Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba in sklep II Cp 639/2022

ECLI:SI:VSLJ:2023:II.CP.639.2022 Civilni oddelek

varstvo potrošnikov posojilo v tuji valuti dolgoročni kredit v CHF potrošniška hipotekarna kreditna pogodba valutno tveganje načelo transparentnosti zavarovanje denarnih terjatev pojasnilna dolžnost pojasnilna dolžnost banke protipravno ravnanje banke ničnost kreditne pogodbe pogodbeni pogoji nepošten pogodbeni pogoj dobra vera predvidljivost dogodka načelo vestnosti in poštenja znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank spremenjena sodna praksa
Višje sodišče v Ljubljani
28. avgust 2023

Povzetek

Sodba se osredotoča na vprašanje ničnosti kreditnih pogodb v tuji valuti (CHF) in obveznosti banke, da potrošniku jasno pojasni valutno tveganje. Ugotovljeno je bilo, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, kar je privedlo do znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbama tožnikov in razveljavilo izpodbijano sodbo, kar pomeni, da so pogodbe nične in se zadeva vrača v novo sojenje.
  • Valutno tveganje in obveza obveščanja potrošnikaSodba obravnava vprašanje, ali je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja, ki ga prevzema potrošnik pri kreditih v tuji valuti.
  • Ničnost kreditnih pogodbSodba se ukvarja z vprašanjem ničnosti kreditnih pogodb, sklenjenih v CHF, in ali so te pogodbe v nasprotju z načelom poštenosti in vestnosti.
  • Presoja poštenosti pogodbenih pogojevSodba analizira, ali so bili pogodbeni pogoji pošteni in ali je bila banka dolžna razkriti vse relevantne informacije o tveganju.
  • Upoštevanje stališč SEU in US RSSodba se sklicuje na stališča Sodišča EU in Ustavnega sodišča Republike Slovenije glede varstva potrošnikov in nepoštenih pogodbenih pogojev.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Stališča SEU temeljijo na domnevi, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Od poklicnega dajalca kredita se na drugi strani pričakuje, da ima strokovno znanje in védenje o mogočih nihanjih menjalnih tečajev. Ne gre za védenje, kdaj in za koliko se bodo tečaji spremenili ampak za védenje, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Da bi potrošniku zagotovili enako raven obveščenosti, mu je banka dolžna podati pojasnila o navedenih bistvenih lastnostih kredita v tuji valuti. Kombinacija izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine valutnega tveganja in neenakomerna porazdelitev tega tveganja med pogodbeni stranki lahko povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

Ustavno sodišče je v vseh odločitvah, povezanih z zahtevki za ničnost kreditnih pogodb, vezanih na CHF, zavzelo stališče, da ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice, ampak tudi, da razume dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF in da mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Ne zadostuje abstraktno zavedanje tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov, ampak da se je moral in mogel zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njegovih obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Pojasnilo, ki je bilo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi dano tožnikom, ni bilo zadostno.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba - v točki I.1. izreka spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da so pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. KP001 z dne 13. 6. 2007, notarski zapis št. SV 819/07 z dne 13. 6. 20007, pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. KP002 z dne 20. 10. 2008 in notarski zapis št. SV 1397/08 z dne 20. 10. 2008 nični." - v točkah I.2., I.3. I.4. in II. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke (1) za ugotovitev, da so pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo z dne 13. 6. 2007, notarski zapis SV 819/07 z dne 13. 6. 2007, pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF z dne 20. 10. 2008 in notarski zapis SV 1397/08 z dne 20. 10. 2008 nični, in (2) za plačilo 66.066,89 EUR prvi tožnici in 39.204,17 EUR tretjemu tožniku (I. točka izreka) in tožnikom naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Tožniki v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev več ustavnih pravic.

Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji iz zadeve _Andriciuc_. Tožniki niso zatrjevali le opustitve pojasnila, ampak tudi zavestno podajanje zavajajočih informacij, s katerimi je toženka banalizirala tečajno tveganje. Potrošnik mora biti seznanjen ne le z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, ampak tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Ugotovitve v 99. do 102. točki obrazložitve ne zadostujejo za zaključek o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti. Tožniki bi morali biti opozorjeni na možnost zelo velike depreciacije domače valute. Priča A. A. je izpovedoval zelo splošno, kako je ravnal pri sklepanju tovrstnih pogodb, priča B. B. pa se tožnikov niti ni spomnila. Sodišče jima zato ne bi smelo slediti. Ni sporno, da je toženka predstavljala kredite na privlačen in hkrati zavajajoč način. Kakršnakoli pojasnila o preteklem gibanju tečaja CHF, o strukturi anuitete in vplivu gibanja tečaja na anuiteto in glavnico niso bila podana. Priča A. A. se ni spomnil, da bi tožnikom povedal, da je problematično, če imajo dohodke v drugi valuti, kot je vaulta kredita in da bi pri izračunu kreditne sposobnosti "vzeli kaj rezerve". Četudi je tretji tožnik prišel k toženki z namenom, da vzame kredit v CHF, to toženke ni odvezovalo od pojasnilne dolžnosti.

Vsebina dobre vere pri presoji poštenosti ne sme biti ožja kot pri presoji transparentnosti. Zgolj na podlagi dejstev, da toženka ni mogla zanesljivo napovedati prihodnjega gibanja tečaja, da je tožnikom razkrila vse poznane okoliščine in jim ni prikrivala valutnih tveganj ter jih ni zavajala in da so imeli možnost konverzije, ni mogoče sklepati o neobstoju toženkine slabe vere. Banka bi morala tožnikoma podati informacije o tem, kako bi na obroke vplivala zelo velika depreciacija EUR v primerjavi s CHF, in navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev. Tožniki so se namreč za sporni kredit odločili na podlagi informacij bančnega uslužbenca. Toženka bi jim morala pojasniti, da sprejemajo neomejeno valutno tveganje. Toženka je kot strokovnjak gotovo poznala mehanizem delovanja valute varnega zavetja, za katerega je značilno, da je pretežni del časa stabilen, v času gospodarskih in realnih kriz pa močneje zaniha. Nihanj sicer ni mogoče zanesljivo napovedati, a jih je v odplačilni dobi kredita nedvomno mogoče pričakovati. Nedvomno je vedela, da se CHF lahko močno okrepi in da je tveganje neomejeno. Ker tega tožnikom ni povedala, je ravnala v slabi veri.

S sklenitvijo pogodbe so prevzeli neomejeno valutno tveganje. Tuja valuta je bila le obračunska. Edini vir za odplačilo kredita so bili tožnikom mesečni prihodki v domači valuti, ki so bili maksimalno obremenjeni in so zmogli obvladati le majhne spremembe obrokov in morebitnega povečanja glavnic.

Sodišče ni ocenilo zgibanke avstrijske centralne banke z informacijami o tveganjih pri kreditih v tujih valutah iz leta 2006 in več drugih listin. Stališča v izpodbijani sodbi so v nasprotju s stališči Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevah _Andriciuc_ in _BNP Paribas Personal Finance SA_.

Odločitev o stroških je napačna. Stroški za štiri od šestih pripravljalnih vlog niso bili potrebni.

3. Toženka v pritožbi zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja, da je odločitev iz več razlogov napačna.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnikov predlaga njeno zavrnitev. Tožniki niso odgovorili na toženkino pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožniki uveljavljajo ničnost dveh kreditnih pogodb in zahtevajo povračilo. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo.

