Jedro

V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.

V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Vrhovno sodišče je v novejših odločbah poudarilo, da je razvoj sodne prakse Sodišča Evropske unije zahteval nadgradnjo predhodnih stališč v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v švicarskih frankih (CHF); predrugačilo je vsebino pojasnilne dolžnosti, ki jo morata ugotavljati sodišči prve in druge stopnje, ter vzpostavilo povezavo med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč je njegov bistveni del.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Prva tožnica je 13. 6. 2007 s toženko sklenila pogodbo o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo v višini 141.000 CHF z dobo vračanja 336 mesecev (28 let), tretji tožnik pa 20. 10. 2008 pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF za 100.000 CHF z dobo vračanja 360 mesecev (30 let). Kredit je bil dan za nakup gradbenih parcel. Drugi tožnik je zastavitelj (po prvi pogodbi). V letu 2015 so kredita predčasno poplačali.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo z dne 13. 6. 2007, notarskega zapis SV 819/07 z dne 13. 6. 2007, pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF z dne 20. 10. 2008 in notarskega zapisa SV 1397/08 z dne 20. 10. 2008. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 66.066,89 EUR prvi tožnici in 39.204,17 EUR tretjemu tožniku.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v I.1. točki izreka ugodilo. Preostali del izreka je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim je zaključilo, da pojasnilo, ki je bilo dano tožnikom, ni bilo zadostno. Ni ugotovljeno, da bi toženka tožnike opozorila, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride, da se to lahko odrazi tako v nezanemarljivi spremembi višine posameznega obroka kot tudi v bistveno višji ceni kredita in ob podani primerjavi z evrskim kreditom. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je sporni pogodbeni pogoj iz navedenih razlogov v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Ker brez njega nadaljnji obstoj kreditnih pogodb ni mogoč, sta pogodbi nični. Ker o povračilnem zahtevku (upoštevaje sprejeto odločitev o ničnostnem zahtevku) še ni bil izveden dokazni postopek, bi odločitev pred pritožbenim sodiščem pravdni stranki prikrajšala v pravici do pritožbe, zato je izrek v temu delu razveljavilo.

4. Vrhovno sodišče je na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma bilo dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na aplikativno materialno pravo relevantni, oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo?

Revizijski postopek

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo le v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Vrhovno sodišče se zato ne bo ukvarjalo z drugimi (materialno)pravnimi navedbami, ki jih načenja revidentka, niti v nadaljevanju njenih navedb v zvezi z njimi ne povzema.

6. Toženka v reviziji kot bistveno navaja, da je višje sodišče svojo sodbo sprejelo na povsem drugačni pravni oceni in pravno odločilnih stališčih od tistih, ki jih je toženka glede na dotedanjo ustaljeno sodno prakso lahko pričakovala. Sodna praksa se je spremenila z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, kar je več kot leto po vložitvi pritožbe. Pritožbeno sodišče, ne da bi izvedlo pritožbeno obravnavo ali sejo, toženki očita, da ni podala trditev, s katerimi bi dokazovala izpolnjenost pojasnilne dolžnosti, ki jih je oblikovala novejša sodna praksa. Zatrjuje kršitev drugega odstavka 351. člena ZPP, 285. člena ZPP, 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v nasprotju z 22., 23., in 25. členom Ustave. Sklicuje se tudi na odločbo II Ips 21/2023 z dne 19. 7. 2023 in trdi, da gre za primerljivo situacijo.

7. Revizija je bila vročena tožnikom, ki so nanjo odgovorili. V odgovoru na revizijo nasprotujejo stališčem revidentke in predlagajo zavrnitev revizije.

8. Revizija je utemeljena.

9. Vrhovno sodišče je že večkrat izpostavilo, da je razvoj prava s pomočjo sodne prakse nujni del pravne tradicije v vsakem pravnem sistemu. Vendar mora biti razvoj sodne prakse predvidljiv do te mere, da se lahko naslovniki pravne norme prilagodijo pravnemu razvoju. Uporaba nove/spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zato zahteva, da sodišče poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani. Ne glede na to mora sodišče vselej obrazložiti, zakaj je pri odločitvi v konkretni zadevi odločilo po stari sodni praksi oziroma zakaj po novi, saj to zahteva ustavnoprocesno jamstvo obrazloženosti, varovano z 22. členom Ustave.

10. Predmet obravnavane revizijske zadeve je presoja pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju sprememb sodne prakse na področju t. i. problematike švicarskih frankov pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njihovo korist. Primerljiv procesni položaj z istega vsebinskega področja je Vrhovno sodišče obravnavalo že v sklepih II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024 in II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024: v prvem je bilo dopuščeno vprašanje (ob povsem primerljivem dejanskem stanju) nekoliko drugačno, v drugem pa identično tu obravnavanemu, a se zadevi razlikujeta glede ugotovitve sodišča (prve stopnje), ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena.

11. Revidentka trdi, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi najvišjega, bistveno drugačna in se do novo izoblikovanih stališč ni mogla izreči. Vrhovno sodišče je v novejših odločbah res poudarilo, da je razvoj sodne prakse SEU zahteval nadgradnjo predhodnih stališč v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF. Z novejšo prakso je zato predrugačilo vsebino pojasnilne dolžnosti, ki jo morata ugotavljati sodišči prve in druge stopnje, in vzpostavilo povezavo med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč je njegov bistveni del. Ker sta v obravnavani zadevi pritožbeni rok in rok za odgovor na pritožbo iztekla pred spremembo sodne prakse, toženka svojih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti s pravnimi stališči sodišča. Obravnavani primer se tako v bistvenem ne razlikuje od zadev, navedenih v 10. točki te obrazložitve. V trenutku, ko je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi, je bila podana procesna situacija, ki jo predvideva drugi odstavek 351. člena ZPP in ki od sodišča druge stopnje zahteva, da "s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge; pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo". Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je zato pritrdilen.

12. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

14. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Sklep II DoR 462/2023 z dne 19. 6. 2024.

Op. št. (2)Povzeto po odločbi Ustavnega sodišča RS Up-164/2015 z dne 18. 2. 2016.

Op. št. (3)Glej zlasti odločbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in te, ki so ji sledile.