Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožena stranka splošni pogoj iz 59. člena ZUTD napačno uporabila. Ta ne določa, da bi moral zavarovanec izpolnjevati pogoja gostote po ponovni zaposlitvi v trajanju vsaj 9 mesecev. Tako je določal prejšnji 71. člen. Določa zgolj splošni pogoj za priznavanje pravice iz naslova brezposelnosti, to je pogoj 9 mesecev zavarovanja v zadnjih 24 mesecih, kar pa tožnik izpolnjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 212,09 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba A. z dne 5. 7. 2016 in odločbo tožene stranke z dne 7. 11. 2016, zadevo vrnilo v predsodni upravni postopek (I. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 369,00 EUR v 15 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka).

Ugotovilo je, da je tožnik ob prenehanju zaposlitve izpolnil splošni pogoj iz 59. člena ZUTD za pridobitev pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti in da je ob ponovnem uveljavljanju pravice dopolnil 61 let starosti in 34 let, 6 mesecev in 6 dni zavarovalne dobe ter je tako tožena stranka materialno pravo nepravilno uporabila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da dejansko stanje ni sporno, je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je nepravilno uporabilo 69. in 59. člen ZUTD. Pri tožniku, ki je dopolnil 57 let starosti gre za zavarovanca, ki ga določa 69. člen ZUTD, vendar ta člen določa, katera zavarovalna doba se upošteva pri odmeri pravice in ne za priznanje pravice. Za priznanje pravice do denarnega nadomestila je potrebno tako izpolnjevanje splošnih pogojev iz 59. člena ZUTD, kot tudi posebnih pogojev, ki so določeni v 63. členu ZUTD. Če zavarovanec le-te kumulativno izpolnjuje, se mu lahko prizna pravica in odmeri v času trajanja in višini. V konkretnem primeru tožnik dne 21. 6. 2016 ob ponovnem uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ni na novo pridobil 9 mesecev zavarovalne dobe - na novo dopolnil le 3 mesece v obdobju od 1. 3. 2016 do 31. 5. 2016, zato bi lahko ob nastanku ponovne brezposelnosti uveljavil le preostali del neizkoriščene pravice do denarnega nadomestila, ne pa nove pravice. Tožnik je bil na navedeno, ob ponovni uveljavitvi pravice do denarnega nadomestila dne 21. 6. 2016, opozorjen. Tožnik je zavrnil izpolnitev vloge za uveljavljanje pravice do preostanka dela neizkoriščene pravice do denarnega nadomestila in zahteval pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in tožniku prizna stroške odgovora na pritožbo. Sodišče je ustrezno obrazložilo materialne predpise, tako 59. člen v povezavi s 70. členom ZUTD in pri tem pravilno opozorilo na razveljavljeni 71. člen ZUTD in tam navedeni pogoj. Opozori na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 197/2016 z dne 8. 9. 2016 ter poudari, da so izhodišča tožene stranke materialnopravno zmotna, priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 7. 11. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba A. z dne 5. 7. 2016. S slednjo se je zavrnil zahtevek tožnika za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

7. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami). Ta v 59. členu določa minimalno obdobje zavarovanja za pridobitev pravic. Pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti lahko pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih, izključno na podlagi plačila prispevkov, v kolikor zakon za posamezni primer ne določa drugače. V 63. členu ZUTD so določeni razlogi v katerih se zavarovancu odkloni pravica. Gre za razloge, ko je zavarovanec postal brezposeln po svoji krivdi ali volji in so v drugem odstavku 63. člena taksativno našteti.

8. Dejansko stanje ugotovljeno v predmetni zadevi: tožnik je bil pred nastankom brezposelnosti (od 1. 6. 2016) zavarovan najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih (od 1. 3. 2014 do 6. 12. 2014 in od 1. 3. 2016 do 31. 5. 2016), ob uveljavljanju pravice je dopolnil 61 let starosti in 34 let, 6 mesecev in 6 dni zavarovalne dobe.

9. Iz izpodbijanih odločb tožene stranke izhaja, da je tožena stranka tožniku zavrnila zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker je zavarovanec od zadnjega prejemanja denarnega nadomestila izpolnil 3 mesece zavarovalne dobe ter tako z novo zaposlitvijo od 1. 3. 2016 do 31. 5. 2016 ni izpolnil pogoja gostote zavarovalne dobe 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih. Tožnik tako po mnenju tožene stranke ni izpolnjeval pogoja novo pridobljene zavarovalne dobe v gostoti 9 mesecev, da bi se mu pravica lahko sploh priznala. Šele ob izpolnjevanju pogoja iz 59. člena ZUTD, to je novo pridobljene zavarovalne dobe v trajanju 9 mesecev, bi se denarno nadomestilo lahko odmerilo ob upoštevanju posebnih pogojev spregleda načela izkoriščenosti zavarovalne dobe.

10. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožena stranka splošni pogoj iz 59. člena ZUTD napačno uporabila. Ta ne določa, da bi moral zavarovanec izpolnjevati pogoja gostote po ponovni zaposlitvi v trajanju vsaj 9 mesecev. Tako je določal prejšnji 71. člen. Določa zgolj splošni pogoj za priznavanje pravice iz naslova brezposelnosti, to je pogoj 9 mesecev zavarovanja v zadnjih 24 mesecih, kar pa tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje izpolnjuje. To v bistvu navaja tudi tožena stranka v pritožbi. Pri tem pa navaja, da bi moral tožnik izpolnjevati tudi posebne pogoje, ki so določeni v 63. členu ZUTD in ob kumulativnem izpolnjevanju bi se mu lahko pravica priznala.

11. ZUTD v 63. členu določa razloge za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavarovancu, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji, pri tem so razlogi za odklonitev taksativno našteti. Tožena stranka v dosedanjem postopku ni navedla, katerega razloga tožnik (iz 63. člena ZUTD) ni izpolnjeval. Materialnopravno razlagovanje, da bi moral tožnik dne 21. 6. 2016 ob ponovnem uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti na novo pridobiti 9 mesecev zavarovalne dobe, pa so materialnopravno napačni, saj kaj takšnega veljavni 59. člen ZUTD ne določa. 12. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v skladu s 353. členom ZPP zavrniti, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

13. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in sodno prakso. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za pritožbo v višini 375 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znese 212,09 EUR in jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni po prejemu te sodbe.