7. Med pravdnimi strankami ni sporno, - da sta tožnica in toženka 13. 6. 2007 sklenili pogodbo o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo za kredit v višini 141.000 CHF v evrski protivrednosti po tečajnici Banke Slovenije na dan črpanja kredita (85.625,80 EUR), - da je bila za zavarovanje terjatve ustanovljena hipoteka na nepremičnini v solasti tožnice in prvega toženca, - da sta tretji tožnik in toženka 20. 10. 2008 sklenila pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF za kredit v višini 100.000 CHF (64.279,75 EUR), - da je bila za zavarovanje terjatve ustanovljena hipoteka na nepremičnini v lasti tretjega tožnika. Kreditna sredstva so bila namenjena za nakup gradbene parcele.

8. Odločitev v izpodbijani sodbi temelji na stališčih, - da je pogodbeni pogoj nepošten, če glavni predmet pogodbe ne prestane testa transparentnosti in testa poštenosti, - da je za presojo transparentnosti bistveno, ali je bil posojilojemalec jasno obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, in ali je banka navedla mogoče spremembe menjalnih tečajev in z valutno klavzulo povezana tveganja, - da je za presojo poštenosti pomembno, ali je banka ravnala v dobri veri in ali je obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, - da je banka dolžna razkriti vse okoliščine, ki jih je ob sklenitvi poznala ali bi jih lahko poznala in bi lahko vplivale na ravnotežje v pravicah in obveznostih strank, za presojo poštenosti ravnanja banke pa ni pomembno, ali je potrošnik na podlagi pojasnil lahko razumel in ovrednotil morebitna znatna ekonomska tveganja, - da je za presojo odločilen trenutek sklenitve pogodbe.

9. Zaključek, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost, temelji na ugotovitvah, - da je tožnikom celovito pojasnila tveganja, povezana z najemom kredita v tuji valuti, in razkrila vse njej znane informacije, - da je prva toženka izpovedala, da ve, kaj pomeni valutna klavzula in valutno tveganje in da je občutila razlike v obrokih, - da so se tožniki kot družinski člani o sklepanju spornih pogodb med seboj posvetovali in da je tretji tožnik prišel k toženki že z namenom, da vzame tak kredit, - da je bančni uslužbenec pojasnil, da so običajno naredili izračun v EUR in CHF, da so jim bile predstavljene obrestne mere, tveganja in razlike med obema kreditoma, glede valutnega tveganja pa jim je bilo rečeno, da je treba spremljati tečaj, - da ni nujno, da bi toženka predstavila grafe simulacij vpliva sprememb tečaja, - da je bil kredit – glede na obrestno mero – svetovan kot ugoden, - da ni dokazano, da bi bil tožnikom CHF predstavljen kot stabilna valuta in da je toženka favorizirala kreditiranje v CHF.

10. Sklep, da tožniki niso dokazali toženkine nedobrovernosti, temelji na ugotovitvah, - da je tožnikom razkrila vse okoliščine, ki jih je poznala ob sklenitvi pogodbe, - da ni mogla vedeti, kdaj in v kakšnem obsegu se bo valutno razmerje CHF/EUR spremenilo, - da ni favorizirala kreditov v tuji valuti in - da ni neustrezno izračunavala kreditne sposobnosti tožnikov. Sledeč izpodbijani sodbi tožniki niso dokazali niti, da bi bilo zaradi prevzema valutnega tveganja podano znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Glavnica v CHF se ni povečevala; tožniki so prevzeli valutno tveganje, toženka kreditno, oboji pa obrestno.

11. Sodišče prve stopnje se je oprlo na ob izdaji sodbe izoblikovana stališča Vrhovnega sodišča o vsebini relevantnih določb Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) v luči 3. člena Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13). Po izdaji sodbe je Ustavno sodišče sprejelo več odločb, v katerih je zavzelo stališča o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov.1 Njegove odločbe so obvezne (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZustS). Sodišča zavezujejo tudi njihovi razlogi.2 Dodatne vidike z vidika relevantnih določb Direktive 93/13 je podalo tudi SEU,3 čigar stališča je sodišče dolžno upoštevati v luči načela lojalne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PEU).4 V luči teh odločitev je Vrhovno sodišče nedavno nadgradilo stališča, zavzeta v odločbah, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.5 Ob upoštevanju stališč SEU in US RS so materialnopravna gledišča v izpodbijani sodbi v več vidikih zmotna.

