Jedro

Izraz „odškodnina za letni dopust“ je treba glede na 7. člen Direktive 2003/88/ES in sodno prakso SES razlagati kot nadomestilo in ne kot odškodnino v smislu določb OZ, za priznavanje katere morajo biti izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornost. Po vsebini pripada nadomestilo vsakemu delavcu, ki ne more izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, tudi tistemu, ki tega ne more na primer zaradi bolniškega ali starševskega dopusta niti v referenčnem obdobju niti v obdobju za prenos.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati neto znesek 1.874,12 EUR, po plačilu dolžnih davkov in prispevkov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo (1. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 151,36 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo (2. točka), prav tako pa sama krije svoje stroške postopka (3. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka tožene stranke in podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče v postopku ni zaslišalo pravdnih strank in je svojo odločitev utemeljilo na razlagi 7. člena Direktive 2003/88, kot jo je v svojih sodbah sprejelo Evropsko sodišče, pri čemer se sodba izrecno sklicuje na članek Katarine Kresal Šoltes v reviji Delavci in delodajalci 2/3/2009 letnik IX. Sodišče navede, da je treba odškodnino za neizrabljeni letni dopust razlagati v smislu nadomestila in ne v smislu odškodnine po določilih Obligacijskega zakonika. Pri tem sodišče ne navede niti ene sodbe Evropskega sodišča, niti ne navede vsebine člena Direktive 2003/2008. Tako je tožena stranka prepuščena sama sebi oziroma navedenemu, a nedostopnemu članku. ZDR v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. 7. člen Direktive 2003/88 pa določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in skozi ali praksa. Minimalni letni dopust je mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, ni pa to nujno ali obvezno, še manj avtomatično. Kakršnakoli drugačna razlaga omenjenega člena je nelogična, neživljenjska, toženi stranki pa niti ni bila predstavljena. Ob navedenem ne smemo prezreti, da člen, na katerega se sklicuje sodišče, govori o minimalnem letnem dopustu, torej štirih tednih. Dosedanja sodna praksa delovnih sodišč v Sloveniji je bila takšna, da se je ugotavljala krivdna odgovornost delodajalca za neizkoriščeni letni dopust in gre v konkretnem primeru za odstop od ustaljene sodne prakse (opr. št. Pdp 939/1998, opr. št. Pdp 1381/2002, opr. št. Pdp 407/2005, opr. št. Pdp 1567/1999). Tožnica bi lahko dopust koristila, vendar tega ni zahtevala, s svojim ravnanjem si je izrabo letnega dopusta celo sama onemogočila. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali predpisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče je obrazložilo, zakaj je sprejelo navedeno dokazno oceno. Prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v sodbi in vsebini listin, sodišče pa je tudi navedlo, zakaj je štelo določena dejstva za dokazana. Sodišče tudi ni storilo vsebinsko zatrjevano bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ob navedenem je tudi poudariti, da 8. člen ZPP določa, da katera dejstva štejejo za dokazana odloči sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče je izvedlo relevantne dokaze in sprejelo pravilno dokazno oceno, sodišču pa tudi ni potrebno, da izvaja vse s strani strank predlagane dokaze, prav tako sodišče ni dolžno strankam odgovarjati na vse njihove navedbe podane med postopkom. V predmetnem postopku tako sodišču ni bilo potrebno zasliševati strank v postopku, kajti njihovo zaslišanje ne bi moglo prispevati k drugačni rešitvi spora, saj je sodišče zavzelo jasno pravno stališče, da gre za izplačilo nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta in ne za odškodnino zaradi neizrabljenega rednega letnega dopusta. Pritožbeno sodišče celo ugotavlja, da iz predloženega spisa celo izhaja, da tožena stranka, ki jo je v postopku zastopala odvetniška družba, formalno niti ni podala odgovora na tožbo, saj iz vloge z dne 22. 7. 2008 izhaja, da gre za pripravljalno vlogo in ne za odgovor na tožbo, čeprav je sicer navedena pripravljalna vloga po svoji vsebini odgovor na tožbo in je po oceni pritožbenega sodišča naslov – pripravljalna vloga - pripisati očitni pisni pomoti tožene stranke. Navedeno bi lahko celo pomenilo, da bi sodišče lahko izdalo zamudno sodbo na podlagi 318. