Jedro

V primeru pogodbe v korist tretjega beneficiar ni upravičen do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, temveč le do zahtevka na izpolnitev obveznosti. Zahtevek za znižanje cene storitve tako lahko uveljavlja le stranka pogodbe o organiziranju potovanja.

Pogodbo o organiziranju potovanja oziroma pogodbe o turističnih aranžmajih v slovenskem pravnem redu urejata OZ in ZVPot, ki vsebujeta podobne določbe, ZVPot pa se uporablja kot lex specialis. 887. čl. OZ določa, da mora organizator potovanja potniku nuditi storitve, ki imajo vsebino in lastnosti, kot so napovedane v pogodbi, potrdilu oziroma programu potovanja. V primeru nepopolno ali nekvalitetno opravljenih storitev lahko potnik zahteva sorazmerno znižanje cene, če obseg in kakovost opravljenih storitev graja v zakonsko določenih rokih

Izrek

I. Pritožbi eventualno tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek, ki ga je eventualno tožena stranka dolžna plačati tožnikom, zniža za vsakega tožnika za 19,9 € (na 105,08 €) ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v 5. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki so jih tožniki dolžni povrniti eventualno toženi stranki, glasi na 5.247,93 €.

II. V preostalem delu se pritožba eventualno tožene stranke in v celoti pritožba tožnikov zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožniki so dolžni povrniti eventualno toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 35,58 € v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

IV. Tožniki in primarno tožena stranka sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo zahtevek tožnikov zoper primarno toženo stranko, delno pa je ugodilo zahtevku zoper eventualno toženo stranko in slednji iz naslova znižanja kupnine naložilo plačilo zneska vsakemu od tožnikov 124,98 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2008 dalje. V preostalem delu (za preostalo zahtevano znižanje in za nepremoženjsko škodo) je zahtevek zavrnilo tudi proti eventualno toženi stranki. Tožnikom je naložilo povračilo vseh pravdnih stroškov prvi toženi stranki ter po pobotanju dela stroškov tudi povračilo dela pravdnih stroškov (v znesku EUR) eventualno toženi stranki.

2. Proti sodbi se pritožujejo eventualno tožena stranka in tožniki. Prva se pritožuje zoper 2. tč. ter zavrnilni del 5. tč. izreka sodbe, slednji pa zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških. Vsi uveljavljajo vse tri formalne pritožbene razloge in višjemu sodišču predlagajo, naj sodbo sodišča prve stopnje spremeni v njihovo korist, ter priglašajo stroške pritožbenega postopka. Tako eventualno tožena stranka kot tudi tožniki uveljavljajo kršitev pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi nejasne in nasprotujoče si obrazložitev prvostopenjske sodbe glede pasivne legitimacije, češ da sodišče najprej navaja, da je eventualno tožena stranka organizator potovanja, nato pa, da je po fikciji iz 2. odst. 883. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) odgovorni posrednik. Trdijo, da se za odgovorno osebo mora šteti prodajalec potovanja, torej prva tožena stranka, saj ni uspela dokazati, da je eventualno tožena stranka dejanski organizator potovanja. Sodišče je očitajo nezakonito ravnanje, ker prvi toženi stranki ni naložilo predložitve pogodbe z organizatorjem potovanja. Pritožba eventualno tožene stranke izpodbija tudi odločitev sodišča v zvezi z aktivno legitimacijo, saj ni jasno, ali je sodišče tožnike štelo kot pogodbene stranke pogodbe o organiziranju predmetnega potovanja, ali pa je pogodbo štelo za pogodbo v korist tretjega (tožnikov). Nasprotuje stališču, da ima beneficiar na podlagi pogodbe v korist tretjega tudi jamčevalne zahtevke, saj ima zgolj izpolnitveni zahtevek. Eventualno tožena stranka očita tudi prekoračitev trditvene podlage v zvezi z oddaljenostjo hotela od plaže in pomanjkljivostmi bazena ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede opreme hotelske sobe, saj naj ne bi bilo dokazano, da so bili hladilniki in sefi v sobah sploh dogovorjeni. V zvezi z znižanjem kupnine zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti nasprotuje tudi uporabi frankfurtske tabele, saj ta ni del slovenskega prava; tudi sicer pa ocenjuje višino znižanja kot pretirano. Nasprotno pa pritožba tožnikov navaja, da so upravičeni do povrnitve celotne kupnine, saj je prišlo do bistvenih odstopanj od pogodbe, ali pa vsaj do višjega odstotka znižanja. Navajajo, da hotel niti po lokalni niti po slovenskih standardih ni ustrezal kategorizaciji s 4 zvezdicami. V zvezi z zamudnimi obrestmi eventualno tožena stranka navaja, da je prvi tožnik ob reklamaciji storitev pozival zgolj na 'popravni izpit', in sicer le prvo toženo stranko, zato mu obresti ne pripadajo že od tega dne. Pritožba tožnikov graja tudi odločitev sodišča v zvezi z odškodnino in navaja, da ni relevantno, a je diareja v arabskem pogost pojav, temveč zgolj to, da so se tožniki zastrupili s hotelsko hrano, ki bi morala biti higiensko neoporečna, zato so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče bi moralo upoštevati Direktivo ES 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih ter tožnikom prisoditi odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo. Obe pritožbi izpodbijata tudi izrek o stroških, in sicer eventualno tožena stranka zato, ker ji sodišče ni priznalo plačila za odsotnost odvetnika iz pisarne ter 20 % DDV na stroške kilometrine, dnevnic in odsotnosti iz pisarne; tožniki pa menijo, da je stroškovni del sodbe neobrazložen ter da bi stroški morali po krivdnem načelu biti naloženi toženima strankama zaradi zavajajočih podatkov o pasivni legitimaciji v postopku.

