Jedro

Premoženjska škoda zaradi kršite pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po ZVPSBNO se presoja po OZ-u in 4. členu in 16. členu ZVPSBNO. Ker je tožnik dokazal, da je gospodaril s svojim denarjem tako, da je redno vezal hranilne vloge na banki, zaradi predolgega sojenja pa je izkazal, da ni mogel s tem denarjem gospodariti od 1. 5. 2003 do 9. 7. 2007, ko je dolžnikov dolžnik plačal njegove plače, je izkazal s tem izgubo na zaslužku.

Na podlagi ugotovitev, da ni šlo za posebej komplicirane zadeve, da je bil tožnik aktiven in da je šlo celo za prednostne zadeve, bi zadeva morala biti rešena tako, da bi se postopek končal in tožnik prejel denar v dveh letih

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba v točki III, IV in V delno spremeni tako, da izrek v teh točkah pravilno glasi: „III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki premoženjsko škodo, ki znaša kapitalizirani znesek obresti od glavnice 46.230,97 EUR po obrestni meri, po katerih je N. d.d. obrestovala vezane hranilne vloge za dobo nad enim mesecem v času od 1. 5. 2003 do 9. 7. 2007 in zakonite zamudne obresti od tako izračunanega kapitaliziranega zneska od 22. 7. 2008 dalje do plačila.

