Jedro

Slediti ni moč niti pritožbenemu razlogovanju glede tožničini starosti in odškodnine, ki ji je bila prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zaradi starosti ni namreč človeška občutljivost za lasten izgled (podobo) nič manjša, niti ni upravičenih (objektivnih) razlogov, da bi se ta zaradi oškodovančeve (višje) starosti presojala (v bistvenem) drugače. Toženka pravilno poudarja, da je potrebno vprašanje nastopa zamude z izpolnitvijo obveznosti (ker zakonsko podlago njene obveznosti iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti urejajo ravno določbe v nadaljevanju omenjenega zakona) presojati ob upoštevanju določbe 20.a člena ZOZP. V skladu z omenjeno (specialno) določbo pa je njena zamuda s plačilom celotne uveljavljane odškodnine (in sicer tako za nepremoženjsko kot premoženjsko škodo) nastala po poteku treh mesecev od dneva, ko je tožnica (pred pravdo) pri njej vložila svoj odškodninski zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točkah I. – IV. izreka pravilno glasi: „I. Toženka je dolžna tožnici v roku 15-ih dni plačati znesek 9.577,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2013 dalje do plačila.

II. Kar tožnica iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.577,20 EUR zahteva več, pa se kot neutemeljeno zavrne.

III. Toženka je dolžna tožnici v roku 15-ih dni plačati znesek 105,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2013 dalje do plačila.

IV. Kar tožnica iz naslova kapitaliziranih (zapadlih zamudnih) obresti zahteva več, in sicer znesek 247,27 EUR z zamudnimi obrestmi od 3.10.2013 dalje do plačila in zamudne obresti od zneska 105,96 EUR od 3.10.2013 do vključno 29.12.2013, pa se kot neutemeljeno zavrne“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 29.12.2015 je sodišče prve stopnje odločilo: - da je dolžna (vse I. točka izreka) toženka tožnici plačati 9.577,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 120,00 EUR od 21.3.2012 dalje do plačila, od zneska 30,00 EUR od 14.3.2012 dalje do plačila, od zneska 2.610,00 EUR od 19.4.2012 dalje do plačila, od zneska 75,30 EUR od 20.4.2012 dalje do plačila, od zneska 40,33 EUR od 12.4.2012 dalje do plačila, od zneska 10,76 EUR od 4.4.2012 dalje do plačila, od zneska 11,09 EUR od 24.4.2012 dalje do plačila, od zneska 4,62 EUR od 2.4.2012 dalje do plačila, od zneska 11,94 EUR od 8.3.2012 dalje do plačila, od zneska 15,40 EUR od 13.4.2012 dalje do plačila, od zneska 9,80 EUR od 20.4.2012 dalje do plačila, od zneska 15,35 EUR od 11.4.2012 dalje do plačila, od zneska 10,35 EUR od 19.4.2012 dalje do plačila, od zneska 10,10 EUR od 20.4.2012 dalje do plačila, od zneska 14,20 EUR od 28.3.2012 dalje do plačila, od zneska 13,65 EUR od 10.4.2012 dalje do plačila, od zneska 15,25 EUR od 13.4.2012 dalje do plačila in od zneska 6.559,06 EUR od 8.6.2013 dalje do plačila (kar je tožnica v tem oziru zahtevala več pa je zavrnilo - II. točka izreka) ter znesek 353,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (to je od 30.12.2013) dalje do plačila (v presežku glede teka obresti od 3.10.2013 do 30.12.2013 pa je tožbeni zahtevek v tem oziru zavrnilo – IV. točka izreka), - da je dolžna toženka tožnici v roku 15-ih dni po prejemu sodbe sodišča prve plačati stroške v znesku 1.936,77 EUR (V. točka izreka).(1)

