Jedro

V primeru, ko je I. kategorija invalidnosti nastala zaradi posledic bolezni ali poškodbe izven dela, mora zavarovanec za priznanje pravice do invalidske pokojnine izpolniti tudi pogoj gostote delovnih let. Ko gre za hrvaškega državljana, ki kljub upoštevanju slovenske in hrvaške pokojninske dobe tega pogoja ne izpolnjuje, je mogoče upoštevati tudi dobo, dopolnjeno v tretji državi, pod pogojem, da imata tako Slovenija kot Hrvaška s to državo sklenjen sporazum o socialnem zavarovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, opr. št. ... z dne 29. 10. 2008 in št. ... z dne 5. 8. 2008 ter da se tožnici prizna pravica do invalidske pokojnine od 4. 1. 2008 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da ima precej več delovne dobe, kot se navaja v izpodbijanih odločbah. Dodatnih 5 let delovne dobe ima dopolnjene v Republiki Srbiji, ki je naslednica Jugoslavije in s katero ima Republika Slovenija že sklenjen sporazum o urejanju razmerij socialne varnosti. Podatki o opravljeni delovni dobo v Republiki Srbiji so tožencu dobro znani, saj so razvidni iz tožničine delovne knjižice, ki se nahaja pri tožencu. Ker tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev invalidske pokojnine, saj ima skupno več kot 15 let delovne dobe, sta odločbi toženca nepravilni, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo stroške postopka. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu : ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 29. 10. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 5. 8. 2008, s katero je toženec tožnico razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. V nadaljevanju pa je odločil, da se ji ne prizna pravica do invalidske pokojnine iz razloga, ker ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe vsaj 12 let. V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj gostote pokojninske dobe. V 2. alineji 68. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) je namreč določeno, da zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je pri tožnici I. kategorija invalidnosti nastala dne 15. 10. 2007 in sicer kot posledica bolezni. Tožnica je rojena 17. 9. 1951. Od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti je skupaj 36 delovnih let. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine bi torej tožnica morala s pokojninsko dobo imeti pokrito vsaj eno tretjino navedenega obdobja, torej 12 let. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da ima tožnica, ki je državljanka Republike Hrvaške, v Sloveniji dopolnjenih 10 let, 10 mesecev in 8 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, torej zgolj z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe ne izpolnjuje zahtevanega pogoja. V Republiki Hrvaški tožnica nima dopolnjene pokojninske dobe, ima pa dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Srbiji. V tem primeru je potrebno za razsojo upoštevati tudi 2. odstavek 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe št. 21/97), kjer je določeno, da če z uporabo 1. odstavka tega člena niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, pristojni nosilec upošteva za državljane držav pogodbenic, tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretjih državah, s katerimi imata obe državi pogodbenici sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju ali socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob.

Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je bil že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca dne 29. 9. 2009 podpisan sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, vendar navedeni sporazum v Državnem zboru RS še ni bil ratificiran in ga torej pri presoji predmetne zadeve tudi ni mogoče upoštevati. S tem pa torej tudi ni izpolnjen dejanski stan po že citiranem 2. odstavku 22. člena sporazuma z Republiko Hrvaško, da bi se pri ugotavljanju gostote dobe upoštevala doba, ki jo je tožnica dopolnila v tretji državi, torej v Republiki Srbiji in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi stroške pritožbe.