Jedro

Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala kot posledica škodnega dogodka, ko je ob sunku pri speljevanju vlaka izgubil ravnotežje in se je prijel za podboj prehodnih vrat v službenem vagonu, ob tem pa so se vrata zaprla in mu odtrgala sredinec leve roke do končnega členka. Tožnikovo delo v trenutku nezgode ni bilo nevarno delo. Železniški promet ne predstavlja povečane nevarnosti za ljudi v vlaku, saj ti niso neposredno izpostavljeni premiku velike mase. Tudi sama speljava vlaka za ljudi v vlaku ob primerni pazljivosti ne predstavlja okoliščine povečane nevarnosti za nastanek škode. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni šlo za opravljanje nevarne dejavnosti in posledično za objektivno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Prav tako ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj Pravilnik o tehnični skladnosti tirnih vozil ne določa namestitve ročajev v službenih vagonih in toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja v smislu kršenja določil Pravilnika. Tožniku je bilo kot strokovnjaku stanje vagona dobro znano in je zato ravnal malomarno, ko ni zaprl vrat med hodnikom in službenim prostorom, niti ni pazil na svojo varnost, ko je segel med podboj vrat in vrata, v posledici česar je prišlo do nezgode. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 26.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje, in povrniti premoženjsko škodo v višini 675,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 1. 2013 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v višini 1.528,05 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo in jo izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu, ker je zaključilo, da na strani tožene stranke ni podana niti objektivna niti subjektivna odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik. S takšno uporabo materialnega prava se ne strinja. Navaja, da je glede objektivne odgovornosti tožene stranke sodišče zaključilo, da vzrok poškodbe tožnika, ki je ob speljavi vlaka izgubil ravnotežje in se poškodoval, ni v lastnosti železniškega prometa kot nevarne dejavnosti. Meni, da je vsako težko premikajoče vozilo, ki ga ne upravlja oškodovanec sam, nevarna stvar oziroma za neupravljajočega pri obratovanju takšnega vozila nevarna dejavnost in se razlog za poškodbo ne more pripisati tožnikovemu ravnanju. Tudi iz izpovedi A.A. izhaja, da se tožniku lahko očita le to, da se je prijel za podboj vrat. Samega dejstva, da je ob sunkoviti speljavi tožnik izgubil ravnotežje, se mu ne more očitati. Vztraja, da je temelj že v objektivni odgovornosti glede na naravo dejavnosti oziroma premikajočega se vozila kot nevarne stvari. Glede krivdne odgovornosti navaja, da je sodišče zaključilo, da tožena stranka za poškodbo tožnika ni krivdno odgovorna. Sodišče prve stopnje se ni strinjalo s pravnim naziranjem tožnika, da je pri opremi službenega vagona kot potrebno opremo šteti tudi ročaje, ker to Pravilnik o tehničnih skladnosti tirnih vozil določa le za potniške vagone in službene vagone v potniškem voznem parku. Po stališču sodišča bi v službenih vagonih, v katerih delo opravljajo vodja vlaka, sprevodnik in na primer prtljažar (potniški službeni vagoni), ročaji morali biti, v službenih vagonih, v katerih delo opravljajo delavci tovornega prometa (vlakovodja, vodja premika, premikač), pa ne, čeprav gre za enake vplive vožnje na delo teh delavcev. Takšno ločevanje po mnenju tožnika ni razumno, saj Pravilnik v četrtem odstavku 2. člena med drugim določa pasivne in aktivne varnostne naprave ter pripomočke, ki so potrebni za zdravje potnikov in vlakovnega osebja ter tokovne odjemnike. Sam Pravilnik o tehničnih skladnosti tirnih vozil na več mestih napotuje na tehnične specifikacije interoperabilnosti (TSI) za tovorne vagone. Sklicuje se na Uredbo komisije EU št. 321/2013 z dne 13. 3. 2013 o tehničnih specifikaciji za interoperabilnost v zvezi s podsistemom železniški vozni park - tovorni vagoni železniškega sistema v Evropski Uniji, ki v zadnjem odstavku točke 4.7 določa, da se enota opremi s stopnicami in oprijemali, razen v primerih, kadar ni predvidena za obratovanje z osebjem, na primer za ranžiranje. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi glede temelja odgovornosti tožene stranke in spremeni tako, da ugotovi, da je odškodninsko odgovorna (tako po objektivnem kot po krivdnem kriteriju), glede priznanja višine škode pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na Uredbo EU, saj so oprijemala predvidena na zunanjih stenah vagonov (vogalih in pod odbojno napravo) in se ne nanaša na oprijemala v notranjosti vagona, kjer je bil tožnik v času nastanka nezgode. Vagoni, ki jih uporablja tožena stranka, so uvrščeni v vozni park in so predvideni za promet tudi v mednarodnem prometu, ter ustrezajo vsem mednarodnim zahtevam, ki jih sicer določa Evropska agencija za železniški promet. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala kot posledica škodnega dogodka dne 30. 4. 2012, ko se je pri speljavi premikalnega sestava nahajal v hodniku službenega vagona, ob sunku pri speljavi vlaka izgubil ravnotežje in se prijel za podboj prehodnih vrat v službenem vagonu, ki so se nato zaprla in mu odtrgala sredinec leve roke do končnega členka. Tožnik toženi stranki očita tako objektivno kot krivdno odgovornost. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da toženi stranki ni mogoče očitati niti objektivne niti krivdne odgovornosti. Glede objektivne odgovornosti je soglašalo s stališčem tožnika, da je železniški promet sam po sebi nevarna dejavnost, saj gre za premikanje velike mase, ki jo je težko obvladovati, vendar je v konkretnem primeru presodilo, da do nezgode ni prišlo iz razloga, zaradi katerega je železniški promet nevarna dejavnost oziroma, da nastanek škode ni v lastnosti nevarnosti dejavnosti. Sledilo je izpovedbi tožnika, da je v trenutku nezgode stal na hodniku službenega vagona, saj je bil vodja premika in je moral imeti premik pod nadzorom. Preden je speljal vlak, je sam kot vodja premika povedal premikaču, kaj mora narediti, nato pa je stopil na vagon. Ko je strojevodja speljal, je izgubil ravnotežje in se pri tem prijel za podboj vrat, ki so bila takrat priprta in so mu odščipnila del prsta.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnikovo delo v trenutku nezgode ni bilo nevarno delo. Železniški promet ne predstavlja povečane nevarnosti za ljudi v vlaku, saj ti niso neposredno izpostavljeni premiku velike mase. Tudi sama speljava vlaka za ljudi v vlaku, ob primerni pazljivosti, ne predstavlja okoliščine povečane nevarnosti za nastanek škode. Res speljevanje vlaka spremlja določen sunek, ki ima lahko za posledico tudi izgubo ravnotežja, kar se je zgodilo tožniku, vendar pa je ta okoliščina znana in pričakovana vsakemu povprečnemu človeku, še toliko bolj pa to velja za vlakovno osebje, ki je takšnim okoliščinam izpostavljeno vsakodnevno. Tožnik je opravljal delo vodje premika in je bila okoliščina premika tožniku poznana in pričakovana, saj je prav tožnik kot vodja premika odredil premik vlaka v konkretnem primeru. Začetek vožnje vlaka ne predstavlja okoliščine povečane nevarnosti za ljudi v vlaku in ob povprečni pazljivosti nastanek škode ne preti. Tožnik je bil vlakovodja, poznal je vse okoliščine, bil je tudi vodja premika, tako da je moral upoštevati, da vsak premik tal pomeni tudi zmanjšanje ravnotežja. Posebej pa je treba upoštevati, da je tožnik imel izkušnje na svojem delovnem mestu (več kot 30 let), da je poznal vse okoliščine in lastnosti vagona in da se od njega kot od strokovne osebe pričakuje ustrezna previdnost. Že normalna previdnost bi zagotovo preprečila nastanek škode. Res je sicer, da se pri presoji, ali neka dejavnost pomeni povečano tveganje za nastanek škode, upoštevajo tudi konkretne okoliščine primera, vendar pa v tem primeru niso bile ugotovljene takšne posebne okoliščine. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni šlo za opravljanje nevarne dejavnosti in posledično za objektivno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo.

