Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) ali je dopustno po zaključku prvega naroka zaradi neuspeha dokazovanja v okviru iste dokazne teme (dokazovanja trditev o sredstvih na bančnem računu prve toženke) predlagati nove dokaze (poizvedbe pri banki o sredstvih prve toženke, ki so zaradi sklenjene pogodbe o vezavi sredstev knjižno prenesena na račun banke), (2) ali gre v takem primeru za prepozen in nedovoljen (poizvedovalni) dokaz ter (3) ali je sodišče dolžno ugotavljati krivdo stranke ter v razlogih dokaznega sklepa in odločbe podati razloge v zvezi s tem (286. člen ZPP).

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je dopustno po zaključku prvega naroka zaradi neuspeha dokazovanja v okviru iste dokazne teme (dokazovanja trditev o sredstvih na bančnem računu prve toženke) predlagati nove dokaze (poizvedbe pri banki o sredstvih prve toženke, ki so zaradi sklenjene pogodbe o vezavi sredstev knjižno prenesena na račun banke), - ali gre v takem primeru za prepozen in nedovoljen (poizvedovalni) dokaz ter - ali je sodišče dolžno ugotavljati krivdo stranke ter v razlogih dokaznega sklepa in odločbe podati razloge v zvezi s tem (286. člen ZPP).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da v zapuščino spada 17.403,38 EUR, ki so se ob smrti zapustnika nahajali deponirani pri bankah kot depoziti na ime prve toženke in torej niso bili na njenih transakcijskih računih. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno navedbo, da bi sodišče moralo izvesti dokaze o skupnih denarnih sredstvih zapustnika in vdove, to je o dobroimetju pri bankah, je zavrnilo kot neutemeljeno ter ugotovilo, da dokazne ocene glede ugotovljene višine sredstev prve toženke na dan zapustnikove smrti pritožnika ne izpodbijata. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

3. Tožeča stranka vlaga zoper odločbo sodišča druge stopnje predlog za dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali je določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uporabljati tako, da mora stranka najkasneje na prvi glavni obravnavi predlagati vse dokaze, ki bi lahko hipotetično prišli v poštev, ne glede na življenjsko situacijo in okoliščine, ki so predmet dokazovanja in ne glede na rezultate dokazovanja z dokazi, ki jih je stranka predlagala?; 2) Ali je v okviru iste dokazne teme mogoče po izvedbi prvega naroka za glavno obravnavo predlagati izvedbo novih dokazov glede na rezultat dokazovanja v okviru iste dokazne teme (dopustnost poizvedovalnih dokazov in dokazih predlogov, ki sledijo poizvedovalnim dokazom)?; in 3) Kaj obsega pojem “krivda stranke“ v smislu določbe 286. člena ZPP, ali jo je sodišče dolžno ugotavljati in v razlogih dokaznega sklepa in odločbe podati razloge v zvezi s krivdo stranke? Z izpodbijano odločitvijo je sodišče kršilo 14. in 15. točko 339. člena ZPP, hkrati pa sta obe sodišči nižje stopnje zagrešili bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj sta nepravilno uporabili določbo 286. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe ter prav tako na zmotno uporabo materialnega prava glede zavrnilnega dela zahtevka. Tožeči stranki je kršena tudi pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave, saj jo je sodišče mimo določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) o enakopravnosti dedičev in sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki izhaja iz v nadaljevanju navedenih odločb, obravnavalo neenakopravno in pristransko. Tožeča stranka v predlogu nadalje navaja, da tožnika nista mogla vedeti, kje naj bi vdova hranila skupne prihranke. Možnosti je veliko - od gotovine doma, do bank doma in v tujini. V pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2012 