Jedro

Izguba na realizaciji pomeni tekočo izgubo zaradi manjše prodaje, kar pa ni posledica toženčeve odločitve, da ne bo sklenil glavne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki tolarsko vrednost 1300 DEM z obrestmi ter ji povrniti 23.419,00 SIT pravdnih stroškov. Višji zahtevek je zavrnilo.

Ugotovilo je, da sta stranki 1.3.1994 sklenili predpogodbo o zakupu poslovnih prostorov z dogovorjenim začetkom zakupa 15.3.1994 za mesečno zakupnino 2.600 DEM. Toženec je odstopil od sklenitve glavne pogodbe. Ni resničen razlog, na katerega se je skliceval, namreč da je naknadno zvedel, da lokal posluje z izgubo. To mu je tožeča stranka predočila že pri sklepanju predpogodbe kot razlog, zaradi katerega želi lokal oddati. Zaradi neupravičenega odstopa od sklenitve pogodbe je toženec tožeči stranki odškodninsko odgovoren. Tožeča stranka utemeljeno zahteva izgubljeno zakupnino, medtem ko zahtevek za povrnitev polmesečne izgube in za stroške objave javne ponudbe ni utemeljen.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti sodbi druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi. Vztraja pri zahtevku, da ji toženec povrne "polmesečno izgubo na realizaciji" v znesku 277.189,60 SIT. Zahtevek opira na popis realizacije - dnevni izkupički z dne 18.5.1994, za katere navaja, da jim tožena stranka ni nasprotovala. Navaja, da sodišče druge stopnje ni obravnavalo njenih pritožbenih navedb, napačno pa je uporabilo določbo 190. člena ZPP, ki ureja spremembo tožbe. Meni, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da bi tožeča stranka lahko preprečila škodo, če bi prenehala poslovati.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je zdaj še sporni del tožbenega zahtevka opredelila kot odškodnino za polmesečno izgubo na realizaciji v znesku 277.189,60 SIT (tč. II. tožbe). Na glavni obravnavi dne 21.10.1998 je predložila v spis rezultate poslovanja trgovine v marcu 1994. Tedaj je tožena stranka navedla, da ne ve, kaj ta listina predstavlja (zapisnik o glavni obravnavi z dne 21.10.1998, l.št. 50 spisa), s čimer je listino smiselno osporavala. Zato ni točna revizijska navedba, da ji ni nasprotovala. Vendar je pomembno to, da sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi predloženih listin ugotovili le razliko v poslovnem uspehu med prvo in drugo polovico marca. To je skladno s tožbeno opredelitvijo, namreč da gre za polmesečno izgubo na realizaciji. Izguba na realizaciji pomeni tekočo izgubo zaradi manjše prodaje, kar pa ni posledica toženčeve odločitve, da ne bo sklenil glavne pogodbe. Toženec je namreč po ugotovitvah obeh sodb s tem seznanil tožečo stranko že pred 15.3.1994. Zato ni mogoče njemu pripisati vzrokov za slabšo realizacijo v drugi polovici meseca.

Izgube, ki bi bila posledica fiksnih stroškov, tožeča stranka ni zatrjevala in je zato sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali. Tožeča stranka je kot podlago za ta del zahtevka navajala le izgubo na realizaciji. Ugotovitve sodišča druge stopnje v zvezi s tem so v skladu s prvostopnimi ugotovitvami in podatki spisa. Na to se nanaša tudi pripomba v obrazložitvi sodbe druge stopnje, da bi tožena stranka lahko preprečila škodo, če bi prenehala poslovati. Ta ugotovitev je pravilna, če predstavlja škodo le izguba na realizaciji, kakor je ta del zahtevka opredelila tožeča stranka.

Sodišče druge stopnje pritožbe tožeče stranke ni zavrnilo s sklicevanjem na 190. člen ZPP, pač pa s pojasnilom, da tožeča stranka v pritožbi, ko je sodišču prve stopnje očitala necelovito dokazno oceno, ni povedala, katerih dokazov sodišče ni ocenilo, niti kateri dokazi naj bi kazali na utemeljenost tožbenega zahtevka. Zato revizijski očitki v zvezi s tem niso utemeljeni.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).