Jedro

Za oceno pristojnosti slovenskega sodišča so odločilna dejstva, obstoječa ko je pravda začela teči, in ne okoliščine, ki so nastopile po razpadu nekdanje skupne države.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje te pravdne zadeve, zato je zavrglo tožbo in sklenilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške. Svojo odločitev je oprlo na določila 46., 50., 51. in 52. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82, ZUKZ) ki ga je smiselno uporabilo v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ( Ur. l. RS, št. 1-4/91-I, UZITUL). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči zmotno uporabili drugi odstavek 15. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Ur. l. RS, št. 55/92 do 19/94, naprej ZPP (1977)), ki glede pristojnosti določa, da se ta presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so znana sodišču, ter tretji odstavek istega člena, po katerem ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča. Prav tako sta bila zmotno uporabljena 52. in 59. člen ZPP (1977), saj je škodna posledica nastala v Republiki Sloveniji, v kateri ima tožena stranka svoje poslovalnice. Odločitev nižjih sodišč ni v skladu niti s citiranimi določbami niti z določbami Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih niti z določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku. Revizija opozarja še na ustavno določbo o enakosti pred zakonom in izjavo tožene stranke v pripravljalni vlogi, da v zadevi sodi sodišče Republike Slovenije.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-4/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (1977), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pristojnost presojali glede na določbe ZUKZ, vendar nista uporabili 81. člena ZUKZ: za oceno pristojnosti so odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko pravda začne teči. Za oceno pristojnosti slovenskega sodišča so torej odločilna dejstva, ko je ta pravda začela teči, in ne okoliščine, ki so nastopile po razpadu nekdanje skupne države. Tožba je bila vložena 28.6.1990, bila je vročena toženi stranki, ki je nanjo tudi odgovorila - že 18.9.1990, ko je svojo vlogo poslala s priporočeno pošiljko sodišču prve stopnje. Šele v letu 1992 je ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča, a naknadni ugovori v tej smeri nikoli ne morejo odločilno vplivati na že sprejeto pristojnost, saj citirano določilo uzakonja načelo perpetuacije jurisdikcije.

Revizijsko sodišče je moralo ob utemeljenih očitkih o zmotni uporabi materialnega prava reviziji ugoditi in razveljaviti izpodbijana sklepa ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v sojenje (drugi odstavek 395. člena v zvezi s 400. členom ZPP (1977)).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu 166. člena ZPP (1977).