12. Po 23. členu ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Po prvem odstavku 3. člena Direktive velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev (6. člen Direktive 93/13).

13. Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da ZVPot ni sprejemljivo razlagati tako, da zagotavlja širši obseg varstva kot Direktiva. SEU je že izreklo, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo 93/13, in da morebitna višja raven varstva, zagotovljena s tem zakonom, ne posega v določbe Pogodbe o delovanju EU.6 Prvi odstavek 3. člena in 8. člen Direktive 93/137 tako ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, po kateri je pogodbeni pogoj, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, nepošten, ne da bi bilo treba preveriti dobro vero ponudnika storitve. Alternativno našteti pogoji v prvem odstavku 24. člena ZVPot in namen zakonodajalca, ki je bil v zagotovitvi čim bolj učinkovitega varstva potrošnikov, dajeta dovolj opore za sklepanje, da je bil obseg varstva v ZVPot širši kot po Direktivi 13/93.8 Pogodbeni pogoj je torej nepošten, če predstavlja enega od primerov, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot. Za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja tako ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpostavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Zadostuje, da pogodbeni pogoj bodisi povzroča znatno neravnotežje bodisi je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem.

14. Izhajajoč iz 24. člena ZVPot preglednost pogodbenega pogoja9 ni predpostavka, katere neizpolnitev preprečuje presojo, ali gre za enega od v njem naštetih primerov nepoštenih pogojev. Je sestavni del presoje, ali je s pogojem povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), in/ali presoje, ali je pogoj skladen z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

15. Neločljiv sestavni del kreditne pogodbe, v kateri je obveznost vračila določena v drugi valuti od valute, v kateri potrošnik prejema dohodke, ali obračunsko vezana na tako valuto,10 je valutno tveganje. Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, je bilo v celoti preneseno na kreditojemalca. Taka pogodba je dopustna, a pod pogojem, da jo je kreditojemalec zavestno sprejel. Kot je navedlo VS RS v sodbi II Ips 8/2022, kredit v tuji valuti "v sebi skriva specifično lastnost - potencialno ekstremistično (znatno) razsežnost predmeta obveznosti". Ali se bo pogodba izkazala za odlično ali pogubno odločitev ali za nekaj vmes, je odvisno od nenapovedljivih dogodkov. Poleg tega ima za kreditojemalca lahko daljnosežne (usodne) posledice (krediti so praviloma zavarovani s hipoteko) že znaten padec domače valute v obdobju, krajšem od ročnosti kredita, in ga ne more pokriti, čeprav bi se oziroma se bo (morda) na dolgi rok celo izkazalo (na primer ko zapade zadnji obrok), da je bila odločitev o kreditiranju v CHF ekonomsko smotrnejša. Te značilnosti kredita so osebi, ki pretežno plačuje v svoji domači valuti, na prvi pogled težje dojemljive in hkrati zastrte z ugodnejšo obrestno mero.

16. Stališča SEU temeljijo na domnevi, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.11 Od poklicnega dajalca kredita se na drugi strani pričakuje, da ima strokovno znanje in védenje o mogočih nihanjih menjalnih tečajev. Ne gre za védenje, kdaj in za koliko se bodo tečaji spremenili – prepričljiva je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da zaradi mnogovrstnih dejavnikov, ki vplivajo na gibanje tečaja, toženka ni mogla predvideti, da bo v 2015 sprejet ukrep švicarske centralne banke, ki bo povzročil znatno spremembo tečaja – ampak za védenje, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Da bi potrošniku zagotovili enako raven obveščenosti, mu je banka dolžna podati pojasnila o navedenih bistvenih lastnostih kredita v tuji valuti. Kombinacija izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine valutnega tveganja in neenakomerna porazdelitev tega tveganja med pogodbeni stranki lahko povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank.12

