Jedro

Organ za BPP, ko je naknadno preverjal pogoje, pod katerimi je tožnica upravičena do BPP, je ravnal skladno z določbo 36. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Krškem odločil, da tožnici preneha upravičenost do BPP, ki ji je bila dodeljena z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 271/2010 z dne 3. 5. 2010 in se šteje za neupravičeno prejeto. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnici z navedeno odločbo z dne 3. 5. 2010 dodeljena nujna BPP za vložitev odgovora na tožbo v zadevi Okrožnega sodišča v Krškem I P 75/2010, in sicer za zastopanje na prvi stopnji v tej zadevi ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Dalje navaja, da je organ za BPP po uradni dolžnosti preveril podatke o dohodkih in premoženju tožnice in njene družine, in sicer iz zemljiške knjige ter javnega vpogleda nepremičnin GURS. Iz izpiskov iz zemljiške knjige izhaja, da je tožničin mož A.A. lastnik nepremičnin, in sicer do 1/2 parc. št. 340/34, 3513/0, 3633/1, 3633/4, 934/71, 3260/0, 790/0 in 933/26, vse k.o. …, ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča ter parc. št. 791/0 k.o. …, ki v naravi predstavlja vinograd, gospodarsko poslopje in dvorišče ter parc. št. 3242/0 k.o. …, ki v naravi predstavlja dve stanovanjski stavbi, gospodarsko poslopje ter dvorišče. Vrednost parcele št. 791/0 k.o. … znaša po podatkih GURS 2.000,00 EUR, torej njegov lastniški delež na navedeni nepremičnin znaša 1.000,00 EUR. Na parceli št. 3242/0 k.o. … pa stoji več objektov, med njimi tudi dve stanovanjski hiši, na vsaki izmed njiju pa ima tožničin mož delež do 1/2. V stanovanjski hiši z naslov … 56a tožnica in njen mož prebivata, zato solastniški del te stanovanjske hiše ne predstavlja premoženja, ki bi se upoštevalo po Zakonu o socialno-varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). V stanovanjski hiši z naslovom ... 56, na kateri ima tožničin mož solastniški delež do 1/2, pa tožnica in njena družina ne prebiva, saj tam prebiva njena tašča oziroma mati njenega moža. Po podatkih GURS je ta stanovanjska stavba vredna okoli 60.000,00 EUR, kar pomeni, da solastniški delež tožničinega moža znaša okoli 30.000,00 EUR. Organ za BPP tako po pregledu spisa ugotavlja, da vrednost premoženja tožničine družine presega cenzus za upravičenost do BPP. ZSVarPre namreč v 27. členu v zvezi s 4. členom Zakona o interventnih ukrepih za leto 2012 določa, da se ne glede na določbo o finančnem stanju prosilca BPP ne dodeli osebi oziroma družini, katere premoženje dosega ali presega 13.780,00 EUR. Glede na navedeno organ za BPP ugotavlja, da so podani pogoji za prenehanje BPP in je skladno z določilom drugega odstavka 42. člena v povezavi s prvim odstavkom 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izdal odločbo o prenehanju upravičenosti do BPP, ker je le-ta neupravičena. O vračilu stroškov postopka pa bo odločeno v nadaljevanju.