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev spremeni tako, da tožnici prisodi 4.037,20 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi znesek 105,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe (to je od dne 30.12.2013) dalje ter stroške v skladu z dejanskim uspehom (prav tako povračilo pritožbenih stroškov), podredno, pa da odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče naj bi napačno uporabilo določbe 179. in 182. člena OZ. Tožnici naj bi prisodilo visoko odškodnino za nepremoženjsko škodo po vseh odškodninskih postavkah (sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 637/2009, s katero naj bi bilo za hujše poškodbe potrjeno, da znaša primerna odškodnina 20.864,63 EUR). Ker je tožnica utrpela bistveno lažjo poškodbo roke in zob, ni upravičena do odškodnine v skupni višini 17.700,00 EUR. Previsoka in neskladna s sodno prakso naj bi bila tudi odškodnina prisojena za škodo za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v višini 10.000,00 EUR. Odškodnina ne bi smela presegati zneska 9.000,00 EUR. Pritožba se sklicuje na primerljivo sodno prakso, in sicer VSL 0067805, II Ips 582/2007 in VSC Cp 827/2002. Tudi iz naslova strahu naj bi bila prisojena previsoka odškodnina, saj je ugotovljene okoliščine ne opravičujejo. Odškodnina ne bi smela presegati zneska 700,00 EUR. Zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti naj bi bil neutemeljen, posledično pa tudi prisoja odškodnine iz tega naslova. Življenjsko pričakovano naj bi bilo, da ljudje pri 64-ih letih za sabo nosijo določene življenjske izkušnje, zaradi česar pojav kakšne brazgotine po operaciji ne prestavlja nič neobičajnega, še manj pa kaj takšnega, kar bi bilo z vidika samopodobe v družbi negativno sprejeto. Sodišče je pri odškodnini napačno upoštevalo tudi začasno skaženost za čas do sanacije zob v ustih. Upoštevaje zakonsko določilo in sodno prakso gre odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti le, če je ta trajne narave. Tudi odškodnina prisojena zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti naj bi bila odmerjena previsoko. Sodišče ni upoštevalo dejstvo, da je tožnica desničarka (da torej ni imela poškodovane dominantne roke), da je stara 64 let in splošno znanega dejstva, da so pri tej starosti splošne življenjske aktivnosti že pomembno okrnjene. Nadalje naj bi premalo upoštevalo, da tožnica ni ne zatrjevala ne izpovedala, da ima pri opravljanju gospodinjskih opravil zaradi poškodbe kakršnekoli omejitve (enako velja za vožnjo z avtomobilom). Prisojena odškodnina ne bi smela presegati zneska 3.000,00 EUR. Priznana urna postavka za tujo pomoč in nego v višini 6,00 EUR ni ustrezna. Pravična urna postavka, ki je skladna s sodno prakso, naj bi znašala 4,00 EUR (pritožba se sklicuje se na VSL II Cp 4086/2011 v zvezi s sodbo VS RS II Ips 2/2013, VS RS II Ips 129/2012 in VSL II Cp 1670/2014, ki se sklicuje na ustaljeno sodno prakso). Upoštevati naj bi bilo potrebno, da so tožnici pomoč nudili svojci, ki so z njo živeli v skupnem gospodinjstvu (in ne nekdo tretji). Sodišče pooblastila iz 216. člena ZPP ni uporabilo pravilno. Celotna odškodnina iz naslova tuje pomoči ne bi smela biti višja od 1.080,00 EUR. V zvezi z nastopom zamude bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo 299. člena OZ v povezavi z določbo 20.a člena ZOZP. Upoštevaje navedeno je toženka v zamudo s plačilom odškodnine prišla šele po preteku trimesečnega roka, odkar je tožnica od nje zahtevala plačilo premoženjske in nepremoženjske škode. Takšno stališče naj bi zavzela tudi aktualna sodna praksa (sklicuje se na sodbe II Cp 1846/2014, II Cp 3500/2014 in II Cp 1870/2015). Ker je odškodninski zahtevek prejela 27.5.2013, bi prišla v zamudo šele 27.8.2013. Iz istega razloga je sodišče prve stopnje tožnici napačno presodilo znesek 353,23 EUR, ki predstavlja znesek kapitaliziranih obresti. Te znašajo 105,96 EUR.

3. Tožnica v odgovoru pojasnjuje, zakaj pritožbi nasprotuje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpela tožnica, in upoštevaje obstoječo sodno prakso prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ),(2) svojo odločitev pa je tudi konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo. Ustreznost je podana tako z vidika odškodnine prisojene za posamezne oblike (konkretno iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti kot tudi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) nepremoženjske škode kot (še bolj) glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode določen skupen znesek odškodnine. Pritožbeni očitki o napačni uporabi določb 179.(3) člena OZ in (po posameznih postavkah nepremoženjske škode) previsoko odmerjeni odškodnini so presplošni in posledično neupoštevni. Podobna ugotovitev velja tudi za pritožbeno sklicevanje na posamezne judikate, ki naj bi obravnavali primere podobnih (oziroma hujših) poškodb.(4) Okoliščina, da primerljivost obstaja glede same poškodbe, namreč ni dovolj. Za presojo pritožbenih trditev o neustreznosti s strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine je enako pomembno, kakšna konkretna nepremoženjska škoda oziroma njen obseg (intenzivnost) je bil v posameznih judikatnih primerih (na katere se pritožba sklicuje) ugotovljen. V tem oziru (torej glede primerljivosti oblik in intenzivnosti nepremoženjske škode ugotovljene v obravnavanem in v postopkih, na katere se judikati, ki jih omenja, nanašajo) pa pritožnica vseh potrebnih konkretnih trditev ni podala.(5)