3. Na pritožbo tožnikov sta odgovorili tako primarno tožena stranka kot tudi eventualno tožena stranka ter obe v zvezi s tem priglasili stroške pritožbenega postopka. Primarno tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe v celoti, eventualno tožena stranka pa zavrnitev pritožbe tožnikov v delu, ki se nanaša na višino znižanja kupnine, nepremoženjsko škodo in stroške postopka.

4. Pritožba eventualno tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnikov pa ni utemeljena.

5. Pritožba eventualno tožene stranke prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita kršitev 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s presojo aktivne legitimacije tožnikov za tožbo, češ da iz sodbe ne izhaja, ali sodišče šteje tožnike za pogodbene stranke sporne ali pa zgolj za beneficiarje pogodbe, sklenjene v korist tretjega, ker je prijavnico podpisala F. P., ki v zadevni pravdi ne nastopa kot pravdna stranka, je pa skupaj s tožniki potovala v T. Pritrditi gre sicer stališču tožene stranke, da v primeru pogodbe v korist tretjega beneficiar ni upravičen do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, temveč le do zahtevka na izpolnitev obveznosti. Zahtevek za znižanje cene storitve tako lahko uveljavlja le stranka pogodbe o organiziranju potovanja. Vendar pa iz obrazložitve prvostopenjske sodbe dovolj jasno izhaja, da je sodišče tožnike štelo za pogodbene stranke in ne zgolj za beneficiarje, saj sodišče na koncu 20. tč. obrazložitve zgolj podredno in v pojasnilo dodaja svoje (sicer napačno) stališče glede upravičenja beneficiarjev. Iz izpovedb tožnikov, priče F. P. ter tudi listin v spisu je razvidno, da je ga. F. P. nastopala v imenu in za račun tožnikov, torej kot njihova zastopnica. Za tožnike ter go. F. P. je to dejstvo nesporno, pa tudi prva tožena stranka, preko katere je bila pogodba sklenjena, ni v to nikoli izrazila nobenega dvoma. Na to nadalje kažejo tudi dejstva, da so potovali skupaj (torej ni ga. F. P. aranžmaja kupila le zanje), da so ji tožniki plačali svoj delež kupnine, na vsak način pa je bil tak način sklenitve pogodbe za pogodbene stranke očitno bolj prikladen. Ne moti, da ga. F. P. ni imela pooblastila tožnikov v pisni obliki, saj pisna oblika pogodbe o organiziranju potovanja ni pogoj za njeno veljavnost (organizator lahko izda celo samo potrdilo o potovanju, pa tudi v primeru neizdaje potrdila pogodba ostane veljavna – glej 1. odst. 884. čl. ter 1. odst. 885. čl. OZ).

6. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi s pasivno legitimacijo. Tudi tu ni podana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj hkratne navedbe sodišča o eventualnemu tožencu kot organizatorju in kot po fikciji odgovornem posredniku izhajajo iz specifične situacije v konkretnem primeru, kjer sta poleg dejanskega organizatorja (TA) nastopala dva posrednika (primarno tožena stranka in eventualno tožena stranka), in jih je zato treba razlagati v tem kontekstu. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, kdo se je v razmerju s tožniki zavezal priskrbeti turistični aranžma kot organizator, in ugotovilo, da je bila to eventualno tožena stranka, saj se je ta celo v odnosu z primarno toženo stranko predstavljala kot dejanski organizator potovanja (vsak korespondenca glede potovanja je potekala med primarno toženo in eventualno toženo stranko, in ne med primarno toženo stranko ter TA; tudi v pogodbi o organiziranju potovanja je kot odgovorni organizator naveden GT, d. o. o., kar kaže na slovensko družbo). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne, jasne in logične argumente sodišča prve stopnje v zvezi s to ugotovitvijo in se v izogib ponavljanju nanj tudi sklicuje, dodaja pa še, da tudi iz splošnih pogojev in navodil za potovanja (priloga B3) izhaja, da podjetje, ki nastopa kot organizator potovanj, lahko deluje tudi kot posrednik tujih storitev (kot v konkretnem primeru eventualno tožena stranka za TA), če opozori na to posredniško funkcijo – takega opozorila pa eventualno tožena stranka ni podala. Ker na podlagi te ugotovitve eventualno tožena stranka v razmerju do tožnikov odgovarja kot organizator potovanja, je posledično izključena odgovornost prvo tožene stranke po fikciji iz 2. odst. 883. čl. OZ. Uporaba te fikcije pa pride v poštev v razmerju med eventualno toženo stranko in TA, ki ima sedež v Avstriji in je bil dejanski organizator potovanja (kar pa je bilo očitno znano le eventualno toženi stranki).

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo: Pogodbo o organiziranju potovanja oziroma pogodbe o turističnih aranžmajih v slovenskem pravnem redu urejata Obligacijski zakonik (OZ) in Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki vsebujeta podobne določbe, ZVPot pa se uporablja kot lex specialis. 887. čl. OZ določa, da mora organizator potovanja potniku nuditi storitve, ki imajo vsebino in lastnosti, kot so napovedane v pogodbi, potrdilu oziroma programu potovanja. V primeru nepopolno ali nekvalitetno opravljenih storitev lahko potnik zahteva sorazmerno znižanje cene, če obseg in kakovost opravljenih storitev graja v zakonsko določenih rokih (893. čl. OZ, 57.e čl. ZVPot).

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevo tožnikov za vračilo celotnega vplačanega zneska, saj je pravilno presodilo, da so higienske razmere v hotelu ter druge pomanjkljivosti izpolnitve le delno odstopale od standardov po lokalni kategorizaciji hotela. Pri tem je treba poudariti, da so bili tožniki v splošnih pogojih in navodilih za turistične programe TP – LM, d. o. o., (priloga B2) posebej opozorjeni na dejstvo, da so nastanitveni objekti v posamezne kategorije razvrščeni po zakonodaji države, v kateri se nahajajo, torej da jih ne kategorizira slovenska agencija. Pritožbene trditve tožnikov, da bi sodišče moralo standard presojati po kategorizaciji v Republiki Sloveniji, so zato brez podlage. V splošnih pogojih so hoteli s kategorizacijo s 3 ali 4 zvezdicami celo označeni kot hoteli nižje kategorije. Tožniki bi se tako morali zavedati, da lahko pričakujejo storitve (vključno s higieno) nižjega nivoja kot v Sloveniji, zato je pritožbeno zavzemanje za povrnitev celotne kupnine neutemeljeno.