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje toženi stranki, da je dosedanja sodna praksa delovnih sodišč dejansko bila, da je sodišče delavcem prisodilo odškodnino za neizrabljeni letni dopust v primeru, ko je delavec pri delodajalcu pisno zahteval izrabo letnega dopusta, pa mu delodajalec tega ni omogočil. Prav tako se je strinjati z navedbo tožene stranke, da 166. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, neveljavna. Neveljaven pa je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Ob navedenem ima prav tudi pritožba, da strokovni članki niso pravna podlaga za odločanje v zadevi, se pa je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določila 7. člen Direktive 2003/88/ES v 1. odstavku določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa. Drugi odstavek istega člena pa določa „minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja“. Pri razlagi slovenske pravne ureditve, prakse in sodne prakse moramo upoštevati in izhajati iz zavezujočih mednarodnih standardov prava EU ter novejše sodne prakse Sodišča evropskih skupnosti (v nadaljevanju: SES). Namen in cilj Direktive 2003/88/ES, ki ureja letni dopust, je določanje minimalnih zahtev namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev, pri čemer pa je namen letnega dopusta tudi počitek in oddih, skrb za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja ter pridobitev distance od organiziranega delovnega procesa. Izraz odškodnina za neizrabljeni letni dopust, ki ga po oceni pritožbenega sodišča neustrezno uporablja določba 166. člena ZDR, je potrebno po namenu in zavezujočih mednarodnih in EU pravnih virih razlagati kot nadomestilo in ne kot klasično odškodnino v smislu določil Obligacijskega zakonika, za priznavanje katere se mora načeloma ugotoviti obstoj predpostavk za odškodninsko odgovornost, kar pa seveda v primeru iz 166. člena ZDR brez dvoma ne gre. Tako je potrebno upoštevaje sodno prakso SES sporno določbo razlagati tako, da gre za denarno nadomestilo vsakemu delavcu, ki ni mogel izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, tudi tistim, ki tega niso mogli npr. zaradi bolniškega ali starševskega dopusta niti v referenčnem obdobju, niti v obdobju za prenos. Konkretno je tožnici je namreč prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi razrešitve s položaja direktorice občinske uprave na podlagi 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-UPB3- Ur. l. RS št. 63/2007), ki določa, da lahko funkcionar pristojen za imenovanje razreši uradnika na položaju oziroma direktorja občinske uprave v roku enega leta od imenovanja uradnika na položaj, pri čemer je tožnici prenehalo delovno razmerje z dokončnostjo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 21. 5. 2008. Ker tožnica ni koristila pripadajočega letnega dopusta, ji pripada nadomestilo.

Sodišče evropskih skupnosti (SES) je v združeni zadevi Gerhard Schultz

- Hoff

(C-350/06) proti Deutsche

Rentenversicherung Bund in Stringer in drugi (C-520/06) proti Her Majesty’s Revenue and Customs odločalo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe ki se nanaša na razlago člena 7 Direktive 2003/88/ES. Tako je namen Direktive določanje minimalnih zahtev, namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev s približevanjem nacionalnih ureditev, ki se nanašajo predvsem na delovni čas in v tem okviru tudi na letni dopust. Namen letnega dopusta pa je počitek in oddih delavca, skrb za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja ter pridobitev distance od organiziranega delovnega procesa, kot je to navedlo SES. Upoštevaje sodno prakso SES je treba določbo 166. člena ZDR razlagati tako, da gre denarno nadomestilo in ne za odškodnino, kjer je potrebno načeloma ugotavljati vse predpostavke za odškodninsko odgovornost. Sodišče je tožnici tako pravilno priznalo nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v višini 1.874,12 EUR upoštevaje pri tem neizkoriščene pripadajoče dni dopusta in povprečno plačo, ki jo je tožnica predhodno prejela.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.