Jedro

Tožnikovo delo ob nezgodi ni bilo nevarno delo, saj v trenutku, ko se je nahajal v hodniku službenega vagona, dejansko ni imel nobenih zadolžitev, ki bi lahko pomenile nevarno delo ali dejavnost. Ob primerni pazljivosti sunek ob speljavi tudi ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi pomenila povečano nevarnost za nastanek škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 8 dni tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 26.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje, in povrniti premoženjsko škodo v višini 675,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 1. 2013 dalje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v višini 1.528,05 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je glede na okoliščine škodnega dogodka podana objektivna odškodninska odgovornost toženke (1).

4. V pravočasni reviziji tožnik očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava glede presoje objektivne odškodninske odgovornosti. Navaja, da je železniški promet nevarna dejavnost in se odškodninski zahtevek v konkretnem primeru lahko opira že na določila 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in nadalj.), po katerih delodajalec za škodo, ki nastane pri opravljanju nevarne dejavnosti, odgovarja objektivno. Po mnenju tožnika je vsako težko premikajoče vozilo (vagon), v katerem oseba stoji in ga ta oseba ne upravlja sama, pri tem pa v prostoru (konkretno v hodniku na vagonu) ni oprijemal, nevarna stvar oziroma za neupravljajočega pri obratovanju takšnega vozila nevarna dejavnost. Na takšen zaključek kaže tudi določilo Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, po katerem se proti posledicam nesreče obvezno zavarujejo vsi potniki v javnem prometu. Prav tako naj bi na to smiselno kazalo tudi določilo 154. člena OZ, ki določa objektivno odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. V konkretnem primeru tudi ne pride v poštev 153. člen OZ, po katerem se toženko kot imetnica nevarne stvari oprosti odgovornosti. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se železnica svoje odgovornosti lahko razbremeni, če je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Nevarnost tožnikovega dela utemeljuje tudi z argumentom, da delovno mesto vlakovodje sodi v krog zavarovancev obveznega dodatnega zavarovanja po 280. členu ZPIZ-1 (smiselno enako 199. člen ZPIZ-2). V ta krog se vključujejo zavarovanci zaradi težavnosti ali škodljivosti dela. Revizija navaja, da je objektivna odškodninska odgovornost podana zaradi odsotnosti ročajev v vagonu oziroma v hodniku, kar dela ta vagon nevaren. Sodišču druge stopnje očita še bistveno kršitev pravil pravdnega postopka v zvezi z napačno povzeto izpovedjo tožnika, s čimer naj bi sodišče zagrešilo kršitev iz 15. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

5. Revizija je bila poslana v odgovor toženki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Upoštevajoč to določbo in vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo glede očitka bistvene kršitve določb postopka.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da se je tožnik kot vlakovodja poškodoval dne 30. 4. 2012 ob 3.00 uri, ko se je pri speljavi premikalnega sestava vlaka na postaji v Kranju nahajal v hodniku službenega vagona, ob sunku pri speljavi vlaka izgubil ravnotežje in se prijel za podboj prehodnih vrat v službenem vagonu, ki so se takrat priprla in mu odtrgala sredinec leve roke do končnega členka.

9. Sodna praksa se je sicer že večkrat izrekla, da je železniški promet (s svojim celotnim ustrojem) nevarna dejavnost, za katero železnica odgovarja po načelu objektivne odgovornosti (npr. sodba VS RS, opr. št. II Ips 288/96). To pa ne pomeni, da je zato vsak škodni dogodek, pri katerem je sestavni del življenjskega dogodka tudi vlak, avtomatično podvržen pravilom objektivne odgovornosti ter da zanj odgovarja železnica, če se pač ne uspe rešiti odškodninskega bremena (prim. sodbo VS RS II Ips 516/2002). Bistvo pravil o odgovornosti za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo ali nevarno stvarjo, je, da se uresniči (konkretizira) tista vrsta (ali ena izmed vrst) abstraktne nevarnosti, zaradi katere neko stvar ali dejavnost že na abstraktni ravni opredelimo za nevarno (2).

10. Že iz navedb tožnika in dejanskih ugotovitev sodišč je razvidno, da v konkretnem primeru ne gre za takšno konkretizacijo abstraktne nevarnosti in da pravnorelevantni vzrok za škodni dogodek ni v lastnosti nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti. Vlak je nevarna stvar (oziroma železniški promet nevarna dejavnost) zaradi svoje gibalne količine in s tem v zvezi zmanjšane možnosti vrste in oblik ukrepanja v smislu hitrega učinkovanja. Iz ugotovitev sodišč izhaja, da je bil tožnik v času nezgode vodja premika, ki je moral imeti premik pod nadzorom. Preden je vlak speljal, je sam kot vodja premika premikaču povedal, kaj mora narediti, nato pa je stopil v hodnik službenega vagona. Ko je vlak speljal, je tožnik izgubil ravnotežje in se pri tem z roko prijel za podboj vrat, ki so se takrat priprla in mu odščipnila del prsta. Tožnikovo delo ob nezgodi ni bilo nevarno delo, saj v trenutku, ko se je nahajal v hodniku službenega vagona, dejansko ni imel nobenih zadolžitev, ki bi lahko pomenile nevarno delo ali dejavnost. Za ljudi v vlaku pa železniški promet sam po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti oziroma vlak ne predstavlja nevarne stvari, saj ti ljudje niso izpostavljeni premiku velike mase, ki daje vlaku in železniškemu prometu lastnost objektivne nevarnosti. Ob primerni pazljivosti sunek ob speljavi tudi ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi pomenila povečano nevarnost za nastanek škode. Vsak premik vlaka res spremlja določen sunek, ki pa je povprečnemu človeku poznan in pričakovan, še toliko bolj pa vlakovnemu osebju, ki je takšni okoliščini vsakodnevno večkrat izpostavljeno. Nedvomno je bila takšna okoliščina poznana tudi tožniku, ki je delo vlakovodje pri toženki opravljal že 30 let in je v konkretnem primeru celo sam odredil premik vlaka.

11. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o utemeljevanju nevarnosti tožnikovega dela, češ da delovno mesto vlakovodje sodi v krog zavarovancev obveznega dodatnega zavarovanja po 280. členu ZPIZ-1 (smiselno enako 199. člen ZPIZ-2). Iz te določbe izhaja dodatno obvezno zavarovanje zavarovancev, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, in zavarovancev, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno opravljati. Vendar pa med temi deli in deli s povečano nevarnostjo, ki imajo za posledico objektivno odškodninsko odgovornost ni pomenske enakosti. Tudi posebno težka in zdravju škodljiva dela v skladu s predpisi pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ki so uvrščena tudi v ustrezen seznam) niso že zaradi tega tudi dela s povečano nevarnostjo v skladu s predpisi in presojo po pravilih odškodninskega prava, zlasti še iz aspekta nevarnosti za nesrečo pri delu. Velja tudi obratno - tudi delo, ki v skladu s pokojninskimi in invalidskimi predpisi ni (ali še ni ) razvrščeno v seznam delovnih mest, ki so posebno težka ali zdravju škodljiva, je (v okoliščinah konkretnega primera) lahko delo, ki je nevarno v skladu s pravili odškodninskega prava.

12. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da glede na okoliščine konkretnega primera objektivna odgovornost toženke ne obstoji.

13. V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. (1) Sklep VIII DoR 65/2016 z dne 31. 8. 2016. (2) Tako VS RS v sodbi opr. št. II Ips 500/2007 z dne 30. 8. 2007.