IV. Kar zahteva tožeča stranka več in drugače se zavrne.

V. Vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.“

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod II izreka zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka postavila ugotovitveni zahtevek. Pod III izreka je naložilo toženi stranki plačilo 12.866,78 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2008 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka) in naložilo toženi stranki plačilo 497,04 EUR pravdnih stroškov (V. točka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Uveljavlja 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodba nerazumljiva in v nasprotju. Na 21 strani obrazložitve najprej sklepa, da bi bil tožnik v izvršilnem postopku poplačan najkasneje do 30. 4. 2005 in da bi tedaj dalje razpolagal z denarnimi sredstvi, kar je izkazal s pogodbami v povezavi tolarskih in deviznih depozitov in šteje, da je utemeljeno pričakovati, da bi tožnik v tolarski depozit vezal tudi denarna sredstva iz izvršilnega postopka. Zato sklepa, da bi tožniku premoženjska škoda nastala 1. 5. 2005, saj od tedaj dalje ni mogel gospodariti s svojimi sredstvi. Nato pa spremeni svoje stališče in pravi, da je tožnik upravičen do škode za čas od 1. 5. 2005 do 22. 5. 2007 zaradi nerazumnega roka in to do plačila premoženjske škode v višini obrestne mere zakonitih zamudnih obresti, kjer ni izkazal, da bi ravno predmetna denarna sredstva vezal v denarni depozit za petletno obdobje, kot to toži. Ni jasno, katere obresti sodišče prizna. Tožnik tudi ne zahteva zakonitih zamudnih obresti in sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je prisodilo nekaj drugega, kot tožnik zahteva. Tožena stranka meni, da je materialnopravno izhodišče, da gre tožniku priznati premoženjsko škodo v obliki obresti, zmotno. Strinja se s sodiščem, da je tožniku nastala premoženjska škoda, ker v obdobju od 1. 1. 2002 do 10. 7. 2007 ni mogel gospodariti z denarjem. Vendar je treba izpolniti še druge predpostavke odškodninske obveznosti, ter vzročno zvezo med protipravnostjo in nastalo škodo ter obstoj pravno priznane škode. To niso zamudne obresti. Zamudne obresti so civilna sankcija za kršitev pravočasne izpolnitve. Zmotno meni sodišče, da bi tožnikov dolžnik plačal v letu 2005, to je do 30. 4. 2005, tako bi poravnal pozneje, ali bi imel težave pri likvidaciji. Zato ni dokazana vzročna zveza. Nemogoče je špekulirati, kakšen bi bil izid postopka, da ne bi bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Možno je, da bi pravdo II P 1554/2005 izgubil. Lahko tudi dolžnik ne bi plačal. Tako je razsodilo sodišče o zadevi Stojakovič VS Avstrija in Anton Potočnik VS Slovenija. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper del pod IV. izreka, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dajatveni del zahtevka. Dolžina razumnega roka je narobe ocenjena na štiri leta in zato je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Za nedopustnost izvršbe je razumni rok zgolj dve leti. 15. 5. 2012 je postala pravnomočna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Madžarevič VS Slovenija, iz katere izhaja, da sta pravdni postopek za nedopustnost izvršbe II P 1454/2005 in In 2000/00047 trajala nerazumno dolgo. Nepravilno sodišče ugotavlja, da so štiri leta obdobje za razumni rok. Izvršba je trajala od 27. 11. 2000 do 24. 1. 2007, to je šest let in dva meseca. Datumsko povzema potek procesnih dejanj v tej zadevi. Osem sodišč je rabilo štiri leta in pet mesecev za ugotovitev pristojnosti sodišča. Povzema sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v podobnih primerih. Opozarja, da je sodišče v zadevi Umek proti Sloveniji (ESČP, št. 35463/02) ugotovilo, da vračanje zadev na prvo stopnjo zaradi napak nižjih sodišč, pomeni pomanjkljivosti, ki gredo lahko le na račun oblastvenih organov in ne pritožnika. Povzema predpise o pristojnosti in opozarja, da je sodišče o njegovi zadevi predolgo ugotavljalo, katero je pristojno. Opozarja tudi na druge procesne napake, ki so povzročale zavlačevanje postopka. Meni, da je razumen rok dve leti. Meni, da je upravičen do plačila obresti od 1. 5. 2003 do 22. 5. 2007. 4. Na vročeno pritožbo pravdnih strank je odgovoril tožnik. Predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Meni, da mu gre tudi škoda zaradi zamude pri izvršitvi denarnih obveznosti in opozarja na primere ESČP v zadevi Nadulisneac VS Moldavija, Mizeraia VS Moldavija in Oferte Plus Srl VS Moldavija. Meni, da je izkazal, da mu je nastala škoda zato, ker ni mogel gospodariti z denarjem, ki mu ga je dolgoval dolžnik.