Jedro

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba upoštevati vse elemente, ki jih določa 200. člen ZOR.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožeči stranki za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodi še odškodnina v višini 1.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1998 do plačila tako, da odškodnina za navedene duševne bolečine tožnika znaša skupaj 5.000.000,00 SIT.

2. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih ter v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti še 97.328,00 SIT prvostopnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1998 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi 45.730,00 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da je tožeči stranki dolžna plačati denarni znesek v višini 6.531.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Poleg tega je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožeči stranki v višini 587.671,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 72.000,00 SIT od 29.10.1996 do plačila, od zneska 515.671,00 SIT pa od izdaje prvostopne sodbe do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki. Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP) ter predlagal spremembo sodbe tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadaljnji denarni znesek v višini 11.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila ter stroškov, ki so tožniku nastali tekom celotnega postopka, z enakimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji višine odškodnine prenizko ovrednotilo posamezne elemente negmotne škode. V zvezi s telesnimi bolečinami bi moralo prvostopno sodišče upoštevati, da je bil tožnik v času nesreče star 23 let in da je pred njim še 50 do 60 let življenja, ko bo trpel stalne glavobole, zaradi česar bo moral jemati analgetike. Poleg tega se pri tožniku pojavlja pogosto krvavenje iz nosu, kar je zanj zelo neprijetno. Sodišče tudi ni dovolj upoštevalo bolečin in nevšečnosti, ki jih je tožnik pretrpel med odstranitvijo osteomateriala ter ostalih neprijetnosti, ki so zanj nastopile že med prvo hospitalizacijo. Prenizka pa je tudi odškodnina za tožnikove prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik se je namreč pred nesrečo intenzivno ukvarjal z različnimi športi, sedaj pa je na tem področju zelo omejen, saj se mu pri stoji, počepanju, daljšem sedenju, hoji po hribu ipd. pojavljajo bolečine v predelu zloma stegnenice in zatekanje poškodovanega gležnja. Zaradi tega se tudi ne more zaposliti na področju, za katero je izučen, ker je mogoče poklic oblikovalca kovin opravljati le stoje. Zaradi posledic nesreče je tožnik bolj razdražljiv, pozabljiv in se težje koncentrira.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tudi tožena stranka in sicer iz razlogov zmotne in nepoplne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 353. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo prisoditi odškodnine za bodoče telesne bolečine, ker jih ni ustrezno dokazal. Odškodnina za telesne bolečine je zato previsoka, enako pa velja tudi za odškodnino za prestani strah. Tožnik namreč ni dokazal, da bi imel zaradi posledic nesreče v resnici eno nogo krajšo od druge ter da bi tožnik to izvedel že tekom svojega zdravljenja, zaradi česar naj bi se bal za njegov izid. Tudi tožnikove pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvostopno sodišče ovrednotilo previsoko, zlasti glede na aktualno sodno prakso. V zvezi z materialno škodo je bil tožnik neupravičeno obogaten, ker njegova oblačila v trenutku nesreče niso bila nova, sodišče pa mu je prisodilo odškodnino po cenah novih oblačil. Zaradi omejene zavarovalne vsote tožene stranke in večjega števila oškodovancev bi moralo prvostopno sodišče ugoditi predlogu tožene stranke za združitev zadevnih pravd. Končno je prvostopno sodišče tudi napačno odločilo o stroških postopka, ker ni upoštevalo uspeha strank v pravdi, temveč je tožniku priznalo celotne pravdne stroške.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti neutemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in dovolj popolno. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke o tem, da tožnik ni dokazal obstoja bodočih telesnih bolečin, zaradi česar mu sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati odškodnine za te bolečine, pritožbeno sodišče ocenjuje, da jih je tožnik dokazal z zadostno stopnjo materialne resnice. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da so se po izpovedbi tožnika pri njem po nesreči začeli pojavljati glavoboli, mravljinčenje v levi nogi ter bolečine v poškodovani stegnenici in gležnju, kar bo trajalo tudi v prihodnje. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da tožnik ni dokazal, da bi se upravičeno bal, da bo imel po končanem zdravljenju eno nogo krajšo od druge, vendar po presoji pritožbenega sodišča ta okoliščina glede na ostale pravilne ugotovitve prvostopnega sodišča o intenzivnosti in trajanju primarnega in sekundarnega strahu, ki ju je prestal tožnik, ni tako pomembna, da bi morala biti zaradi nje tožniku prisojena manjša odškodnina za to obliko nepremoženjske škode. Tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti je prvostopno sodišče tožniku prisodilo primerno odškodnino ter pri tem ustrezno upoštevalo objektivne in subjektivne okoliščine konkretnega primera ter intenzivnost in trajanje teh bolečin pri tožniku. Zaradi tega pritožbeno sodišče zavrača navedbe obeh pritožb o prenizki oziroma previsoki odmeri odškodnine za tožnikove prestane in bodoče telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da je prvostopno sodišče prenizko ovrednotilo tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V izpodbijani sodbi je sicer natančo povzelo ugotovitve izvedenca medicinske stroke in izpovedbo tožnika o tem, da tožnik zaradi poškodb leve spodnje okončine in desnega gležnja ni zmožen dolgotrajnejšega stanja, sedenja, dvigovanja bremen in drugih fizičnih naporov, zaradi česar je močno omejen pri rekreaciji ter pri iskanju zaposlitve, vendar je po oceni pritožbenega sodišča tožniku za duševne bolečine zaradi teh omejitev prisodilo prenizko odškodnino. Pri oceni tožnikovih duševnih bolečin zaradi navedenih okoliščin je potrebno upoštevati predvsem to, da je tožnik kot oblikovalec kovin, ki svoje delo opravlja večinoma stoje ali v drugih prisilnih položajih, po nesreči veliko težje zaposljiv kot pred nesrečo in da so posledice nesreče pomemben razlog tožnikove večletne brezposelnosti. Zaradi tega in zaradi dejstva, da je bil tožnik v času nesreče star 23 let, zaradi česar bo, kot navaja v svoji pritožbi, posledice nesreče čutil zelo dolgo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zadevnem delu spremenilo ter tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo še 1.600.000,00 SIT, tako da celotna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode znaša 5.000.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku pravilno odmerilo odškodnino za premoženjsko škodo, saj je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera vzpostavitev prejšnjega stanja mogoča in smotrna le z nakupom novih oblačil. Prav tako pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da bi moralo prvostopno sodišče zaradi omejene zavarovalne vsote vse odškodninske zahtevke v zvezi z zadevno nesrečo obravnavati v enem postopku. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopnega sodišča, da to ni potrebno zaradi tega, ker glede na sodno prakso pri odmerjanju odškodnin ni nevarnosti, da bi bile vsem oškodovancem skupaj prisojene višje odškodnine, kot znaša pogodbena obveznost tožene stranke.

V zvezi s stroški postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih je sodišče prve stopnje ustrezno odmerilo glede na takratni uspeh strank v pravdi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je pri tem upoštevalo uspeh tožnika in mu prisodilo stroške glede na vrednost dosojenega zneska in ne glede na celotno vrednost tožbenega zahtevka, kot to v svoji pritožbi napačno zatrjuje tožena stranka.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožniku prisodilo dodatnih 1.600.000,00 SIT odškodnine, je ponovno odmerilo stroške postopka. Pri tem je tako kot sodišče prve stopnje uporabilo določilo drugega odstavka 154. člena ZPP o odmeri pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi ter tožniku zaradi višjega dosojenega zneska odškodnine prisodilo še 97.328,00 SIT prvostopnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila.

Tudi pri odmeri stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče uporabilo pravilo drugega odstavka 154. člena ZPP. Glede na to, da je tožnik s svojo pritožbo uspel v 14%, tožena stranka pa je s svojo pritožbo v celoti propadla, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 45.730,00 SIT pritožbenih stroškov.