Jedro

V odločbi opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 je Ustavno sodišče RS ob presoji pravice do odpravnine zavzelo stališče, da se delavec pravicam iz delovnega razmerja, ki ji jih zakonodajalec predpisal kot obveznosti delodajalca s samim zakonom, ne more odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom delovnega prava. Iz tega razloga se tudi tožnik pravici do stimulativnega dela plače ni mogel odpovedati, saj je bila pravica do plače v spornem obdobju opredeljena kot zakonsko določena pravica z 49. čl. ZDR/90.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v prvem odstavku 1. točke izreka tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneskov 445,83 EUR, prej 106.839,00 SIT z zapadlostjo 18. 3. 2002 (30. alineja) ter 445,85 EUR, prej 106.843,00 SIT, z zapadlostjo 18. 4. 2002 (31. alineja), od zapadlosti do plačila, višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.853,92 EUR od 23. 5. 2007 do plačila, pa se zavrne.

- v 2. točki izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: „2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 931,89 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 244,05 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati stimulativni del plače v bruto znesku 11.526.677,00 SIT oziroma 48.099,97 EUR, od tega zneska obračunati in plačati obvezne davke in prispevke, neto znesek v višini 4.489.849,00 SIT oziroma 18.735,81 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih (neto) zneskov, kot so navedeni v izreku sodbe, od zapadlosti dalje dokler ne dosežejo glavnice, od zneska 10.745,60 EUR od 23. 5. 2007 dalje do plačila, od posameznih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe v skupni višini 7.990,19 EUR od zapadlosti dalje do 31. 12. 2006 in od zneska 7.990,19 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 3.898,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik sklenil dve individualni pogodbi o zaposlitvi za mesto generalnega direktorja pri toženi stranki in sicer prvo dne 18. 3. 1998 in drugo dne 28. 4. 2003, prav tako je ugotovilo, da sta stranki dne 28. 4. 2004 sklenili sporazum o razveljavitvi individualne pogodbe z dne 28. 4. 2003. Glede na takšno dejansko stanje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri svoji odločitvi upoštevalo 9. in 10. člen individualne pogodbe o zaposlitvi iz leta 1998. Meni namreč, da sta stranki s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi prenovili (novacija) staro pogodbo o zaposlitvi, in ima s tem nova pogodba učinek ugotovitvenega pravnega posla o neveljavnosti predhodnega pravnega posla. Glede na 1. odstavek 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, torej tudi 323. in 324. člen Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma 344. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določata, da obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Po izteku mandata, na podlagi katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 3. 1998, je odpadla kavza tega pogodbenega razmerja, tako da je bila prenovitev razmerja na drugačni pravni podlagi nujna. Zakon kot posledico prenovitve izrecno določa prenehanje obveznosti po prvotni zavezi. Kolikor je obstajal kakšen drug pravni temelj za uveljavljanje zahtevka iz razmerja med pravdnima strankama, npr. odškodninski zahtevek, pa sodba o tem nima nobenih ključnih ugotovitev. Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja še dodatno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se tožnik ni odpovedal pravici do izplačila. Po stališču prvostopenjskega sodišča 5. točka zapisnika 4. seje nadzornega sveta ne dokazuje, da se je tožnik odpovedal stimulativnemu delu plače, poleg tega pa pogovor s predsednico nadzornega sveta tožene stranke H.B. ne pomeni pravno veljavne odpovedi izplačilu stimulativnega dela plače. Sodišče prve stopnje je nadalje navedlo, da mora biti odpoved pravici jasna, nedvoumna in če bi do take odpovedi res prišlo, bi tožena stranka na seji nadzornega sveta sprejela ustrezen sklep. Sklicuje se tudi na izpovedbo priče J.A., nekdanjega predsednika nadzornega sveta tožena stranke, ki je povedala, da se je tožnik odpovedal stimulativnemu delu plače. Tudi priči D.V. in H.V. sta izpovedala, da je tožnik na seji nadzornega sveta izrecno poudaril, da se odpoveduje stimulativnemu delu nagrade. Nadalje navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj ni določilo v mejah postavljenega zahtevka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik vtožuje stimulativni del plače, napačen pa je zaključek, da je tožnik na tej pravni podlagi upravičen do celotnega tožbenega zahtevka, torej tudi za vtoževalno obdobje od novembra 2002 do vključno plač za leto 2003, saj za takšen izračun ni pravne pogodbene podlage, na podlagi katere bi tožena stranka lahko vložila tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje torej ne bi smelo mimo pravne podlage, na katero se opira tožbeni zahtevek, saj je od 25. 11. 2002 tožnikovo zaposlitev in pravice urejala druga pogodba pogodba o zaposlitvi z dne 28. 4. 2003. Ne strinja se z odločitvijo glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka z izplačili ne more biti v zamudi, če tožnik med delovnim razmerjem takšnega zahtevka ni postavil, upoštevaje 1. odstavek 378. člen OZ. Tudi izvedenec S.L. je v svojem izvedenskem mnenju opozoril, da v zvezi z obrestmi ocenjuje, da lahko tečejo le od dneva vložitve zahtevka oziroma tožbe. Opozoril je na dejstvo, da je bil tožnik kot direktor tožene stranke odgovoren za izvajanje pogodbe in v kolikor ni odredil izplačila, tožena stranka ni mogla priti v zamudo. Zmotna je tudi odločitev glede stroškov postopka, saj je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik uspel s celotnim tožbenim zahtevkom. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je le deloma zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.745,60 EUR in stroškov postopka.

Pogodbe o zaposlitvi, ki jih sklepajo poslovodne osebe, urejajo delovnopravni status poslovodnih oseb, potem ko so s sklepom pristojnega organa družbe imenovani na poslovodno funkcijo. Po določbi 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, s spremembami; v nadaljevanju: ZGD), ki je veljal v času sklenitve individualnih pogodb o zaposlitvi tožnika z dne 18. 3. 1998 (priloga A1) oziroma z dne 28. 4. 2003 (priloga B1), je lahko člane uprave in predsednika imenoval nadzorni svet za dobo največ petih let z možnostjo neomejenega ponovnega imenovanja. Ker so pogodbe o zaposlitvi poslovodnih oseb vezane na imenovanje na funkcijo, se lahko zakonito sklepajo za določen čas, oziroma za čas trajanja mandata. V primeru poteka mandata in ponovnega imenovanja na funkcijo se lahko sklene nova (individualna) pogodba o zaposlitvi za čas trajanja novega mandata. Pogodbeni temelj (kavza) individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe je torej imenovanje na poslovodno funkcijo. Če torej individualna pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas, poteče, ali pa stranki skleneta novo, ker hočeta drugače urediti pravice iz delovnega razmerja, ni mogoče šteti, da je odpadla kavza pogodbe, saj sklenitev nove pogodbe še vedno temelji na poslovodnem statusu delavca. Zaradi navedenega sklenitev nove individualne pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja pravnega položaja, ko bi bilo mogoče šteti, da sta stranki sklenili prenovitev pogodbe oziroma novacijo v smislu 323. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Po določbi 1. odstavka 323. člena OZ namreč obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Navedeni 323. člen v 2. odstavku določa, da sporazum upnika in dolžnika, s katerim se spreminja ali dodaja določilo o roku, o kraju ali o načinu izpolnitve, dalje poznejši sporazum o obrestih, pogodbeni kazni, zavarovanju izpolnitve ali o kakšnem drugem stranskem določilu, kot tudi sporazum o izdaji nove listine o dolgu, se ne štejejo za prenovitev.