9. Sodišče prve stopnje je stvarne napake izpolnitve sporne pogodbe presojalo v posameznih sklopih ter znižanje kupnine prisodilo glede sledečih sklopov: pomanjkljiva oprema v sobi (odsotnost sefa in hladilnika), oddaljenost in neurejenost plaže ter neustrezna higiena v sobi (prvi dan bivanja), na hodniku, restavraciji in bazenu. Eventualno tožena stranka neutemeljeno očita prekoračitev trditvene podlage v zvezi z oddaljenostjo hotela od plaže in pomanjkljivostmi bazena ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede opreme hotelske sobe, saj naj ne bi bilo dokazano, da so bila hladilnik in sef v sobi sploh dogovorjena. Sodišče prve stopnje je ob pomanjkanju relevantnih pisnih dokazov glede dogovorjene ponudbe svojo dokazno oceno zgradilo na podlagi izpovedb tožnikov in priče F. P.. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, da je obstajal dogovor o hladilniku in sefu v sobi, ter hkrati ocenjuje, da tožbena trditev, da je bila plaža od hotela zelo oddaljena, predstavlja zadostno trditveno podlago, saj v kontekstu reklamacije implicira trditev, da je bila oddaljena bolj, kot je bilo dogovorjeno – sodišče je ugotovilo, da 500 m namesto dogovorjenih 100 m. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede pomanjkanja tožbenih trditev v zvezi s pomanjkljivostmi bazena (mah, sluz, kopanje domačink v oblekah). Te pomanjkljivosti tožniki namreč v tožbi (niti kasneje) niso zatrjevali, temveč izhaja to zgolj iz njihovih izpovedb. Ker dokaz služi ugotavljanju resničnosti trditev, ne more pa jih nadomestiti, je sodišče prve stopnje, ko je ravnalo drugače, v zvezi s tem storilo kršitev določb pravdnega postopka (1. odst. 339. čl. ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnikom tako ne pripada znesek 5 % znižanja kupnine (t.j. 19,90 €), ki ga je sodišče prisodilo zaradi umazanega bazena, zato je bilo treba sodbo v tem delu spremeniti in tudi ta del zahtevka zavrniti.

10. Siceršnjo oceno znižanja kupnine po posameznih postavkah pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno in kot neutemeljeni zavrača pritožbo tožnikov, ki meri na večji znesek vračila kupnine, ter pritožbo eventualno tožene stranke, ki meri na manjši znesek vračila kupnine. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče nezakonito uporabilo frankfurtsko tabelo, ki ni del slovenskega pravnega reda. Tabela sicer res ne predstavlja formalnega pravnega vira, je pa po slovenski pravni teoriji in sodni praksi, kot pravilno navaja tudi prvostopenjsko sodišče, njena uporaba dopustna v obliki pripomočka pri ugotavljanju primernega znižanja kupnine in zgolj kot pripomoček jo je prvostopenjsko sodišče na primeren način tudi uporabilo. Glede na nivo ponudbe in higienskih razmer, ki so jih tožniki mogli pričakovati v hotelu nižje kategorije, ter glede na dejanska odstopanja, predstavlja skupno približno 30 % znižanje kupnine primeren znesek. Neutemeljene so navedbe eventualno tožene stranke, da predstavlja svež prt in jedilni pribor celo posebno postrežbo in da zato 10 % znižanje zaradi nečistoče v jedilnici ni primerno – prisotnost jedilnega pribora ob obedu se v nobenem hotelu pač ne more obravnavati kot posebna postrežba, temveč predstavlja nujnost. Vsi pritožniki neutemeljeno ugovarjajo tudi 5 % znižanju kupnine zaradi odsotnosti hladilnika in sefa. Ta pomanjkljivost je namreč v nasprotju s trditvami tožene stranke zagotovo pomenila nekoliko manjše udobje tožnikov (izpovedali so na primer, da so kupovali vodo, ki pa je zaradi odsotnosti hladilnika niso mogli ohladiti), ki pa spet ni bila tako velika, da bi upravičila višje znižanje. Podobno velja za pritožbo tožnikov v zvezi z znižanjem kupnine glede oddaljenosti od plaže ter umazanosti sobe.

11. Sodišče je pravilno prisodilo tudi plačilo zamudnih obresti od dolgovanega zneska iz naslova znižanja kupnine od 27. 8. 2008 (t.j. od zaključka potovanja) dalje, saj so tožniki že tekom potovanja pozivali na 'konkretno ponudbo', taka dikcija pa nedvomno vključuje tudi poziv najmanj na vračilo dela kupnine, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitki tožene stranke v zvezi s tem so tako neutemeljene.

12. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki tožnikov v zvezi z zavrnitvijo zahtevane odškodnine zaradi zastrupitve s hotelsko hrano. V konkretnem primeru namreč niso bile podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: nastanek škode, protipravno dejanje in vzročna zveza. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da so se tožniki z veliko verjetnostjo res okužili s hotelsko hrano in posledično utrpeli zdravstvene težave (diarejo), s čimer je sicer podana škoda, vendar pa je pravilna presoja, da te škode ni povzročilo protipravno dejanje (opustitev zagotavljanja higiensko neoporečne hrane). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel hotel certifikat o ustreznih zdravstvenih standardih in da analize živil, prstnih odtisov in bazenske vode, niso pokazale preseganja najvišje dovoljene meje bakterij. S pomočjo izvedenca je dalje sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniki utrpeli bakterijsko potovalno diarejo, kar je na potovanjih v arabski svet zaradi neprilagojenosti zahodnoevropskega turista na lokalno običajne razmere, običajen, splošno znan pogost pojav. To pa pomeni, da je potnik tisti, ki takšno posledico vzame v zakup, saj gre za vsakdanje oziroma običajno tveganje te vrste. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča so bili tožniki vnaprej celo izrecno seznanjeni z zdravstvenimi riziki na destinaciji potovanja in napoteni na preventivne ukrepe, za katere se je izkazalo, da se jih niso držali (uživali so sladoled, solate, itd.). Protipravnost v ravnanju organizatorja torej ni podana.

13. Pritožbene navedbe tožnikov glede odločitve o stroških tudi niso utemeljene. Odločitev je zadosti obrazložena, sodišče prve stopnje pa tudi pojasni, zakaj ni upoštevalo krivdnega načela. Tu kaže poudariti še, da so imeli tožniki zaradi napačnega ravnanja sodišča, ki z obravnavanjem tožbe proti eventualno toženi stranke ni počakalo na pravnomočno zavrnilno sodbo zoper primarno toženko (1. odst. 192. čl. ZPP), še celo manj stroškov, kot bi jih imeli sicer.

14. Delno utemeljena pa je v stroškovnem delu pritožba eventualno tožene stranke. Navaja sicer, da ji sodišče ni priznalo plačila za odsotnost odvetnika iz pisarne, kar ne drži, saj iz spisa izhaja, da je sodišče priznalo zgolj manjše število točk po tej postavki (120 tč. namesto priglašenih 200 tč.). Utemeljen pa je očitek, da ji sodišče ni priznalo 20 % DDV na stroške kilometrine in dnevnic (DDV na stroške odsotnosti iz pisarne pa je bil priznan, saj so ti stroški upoštevani kot del stroškov odvetniškega zastopanja). 20 % DDV na stroške kilometrine in dnevnic za eventualno toženo stranko znaša 164,00 €, skupni potrebni stroški eventualno tožene stranke, zvišani za ta znesek, pa 5.526,92 € oziroma glede na novi 97,23 % uspeh v pravdi 5.373,82 €. 5. tč. izreka sodbe je bilo zato treba spremeniti tako, da so po pobotanju stroškov eventualno tožene stranke s stroški tožnikov slednji dolžni eventualno toženi stranki povrniti 5.247,93 €.

15. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi eventualno tožene stranke delno ugodilo in ustrezno razlogom delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (5. al. 358. čl. ZPP) tako, da je znižalo njeno obveznost in v presežku tudi ta del tožbenega zahtevka tožnikov zavrnilo, ter korigiralo tudi odločitev o stroških postopka (3. tč. 365. čl. ZPP), sicer pa je njeno pritožbo ter v celoti pritožbo tožnikov zavrnilo ter potrdilo izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni ugotovilo.

16. Eventualno tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato so ji tožniki dolžni povrniti tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka (154. čl. in 2. odst. 165. čl. ZPP). Potrebni pritožbeni stroški eventualno tožene stranke (pritožba 250 tč., končno poročilo stranki 20 tč., 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV) znašajo 330 tč., kar ob vrednosti točke 0,459 € znaša 151,47 €, ter taksa za pritožbo v znesku 72 €. Glede na 15,92 % uspeh eventualno tožene stranke v pritožbi, so ji tožniki dolžni povrniti 35,58 € pritožbenih stroškov. Tožniki sami krijejo stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Stroške svojega odgovora na pritožbo tožnikov pa krijeta primarno tožena stranka ter eventualno tožena stranka sami, saj ta nista bila v ničemer ne koristna ne potrebna.