6. Slediti ni moč niti pritožbenemu razlogovanju glede tožničini starosti in odškodnine, ki ji je bila prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zaradi starosti ni namreč človeška občutljivost za lasten izgled (podobo) nič manjša, niti ni upravičenih (objektivnih) razlogov, da bi se ta zaradi oškodovančeve (višje) starosti presojala (v bistvenem) drugače. Pri tem tudi ne gre izgubiti z vida, da v obravnavanem primeru ne gre zgolj za „določeno življenjsko izkušnjo“, ampak za skaženost, za katero je odgovorna toženkina zavarovanka. Ker nadalje že obstoj in obseg (zaradi dogodka utrpljene) tožničine trajne skaženosti v celoti upravičuje iz tega naslova prisojeno odškodnino, sta omenjanje (tudi) tožničine začasne skaženosti (zaradi zob) v sodbi kot tudi pritožbeno oporekanje tem ugotovitvam brezpredmetna. Na drugi strani je (v zvezi z odškodnino prisojeno za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti) pritožbeno navajanje, da je tožničina dominanta roka desna in da je pri njeni starosti „splošno znano dejstvo“, da so splošne življenjske aktivnosti že pomembno okrnjene (zaradi same starosti), nebistveno. Tožnica v vsakodnevnem življenju za (celo) vrsto opravil nedvomno potrebuje obe roki(6) in ne le „dominantne“. Ker imajo po zakonu vsi (ne glede na svojo starost) pravico uveljavljati odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za katero so odgovorni drugi (v konkretnem primeru toženkina zavarovanka), je pritožbeno sklicevanje na tožničino starost tudi v tem oziru (očitno) neprepričljivo. Pritožnica pa (neuspešno) izpodbija(7) tudi iz naslova tuje pomoči prisojeno odškodnino. Okoliščina, da so to pomoč izvajali tožničini bližnji (svojci), njene upravičenosti do te odškodnine v nobenem oziru ne zmanjšuje. Njeni bližnji so namreč izvajali pomoč, ki je (očitno) presegala naravo (obseg) običajne (pričakovane) vsakodnevne vzajemne pomoči in skrbi med svojci. In, kot je bilo poudarjeno npr. v odločbah II Ips 129/2012 (z dne 24.4.2014), II Ips 2/2013 (z dne 19.2.2015), VSL II Cp 1665/2015 (z dne 2.9.2015) in VSL II Cp 2809/2015 (z dne 2.12.2015), se v takih primerih odškodnina odmerja na podlagi urne postavke za nekvalificirano malo delo. V skladu s tem je sodišče prve stopnje kot osnovo vzelo znesek 6,00 EUR,(8) ki ga (kot pojasnjuje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) na uro (običajno) zaračunajo čistilke za čiščenje po tujih hišah. Z ozirom na to, da pritožba te ugotovitve (o višini urnega plačila za čiščenje po tujih hišah) ne izpodbija, pritožbenemu pojasnjevanju, kakšno (urno) postavko bi moralo (v skladu s sodno prakso) uporabiti sodišče prve stopnje,(9) ni moč slediti.

