus upravne odločbe z vsebovanim prostim preudarkom nezakonito vsebinsko poseglo v izpodbijano odločbo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je glede na okoliščine zadeve (skupno bivanje odrasle osebe s svojim staršem v garsonjeri, katerega najemnica je mati tožnika, sicer pa se stroški bivanja med njima delijo) tožena stranka zakonito uporabila prosti preudarek glede znižanja dodeljene denarne socialne pomoči. Odločitev tožene stranke, da bivanje tožnika pri materi na skupnem naslovu šteje za okoliščino, ki utemeljuje znižanje dodeljene denarne socialne pomoči za 15 %, ker naj bi mu bilo zagotovljeno bivanje, je izdana v okviru mej prostega preudarka in v skladu z njegovim namenom. V sodnem postopku je bilo še podrobneje ugotovljeno, da ima tožnik zaradi sobivanja manjše stroške bivanja, ob tem pa niti Pravilnik niti zakon izrecno ne predvidevata stoodstotno brezplačnega bivanja kot (edino) upoštevnega za znižanje pomoči. Odločitev tožene stranke je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj zakon (niti podzakonski predpis) ne ureja vseh možnih položajev preživljanja, ampak toženi stranki omogoča, da glede na (številne) življenjske primere ustrezno zniža denarno socialno pomoč in s tem upošteva, da ima oseba zaradi določenih okoliščin nižje stroške pri preživljanju. 15-odstotno znižanje denarne socialne pomoči je razumna in sorazmerna pravna posledica glede na ugotovljena dejstva v obravnavani zadevi. Znižanje stroška preživljanja zaradi pomoči bližnjih sorodnikov in posledično količinsko znižanje upravičenosti do denarne socialne pomoči je v obravnavani zadevi še v meja in skladu z namenom zakonske diskrecije centra za socialno delo.

12. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Poleg tega 13. člena Pravilnika določa, da se ne glede na določbe prejšnjega člena šteje, da je upravičencu zagotovljena osnovna oskrba v nižji mesečni vrednosti, kot je določena v prejšnjem členu, če tako ugotovi pristojni center za socialno delo.