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno citiralo pravno podlago za odločitev o tožnikovem zahtevku za povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1454/2005 v zvezi z izvršilno zadevo Okrajnega sodišča na Vrhniki In 2000/00047. Pravilno sodišče našteva tudi številne iudicate pritožbenega, Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in ESČP. Za odločanje v tej zadevi gre torej za premoženjsko škodo, ki je kot lex specialis urejena v 21. členu ZVPSBNO (Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Uradni list RS št. 49/2006 in naslednji). 21. člen glede povrnitve premoženjske škode napotuje sodišče, da uporabi določbe Obligacijskega zakonika o premoženjski škodi in da se pri razlagi tudi opre na merila iz 4. člena in tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO. Tožeča stranka pa utemeljuje svoj zahtevek v tožbi (list. št. 1 do 25) v pripravljalnih vlogah in nenazadnje na zadnji glavni obravnavi (list. št. 171), ko jasno pove, da mu je nastala premoženjska škoda zaradi nezmožnosti, da bi prisojena denarna sredstva uporabljal 85 mesecev, ker je prišlo do kršitve sojenja v razumnem roku, da ne terja odškodnine zaradi prenehanja teka zakonitih zamudnih obresti in da je ta specifična okoliščina pomembna le v toliko, v kolikor je v tem času prišlo do prenehanja teka zamudnih obresti in je to preprečilo, da bi zamudne obresti odigrale vlogo odškodnine za neuporabo denarja. Tožena stranka je na stališču, da zaradi neuporabe denarja tožniku ne gre odškodnina iz naslova premoženjske škode.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi na strani 21 ugotovilo, da bi tožnik od poplačila v izvršilnem postopku (po stališču sodišča prve stopnje bi to moralo biti brez nepotrebnega odlašanja in v razumnem roku do 30. 4. 2005) razpolagal z denarnimi sredstvi tako, da bi jih vezal kot depozit pri poslovni banki, kar je izkazal s predloženimi pogodbami o vezavi tolarskih in deviznih depozitov (A 12 do A 19), saj je izkazal, da je dejansko v letu 2002 imel sklenjenih več pogodb o vezavi tolarskih in deviznih depozitov. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovi, da je zaradi 376. člena OZ na dan 1. 1. 2002 prišlo do položaja, ko so obresti prenehale teči, ko so dosegle glavnico. V izvršilnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so na dan 1. 1. 2002 že presegle glavnico in zato je bi upravičen do dvakratne glavnice oziroma po zahtevku do 46.230,97 EUR. Nato sodišče prve stopnje ugotovi, da tožnik ni izkazal, da bi vezal ta denarna sredstva ravno na depozit za petletno obdobje. V sodbi (stran 22) citira odločbo Ustavnega sodišča U-I-267/2006, v kateri Ustavno sodišče pri presoji določbe 376. člena OZ ugotavlja, da bo lahko v teh primerih upniku nastala škoda, saj se tek zamudnih obresti ustavi, ko doseže glavnico. Zato sodišče prve stopnje meni, da je pravilno materialnopravno izhodišče, da je tožnik upravičen v spornem obdobju do premoženjske škode v višini obrestne mere zakonitih zamudnih obresti, saj kapitalizirani znesek ne presega zahtevka.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi dvakratno glavnico oziroma znesek, ki ga zahteva, vezal v denarni depozit ravno za petletno obdobje, kar bi mu prineslo obrestno mero TOM + 5,65%. Vendar se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnik izkazal s predloženimi pogodbami, da je večkrat vezal svoje prihranke in varčeval na N. d.d. tako, da je svoje hranilne vloge vezal (listinski dokazi priloga A 12 do A 19). Pritožbeno sodišče je na podlagi druge alineje 358. člena ZPP presojalo listine in ob drugem, sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, a zmotno uporabljenem materialnem pravu, sprejelo odločitev, da se pritožbama delno ugodi in samo spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. Iz listin namreč izhaja, da je v vsaki izmed predloženih pogodb tožnik vezal hranilne vloge za dobo nad enim mesecem (sedem pogodb za čas vezave en mesec ali 31 dni in le ena pogodba za čas nad 44 dni). Večino pogodb je imel pri N. d.d.. Ker je znano, da banke nimajo enake višine obrestne mere za vezavo depozitov, je bilo treba tožniku priznati vsaj tisto obrestno mero, ki jo je imela banka, pri kateri je izbral največkrat sam vezavo denarnega depozita, to je N. d.d.. Ker je to manj, kot je zahtevala tožeča stranka in več, kot prizna tožena stranka, je bilo treba obema pritožbama ugoditi in sodbo v III. in IV. izreka spremeniti tako, da se prizna premoženjska škoda, ki jo je mogoče izračunati na način, kot je opisan v izreku te sodbe. Škoda se izračuna tako, da se izračuna kapitalizirani znesek od glavnice (po tožbenem zahtevku od glavnice 46.230,97 EUR) obresti po obrestni meri za vezane hranilne vloge za dobo nad enim mesecem za čas od 1. 5. 2003 do 9. 7. 2007, kot jih je priznavala N. d.d. v tem času. Pravilno pa je odločilo sodišče prve stopnje, da od kapitaliziranega zneska tečejo od vložitve tožbe zakonite zamudne obresti dalje do plačila. Gre za obresti po 381. členu OZ.