17. Opustitev pojasnila o bistvenih lastnostih kredita v tuji valuti utemeljuje tudi sklep o kreditodajalkinem nedobrovernem ravnanju. Banka je morala vedeti, da se tečajno razmerje v dolgoročnem pogodbenem razmerju lahko znatno spremeni in da ima lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Lahko se je zavedala potencialno škodljivih posledic za tožnika. Ni odločilno, ali se jih je tudi dejansko zavedala in ali si jih je želela. Upoštevanje morebitne nevednosti (in njeno nesankcioniranje) bi oviralo vzpostavitev dejanskega ravnovesja v pogodbenih položajih strank in bi bilo zato v nasprotju s ciljem Direktive 13/93.13 Tako objektivizirano merilo dobre vere utemeljujejo tudi okoliščine, (1) da dolgoročni krediti pogosto služijo zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine; (2) da je šlo za neobičajno, nepredvidljivo in neomejeno tveganje za stanovanjski kredit, ki ga (v nasprotju z banko) kreditojemalci niso mogli ovrednotiti in obvladati, in (3) da se kredit odplačuje s tekočimi prihodki družine v domači valuti, kar ogroža njen socialni položaj in možnost osebnostnega razvoja njenih članov.14

18. Ugotovitve, na katerih temelji stališče izpodbijane sodbe o toženkini dobri veri in neizkazanem znatnem neravnotežju v pravicah in obveznostih pogodbenih strank,15 tako ne zadostujejo za tak zaključek. Za presojo poštenosti spornih kreditnih pogodb je ključno, ali je toženka razkrila tožnikom njune bistvene značilnosti, ki izvirajo iz dejstva, da je kreditojemalčeva obveznost odvisna od vsakokratnega razmerja med CHF in valuto, v kateri prejema dohodke.

19. Ustavno sodišče je v vseh odločitvah, povezanih z zahtevki za ničnost kreditnih pogodb, vezanih na CHF, zavzelo stališče, da ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice, ampak tudi, da razume dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF in da mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Ne zadostuje abstraktno zavedanje tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov, ampak da se je moral in mogel zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njegovih obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Način, na katerega kreditodajalec izvede zahtevano pojasnilo, ni določen, vendar pa mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na višino obrokov. Izrecno je navedlo, da za presojo o izpolnjenosti te obveznosti ni pomembno, koliko razgovorov je bilo opravljenih pred sklenitvijo pogodbe, niti koliko časa je imel kreditojemalec na razpolago za razmislek; ni pomemben obseg informacij, če so temeljile na domnevi, da bo razmerje med obračunsko valuto in valuto plačila ves čas trajanja pogodbe ostalo stabilno; ne zadostujejo vedenje, da plače ne prejema v tuji valuti, dejstvo, da je že prej sklenil drug kredit v tuji valuti, obstoj izraza tveganje v pogodbi, (grafična) predstavitev preteklega gibanja tečajnega razmerja, predstavitev alternativne kreditne ponudbe, podpis izjave o abstraktnem prevzemu tečajnega tveganja, možnost konverzije pogodbe, odsotnost izrecnih (zavajajočih) zagotovil s strani banke in opozorilo na možnost spreminjanja anuitete in glavnice zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, ne da bi bila ponazorjena materializacija tovrstnega tveganja.16

20. Pojasnilo, ki je bilo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi dano tožnikom, ni bilo zadostno. Ni ugotovljeno, da bi toženka tožnike opozorila, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride, da se to lahko odrazi tako v nezanemarljivi spremembi višine posameznega obroka kot tudi v bistveno višji ceni kredita in – ob podani primerjavi z evrskim kreditom – da ni mogoče vnaprej napovedati, ali bo kredit v CHF tudi na koncu cenejši od kredita v EUR. Toženka takih trditev niti ni podala.

21. Sporni pogodbeni pogoj je iz navedenih razlogov v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Ker brez njega nadaljnji obstoj kreditnih pogodb ni mogoč, sta pogodbi nični.

22. Odločitev o zavrnitvi povračilnega zahtevka je tako ostala brez ključnega razloga, na katerem je bila utemeljena, in je zato napačna.

23. Ker je zaradi zmotnosti odločitve o povračilnem zahtevku treba izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, je treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Odgovor na pritožbene očitke strank zoper to odločitev zato ni potreben.

24. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb in notarskih zapisov, spremenilo in temu zahtevku ugodilo, v ostalem delu (tj. odločitev o dajatvenem zahtevku in stroških postopka) pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ker o povračilnem zahtevku (upoštevaje sprejeto odločitev o ničnostnem zahtevku) še ni bil izveden dokazni postopek, bi odločitev pred pritožbenim sodiščem pravdni stranki prikrajšala v pravici do pritožbe.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 365. člena ZPP.

1 Glej odločbe US RS Up-317/21 z dne 8. 9. 2021, Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in Up-54/19 z dne 6. 7. 2023. 2 Prim. odločbo US RS Up-544/11, Up-545/11 z dne 7. 6. 2012, 11. točka obrazložitve: "Prav tako je Ustavno sodišče v več svojih odločitvah opozorilo, da ustavnosodna razlaga ne zavezuje le zakonodajalca (ki v primeru nespoštovanja odločb Ustavnega sodišča krši načela pravne države iz 2. člena in načelo delitve oblasti iz tretjega odstavka 3. člena Ustave), temveč tudi sodišča. Zato so sodišča pri svojih postopkih in v odločitvah dolžna ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče, ter morajo v primeru, če se z njimi ne strinjajo, to prepričljivo utemeljiti z ustavnopravnimi argumenti." 3 Poleg sodb SEU C-415/11 z dne 14. 3. 2013 (Aziz), C-126/13 z dne 30. 4. 2014 (Kásler in Káslerné Rábai), in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc), C-51/17 z dne 20. 9. 2018 (OTP Bank Nyrt., OTP Faktoring Követeléskezelő Zrt.) glej še C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas Personal Finance SA proti VE), C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 (VB, WA, XZ, YY, ZX, DY, EX proti BNP Paribas Personal Finance SA, in AV, BW, CX, FA proti BNP Paribas Personal Finance SA), in C-405/21 z dne 13. 10. 2022 (FV proti Novi kreditni banki Maribor). 4 Več o pomenu načela lojalne razlage glej odločbe US RS Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, 9. točka obrazložitve, Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 5. točka obrazložitve, in U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013, 32. do 34. točka obrazložitve. 5 Glej sodbo VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. 6 Sodba SEU C-405/21, 34. in 35. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo VS RS II Ips 8/2022, 25. točka obrazložitve. 7 Določba se glasi: Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. 8 Kot je obrazloženo v sodbi VS RS II Ips 8/2022, tako razumevanje podpira tudi zgodovinska razlaga. Glej 27. in 28. točko obrazložitve. 9 Z vsebino, ki je v izpodbijani sodbi pripisana testu transparentnosti. 10 Z izrazom kredit v tuji valuti je v nadaljevanju obsežen tudi kredit, ki je obračunsko vezan na valuto, različno od te, v kateri kreditojemalec prejema dohodke. 11 Glej npr. sodbi C-186/16, 51. točka obrazložitve, in C 609/19 z dne 10. 6. 2021, BNP Paribas Personal Finance SA proti VE, 51. točka obrazložitve. 12 Glej sodbi SEU v zadevah C-776/19 do C-782/19, 94. do 101. točka obrazložitve, in C-609/19, 62. do 69. točka obrazložitve. 13 Glej sodbo SEU C-51/17, 60. točka obrazložitve. 14 Glej odločbo US RS Up-14/21, 40. točka obrazložitve. 15 Povzete v 10. točki obrazložitve. 16 Glej odločbe US RS Up-14/21, 34. točka obrazložitve, Up-317/21, 13. točka obrazložitve, in Up-54/19, 18. do 20. točka obrazložitve.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia