Jedro

Skladno z 252. členom ZFPPIPP, ki določa, da pravne posledice stečaja nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do stečajnega postopka, če ni v zakonu za posamezen primer določeno drugače, postopek osebnega stečaja nad toženko na tožničino regresno terjatev ne more vplivati. Na njeno regresno terjatev tudi odpust obveznosti po prvem in drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki določata, da ta učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku določeno drugače, ne učinkuje, saj učinkuje le za terjatve nastale do začetka osebnega stečaja, to je do 26. 1. 2015. Ob navedenem se za neutemeljene izkažejo pritožbene trditve, da gre v obravnavanem primeru za istovetnost denarnih terjatev in da na regresno terjatev tožnice, ki jo uveljavlja v tem postopku, učinkuje odpust obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 213,43 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 315,27 EUR in sedem zneskov po 313,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih datumov do plačila (I. točka izreka), v presežku za znesek 302,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2016 do plačila je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožnici povrne 1.152,93 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Nad toženko je tekel postopek osebnega stečaja in so ji bile s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. St 0000/2014 z 2. 2. 2017 odpuščene obveznosti, pri čemer je odpust učinkoval zoper vse denarne terjatve, ki so nastale do 26. 1. 2015. Denarne terjatve, ki so bile predmet sodne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr. št. III Pg 800/2015 z dne 18. 9. 2015, sklenjene med družbo P. o. o., in tožnico, so nastale pred 26. 1. 2015, kar pomeni, da tudi na njih učinkujejo pravne posledice odpusta obveznosti. V sklenjeni sodni poravnavi gre za nove in samostojne denarne terjatve. Toženka iz tega naslova ni prevzela nobenih obveznosti, zato tožnica do nje nima regresnega zahtevka. Sodišče je zmotno uporabilo določbo petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), saj toženka ni dolžna tožnici kot lastnici stanovanja plačati ničesar, če je slednja plačala obratovalne stroške, ki so nastali do 26. 1. 2015. Upoštevati je treba istovetnost denarnih terjatev in pravne učinke odpusta. Ker so bile toženki kot najemnici terjatve za dobavljeno toplotno energijo do 26. 1. 2015 v postopku osebnega stečaja odpuščene, ne morejo čez čas oživeti na drugi pravni podlagi po zaključku osebnega stečaja nad toženko, ker se s tem izničijo pravni učinki in pravne posledice odpusta obveznosti v osebnem stečaju. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da vtoževanih terjatev ni pridobila do začetka stečajnega postopka oziroma do 26. 1. 2015, to je do dne, do katerega so bile toženki v postopku osebnega stečaja terjatve odpuščene, saj je njena regresna pravica nastala šele s plačilom posameznih obrokov upniku. Zato ne gre za terjatev, na katero bi učinkoval odpust v postopku osebnega stečaja. Bistveno je, da gre za dve različni terjatvi, saj toženka odgovarja svojim upnikom na podlagi pravnega razmerja, iz katerega izviral glavni dolg, porok pa odgovarja upnikom na podlagi zakonsko določene subsidiarne odgovornosti za obratovalne stroške. Takšno stališče zavzema tudi sodna praksa. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica kot lastnica stanovanja v obravnavani zadevi z regresnim zahtevkom od toženke, ki je (bila) najemnica stanovanja, vtožuje povrnitev obratovalnih stroškov ogrevanja stanovanja, ki jih je namesto nje dobavitelju poravnala na podlagi petega odstavka 24. člena SZ-1. Po tej določbi odgovarja lastnik stanovanja za obratovalne stroške najemnika subsidiarno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je postopek osebnega stečaja nad toženko pričel 26. 1. 2015, da so ji bile s pravnomočnim sklepom odpuščene obveznosti, ki so ji nastale do tega dne (priloga B 10), ter da je tožnica toženkine obveznosti poravnala skladno s sodno poravnavo, ki je bila sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr. št. III Pg 800/2015 (priloga A 4), to je po datumu pričetka osebnega stečaja. Kot izkazujejo podatki sodnega spisa, se je postopek osebnega stečaja nad toženko končal s sklepom St 0000/2014 s 25. 4. 2017 (priloga B 15).

6. Čeprav pritožba mestoma kontradiktorno navaja, da gre pri spornih terjatvah za nove in samostojne denarne terjatve, ki temeljijo na sodni poravnavi, ter tudi, da gre za iste terjatve, ki so bile toženki že odpuščene, je bistvo pritožbenih trditev v tem, da gre pri vtoževanih regresnih terjatvah za iste terjatve, ki so bile toženki v postopku osebnega stečaja odpuščene, zato ne morejo oživeti na drugi pravni podlagi, saj se s tem izničijo pravni učinki in pravne posledice odpusta obveznosti v osebnem stečaju. Takšno pritožbeno stališče je zmotno.

7. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo peti odstavek 24. člena SZ-1. Gre za kongentno zakonsko normo, ki določa subsidiarno poroštvo, ki se mu tožnica do dobavitelja toplotne energije ni mogla izogniti. Pritožbeni očitki, da je plačala družbi P. nekaj, kar ji ni bila dolžna, so zato ob neprerekanem dejstvu, da dobavitelju stroškov ogrevanja ni plačala sama toženka, neutemeljene. Tudi pritožbena trditev, da toženka ni bila stranka sodne poravnave in iz tega naslova ni prevzela nobenih obveznosti, ne more vzdržati. V obravnavani zadevi gre za regresni zahtevek iz izpolnjene poroštvene obveznosti. Toženka ima lahko določene ugovore zoper tožnico, ki od nje zahteva regresno plačilo, neutemeljeno pa uveljavlja, da bi morala biti tudi ona stranka sodne poravnave.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je terjatev tožnice zoper toženko iz naslova plačila po sodni poravnavi lahko nastala šele s tem plačilom. To je bilo 18. 9. 2015 in kasneje, glede na datume plačil, ki izhajajo iz sodne poravnave. Skladno z 252. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa, da pravne posledice stečaja nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do stečajnega postopka, če ni v zakonu za posamezen primer določeno drugače, postopek osebnega stečaja nad toženko na tožničino regresno terjatev ne more vplivati. Na njeno regresno terjatev tudi odpust obveznosti po prvem in drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki določata, da ta učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku določeno drugače, ne učinkuje, saj učinkuje le za terjatve nastale do začetka osebnega stečaja, to je do 26. 1. 2015. Ob navedenem se za neutemeljene izkažejo pritožbene trditve, da gre v obravnavanem primeru za istovetnost denarnih terjatev in da na regresno terjatev tožnice, ki jo uveljavlja v tem postopku, učinkuje odpust obveznosti.

9. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa v dveh podobnih zadevah, kjer je šlo za plačilo stroškov dobaviteljem.1 V obeh zadevah je bila ista tožeča stranka kot v tu obravnavani zadevi (S., d. o. o.), ki je vtoževala regresne terjatve, nastale po začetku postopka osebnega stečaja, v eni od obeh zadev je sodišče odločalo o regresnem zahtevku za plačane terjatve po sodni poravnavi, na katero se tožnica sklicuje v tem postopku (III Pg 800/2015 z dne 18. 9. 2015). Da v primeru poroštva glavni dolžnik in porok ne odgovarjata upniku za isto terjatev, se je sodna praksa prav tako izrekla. Glavni dolžnik odgovarja upniku na podlagi pravnega razmerja, iz katerega izvira glavni dolg, porok pa na podlagi poroštvene izjave. Kreditojemalec (glavni dolžnik) odgovarja upniku na podlagi pravnega razmerja, iz katerega izvira glavni dolg, porok pa na podlagi poroštvene izjave, zato ne gre za isto terjatev.2 Dodatni argument, da ne gre za isto terjatev, je tudi v posebni določbi 1022. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Res je narava poroštvene obveznosti akcesorna (tretji odstavek 1019. člena OZ), vendar zakon glede stečaja glavnega dolžnika v OZ določa izjemo, ko določa, da zmanjšane obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti.3

10. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo prerekano dejstvo, da tožnica kot poroštvena upnica skladno z drugim odstavkom 296. člena ZFPPIPP terjatev, ki še niso nastale, v stečajni postopek pod odložnim pogojem ni prijavila. Vendar je sodišče pravilno ugotovilo, da slednje na obstoj tožničine regresne terjatve nima vpliva, saj se v postopku osebnega stečaja na podlagi 3. točke drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP peti odstavek 296. člena ZFPPIPP, ki določa, da če upnik zamudi rok za prijavo terjatve, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha, ne uporablja. Navedeno pomeni, da poroštvenega upnika v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom, tudi če svoje bodoče poroštvene terjatve ne prijavi oz. zamudi rok za prijavo, ne zadenejo posledice prenehanja terjatve.

11. Ker so v obravnavani zadevi poroštvene terjatve tožnice do toženke nastale po pričetku osebnega stečaja nad toženko, ne gre za identičnost terjatev in se pravni učinek odpusta terjatev, določen v 409. členom ZFPPIPP, na te poroštvene terjatve ne more raztezati. Zato jih tožnica zoper toženko dopustno uveljavlja in ni mogoče pritrditi pritožbi, da gre v obravnavanem primeru za neobstoječe denarne terjatve. Tudi ni res, da bi se s tem izničili pravni učinki in pravne posledice odpusta obveznosti v osebnem stečaju.

12. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora tožnici povrniti pritožbene stroške, ki predstavljajo sestavo odgovora na pritožbo 375 točk, kar znaša 172,12 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 3,44 EUR in 22 % DDV 37,87 EUR, skupaj 213,43 EUR (155. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 VSL sodba I Cp 1701/2016 z 12. 10. 2016 (priloga A 12) in VSL sodba I Cp 256/2018 s 25. 7. 2018. 2 VSL sodba II Cp 1107/2015 s 24. 6. 2015 (priloga A 13) in VSL sodba II Cp 3008/2015 s 6. 1. 2016 (priloga A 14). 3 VSK sodba I Cpg 203/2005 z 12. 1. 2016 (priloga A 16) in VSL sklep II Cp 2781/2012 z 8. 5. 2013 (priloga A 17).