9. Ker tožena stranka meni, da tožniku ne more nastati premoženjska škoda zaradi neuporabe denarja, je treba odgovoriti na pritožbeno navedbo zmotne uporabe materialnega prava. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bila tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Ker ZVPSBNO napotuje na uporabo določb OZ-A, je pravna podlaga za rešitev tega spornega razmerja 380. člen OZ. Upnik ima pravico do zamudnih obresti in ne glede na to, ali mu je zaradi dolžnikove zamude nastala škoda. Vendar ima upnik v primeru, če škoda, ki mu je nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. V konkretnem primeru, če ne bi prišlo do znane sodne prakse glede uporabe 376. člena OZ, bi je tožnik poplačal tako, da bi mu moral njegov dolžnik iz izvršilnega postopka za ves čas zamude plačevati zakonite zamudne obresti. Tako pa so zakonite zamudne obresti prenehale teči 1. 1. 2002 in tožnikov dolžnik zaradi 376. člena OZ, ki je bil večkrat presojen pri Ustavnem sodišču, ni plačeval več zakonitih zamudnih obresti. Tudi po spremembi OZ (Uradni list RS št. 40/2007, v veljavi od 22. 5. 2007 dalje) tožnik ni mogel od svojega dolžnika uveljaviti zakonite zamudne obresti. OZ-A se na primere, ko so zapadle, pa neplačane obresti od uveljavite OZ do uveljavite OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS o zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi II Ips 953/2007). To pomeni, da tožnik ni upravičen do obresti za tek zamudnih obresti po 1. 1. 2002 in kot sam na zadnji glavni obravnavi pove, tudi teh obresti ne zahteva. Trdi pa, da če bi imel denar, ki bi ga dobil veliko prej, če bi sodišče odločalo v razumnem roku in brez nepotrebnega odlašanja, ta denar obračal in sicer da bi ga imel vezanega na banki za dobo več kot pet let. 10. Zato je treba odgovoriti na vprašanje oziroma ugovor tožene stranke, da tožnik ni izkazal škode. Odločilno je, kaj predstavlja izgubljeni dobiček v tem primeru. Sodna praksa je že večkrat izrekla, da predstavlja izgubljeni dobiček razliko med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in tistimi prihodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Zato je treba ugotavljati obseg poslovanja oškodovanca, o katerem sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju v preteklosti. Gre za pravilno uporabo določb 155., 189. in 189/3 OZ (primerjaj razloge sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 17/2003, II Ips 234/2005). Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, kako je ravnal v preteklosti tožnik z denarjem in da je izkazal s predloženimi pogodbami, da je svoje denarne depozite vezal pri banki. Tožeča stranka in tudi tožena nista predlagali dokaza s tožnikovim zaslišanjem, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tiste dokaze, ki jih je predložil tožnik. Tožena stranka pa ni dokazala svojih trditev, to je, da tožnik ne bi tako gospodaril z denarjem, kot trdi, oziroma da je bil zapravljiv ali slab gospodarstvenik. Ker pa je tožnik dokazal skoraj v vseh primerih, da je bila doba vezave depozitnih sredstev vsaj en mesec, je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je priznalo vezavo za to obdobje. Tožniku je namreč uspelo dokazati, da bi gotovo pridobljena sredstva porabil tako, kot trdi, le za dobo enega meseca in to s stopnjo gotovosti. Zmotno meni pritožba, da je to nemogoče dokazati. Gre za gotovo bodoče dejstvo, na katere sodišče lahko sklepa na podlagi predhodnega poslovanja oškodovanca, kar je že večkrat priznala tudi sodna praksa. Nepravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da ker gre za kapitalizirani znesek, lahko tožniku prizna zakonite zamudne obresti. Za tako odločitev v materialnem pravu ni podlage. Še zlasti je treba poudariti, da je stališče, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, bilo večkrat presojano pred Ustavnim sodiščem in da je nato tudi po spremembi OZ-A oziroma črtanju 376. člena OZ vrhovno stališče že odločalo o takih primerih. Ni mogoče mešati upnikovo pravico do zamudnih obresti in pravico do povračila premoženjske škode zaradi izgubljenega dobička. Da je takšno stališče pravilno, pritožbeno sodišče ugotavlja tudi ob uporabi 4. člena in 16. člena ZVPSBNO. Pravilno povzet potek sojenja v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v povezavi z izvršilnim postopkom, ki ga je podalo obširno sodišče prve stopnje, pokaže: ni šlo za zapleten primer, tožnik je vlagal pravna sredstva in nadzorstveno pritožbo in tudi ustavno pritožbo, da pa je bilo odločanje predolgo in odlašano. Le v pojasnilo pritožbeno sodišče dodaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Madžarevič V. Slovenija (pritožba 38975/05) ugotovilo te kršitve in tudi tožniku priznalo 3.000,00 EUR škode iz naslova nepremoženjske škode. Opozorilo je, da teče pred sodiščem še ta pravda na povračilo premoženjske škode.

