Jedro

Tožnik najmanj pet dni zaporedoma (od 20. 9. 2010 do 24. 9. 2010) ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnik je bil začasno nezmožen za delo od 8. 9. 2010 do 17. 9. 2010, od 18. 9. 2010 pa je bil zmožen za delo. V socialnem sporu je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 18. 9. 2010 do 26. 10. 2012, kar pomeni, da tožnik ni neopravičeno izostal od 20. 9. 2010 dalje. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami do 29. 12. 2010, ko je bil tožniku vročen sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Ker pa tožnik tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost od 20. 9. 2010 dalje ni obvestil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Izpolnjen pa je tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, saj je glede na delo, ki ga je tožnik opravljal (zadolžen je bil za nadzor nad pravilnim izvajanjem predpisov ter za spoštovanje zakonitosti in drugih prvin pravnega reda RS pri toženi stranki) tožena stranka izgubila zaupanja vanj, zato ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko trajalo do 28. 12. 2010, zato je dolžna tožena stranka tožniku v roku 8 dni za obdobje od 20. 9. 2010 do 28. 12. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo in to priglasiti pri ZPIZ (I. točka izreka), nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo plače za obdobje od 20. 9. 2010 do 5. 11. 2010 upoštevajoč mesečni bruto znesek 2.221,98 EUR, za obdobje od 6. 11. 2010 do 28. 12. 2010 pa upoštevajoč mesečni bruto znesek 2.707,00 EUR, od navedenega nadomestila obračunati in plačati prispevke in davke in mu izplačati ustrezne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za neto znesek preteklega meseca, v roku 8 dni (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 10. 2010, na podlagi katere je tožniku prenehalo delovno razmerje 20. 9. 2010 nezakonita, da se razveljavi sklep tožene stranke z dne 13. 10. 2010 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 3. 12. 2010 ter da se ugotovi, da je delovno razmerje trajalo od 29. 12. 2010 do 5. 8. 2011 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo bruto zneska 485,02 EUR, ter plačilo za čas od 29. 12. 2010 do 5. 8. 2011 v bruto znesku 2.707,00 EUR mesečno ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto nadomestila v višini 1.600,00 EUR ter za čas od 20 9. 2010 do 5. 11. 2010 neto nadomestilo plače v višini 1.600,00 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja v znesku 35.720,62 EUR (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 696,71 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Zoper I., II. in IV. točko izreka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da upošteva pritožbene razloge, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Upoštevaje tretji odstavek 24. člena Zakona o javnih uslužbencih začne učinkovati odpoved javnemu uslužbencu od trenutka vročitve odločbe Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja tožniku. Sklep komisije je bil tožniku po pooblaščencu vročen 29. 12. 2010. V konkretni zadevi je bil podan odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker tožnik najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V tem primeru ZDR določa specialno ureditev prenehanja delovnega razmerja v drugem odstavku 111. člena ZDR. Določeno je, da v primeru iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Navedena določba v razmerju do Zakona o javnih uslužbencih predstavlja specialno ureditev v smislu lex specialis. Tožena stranka meni, da bi morala pogodba o zaposlitvi tožniku prenehati s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Ps 2648/2010 z dne 7. 12. 2011 (ki je postala pravnomočna s sodbo VDSS opr. št. Psp 147/2012 z dne 12. 7. 2012 ) izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 18. 9. 2010 do 26. 10. 2010. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče odločiti, da je dolžna tožena stranka tožniku za obdobje od 20. 9. 2010 do 26. 10. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je za potrebe stroškov ocenilo, da je tožnik uspel s 30%. Meni, da je tožnik uspel le v 12% zahtevka, kar je zanemarljivo, zato bi moral stroške v celoti kriti sam.

4. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

Navaja, da iz 1. odstavka izreka sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zgolj iz razloga neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je s sodbo raziskovalo drug, samostojen odpovedni razlog - neobveščanje delodajalca o odsotnosti z dela. Sodišče prve stopnje je spregledalo pravne značilnosti odločbe - sklepa, ki so v tem, da ima pravni učinek le izrek sklepa, obrazložitev odločbe pa služi le utemeljitvi izreka. O tem, da se pri odločbah, ki se izdajajo javnim uslužbencem, razlogi za izredno odpoved navajajo v izreku sklepa (kar je posebnost po ZJU), v obrazložitvi pa se le obrazložijo, je že odločalo tudi Vrhovno sodišče RS.

Da tožnik ni neupravičeno izostal iz dela, pa je tožnik dokazal in to tožniku priznava tudi sodišče. Tožnik je namreč v socialnem sporu dokazal, da ni neupravičeno izostal iz dela, saj v spornem obdobju ni bil sposoben za delo.

Tožnik je prepričan, da je v tem delovnem sporu dopustno odločati le o razlogu za izredno odpoved, ki je naveden v izreku sklepa o izredni odpovedi, saj se mora spoštovati posebnosti odločanja po ZJU, to je odločanje z odločbami.