sta predlagala izvedbo dokaza s poizvedbami pri AJPES o računih na ime prve toženke in o stanju na teh računih na dan moževe - zapustnikove smrti. Dokazni predlog je bil podan glede na splošno védenje o tem, kje se navadno hrani prihranke. Glede na rezultat poizvedb, da so se nahajali na računih vdove manjši zneski v višini 1.127,51 EUR, 2,14 EUR in 63,60 EUR, je postal relevanten dokaz z dodatnimi poizvedbami pri istih bankah o vezanih, deponiranih sredstvih, ki se ne nahajajo na njenih računih (kot je izjavila prva toženka), ampak so po depozitnih pogodbah vezana na računu banke. Substancirani dokazni predlog je bil torej podan takoj, ko je to postalo relevantno. Sodišče je ta dokazni predlog na naroku 15. 3. 2013 sprejelo in izdalo dodatni dokazni sklep, da se poizvedbe opravijo, na naroku 15. 4. 2013 pa je stranke le obvestilo, da poizvedb ne bo opravilo zaradi dokazne prekluzije. Prvostopenjska sodba očitka dokazne prekluzije, ki je vplivala na zakonitost sodbe, niti ne obrazloži, drugostopenjska sodba pa se s pritožbenimi razlogi dokazne prekluzije niti ne ukvarja. Nova dejstva in novi dokazi so na poznejših narokih lahko izključeni le ob ugotovljeni krivdi stranke. Revidenta trdita, da je pri presojanju krivde najprej treba upoštevati, da gre za podatke, ki jih stranka sama ne more pridobiti, ter dejstvo, da je prva toženka zapustnikova žena, druga tožnica pa njegova sestra in ji tako iz vsakdanjega življenja ne more biti znano, kje in na kakšen način je zapustnikova žena v času trajanja zakonske zveze hranila skupna denarna sredstva. Tožeči stranki ni mogoče očitati krivde, saj ni imela nobenih razlogov, da sklepa, da bi bili računi prve toženke (upoštevajoč njeno izjavo na naroku, da ima na računih svoje prihranke) ob smrti zapustnika prazni. Dokazni predlog glede poizvedb tudi ne bi dodatno zavlekel postopka. Nadalje navaja, da mora ob odločanju o dokazni prekluziji sodišče upoštevati tudi dejstvo, da sodna praksa poizvedbe o stanju na računih ves čas razume kot poizvedbe o dobroimetju konkretne osebe pri banki, ki obsega vsa sredstva osebe pri banki, ki so do nedavnega depozite hranile na depozitnih računih (in o njih dajale podatke), sedaj pa jih knjižno vodijo ločeno kot sredstva po pogodbi, ki v času trajanja pogodbe niso knjižena na depozitnem računu konkretne osebe, ampak se knjižno prenesejo na račun banke. Hkrati je treba upoštevati, da gre ves čas za isto dokazno temo. Tožeča stranka je glede na razpoložljive podatke predlagala izvedbo dokazov in nadaljnje dokaze v okviru iste teme predlagala glede na uspeh dokazovanja. Gre za enak primer, ko izvedenec travmatolog po tretjem naroku meni, da bi moral glede določenih posledic mnenje podati še nevrolog, pa bi bila stranka prekludirana, ker tega ni predlagala takoj. Dolžnost predlagati dokaze ne pomeni, da si mora stranka pravočasno izmisliti vse mogoče življenjske situacije, ki bi lahko prišle v poštev, ampak da ravna procesno razumno v okviru svojega védenja, konkretnih podatkov in naveznih okoliščin, ki jih ima. Na podlagi vsega navedenega je od odločitve Vrhovnega sodišča RS mogoče pričakovati odločitev o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, za enotno uporabo prava in za razvoj prava preko sodne prakse, pri čemer gre za pravna vprašanja, glede katerih odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kar potrjujejo odločbe III Ips 25/2013, III Ips 14/2010, II Ips 302/2011, II Ips 197/2007, II Ips 191/2007, II Ips 449/2008 in II Ips 289/2010. 4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v obravnavanem primeru podani glede pravnih vprašanj, oblikovanih v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).