Jedro

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 118. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da glede na vse okoliščine in interes pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o porušenem odnosu med strankama. Ta, v sodni praksi sicer pogost razlog za sodno razvezo, v obravnavanem primeru ni relevanten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2019 razveljavi; da pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2012 za delovno mesto upravljalec dvigal ni prenehala veljati 2. 1. 2020 ampak je trajala do sodne razveze 24. 5. 2021; da je toženka dolžna tožniku za obdobje od 3. 1. 2020 do 24. 5. 2021 priznati plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2012 za delovno mesto upravljalec dvigal v višini 2.304,05 EUR mesečno, znižano za prejeta nadomestila. Zavrnilo je višji zahtevek (za priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi od 24. 5. 2021 dalje ter višje nadomestilo za 71,26 EUR mesečno). Toženki je naložilo še, da tožniku povrne 1.319,06 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da njemu ni možno očitati nobenih ravnanj, ki bi utemeljevala sodno razvezo. Sam je imel interes in se je trudil, da bi delo pri toženki nadaljeval na kakšnem drugem delovnem mestu, ki bi ga bil zmožen opravljati. Na lastne stroške se je vpisal v šolo za pridobitev V. stopnje izobrazbe, a je šolanje opustil, ko mu je toženka ponudila samo delovno mesto kontrolorja. To je odklonil, ker je ocenil, da delo zanj ni primerno zaradi težav s hrbtenico. Sodišče dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo z izvedencem medicine dela, kot je predlagal. Dokaz je napačno zavrnilo kot nepotreben za presojo odpovednega razloga, saj je bil potreben glede sodne razveze. Tožnik se je prijavil na dva razpisa, pa ni bil izbran. S toženko se je dogovarjal tudi o drugih opcijah, pa mu tega ni ponudila. Drži sicer, da ni imel interesa za izvedbo postopka ugotavljanja preostale delovne zmožnosti, saj bi si s tem uničil zaposlitvene možnosti, vseeno pa sam ni odločilen za začetek postopka. Četudi toženka ni formalni predlagatelj, je imela možnost sprožiti invalidski postopek, pa ga ni, ampak mu je nezakonito podala odpoved iz razloga nesposobnosti, nakar se ga je s sodno razvezo uspela znebiti. Toženka delovna mesta zanj vsekakor ima. Ni odločilno le delodajalčevo zatrjevanje objektivne nemožnosti zaposlitve, pomemben je tudi interes delavca, da ohrani zaposlitev. Sodba nima razlogov o tem, da bi bil odnos med strankama porušen.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tožniku dela na delovnem mestu upravljalec dvigal ne more in tudi ne sme več zagotavljati. Ob vsakokratnem preverjanju delazmožnosti tožnika je izvajalec medicine dela predlagal oceno na invalidski komisiji, do česar nato ni prišlo iz razlogov na strani tožnika. Pri toženki je majhno število delovnih mest, za katera se zahteva IV. stopnja izobrazbe, pri čemer gre za težja fizična dela, ki jih tožnik ne more opravljati. Prijavil se je le na dve prosti delovni mesti, glede katerih ni izpolnjeval pogojev. Za delovno mesto varnostnik je sam navedel, da zanj ni ustrezno, za delovno mesto operaterja pa se zahteva V. stopnja izobrazbe, ki je nima. Ni res, da za delovno mesto kontrolor ni bil zdravstveno zmožen. Dejansko ni zainteresiran za opravljanje dela, ampak za 100 % nadomestilo plače. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo izpodbijano odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, glede katere je ugotovilo nezakonitost odpovedi iz razloga nesposobnosti.

7. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2012 na delovnem mestu upravljalec dvigal. Ima zaključeno IV. stopnjo izobrazbe. Že od 12. 2. 2018 začasno ni bil zdravstveno zmožen za delo, od 3. 12. 2018 je bil napoten na čakanje s 100 % nadomestilom plače. Na pregledu 8. 10. 2019 je toženkin pooblaščeni izvajalec medicine dela ugotovil, da tožnik trajno ne izpolnjuje zdravstvenih zahtev za delovno mesto upravljalec dvigal ter v zdravniškem spričevalu z dne 21. 10. 2019 navedel, da je potrebna ocena na invalidski komisiji.

8. Toženka se je v odpovedi sklicevala na navedeno zdravniško spričevalo, zaradi česar je zaključila, da tožnik tudi trajno ne more več izpolnjevati več pogodbenih obveznosti. Ob odpovedi mu je ponudila sklenitev nove pogodbe za delovno mesto kontrolor za določen čas dveh let zaradi usposabljanja in izpopolnjevanja na delo oziroma izobraževanja - do pridobitve ustrezne (V.) stopnje izobrazbe, ki že po navedbah iz odpovedi ni ustrezna pogodba o zaposlitvi.