7. Za razliko od (napačnega) naziranja sodišča prve stopnje glede trenutka nastanka njene zamude z izpolnitvijo (in posledično začetka teka zakonskih zamudnih obresti) toženka pravilno poudarja, da je potrebno to vprašanje (ker zakonsko podlago njene obveznosti iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti urejajo ravno določbe v nadaljevanju omenjenega zakona) presojati ob upoštevanju določbe 20.a člena ZOZP.(10) V skladu z omenjeno (specialno) določbo(11) pa je njena zamuda s plačilom celotne uveljavljane odškodnine (in sicer tako za nepremoženjsko kot premoženjsko škodo) nastala po poteku treh mesecev od dneva, ko je tožnica (pred pravdo) pri njej vložila svoj odškodninski zahtevek. Ker naj bi toženka tožničin odškodninski zahtevek (priloga A6) prejela 27.5.2013, je njena zamuda (kot pravilno ugotavlja v pritožbi) nastopila dne 27.8.2013; od naslednjega dne (28.8.2013) pa od celotnega prisojenega (in hkrati neplačanega) zneska (9.577,20 EUR) tečejo zakonske zamudne obresti (kar tožnica v tem oziru iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.577,20 EUR zahteva več, pa ni utemeljeno). Z ozirom na predhodne ugotovitve tudi znesek (kapitaliziranih) zakonskih zamudnih obresti,(12) ki so se nabrale zaradi zamude s plačilom nespornega zneska odškodnine (13.000,00 EUR), ne znaša 353,23 EUR (kot je uveljavljala tožnica oziroma ji je prisodilo sodišče prve stopnje), ampak (kot ugotavlja pritožnica) „zgolj“ 105,96 EUR(13) (kar pa tožnica v tem oziru zahteva več, ni utemeljeno). Iz omenjenih razlogov je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o obrestih ustrezno spremeniti(14) (358. člen ZPP).(15)

8. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP). Toženka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (in sicer zgolj v zvezi z odločitvijo o obrestih oziroma o stranski terjatvi). Zato sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ni ta v ničemer pripomogel k odločitvi o toženkini pritožbi (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Z dopolnilnim sklepom z dne 7.3.2016 je bilo s strani sodišča prve stopnje odločeno, da je dolžna toženka tožnici (poleg v sodbi prisojenih stroškov) plačati še stroške v višini 28,62 EUR.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): In 182. člena OZ.

Op. št. (4): In očitek o tem, da v postopku na prvi stopnji prisojena odškodnina (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem) ni v skladu s sodno prakso.

Op. št. (5): Te trditve so v celoti izostale ob omenjanju sodbe II Ips 637/2009. Ob sklicevanju na odločbi II Ips 582/2007 in VSC Cp 827/2002 (v zvezi z odškodnino prisojeno za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem) pritožnica ni podala nobenih trditev glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin. V zvezi z judikatom VSL006785 (VSL sodba I Cp 3678/2011) je navedla, da naj bi bilo bolečinsko obdobje primerljivo tožničinemu, s čimer pa se ob primerjavi telesnih bolečin, ki jih omenjeni judikat navaja, in tistih, ki so bile ugotovljene v tem postopku, nikakor ni moč strinjati (tožnica je namreč trpela tudi zelo hude bolečine, poleg tega je bilo obdobje hudih bolečin pri njej bistveno daljše).

Op. št. (6): Z ozirom na posledice, ki jih je ugotovil v postopku angažirani izvedenec medicinske stroke, je tožnica v vsakodnevnem življenju očitno (pomembno) omejena. Zato je v tem oziru okoliščina, ali je tožnica posebej podala trditve (izpoved), ki se nanašajo na gospodinjska opravila oziroma vožnjo avtomobila, nebistvena.

Op. št. (7): Češ da naj bi sodišče prve stopnje pooblastilo iz 216. člena ZPP nepravilno uporabilo.

Op. št. (8): Zoper takšno višino urne postavke, na katero se je tožnica sklicevala že v tožbi, toženka v postopku na prvi stopnji ustreznih (to je konkretnih in pravočasnih) ugovornih trditev ni podala.

Op. št. (9): Oziroma koliko znaša pravična urna postavka.

Op. št. (10): Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 70/1994, s kasnejšimi spremembami Op. št. (11): Zaradi obstoja katere (splošne) določbe OZ, na katere se (tudi) v zvezi z vprašanjem nastopa zamude, sklicuje sodišče prve stopnje ne pridejo v poštev (pri čemer tudi ni moč slediti naziranju o nastopu zamude s plačilom odškodnine za premoženjsko škodo že s trenutkom tožničinega plačila posameznih računov; trenutka nastanka (zapadlosti) škode ne gre enačiti s trenutkom nastopa zamude s plačilom odškodnine zanjo).

Op. št. (12): Od katerih, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, zamudne obresti (upoštevaje določbo 381. člena OZ) tečejo od dneva vložitve tožbe.

Op. št. (13): Glej l. št. 105. Op. št. (14): Ta sprememba ni v ničemer vplivala na presojo pravdnega uspeha strank in posledično na odločitev o povrnitvi stroškov postopka na prvi stopnji.

Op. št. (15): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s kasnejšimi spremembami.