11. Treba pa je pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da bi na sicer pravilno povzeto dejansko stanje glede poteka pravdnega postopka in izvršilnega postopka, bil razumni rok štiri leta. Na podlagi ugotovitev, da ni šlo za posebej komplicirane zadeve, da je bil tožnik aktiven in da je šlo celo za prednostne zadeve (izvršitev odločitve Delovnega in socialnega sodišča o delovnem sporu in povrnitvi plače, pravda na nedopustnost izvršbe) pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima tožnik prav, da bi zadeva morala biti rešena tako, da bi se postopek končal in tožnik prejel denar v dveh letih oziroma do 30. 4. 2003 in ne do 30. 4. 2005, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Ravno upoštevanje meril iz 4. člena in 16. člena, ob upoštevanju sodnega reda in načel postopka, pokaže, da je za takšno zadevo štiri leta po presoji sodišča prve stopnje, predolgo. Pravilno je, da bi tožnik moral dobiti denar do 30. 4. 2003. Zmotno pa meni tožena stranka, da je nemogoče napovedati, ali bi 30. 4. 2003 dolžnikov dolžnik (dolžnikov delodajalec) imel denar in dejansko opravil izplačilo. Na podlagi dejstva, da je tudi pozneje (10. 7. 2007) dolžnikov dolžnik lahko izpolnil obveznost oziroma poravnal zapadle plače tožniku, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je podana vzročna zveza med protipravnostjo in protipravno posledico oziroma škodo. Gre za presojo dogodkov iz preteklosti in tožniku je uspelo dokazati, da je dolžnikov dolžnik plačal (sicer na podlagi izvršbe) 10. 7. 2007 in zato ni razloga, da ne bi plačal že prej. Tako pa je dolžnikov dolžnik s pravdanjem na nedopustnost izvršbe dosegel, da je bil rok izpolnitve podaljšan in to še ob dejstvu, da je bilo znano, da zakonite zamudne obresti po 1. 1. 2002 ne tečejo več. Tako gre za dokazano izgubo na zaslužku tožeče stranke, kar je narekovalo delno ugoditev zahtevku v dokazanem delu in zavrnitev presežka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je do zastojev prišlo ravno v pravdnem postopku na nedopustnost izvršbe in to zlasti v delu, da se je ustalila pristojnost, za kar je sodišče rabilo več kot štiri leta. Šlo je za nekomplicirani primer, jasno sodno prakso v teh primerih. V postopku tudi ni bilo več strank, ampak samo dve in majhno število obravnav. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi tožeče stranke ugoditi in čas teka obresti oziroma škodo, ki je tožniku nastala zaradi neuporabe denarja izračunati tako, da se izračuna kapitalizirani znesek od priznanega teka obresti za čas od 1. 5. 2003 do 9. 7. 2007. Obresti tečejo naslednji dan po zapadlosti, zato je pritožbeno sodišče priznalo tek obresti od 1. 5. 2003 (ne od 30. 4. 2003) do 9. 7. 2007 (ne do 10. 7. 2007). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek zadosti jasen in je nepotrebno razveljavljati odločbo zato, da bi se pri banki pridobil točen izračun.

12. Ker je sodišče prve stopnje spremenilo odločitev o glavni stvari, je bilo treba ponovno odločiti o pravdnih stroških. Odločitev pritožbenega sodišča v zvezi s stroški temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka glede na vse okoliščine primera oziroma delni uspeh obeh strank. V zadevi so bila sporna vsa pravna vprašanja (utemeljenost, višina, tek in način izračuna premoženjske škode). Obe stranki sta delno uspeli in enako velja za njuni pritožbi.

13. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno presojalo listine (priloga A 12 do A 19) in zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbama delno ugoditi in sodbo spremeniti tako, kot izhaja iz izreka. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere opozarja tožena stranka. Postavilo se je na zmotno materialnopravno izhodišče, da je tožnikova škoda enaka višini zakonitim zamudnim obresti. Ob tem je štelo, da ker je tožnik kapitaliziral škodo oziroma izračunal kapitalizirani znesek škode, lahko odloča v mejah postavljenega zahtevka. Zato torej sodba ima razloge o pravno odločilnih dejstvih, vendar je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno zmotno odločilo. Pri tem pa ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP.