Jedro

Udeleženkina ustavno varovana pravica do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), ki je, kot pravilno opozarja sama, ena od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, s podaljšanjem ukrepa zadržanja na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike brez privolitve v nujnem primeru, ni bila nedovoljeno prizadeta. V določenih primerih je takšen poseg v posameznikove pravice nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb pred ogrožanjem njihovega življenja in zdravja ter premoženja bodisi zaradi posebnega varstva same na zdravljenju zadržane osebe, ki prav takšno varstvo nujno potrebuje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. A.A. je bila na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Pr 852/2016 z dne 21. 10. 2016 brez privolitve, v nujnem primeru, zadržana na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana za čas do vključno 4. 11. 2016. Pred iztekom časa zadržanja je direktor klinike sodišču 2. 11. 2016 predlagal sprejem udeleženke na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru. Ker je bilo ugotovljeno, da A.A. do 4. 11. 2016 ni bila premeščena na odprti oddelek klinike ali odpuščena, je sodišče predlog direktorja klinike obravnavalo kot predlog za podaljšanje že odrejenega ukrepa zadržanja.

2. Potem ko je izvedlo z Zakonom o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) predpisan postopek, je sodišče prve stopnje odločilo, da se A.A. brez njene privolitve zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana še dva meseca, torej najdlje do 4. januarja 2017. Zoper ta sklep sta bili vloženi dve pritožbi pridržane osebe: 11. 11. 2016 jo je vložila A.A. sama, 16. 11. 2016 pa tudi njen zastopnik. O laični pritožbi udeleženke je sodišče druge stopnje odločilo že 16. 11. 2016, torej prej, preden mu je bila v odločanje predložena prav istega dne vložena pritožba udeleženkinega zagovornika. O tej je sodišče druge stopnje odločilo 24. 11. 2016. Na ta dan je bila na sodišče prve stopnje vložena laična vloga A.A., naslovljena kot „nujna pritožba“, ki jo je prvostopenjsko sodišče štelo za revizijo zoper sklep pritožbenega sodišča z dne 16. 11. 2016, saj ob vložitvi udeleženki sklep drugostopenjskega sodišča z dne 24. 11. 2016 še ni bil vročen. Tako kot sodišče prve stopnje je udeleženkino vlogo (revizijo) obravnavalo tudi Vrhovno sodišče. 3. A.A. navaja, da nasprotuje prisilnemu zadržanju na zdravljenju, izrekanju pretirano dolgih ukrepov in kršitvi človekovih pravic z odvzemom osebne svobode za čas po veljavnosti sklepa Pr 852/2016 z dne 21. 10. 2016. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Smiselno uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Udeleženkina ustavno varovana pravica do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), ki je, kot pravilno opozarja sama, ena od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, s podaljšanjem ukrepa zadržanja na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana brez privolitve v nujnem primeru, ni bila nedovoljeno prizadeta. Res je, da taka oblika zdravljenja, kot ji je podvržena udeleženka, pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, pod okrilje katere spada tudi pravica do zavrnitve zdravljenja (51. člen Ustave). Vendar pa je v določenih primerih, kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, takšen poseg vendarle nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb pred ogrožanjem njihovega življenja in zdravja ter premoženja bodisi zaradi posebnega varstva same na zdravljenju zadržane osebe, ki prav takšno varstvo nujno potrebuje. Prav zato, ker se z v konkretnem primeru odrejenim načinom zdravljenja posega v zgoraj že navedene ustavne pravice pridržane osebe, je mogoče zdravljenje izvajati le pod strogimi zakonskimi pogoji in le toliko časa, kolikor je to nujno potrebno. ZDZdr namreč uveljavlja načelo sorazmernosti in načelo izbire za pridržano osebo čim manj omejevalnega ukrepa. To pomeni, da mora biti zdravstveni poseg sorazmeren z njegovim namenom in da je treba, ko je na razpolago več zdravstvenih posegov s primerljivimi učinki, izbrati tistega, ki najmanj posega v osebno integriteto osebe, ki potrebuje zdravljenje, ki najmanj omejuje njeno osebno svobodo in ima najmanj neželenih učinkov (8. člen ZDZdr).

6. Sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom brez privolitve je torej skrajen ukrep. Predviden je le za tiste primere, ko noben milejši ukrep ne more zagotoviti primerljive učinkovitosti, in dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter je revizijsko sodišče nanje vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je prav tak. A.A. je bila sprejeta na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih 19. 10. 2016, in sicer za čas do vključno 4. 11. 2016. Sprejeta je bila, ker je zaradi duševne motnje, konkretno psihoze z nanašalnimi in preganjalnimi blodnjami ter miselnega upada z motnjami spomina in prisotnostjo nepravih spominov, ogrožala sebe in tretje osebe in premoženje; pustila je teči vodo iz pipe in povzročila poplavo, ogrevala se je z nagrobno svečo, skozi okno svojega stanovanja v petem nadstropju stavbe je vrgla steklen kozarec in podobno. Ob izteku časa pridržanja, torej po dveh tednih, je bilo ugotovljeno, da diagnostični postopki še niso zaključeni, da zdravljenje z zdravili še ni prineslo napredka in da bo trajalo dalj časa, udeleženka pa bi zdravljenje takoj prekinila. Do svojega bolezenskega stanja je namreč povsem nekritična in odklonilna in bi ga v primeru prekinitve zadržanja, ko bi bila prepuščena sama sebi, opustila. Milejše oblike zdravljenja zahtevajo odgovorno sodelovanje pacienta, tega pa A.A. zaenkrat še ni sposobna.

7. Prisilno zdravljenje je po določbi 39. člena ZDZdr dopustno odrediti, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, pa je navedeno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem, ali z nadzorovano obravnavo). Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je udeleženka na že opisane načine ogrožala sebe in tretje in povzročala znatno materialno škodo, da je njena presoja realnosti hudo motena in da z milejšimi oblikami zdravljenja navedenega ni mogoče odpraviti oziroma omiliti, je odločitev sodišč prve in druge stopnje materialnopravno pravilna.

8. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).