Tožnica meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, zato vlaga tožbo. V tožbi navaja, da v času, ko je vložila prošnjo za BPP in v času, ko ji je bila le-ta odobrena, torej v času, ko je bil organ za BPP dolžan preverjati izpolnitev njenih pogojev za odobritev redne BPP, torej v maju 2010, ZSVarPre in tudi Zakon o interventnih ukrepih za leto 2012 sploh še nista veljala. Zato navedenih dveh zakonov organ za BPP pri ugotavljanju, ali tožnica izpolnjuje pogoje po ZBPP, ne bi smel upoštevati, sploh pa ne za čas pred izdajo izpodbijane odločbe. Niti v ZBPP, niti v ZSVarPre, niti v Zakonu o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 namreč ni določeno, da se pogoji za izpolnitev BPP po teh zakonih ugotavljajo tudi za čas pred veljavnostjo ZSVarPre in Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012. Meni, da ji na podlagi teh dveh zakonov organ za BPP ne bi smel odvzeti BPP, odobrene z odločbo z dne 3. 5. 2010, vse za nazaj. Prepričana je tudi, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nerazumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Na podlagi spremenjenih predpisov bi ji lahko že pridobljena pravica prenehala samo za naprej, ne pa za nazaj. V 42. členu ZBPP je določen postopek ugotovitve, da upravičenec ni več upravičen do BPP, kar po jezikovni razlagi odločbe pomeni, da upravičencu preneha BPP ob določenih pogojih za naprej in ne za nazaj, kot tožnici v konkretnem primeru. Pri tem poudarja, da v konkretni zadevi ne gre in ne more iti za situacijo po 43. členu ZBPP. V zvezi z zaključkom organa za BPP, da premoženje njene družine presega 13.780,00 EUR, pa poudarja, da je pri ugotavljanju vrednosti premoženja treba ugotavljati vrednost le-tega na posameznega družinskega člana, ne pa na celotno družino, saj je v nasprotnem primeru preveliko nesorazmerje med upoštevanjem vrednosti premoženja samske osebe in vrednostjo premoženja družine. V takšnem primeru bi namreč samska oseba, ki edina prispeva k svojemu premoženju in je le-to samo njeno, prej pridobila pomoč kot član družine, kot je na primer tožnica, ki skupaj s svojim možem prispeva k premoženju celotne družine, ki vključuje še dva šoloobvezna otroka. Zato meni, da je treba zakonske določbe razlagati tako, da se pri premoženju družine upošteva vrednost premoženja družine na posameznega družinskega člana. Tako bi se lahko v tožničinem primeru upoštevalo le 7.500,00 EUR na posameznega člana, kar je pod predvideno vrednostjo 13.780,00 EUR. Sicer pa po njenem prepričanju organ za BPP, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 9. člena ZSVarPre, sploh ne bi smel upoštevati kot premoženja pol stanovanjske stavbe, ki je namenjena bivanju tožničine tašče, katero je tožnica v skladu s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 16. 8. 2007 dolžna preživljati. Predlaga tudi zaslišanje strank. Po vsem navedenem sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku in opravljeni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, med strankama pa tudi ni sporno, da je bila tožnici z odločbo organa za BPP št. Bpp 271/2010 z dne 3. 5. 2010 dodeljena nujna BPP na podlagi določbe prvega odstavka 36. člena ZBPP. Ta določba omogoča takojšnjo odobritev BPP za dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam, če tega dejanja ne bi opravil - zamuda roka za kakšno dejanje, kar bi imelo za posledico izgubo pravice opraviti to dejanje. V konkretnem primeru je, kot izhaja iz odločbe z dne 3. 5. 2010, bila tožnici dodeljena nujna BPP zaradi vložitve odgovora na tožbo v zadevi Okrožnega sodišča v Krškem I P 75/2010. Nujna BPP se po določbi prvega odstavka 36. člena ZBPP odobri ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopku za odobritev BPP. To pomeni, da se prosilcu nujna BPP odobri, ne da bi organ, pristojen za odobritev, preverjal, ali prosilec izpolnjuje pogoje za odobritev. Edini pogoj za odobritev nujne BPP je, da prosilec izkaže nastop okoliščin, zaradi katerih je dodelitev BPP nujna. Seveda pa to ne pomeni, da prosilcu, ki mu je bila odobrena nujna BPP, ni treba dokazati, da izpolnjuje z zakonom določene pogoje za odobritev BPP in da jih pristojni organ ni dolžan preverjati. Le da jih, drugače kot pri redni obliki BPP, ko pristojni organ pogoje preveri že pred odločitvijo na podlagi predloženih dokazil, ki jih je prosilec dolžan priložiti k prošnji, preveri naknadno, na podlagi dokazil, ki jih je prosilec dolžan predložiti takoj, ko mu je BPP odobrena ali najkasneje v roku 8 dni po odobritvi oziroma po uradni dolžnosti, kot je bilo to v konkretnem primeru. Glede na povedano je po presoji sodišča organ za BPP, ko je naknadno preverjal pogoje, pod katerimi je tožnica upravičena do BPP, ravnal skladno z določbo 36. člena ZBPP, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je tožnici pridobljena pravica neutemeljeno in neustavno prenehala za nazaj ter ugovor, da organ za BPP ne bi smel upoštevati določb ZSVarPre in Zakona o interventnih ukrepih za leto 2012. Pravilno je namreč upošteval relevantne določbe zakonov, veljavnih v času odločanja v konkretni zadevi. Sodišče pa zavrača tudi tožbeni ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nerazumljiv. Sodi namreč, da iz izreka dovolj jasno izhaja, da je tožnica na podlagi odločbe Bpp 271/2010 z dne 3. 5. 2010 BPP prejela neupravičeno.

Ker je organ za BPP na podlagi podatkov iz zemljiške knjige in GURS ugotovil, da premoženjsko stanje tožničine družine presega 13.780,00 EUR, pri čemer sodišče poudarja, da lastništvo in vrednost nepremičnin, ki so v (so)lasti tožničinega moža, niti ni sporno, je pravilno zaključil, da tožnica finančnega pogoja za odobritev BPP iz 13. člena ZBPP ne izpolnjuje. Ta člen namreč določa, da je upravičenec do BPP oseba, ki glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka (prvi odstavek). V zvezi z ugovorom, da bi organ za BPP moral ugotavljati vrednost premoženja na posameznega družinskega člana, ne pa na celotno družino, sodišče pojasnjuje, da je glede na določbo 27. člena ZSVarPre organ za BPP ravnal pravilno, ko je pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega pogoja po 13. členu ZBPP upošteval premoženje družine v celoti, in ne na posameznega družinskega člana. Glede na ugovor v tožbi sodišče še pojasnjuje, da na uporabo določb Zakona o socialnem varstvu oziroma po prenehanju veljavnosti relevantnih določb le-tega na ZSVarPre napotuje določba 14. člena ZBPP. S sklicevanjem na določbo drugega odstavka 9. člena ZSVarPre pa tožnica tudi ne more uspeti, saj le-ta za ugotavljanje premoženja ni relevantna.

Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Ni pa sledilo dokaznemu predlogu tožnice, da zasliši stranke, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev v zadevi, med strankama ni sporno. Iz istega razloga tudi ni opravilo glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških postopka temeljni na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.