V obravnavani zadevi se stranki z novo pogodbo nista sporazumeli, da bi obstoječo obveznost nadomestili z novo, še manj pa ima glede na navedeno obveznost drugačen temelj ali drugačno pravno podlago. Obe pogodbi sta bili sklenjeni zaradi opravljanja dela predsednika uprave pri toženi stranki, zato v tem primeru ni utemeljeno sklicevanje na subsidirano uporabo pravil civilnega prava v smislu 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR).

Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v letih od 1998 do 2001 dosegala višjo donosnost kapitala od povprečja v dejavnosti, zato je v skladu z 10. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 1998 uprava družbe upravičena do 15 % povečanja plače. Donosnost kapitala je računovodski koeficient, ki predstavlja razmerje med čistim dobičkom (izgubo) in povprečnim kapitalom družbe. Imenovani izvedenec finančne stroke S.L. je v svojem izvedenskem mnenju z dne 4. 8. 2007 ugotovil donosnost kapitala za toženo stranko, primerjavo z donosnostjo v panogi pa je ugotovil na podlagi podatkov iz letnega poročila gospodarskih družb. Sodišče prve stopnje je takemu mnenju utemeljeno sledilo, ter tožniku prisodilo zneske, kot izhajajo iz pravilnih izračunov izvedenca.

V zvezi s tem niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prisodilo nekaj, kar naj tožnik ne bi zahteval, oziroma da je ugodilo tožbenemu zahtevku ugodilo brez pravne podlage, ker naj bi za čas od 25. 11. 2002 dalje tožnikovo zaposlitev urejala pogodba z dne 28. 4. 2003. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku zneske razlik v plači z zapadlostjo do 18. 9. 2003, torej tudi po 28. 4. 2003, ko je bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Vendar pa to ne pomeni, da je priznalo razlike v plači na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi oziroma brez pravne podlage. Ker je bil stimulativni del plače vezan na ugotovitev poslovnih rezultatov v dejavnosti, je bilo mogoče izpolnjevanje pogojev za priznanje stimulativnega dela plače ugotoviti šele takrat, ko so bili ti podatki znani, kar naj bi bilo nesporno šele avgusta oziroma septembra v naslednjem poslovnem letu. Stimulativni del plače za leto 2001 je bil torej izkazan šele septembra 2002. Ker pa je tožniku pripadala stimulacija za celotno poslovno leto 2001, je povsem sprejemljivo, da je uveljavljal plačilo stimulativnega dela plače za 2001 v 12 približno enakih mesečnih zneskih (zneski se gibljejo od 115.042,00 SIT do 115.057,00 SIT oziroma od 480,06 EUR do 480,12 EUR), ki so zapadli od oktobra 2002 do septembra 2003. Pri tem pritožbeno sodišče sicer dodaja, da bi lahko tožnik uveljavljal izplačilo stimulacije v enkratnem znesku z zapadlostjo od oktobra 2002 dalje, vendar bi bilo to za toženo stranko dejansko neugodneje. Zaradi metodologije ugotavljanja poslovnih rezultatov pri toženi stranki in v dejavnosti je bilo mogoče izplačati stimulacijo za 2001 v letih 2002 in 2003. Zato ta izplačila temeljijo na (prvi) pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 3. 1998 in ne na pogodbi z dne 28. 4. 2003, kot to zmotno zaključuje tožena stranka. V tem delu torej pritožba ni utemeljena.

Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da se je tožnik odpovedal stimulativnemu delu plače, kot to izhaja iz zapisnikov sej nadzornega sveta, iz pričevanj predsednikov nadzornega sveta pri toženi stranki J.A. in H.B. ter članov nadzornega sveta H.V., D.V. in I.L.. Glede odpovedi pravici do plače pritožbeno sodišče opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS, ki ga je to zavzelo v zadevi opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. V tej zadevi, ki se je sicer primarno nanašala na vprašanje odpovedi pravici do odpravnine trajno presežnemu delavcu, je navedlo, da je delovno pravo nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilno obligacijskopravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato je obligacijskopravne institute, vključno z institutom odpovedi pravici, potrebno po stališču ustavnega sodišča na področju delovnih razmerij interpretirati in uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava, upoštevajoč pri tem temeljne posebnosti pravnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Iz vsebine pravice do odpravnine in dejstva, da jo je zakonodajalec predpisal kot dolžnost delodajalca s samim zakonom, izhaja, da se tej pravici delavec ne more odpovedati, saj bi bilo navedeno v nasprotju z namenom in smislom te zakonsko določene pravice. Nadalje je ustavno sodišče pojasnilo, da tudi druge določbe delovne zakonodaje, ki določajo minimum pravic delavcev, praviloma ne vsebujejo izrecne navedbe o tem, ali se delavec lahko odpove pravici ali se ji ne more odpovedati. Izjemo predstavljajo določbe prejšnje delovne zakonodaje, ki se nanašajo na pravico do odmora, dnevnega in tedenskega počitka ter letnega dopusta - 55. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 s spremembami; ZDR/90) in 32. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) ter določba veljavne delovne zakonodaje o letnem dopustu (166. člen ZDR). Po stališču ustavnega sodišča navedeno ne zadostuje za utemeljitev, da se določeni pravici, ki jo zagotavlja zakon, delavec lahko odpove. Ker je tako prejšnja delovnopravna zakonodaja (49. člen ZDR/90), kot tudi sedaj veljavna (126. člen ZDR) določala plačo kot zakonsko pravico iz dela, se ji tožnik ni mogel odpovedati, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska razlike v plači dalje, deloma napačno pa je uporabilo materialno pravo ter določilo tek zakonskih zamudnih obresti do plačila. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bil tožnik predsednik uprave tožene stranke in torej pooblaščen odrediti izplačilo stimulativnega dela plače, zaradi česar naj tožena stranka ne bi prišla v zamudo z izplačilom vse do vložitve tožbe. Po določbi 1. odst. 274. člena ZGD je nadzorni svet nadzoroval vodenje poslov družbe, po 274a. členu ZGD pa je imel pristojnosti v zvezi s preverjanjem letnega poročila in predloga za uporabo bilančnega dobička, ki ju je predložila uprava. Nadzorovanje poslovanja družbe torej predpostavlja tudi preverjanje pravilnosti izplačila plač, ki pomenijo pomembno postavko v izkazu poslovnega izida, ki je del letnega poročila (prim. 1. odst. 56. člena ZGD). Nadzorni svet bi torej moral vsakoletno preveriti, ali tožnik prejema plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, zato „krivde“ za neizplačilo ni mogoče prevaliti na tožnika oziroma upravo tožene stranke. Ker tudi ni mogoče šteti, da bi se tožnik temu prejemku odpovedal, glede na zgoraj obrazloženo, je pravilen zaključek, da je bila tožena stranka v zamudi z izplačili plače iz naslova stimulacije in da zato tožniku zakonske zamudne obresti pripadajo od zapadlosti dalje, torej od 18. dne v mesecu za pretekli mesec.

V okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je deloma utemeljena pritožba glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.745,60 EUR od 23. 5. 2007 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je torej štelo, da se navedeni znesek, ki predstavlja vsoto vseh razlik v plači, glede katerih se je obrestovanje ustavilo, ko je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla glavnico, ponovno obrestuje od 23. 5. 2007 dalje (do plačila). Sodišče prve stopnje je glede zneskov, zapadlih do 17. 3. 2002 upoštevalo v času sojenja veljavno določbe 376. člena OZ, po kateri so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico, vendar je zmotno štelo, da se je obrestovanje nadaljevalo po uveljavitvi Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 40/07; v nadaljevanju OZ-A) in je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ. Ustavno sodišče je glede citiranega pravila z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Uradni list RS, št. 28/06) izreklo, da se uporablja za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred dnem 1.1.2002, saj je določilo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89; v nadaljevanju : ZOR), ki ni omejeval teka obresti. To pomeni, da je potrebno pri vseh terjatvah upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico - do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati OZ-A. Le od zneskov, ki so zapadli po 17. 3. 2002 in glede katerih do uveljavitve navedene novele OZ zakonite zamudne obresti še niso dosegle glavnice, je potrebno - glede na to, da prepoved “ultra alterum tantum“ ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti (382.a člen OZ) - šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo vse do plačila. Določbe OZ-A ni mogoče razlagati tako, da bi se od uveljavitve tega zakona, torej od 23. 5. 2007, terjatve, zapadle do 17. 3. 2002, ponovno začele obrestovati. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da od zneska 10.745,60 EUR, kar predstavlja vsoto vseh prisojenih zneskov iz prvega odstavka 1. točke izreka, deloma napačna in nezakonita. Edino glede zadnjih dveh zneskov (30. in 31. alineja) v višini 445,83 EUR, prej 106.839,00 SIT z zapadlostjo 18. 3. 2002 in 445,85 EUR, prej 106.843,00 SIT z zapadlostjo 18. 4. 2002 (zadnji dve alineji 1. odst. 1. točke izreka sodbe) se obrestovanje ni ustavilo do 22. 5. 2007, ampak so zakonske zamudne obresti tudi po tem datumom še tekle, ker na dan 23. 5. 2007 še niso dosegle glavnice. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od zneskov razlik v plači v zadnjih dveh alinejah prvega odstavka 1. točke izreka tečejo od 18. 3. 2002 oziroma od 18. 4. 2002 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.853,92 EUR (namesto prej 10.745,60 EUR), ki predstavlja seštevek vseh prisojenih zneskov iz prvega odstavka 1. točke izreka, razen zadnjih dveh iz 30. in 31. alineje (v skupnem znesku 891,68 EUR), od 23. 5. 2007 do plačila, pa je zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem, glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov iz 30. in 31. alineje od 23. 5. 2007 dalje do plačila, pa je pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba je delno utemeljena tudi glede prisojenih stroškov postopka. Tožeča stranka s tožbo ni v celoti uspela, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Prvotno uveljavljala plačilo neto zneska 11.035.000,00 SIT oziroma 46.006,50 EUR po menjalnem tečaju 1 euro je 239,640 tolarjev, v skladu s 4. odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006; ZUE) in ob upoštevanju uredbe sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11.7.2006 s spremembi uredbe (ES) št. 1866/98 o menjalnih razmerjih med euro in valutami držav članic, ki sprejmejo euro (Ur. l. RS, št. 195 z dne 15.7.2006, str. 1). S pripravljalno vlogo z dne 5. 5. 2005 je tožbeni zahtevek skrčil na neto znesek 7.152.906,90 SIT oziroma 29.848,55 EUR, s pripravljalno vlogo z dne 20. 8. 2007 pa na 18.735,81 EUR neto. S tem tožbenim zahtevkom je v celoti uspel, saj je bil prilagojen izračunu izvedenca. Uspeh v smislu 154. člena ZPP je torej potrebno ugotavljati glede na vsakokratno vrednost spora. Uspeh do prve skrčitve tožbenega zahtevka torej znaša 40,72 %, do druge skrčitve pa 62,76 %.

