Jedro

Stališče revizije, da kršitev pravice do sojenja v razumnem roku po normalnem teku stvari nikakor ne more predstavljati vzroka za nastanek premoženjske škode, ne drži.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je 22. 9. 2000 na Okrajno sodišče na Vrhniki vložil predlog za izvršbo. Zahteval je izvršitev pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki je družbo K. zavezala, da mora tožnika, ki mu je nezakonito odpovedala delovno razmerje, ponovno zaposliti na njegovem nekdanjem delovnem mestu in mu izplačati plače za obdobje nezaposlenosti zaradi nezakonite odpovedi. Okrajno sodišče na Vrhniki je sklep o izvršbi izdalo že 3. 10. 2000, vendar je na podlagi ugovora družbe K. to družbo, dolžnika, napotilo na pravdo za nedopustnost izvršbe. Tožbo za nedopustnost izvršbe je dolžnik vložil 27. 11. 2000, nato pa so sodišča (Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Okrajno sodišče na Vrhniki, Okrožno sodišče v Ljubljani in Višje sodišče v Ljubljani) odločala o pristojnosti vse do 7. 4. 2005, ko je bila zadeva z Okrajnega sodišča na Vrhniki ponovno in dokončno odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki je nato na dveh narokih (11. oktobra in 6. decembra 2005) o zadevi razsodilo. O pritožbi zoper sodbo, vloženi 15. 3. 2006, je Višje sodišče v Ljubljani odločilo 24. 1. 2007 in sodbo, s katero je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrnjen, potrdilo. Po končanem pravdnem postopku se je izvršilni postopek nadaljeval 13. 6. 2007 in je bil zaključen s sklepom izvršilnega sodišča z dne 24. 9. 2008, ki ga je pritožbeno sodišče potrdilo 25. 5. 2009. 2. Tožnik je od države zahteval plačilo premoženjske škode po 21. členu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO): ker je bil izvršilni postopek prekinjen zaradi pravde zaradi nedopustnosti izvršbe, ta pa se je vodila predolgo, je bila terjatev v izvršilnem postopku poplačana z nedopustno zamudo; če bi dolgovan denarni znesek od dolžnika prejel prej (pravočasno, brez zamude) in bi ga vezal pri banki, bi za to prejemal obresti (tako je ravnal že v preteklosti). „Izgubljene“ obresti predstavljajo izgubljeni dobiček, ki ga je vtoževal. Glavnica, ki mu jo je dolgoval delodajalec, je znašala 46.230,97 EUR.

3. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbenemu zahtevku delno ugodili. Potem, ko je drugostopenjsko sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, je pravnomočno odločeno, da mora tožena stranka tožniku plačati kapitalizirani znesek obresti od glavnice 46.230,97 EUR po obrestni meri, po kateri je NLB d.d. obrestovala vezane hranilne vloge za dobo nad enim mesecem za čas od 1. 5. 2003 do 9. 7. 2007 ter zakonske zamudne obresti od tako izračunanega kapitaliziranega zneska od 22. 7. 2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnjen. Pritožbeno sodišče je izhajalo iz presoje prvostopenjskega sodišča, da bi moral biti tožnik v izvršilnem postopku, če bi bili sodni postopki zaključeni v razumnih rokih, poplačan do 30. 4. 2005 in sprejelo je tudi njegovo dejansko ugotovitev, da bi v takem primeru z denarnimi sredstvi razpolagal tako, da bi jih vezal kot depozit pri poslovni banki, ker je izkazal, da je tako ravnal v predhodnem obdobju. Ker pa je iz pogodb v spisu ugotovilo, da je tožnik hranilne vloge vezal za čas nad enim mesecem in da je imel večino pogodb sklenjenih z NLB d.d., je odločilo, da je tožnik upravičen do kapitaliziranih obresti po obrestni meri zgoraj navedene glavnice, po kateri je banka, ki jo je največkrat izbral za vezavo denarnega depozita, to je NLB d.d., obrestovala sredstva, vezana nad enim mesecem in sicer za čas od 1. 5. 2003 do 9. 7. 2007. Od tako izračunanega zneska je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti za čas od vložitve tožbe dalje.

4. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom II DoR 141/2013 z dne 25. 7. 2013 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja obstoja vzročne zveze med kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku in zatrjevano premoženjsko škodo.

5. Tožena stranka v dopuščeni reviziji vztraja pri stališču, da vzročne zveze med predolgim trajanjem postopka in zatrjevano škodo ni. Navaja, da je bila v izpodbijani sodbi uporabljena teorija conditio sine qua non, ki upošteva enakost vseh vzrokov in je v procesu iskanja odločilnega vzroka neuporabna. Dolgotrajno sojenje namreč ne more biti vzrok za plačilo pogodbenih obresti, ki bi jih tožnik prejel le, če bi denar vezal. Špekulativni in materialnopravno zmotni sta stališči, da bi tožnik, če razumen rok sojenja ne bi bil prekoračen, plačilo od dolžnika prejel že v letu 2005 (gotovosti, da bi dolžnik plačal v roku enega meseca ni, če tudi bi bilo odločeno prej) in da bi tožnik denarna sredstva zvezal pri banki. Poudarja, da hitrost odločanja ni v vzročni zvezi z izidom postopka. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) namreč šteje, da je nemogoče špekulirati, kakšen bi bil izid postopka v primeru, da ne bi bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Možno je, da bi tožnik pravdo izgubil in prav tako je možno, da mu dolžnik ne bi plačal. Zato med domnevno premoženjsko škodo tožnika in kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku ni pravno relevantne vzročne zveze. Sklicuje se na odločbe ESČP (Stojakovič proti Avstriji in Potočnik in drugi proti Sloveniji). Nadalje graja oceno, da bi tožnikov dolžnik terjatev plačal v letu 2005 v roku enega meseca. Kot materialnopravno zmoten oceni zaključek, da bi tožnik sredstva, če bi jih prejel, vezal pri banki. Po določbi tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se pri oceni izgubljenega dobička upošteva tisti dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine. Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ni škodni dogodek, zaradi katerega tožnik ni prejel pogodbenih obresti. V nobenem primeru tako sojenje ne more predstavljati vzroka za nastanek premoženjske škode - izgube pogodbenih obresti; prav tako dosojene obresti ne morejo predstavljati dobička, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na posebne okoliščine in ga zaradi dolgotrajnega sojenja ni bilo mogoče doseči. Vzročna zveza bi bila pretrgana s tem, ko tožnik sredstev bodisi sploh ne bi vezal bodisi mu jih njegov dolžnik sploh ne bi izplačal. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato se je v konkretnem primeru omejilo na presojo pravilnosti stališča izpodbijane sodbe o obstoju vzročne zveze med kršitvijo tožnikove pravice do sojenja v razumnem roku ter premoženjsko škodo. Zaradi tega je izključen preizkus z revizijo grajanih izhodišč izpodbijane sodbe, da bi tožnik ob sojenju znotraj razumnega roka prejel plačilo od svojega dolžnika v letu 2005 in da bi prejeta denarna sredstva vezal pri banki: na njih namreč temelji presoja o škodi in njeni višini in ne o vzročni zvezi. Enako velja za revizijski pomislek, da „ni mogoče zaključiti, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku škodni dogodek, zaradi katerega tožnik ni prejel pogodbenih obresti za vezavo pri banki“.

8. Revizijska teza o neobstoju vzročne zveze med kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku in premoženjsko škodo je materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je presodilo, da bi glede na vsestransko nezahtevnost izvršilnega in pravdnega postopka tožnikov dolžnik, če ne bi bilo protipravnega zavlačevanja (kar se predvsem nanaša na več kot štiri leta, ki so jih „vpletena“ sodišča potrebovala, da so odločila o stvarni pristojnosti) svojo denarno obveznost izpolnil do 30. 4. 2003. Nesporno je, da je to storil šele 10. 7. 2007, potem, ko je propadel v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe in je izvršilno sodišče nadaljevalo že pred vložitvijo tožbe dovoljeno izvršbo. V tem času bi, če ne bi bilo obravnavane kršitve, lahko razpolagal s svojimi sredstvi. Ker tega ni mogel, je bil oškodovan, kot je že bilo obrazloženo pa je preizkus pravilnosti presoje o obstoju škode (vključno z metodo njene ugotovitve) izključen.(1) Stališče revizije, da kršitev pravice do sojenja v razumnem roku po normalnem teku stvari nikakor ne more predstavljati vzroka za nastanek premoženjske škode, ne drži. Da jo lahko predstavlja, se je pokazalo v konkretnem primeru, razlogov, zaradi katerih ta vzročna ne bi bila pravno upoštevna, pa tožena stranka ni utemeljila niti s sodno prakso ESČP, na katero se je sklicevala, ker se ta ne nanaša na primerljive zadeve, niti s konkretizacijo, da ne more biti vzročne zveze med obravnavano kršitvijo in premoženjsko škodo v obliki pogodbenih obresti, saj je utemeljena na nedovoljeni trditvi, da do vezave sredstev (in s tem do pogodbenih obresti) sploh ne bi prišlo.

9. Ker je revizija neutemeljena jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glede pravnega vprašanja, ali izpad obresti od vezave sredstev sploh predstavlja škodo tožnika, ki so mu bile za isto obdobje priznane od pogodbenih obresti višje zakonske zamudne obresti, revizija ni bila dopuščena (to vprašanje ni bilo predmet predloga za dopustitev revizije).