Podrejeno iz previdnosti podaja še nadaljnje pritožbene navedbe. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče odločalo o tem, ali je podan samostojni razlog za izredno odpoved in sicer ali je tožnik obvestil delodajalca o razlogih za svojo odsotnost. Sodišče je odločalo izključno o obdobju med 20. 9. 2010 in 24. 9. 2010. Sodišča ni zanimalo ali je tožnik morebiti pred tem obvestil delodajalca o odsotnosti v tem času. Sodišče prve stopnje povsem spregleda, da je tožnik že dne 13. 9. 2010 nemudoma poklical delodajalca in ga obvestil, da ima od 20. 9. 2010 do 30. 9. 2010 predpisane fizioterapije, da še ni zdrav in da ga ne bo na delo. Da je tožnik klical delodajalca 13. 9. 2010 je dokazano tudi iz izpiskov telefonskih klicev preko sistema obveščanja. Tedanji direktor tožene stranke se vsebine pogovora z dne 13. 9. 2010 ni spomnil. Sodišče prve stopnje se je koncentriralo le na obdobje od 20. 9. 2010 dalje, zanemarilo pa je obveščanje tožnika že dne 13. 9. 2010. Za odločitev o tej zadevi ni pomembno, da sta takrat obe stranki prejeli odločbo ZZZS. Ta odločba ne pomeni nobenega novega dejstva z vidika delavčeve zmožnosti priti na delo. Navaja, da je bil odsoten že več kot 1 leto, novi direktor pa je nastopil delo kakšna dva meseca pred spornim obdobjem. Direktor tožene stranke je bil o tožnikovi delovni nezmožnosti natančno seznanjen že od razgovora s tožnikom v avgustu 2010, ko je tožnik predlagal, da bi ga premestili v A., kjer bi lažje izvajal terapije. Tožnik je torej kontaktiral delodajalca 2x v septembru 2010, dne 30. 9. 2010 pa ga ni dobil ter da je klical delodajalca 13. 9. 2010, ko je klical preko sistema obveščanja B..

Tožnik se ne strinja tudi z odločitvijo sodišča v zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče se je oprlo na izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Če bi tožnik prekršil kakršnokoli interno navodilo ali pravni akt, bi tožena stranka to v izredni odpovedi navedla. Prav tako bi navedla, da je zaradi tega prišlo do omajanega zaupanja. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 286/2005. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Pritožbeno sodišče je v sporni zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 219/2014 z dne 29. 10. 2014 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

10. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in 3. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po kateri lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka je tožniku v odpovedi očitala, da je neupravičeno izostal z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 3. 12. 2010 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnila.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR utemeljen, saj tožnik najmanj pet dni zaporedoma (od 20. 9. 2010 do 24. 9. 2010) ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ugotovilo je, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 8. 9. 2010 do 17. 9. 2010, od 18. 9. 2010 pa je bil zmožen za delo. Z odločbo VI Ps 2648/2011 z dne 7. 12. 2011 (potrjeno z odločbo Pdp 147/2012 z dne 12. 7. 2012) je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 18. 9. 2010 do 26. 10. 2012, kar pomeni, da tožnik ni neopravičeno izostal od 20. 9. 2010 dalje. Glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost od 20. 9. 2010 dalje ni obvestil, zato je zaključilo, da je odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR utemeljen. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da je glede na delo, ki ga je tožnik opravljal, tožena stranka izgubila zaupanja vanj, zato ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena.

12. K pritožbi tožene stranke:

13. Ob ugotovitvi, da tožnik z dela ni neupravičeno izostal od 20. 9. 2010 je sodišče prve stopnje tožniku priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami do 29. 12. 2010, ko je bil tožniku vročen sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Po določbi tretjega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi tožniku morala prenehati pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik od 20. 9. 2010 ni neupravičeno izostal z dela, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami do vročitve sklepa Komisije za pritožbe.

14. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je napačna odločitev sodišča glede stroškov postopka. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) in ZPP. V individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi se vrednost predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade (drugi odstavek 24. člena ZOdvT). Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta glede na spor in uspeh v sporu, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje stroške postopka pravilno odmerilo.

15. K pritožbi tožnika:

16. ZDR, ki je veljal v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je v 86. členu določal, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tako je tudi v sklepu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno konkretno navesti in obrazložiti okoliščine ravnanja ali opustitve delavca, v katerih je vsebovan dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče mora tako izhajati iz celotne obrazložitve odpovedi in ne zgolj iz izreka sklepa, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

17. V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, ki na podlagi 154. člena ZJU velja tudi za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalne skupnosti, lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ta določba ne vsebuje presoje o (ne)upravičeni odsotnosti delavca z dela. Pomeni le izpeljavo delavčeve dolžnosti obveščanja delodajalca, ki je načeloma določena v prvem odstavku 34. člena ZDR. Po tej določbi mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tudi posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, ki so obenem pomembni za delovni proces, je ena ključnih dolžnosti delavca do delodajalca.

18. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik svoje odsotnosti po prejemu odločbe ZZZS z dne 15. 9. 2010 ni javil, zato mu je tožena stranka upravičeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, temelji na izpovedih tedanjega direktorja tožene stranke in samega tožnika. Tožniku je bil bolniški stalež zaključen 18. 9. 2010, zato dejstvo, da je tožnik 13. 9. 2010 klical toženo stranko in jo seznanil z zdravstvenim stanjem, ne opravičuje njegovega ravnanja po zaključku bolniškega staleža, ko bi se moral 20. 9. 2010 vrniti na delo. Tudi če je 13. 9. 2010 govoril s tedanjim direktorjem tožene stranke, kar pa v svoji izpovedi direktor ni potrdil oziroma se ni spomnil o čem sta govorila, to ne opravičuje tožnika, da toženo stranko obvesti, da še vedno ni zmožen za delo, potem, ko je prejel odločbo ZZZS z dne 15. 9. 2010. Ob tem dejstvo, da je bil tožnik odsoten z dela že več kot leto dni, ne spremeni ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik o razlogih za svojo odsotnost po 20. 9. 2010 tožene stranke ni obvestil. 19. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti ob z zakonom določenih razlogih izpolnjen tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi ta pogoj in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Glede na naravo kršitve in glede na delo, ki ga je tožnik opravljal pri toženi stranki ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo delovno razmerje s tožnikom nadaljevala do izteka odpovednega roka, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena tudi z vidika prvega odstavka 110. člena ZDR.

20. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Pritožbeno sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbah, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika in pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožnika pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam (154. in 155. člen ZPP).