Glede na vrednost spora (11.035.000,00 SIT oziroma 46.006,50 EUR) in 40,72 % uspeh, je tožnik upravičen do povračila takse za tožbo v znesku 187,33 EUR (odmerjena v znesku 110.250,00 SIT oziroma 460,06 EUR). Po modifikaciji zahtevka (7.152.906,90 SIT oziroma 29.848,55 EUR) pripada tožniku za 1. pripravljalno vlogo 525 točk (75% od 700), 700 točk za narok dne 5. 5. 2005 in 50 točk za trajanje, za 2. pripravljalno vlogo 525 točk, 350 točk za narok dne 12. 12. 2006 in 450 točk za trajanje, 350 točk za narok 6. 2. 2007 in 150 točk za trajanje, za zaslišanje priče 6. 2. 2007 izven naroka 100 točk za trajanje, 350 točk za narok dne 26. 3. 2007 in 150 točk za trajanje, 4 x odsotnost iz pisarne po 40 točk, 4 x kilometrina (42 km x 0,29 EUR), 4 x cestnina po 1,7 EUR, vse glede na uspeh 62,76 %. Po skrčitvi zahtevka na 18.735,81 EUR (uspeh 100 %) tožniku za 3. pripravljalno vlogo pripada 300 točk, 300 točk za pristop na narok dne 30. 8. 2007 in 50 točk za trajanje, odsotnost iz pisarne 40 točk, 1 x kilometrina (42 x 0,29 EUR), v celoti predujem za izvedenca 255,43 EUR (bruto nagrada znaša 510,86 EUR, vsaka stranka krije do polovice), taksa za sodbo 481,00 EUR, kar vse ob 2 % materialnih stroških in 20% DDV, ob upoštevanju uspeha, znaša 2.707,27 EUR. Ostali stroški bodisi niso bili nujni v smislu 154. člena ZPP ali pa so že zajeti v ostalih postavkah, zato jih pritožbeno sodišče ni priznalo.

Toženka stranka je upravičena do 1000 točk za odgovor na tožbo, glede na vrednost tožbenega zahtevka, 20 točk za dopis sodišču z dne 29. 11. 2004, za takso za odgovor na tožbo 55.125,00 SIT oziroma 230,00 EUR - vse uspeh 59,28 %. Po modifikaciji tožbe (uspeh 37,24 %) ji pripada 700 točk za narok dne 5. 5. 2005 in 50 točk za trajanje, 4 x kilometrina (2 x 107 km x 0,31 EUR), 4 x odsotnost iz pisarne po 140 točk, prva pripravljalna vloga 525 točk, druga pripravljalna vloga 525 točk, 550 točk za narok dne 12. 12. 2005, skupaj s trajanjem, obvestilo sodišču z dne 16. 1. 2007 50 točk, 350 točk za narok 6. 2. 2007 in 150 točk za trajanje, za zaslišanje priče 6. 2. 2007 50 točk za trajanje, 350 točk za narok dne 26. 3. 2007 in 150 točk za trajanje, za obvestila sodišču z dne 11. 4. 2007 in 15. 5. 2007 po 20 točk. Ker tožena stranka po modifikaciji tožbenega zahtevka v postopku ni uspela, ji za 3. pripravljalno vlogo ter narok dne 30. 8. 2007, s tem pa tudi za odsotnost iz pisarne in kilometrino ne pripada nagrada za pooblaščenca. Pripadajo pa ji, ob upoštevanju 37,24 % uspeha, pričnine za H.V. in H.B. v znesku 126,13 EUR, plačilo potnih stroškov za I.L. v znesku 160,90 EUR, predujem za izvedenca 255,43 EUR (v celoti), kar ob 87 točkah za materialne stroške in 20 % DDV znaša skupaj 1.775,38 EUR.

Po pobotanju je dolžna tožena stranka povrniti tožniku stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 931,89 EUR. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, je hkrati rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da zakonske zamudne obresti pričnejo teči po preteku osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

Ker je tožena stranka deloma uspela v pritožbenem postopku, ji pripada sorazmerni del pritožbenih stroškov, v skladu s 2. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP. Glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka, ki so znašali 3.898,99 EUR, znaša uspeh tožene stranke v tem delu 76,10 %, v preostalem, glede glavnice pa ni uspela, zato glede na celotno vrednost izpodbijane sodbe znaša njen uspeh 13,10 %, oziroma 244,05 EUR.