Jedro

Glede vsake oblike škode je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljena samostojna dejanska podlaga in odmerjena denarna odškodnina in glede vsake izmed njih revizija terja preskus uporabe materialnega prava. Preskus, ali odločitev pomeni ustrezno uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina, je treba opraviti tudi z izhodišča celotne prisojene odškodnine - in to zlasti zato, ker je nekatere oblike nepremoženjske škode pogosto težko razmejiti (tako na primer oš-kodovančevo prizadetost zaradi bodočih telesnih bolečin in njegove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, enako tudi duševne bolečine zaradi skaženosti in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita, tako da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna plačati tožniku A. F. 7,331.000,00 SIT (sedem milijonov tristo enaintrideset tisoč tolarjev) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1998 dalje do plačila in mu plačati pravdne stroške v znesku 587.671,00 SIT z zakonskimi obrestmi od zneska 72.000,00 SIT za čas od 29.10.1996 do plačila in od zneska 515.671,00 SIT za čas od 22.6.1998 do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu se revizija zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi zavarovalnici, da mora tožniku plačati odškodnino za škodo iz prometne nesreče z dne 6.8.1995 in sicer v znesku 6,531.000,00 SIT, od tega 6,500.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo. Odločitev o tem delu zahtevka je utemeljilo s tem, da je pravična denarna odškodnina za ugotovljene tožnikove prestane in bodoče telesne bolečine dva milijona tolarjev (in ne zahtevanih pet milijonov), za prestani strah pol milijona tolarjev (in ne milijon), za duševne - bolečine zaradi skaženosti 600.000,00 SIT (in ne dva milijona), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 3,400.000,00 SIT (in ne zahtevanih 10 milijonov).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovi pritožbi in z delno spremembo sodbe prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo še nadaljnjih 1,600.000,00 SIT iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, medtem ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo v preostalem delu in v celoti pritožbo tožene stranke (ki je izpodbijala sodbo prve stopnje v delu, s katerim je bila tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo nad zneskom 4,700.000,00 SIT). Odločitev je sodišče druge stopnje utemeljilo s tem, da je pravična denarna odškodnina za tožnikove prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnina v znesku pet milijonov tolarjev, medtem ko je za druge oblike nepremoženjske škode sodišče prve stopnje priznalo pravično denarno odškodnino po določbah 200. in 203. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih).

Zoper to pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Obsega, v katerem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje, ni v celoti opredelila. Navedla je, da glede telesnih bolečin izpodbija odškodnino, kolikor presega 1,500.000,00 SIT, glede strahu preko zneska 250.000,00 SIT in glede skaženosti preko 400.000,00 SIT. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je navedla vsebinsko enake razloge, kot jih je v pritožbi, zato revizijsko sodišče šteje, da tudi glede te oblike nepremoženjske škode vztraja pri stališču, da bi bila pravična odškodnina za to tožnikovo škodo 2,550.000,00 SIT, kar je uveljavljala v pritožbi. Tako se tožena stranka po presoji revizijskega sodišča še vedno upira plačilu večje odškodnine kot 4,731.000,00 SIT (od tega 31.000,00 SIT za premoženjsko škodo) - tako da sedaj, torej na revizijski stopnji znaša izpodbijani del odškodnine 4,400.000,00 SIT. Tožena stranka predlaga (očitno njenim stališčem ustrezno) spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ali samo druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje na prvi oziroma drugi stopnji. Bistvena vsebina revizijskih razlogov bo povzeta v nadaljevanju, ko bo nanje tudi sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77 - ki ga je glede na prehodno določbo 498. člena ZPP 1999 (Ur. l. RS 26/99) treba uporabiti v tej revizijski zadevi, ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP/99 - je tožnica na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena, kolikor izpodbija prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo nad zneskom 7,300.000,00 SIT, medtem ko v preostalem delu ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP/77) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane. Tožena stranka, kakor že rečeno, tega revizijskega razloga ne uveljavlja in to niti formalno opredeljeno niti vsebinsko.