10. V zvezi z zatrjevano krivdno odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je tožnik zatrjeval, da mu tožena stranka ni zagotovila varnosti in zdravja pri delu s tem, ko v službenem vagonu ni bilo ročajev za oprijem, zaradi česar se je bil prisiljen oprijeti za podboj vrat, kar pa je nato privedlo do poškodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Pravilnik o tehnični skladnosti tirnih vozil (Pravilnik, Ur. l. RS, 44/2011) v 44. členu določa opremo tirnih vozil, ki so namenjena za prevoz potnikov in med to opremo navaja tudi ročaje. Določbo 44. člena Pravilnika je potrebno upoštevati le pri vozilih, ki so namenjena izključno za prevoz potnikov in ne pri ostalih tirnih vozilih, kot so tovorni ali nabiralni vlaki (kot je bil v spornem primeru). Pravilnik v drugem odstavku 2. člena med potniškimi vagoni našteva tudi službene vagone, vendar pa so v istem členu službeni vagoni hkrati našteti tudi med tovornimi vagoni, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da službenih vagonov ni mogoče šteti med vozila, ki so namenjena za prevoz potnikov in za katere velja določba 44. člena Pravilnika. Navedeno pomeni, da za službene vagone ročaji niso predpisani, to pa potrjuje tudi izpoved varnostnega inženirja A.A., ki ob ogledu službenega vagona ni ugotovil nobenih tehničnih nepravilnosti vagona. Pojasnil je, da so vagoni standardizirani oziroma opremljeni po standardih mednarodne železniške unije, po kateri v službenih vagonih ni potrebno nameščati ročk. Res je tožena stranka po nezgodi v službene vagone montirala ročke za oprijem, vendar so bile te ročke nameščene v notranjosti vagona, kjer je odprt prostor, ne pa tudi v delu, v katerem je prišlo do poškodbe, torej na hodniku. Hodnik je namreč ozek, zato ročice niso potrebne. Na hodniku vagona (B1) pa ročk tudi iz tehničnih razlogov ni mogoče namestiti, saj bi bile te zaradi ozkega prostora le ovira (izpoved A.A. - list. št. 38). Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj Pravilnik ne določa namestitve ročajev v službenih vagonih in toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja v smislu kršenja določila 44. člena Pravilnika. Tožniku je bilo kot strokovnjaku stanje vagona dobro znano in je zato ravnal malomarno, ko ni zaprl vrat med hodnikom in službenim prostorom, niti ni pazil na svojo varnost, ko je segel med podboj vrat in vrata, v posledici česar je prišlo do nezgode, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

11. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na Uredbo EU št. 321/2013 z dne 13. 3. 2013 (Ur. l. EU, št. 104 z dne 12. 4. 2013), saj ta Uredba v času nesreče tožnika (30. 4. 2012) še ni stopila v veljavo, pa tudi sicer se nanaša na oprijemala, ki so predvidena na zunanjih stenah vagonov in se ne nanaša na oprijemala v notranjosti vagona.

12. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).