9. ZDR-1 v 2. alineji 89. člena kot razlog nesposobnosti poleg nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno (subjektivna nesposobnost), opredeljuje tudi neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (objektivna nesposobnost). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zdravstvena zmožnost ni predpisana kot pogoj za tožnikovo delo, zaradi česar je ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga oziroma nezakonitost odpovedi. Pojasnilo je, da bi bila v primeru, kot je tožnikov, odpoved pogodbe o zaposlitvi dopustna le ob upoštevanju določb zakona, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje oz. zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Do tovrstnih postopkov ni prišlo, je pa sodišče prve stopnje s tem v zvezi ugotovilo okoliščine, na katere je oprlo odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi bilo potrebno za presojo utemeljenosti sodne razveze postaviti izvedenca medicine dela. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben z obrazložitvijo, da je nezakonitost odpovedi ugotovilo že zaradi neobstoja odpovednega razloga, zaradi česar ni bilo potrebno raziskati, ali tožnik ni izpolnjeval posebnih zdravstvenih pogojev za delo na ponujenem delovnem mestu kontrolor. Četudi tožnik v pritožbi prikazuje, kot da je navedeni dokazni predlog podal za dokazovanje okoliščin zoper sodno razvezo, pa to ne drži. Postavitev izvedenca je predlagal še preden je toženka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Kot nakazano, je dokazni predlog vezal na navedbe o tem, da ponujeno delovno mesto zanj ni ustrezno zaradi ortopedskih težav s hrbtenico.

11. Toženka je predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 obrazložila s tem, da tožnikovo nadaljevanje delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto upravljalec dvigal zaradi zdravstvenega stanja tožnika ni več možno, da pa zanj tudi nima drugega delovnega mesta, pri čemer je pasivnost tožnika razlog za neizvedbo postopka v smeri ugotavljanja tožnikove invalidnosti. Sodišče prve stopnje je navedenemu sledilo, tožnik pa temu v pritožbi neutemlejno nasprotuje, sklicujoč se predvsem na svoj interes po ohranitvi zaposlitve pri toženki, ki da ima večji pomen kot toženkino vztrajanje pri objektivni nemožnosti zagotovitve zaposlitve, s čimer pa se pritožbeno sodišče na strinja. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 118. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da glede na vse okoliščine in interes pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o porušenem odnosu med strankama. Ta, v sodni praksi sicer pogost razlog za sodno razvezo, v obravnavanem primeru ni relevanten.

12. Tožnik tako kot v pritožbi, že v postopku na prvi stopnji ni zanikal, da odklanja ugotavljanje invalidnosti. Po 178. členu ZPIZ-2 je med predlagatelji postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja tudi izvajalec medicine dela, a ne sam, pač pa v soglasju z osebnim zdravnikom. Tudi po 33. členu ZVZD-1 izvajalec medicine dela sodeluje z osebnim zdravnikom v zvezi z ocenjevanjem delovne zmožnosti. Delodajalec ni predpisan kot predlagatelj postopka, zato toženki s tem v zvezi ni pripisati nedopustne pasivnosti za ureditev tožnikovega statusa. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo izrecni predlog zdravnika medicine dela, da je potrebna ocena na invalidski komisiji, do česar pa ni prišlo iz razlogov na strani tožnika. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje dejanski ugotovitvi iz izpodbijane sodbe, da se je tožnik o tem pogovarjal z osebnim zdravnikom, a se sam s pričetkom postopka ni strinjal. 13. Glede na zdravniško spričevalo z dne 21. 10. 2019 toženka tožniku dela na delovnem mestu, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ne more več zagotavljati. Prav tako je toženka dokazala, da je iskala možnosti za tožnikovo drugo zaposlitev. Delo kontrolorja mu je ponudila že v letu 2018 (glede česar je v spisu tudi zdravniško spričevalo z dne 22. 8. 2018, da je tožnik za delo kontrolorja zdravstveno zmožen), a se s tem ni strinjal. Tožnik se je zanimal in prijavil na dve mesti (gospodar garderob, gospodar mehanizacije in naprav), glede katerih pa ni izpolnjeval pogojev. Enako velja za delovno mesto operaterja, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe. Tožnik v pritožbi nedoločno navaja, da toženka vsekakor ima zanj kakšno prosto delovno mesto, čemur toženka nasprotuje, s poudarkom, da ima tožnik IV. stopnjo izobrazbe, čemur pa pri toženki ustrezajo težja fizična dela, ki jih tožnik ne more opravljati. Tudi tožnikovo sklicevanje na okoliščino, da se je na lastne stroške vpisal v šolo za pridobitev V. stopnje izobrazbe, a je šolanje opustil, ko mu je toženka ponudila samo delovno mesto kontrolorja, ne more privesti do tožnikovega uspeha v pritožbenem postopku.

14. V opisanem ni podlage za ugotovitev zlorabe instituta odpovedi oziroma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Kot je nazorno zaključilo sodišče prve stopnje, tožnik interes po ohranitvi zaposlitve resda ima, odklanja pa ugotavljanje morebitne invalidnosti, kar stranki pripelje v pat pozicijo, ki jo je sodišče ''presekalo'' in pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

16. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. in 154. člena ZPP).