Revizijsko izpodbijanje odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, češ da je prisojena odškodnina previsoka glede na ugotovljena dejstva, narekuje tako individualni preskus kakor tudi primerjalni preskus prisojene denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz prvega odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz drugega odstavka 200. člena ZOR (pri odmeri denarne odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom). Ta merila in izhodišča veljajo po 203. členu ZOR tudi za bodočo nepremoženjsko škodo. To pomeni predvsem tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov obravnavane oblike nepremoženjske škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v razponih (ustreznih prejšnjemu razponu) od najmanjših do največjih odškodnin za nepremoženjsko škodo.

Odškodnino za nepremoženjsko škodo je tožnik, v skladu z ustaljeno sodno prakso, uveljavljal kot odškodnino za štiri oblike te škode - za telesne bolečine, za strah, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Glede vsake oblike škode je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljena samostojna dejanska podlaga, glede vsake izmed njih je odmerjena denarna odškodnina in glede vsake izmed njih revizija terja preskus uporabe materialnega prava. Ta preskus, torej preskus izpodbijane pravnomočne sodbe s stališča, ali odločitev pomeni ustrezno uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina, je treba opraviti tudi z izhodišča celotne prisojene odškodnine - in to zlasti zato, ker je nekatere oblike nepremoženjske škode pogosto težko razmejiti (tako na primer oškodovančevo prizadetost zaradi bodočih telesnih bolečin in njegove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, enako tudi duševne bolečine zaradi skaženosti in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Pri tako zastavljeni presoji je revizijsko sodišče ocenilo, da ugotovljena odločilna dejstva narekujejo naslednje presoje glede posameznih oblik tožnikove nepremoženjske škode in glede prisojene odškodnine kot celote: V izpodbijani pravnomočni sodbi je ugotovljena naslednja dejanska podlaga za odločitev o odškodnini za telesne bolečine (med katerimi se po ustaljeni sodni praksi upoštevajo tudi nevšečnosti med zdravljenjem), tako za tiste, ki jih je tožnik prestal med zdravljenjem in pozneje, do zaključka glavne obravnave (200. člen ZOR), kakor tudi bodoče (203. člen ZOR). Glede slednjih je neutemeljen revizijski očitek, da tožnik odškodnine za bodoče telesne bolečine sploh ni zahteval oziroma je ni ustrezno izkazal. Tožnik je v utemeljitvi zahtevane odškodnine v tožbi jasno navedel kot trajne posledice, ki so mu nastale po poškodbi, med drugim bolečino v desnem gležnju in pogoste glavobole. Ugotovitve v izpodbijani sodbi o telesnih bolečinah so oprte na vse izvedene dokaze, saj sodišče ni bilo vezano le na izvedensko mnenje, za kar se zavzema revizija (načelo proste presoje dokazov, 8. člen ZPP 1977), in te jasno kažejo, da so bile v času sojenja še vedno prisotne bolečine, ki jih je sodišče utemeljeno štelo kot gotovo bodočo škodo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pri ugotovljeni dejanski podlagi za odločitev o odškodninskem zahtevku iz naslova telesnih bolečin pravilna uporaba materialnega prava (določb 200. in 203. člena ZOR) in to po razmerah v času sojenja na prvi stopnji, narekovala priznanje denarne odškodnine v znesku 1,600.000,00 SIT. To pomeni delno utemeljenost revizije glede odškodnine za to obliko škode, ki jo je bilo treba upoštevati v okviru odločitve na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP 1977. Kar zadeva odškodnino za strah, je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče bolj verjelo subjektivnim navedbam tožnika kot objektivnim navedbam izvedenca. Spet je treba opozoriti na načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP 1977). Vendar pa je treba delno pritrditi revizijskemu stališču, da je iz tega naslova prisojena odškodnina previsoka. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so ugotovljena dejstva v zvezi s strahom, ki ga je tožnik prestal (zlasti zaradi negotovega izida zdravljenja), po razmerah v času sojenja na prvi stopnji, narekovala priznanje denarne odškodnine v znesku 300.000,00 SIT za to obliko škode. To pomeni nadaljnjo delno utemeljenost revizije, ki jo je bilo treba upoštevati v okviru odločitve na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP 1977. Kar zadeva dejansko podlago za odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti, je ugotovljeno, da je tožnika prizadela začasna skaženost, ki je trajala 4 mesece, ko je bila desna polovica njegovega obraza brez vsake mimike, ostala pa mu je trajna skaženost, ki je v naslednjem: trzanje mimičnih mišic desne strani obraza (tožnik je o njej povedal, da nastopi sedaj različno pogosto, lahko enkrat na dan, lahko tudi nobenkrat), brazgotine na nogi in podlehti, sicer dobro vidne, vendar le poleti. Tožena stranka v reviziji neutemeljeno omenja le skaženost, ki je tožniku ostala kot trajna posledica poškodb, vendar pa glede te utemeljeno opozarja, da so brazgotine večji del leta skrite pod obleko in da to ni bilo ustrezno upoštevano. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je ugotovljena dejanska podlaga glede te oblike škode, po razmerah v času sojenja na prvi stopnji, narekovala priznanje denarne odškodnine v znesku 400.000,00 SIT. To pomeni utemeljenost revizijskega stališča tožene stranke, da tožniku iz tega naslova ne pripada večja odškodnina kot 400.000,00 SIT. To je bilo treba upoštevati v okviru odločitve o (delni) utemeljenosti revizije na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP 1977. Neutemeljena je revizijska graja izpodbijane sodbe v zvezi s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožena stranka graja zlasti dejanski ugotovitvi izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje, da tožnik kot oblikovalec kovin svoje delo opravlja večinoma stoje in v prisiljenih položajih ter da je po nesreči veliko težje zaposljiv kot pred nesrečo. Z revizijskimi razlogi, ki so utemeljitev te graje pa nedovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977) posega v dejansko podlago sodbe. Zato se ni mogoče vsebinsko ukvarjati z revizijskimi razlogi: da težja zaposljivost tožnika ni bila z ničimer dokazana; da bi bil ustrezen dokaz le mnenje izvedenca medicine dela; da ugotovitev o tem, kakšno je delo oblikovalca kovin (češ, mednje štejejo tudi zlatarji), sloni na zgrešenih predstavah v realsocialistični maniri; da navedeni dejstvi nista bili z ničimer dokazani; da je edino upoštevno objektivno ugotovljeno dejstvo 20% zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki jo je ocenil izvedenec. Za revizijsko sodišče je dejanska podlaga, ki jo je ugotovilo sodišče druge stopnje kot podlago za odločitev o pravični denarni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, obvezno in edino upoštevno izhodišče presoje utemeljenosti tega dela revizijske graje. Ta dejanska podlaga pa so na prvi stopnji ugotovljena in na drugi strani sprejeta, delno ponovljena in poudarjena dejstva. Tako je v izpodbijani sodbi ugotovljeno: da je pri tožniku upogib levega kolka za 20ř manjši; da mu je ostala manjša oteklina levega kolena, potravmatska hondromolacija pogačice; da ima omejeno gibljiv (za 20ř navzgor) in otekel desni gleženj, brazgotina na notranji strani pa je na pritisk boleča; da zaradi posledic poškodb leve noge (večdelnega zloma leve stegnenice) in desne noge (odkrhnjenja notranjega gležnja in zvina desnega skočnega sklepa) ni zmožen dolgotrajnejšega stanja in sedenja, dvigovanja bremen, drugih fizičnih naporov, dolgotrajne vožnje z avtomobilom; da ne more spati na levem boku; da ga pri delu boli levi komolec, če je naslonjen na levo podlaket, mu zaspita mezinec in prstanec; da je močno omejen pri rekreaciji, predvsem borilnih športih (pred tem je 6 let tekmoval v jiu-jitsu), športih z žogo, opustil je tudi tenis; da ima zaradi pretresa možganov glavobole, poleg tega pa je razdražljiv, pozabljiv in ima zmanjšano možnost koncentracije; da je delno izgubil sluh (1,2% po Fowlerju); da kot kovinostrugar zaradi telesnih omejitev težje dobi delo in je kot oblikovalec kovin, ki svoje delo opravlja večinoma stoje in v prisilnih položajih, po nesreči veliko težje zaposljiv kot pred nesrečo, in so posledice nesreče pomemben razlog tožnikove večletne brezposelnosti.

Sodišče druge stopnje je pri tako ugotovljeni dejanski podlagi za odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti utemeljeno poudarilo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 23 let in da bo posledice nesreče čutil še zelo dolgo. Pri taki podlagi pa je po presoji revizijskega sodišča pomenila pravilno uporabo določb 200. in 203. člena ZOR odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnikov odškodninski zahtevek za to obliko nepremoženjske škode utemeljen do zneska 5,000.000,00 SIT, ker je to (po razmerah v času sojenja na prvi stopnji) pravična denarna odškodnina za škodo tolikšnega obsega in intenzivnosti. V tem delu torej revizijski graji ni mogoče (niti delno) pritrditi.

Neutemeljena je končno, sicer na uvodnem mestu revizije zapisana, graja tožniku prisojene odškodnine, češ da ta ne zdrži primerjave z nekaterimi sodbami Vrhovnega sodišča (pri čemer tožena stranka omenja, da je pritožbi priložila sodbo opr. št. II Ips 323/94, s katero je bila parapleginji prisojena odškodnina 20 milijonov tolarjev). Pri zahtevi za to primerjavo revizija predvsem zanemarja vprašanje realne primerljivosti denarnih zneskov, prisojenih ob različnem času (čeprav je po naravi svoje dejavnosti povsem sposobna uporabiti instrumente, ki tako primerljivost zagotavljajo). Zanemarja pa tudi načelo individualizacije odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki ni nič manj pomembno kot načelo, da je za objektivno primerljive enakovrstne nepremoženjske škode (na primer take, ki so nastale zaradi posega v telesno celovitost oškodovanca) treba prisojati objektivno primerljive denarne odškodnine.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da je revizija utemeljena, kolikor zaradi razlogov pravilne uporabe materialnega prava graja odškodnino, prisojeno na drugi stopnji z izpodbijano sodbo preko zneska 7,300.000,00 SIT - to je preko seštevka odškodninskih postavk, za katere je bilo obrazloženo, da so po presoji revizijskega sodišča pravična denarna odškodnina za posamezne oblike tožnikove nepremoženjske škode: 1,600.000,00 SIT za telesne bolečine, 300.000,00 SIT za strah, 400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 5,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP 1977 je zato revizijsko sodišče v takem obsegu reviziji delno ugodilo in sodbi prve in druge stopnje delno spremenilo, medtem ko je na podlagi 393. člena ZPP 1977 v preostalem delu revizijo zavrnilo, ker v večjem obsegu ni utemeljena.

Odločitev o stroških postopka (po drugem odstavku 166. člena ZPP 1977) ima podlago v načelu povračila pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP 1977), uporabljenega na način, ki sta ga uporabili sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je pri prisojeni odškodnini 6,500.000,00 SIT odmerilo tožnikove odvetniške stroške od te postavke in priznalo izvedenske stroške v celoti. S to revizijsko sodbo prisojeni znesek 7,300.000,00 SIT je bil v času sojenja na prvi stopnji (vrednost točke odvetniške tarife 76,50 SIT) v istem vrednostnem razponu. To narekuje ohranitev nespremenjene odločitve o stroških postopka na prvi stopnji.

Spremenjeni, delno obdržani (že prej delni) uspeh tožnikove pritožbe po odločitvi revizijskega sodišča druge stopnje je narekoval novo odločitev o povračilu pritožbenih stroškov. Pri spremenjenem tožnikovem pritožbenem uspehu (sedaj le glede 7% izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe prve stopnje), bi bil tožnik, ob upoštevanju sedanje odmere (šesti odstavek 7. člena Zakona o sodnih taksah in prvi odstavek 16. člena Odvetniške tarife) njegovih pritožbenih stroškov (230.000,00 SIT sodnih taks in 99.500,00 SIT odvetniških stroškov), upravičen do povračila 7% teh stroškov, torej zneska 23.030,00 SIT. Prijavljene revizijske stroške tožene stranke je revizijsko sodišče odmerilo v znesku 81.000,00 SIT (odvetniški stroški v višini 900 točk pri vrednosti točke 90,00 SIT, medtem ko sodnih taks v stroškovniku ni), kar bi dalo pri 23% uspehu tožene stranke njeno upravičenje, da ji tožnik povrne 18.630,00 SIT revizijskih stroškov. Glede na tako obračunsko razmerje upravičenj glede stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, je revizijsko sodišče (na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP) odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške postopka na drugi in tretji stopnji.