Jedro

V obravnavani zadevi je bilo izvedeno naknadno preverjanje v izpodbijani odločbi navedene carinske deklaracije na podlagi 78. člena CZS. Po navedeni določbi lahko carinski organ po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji ter če se izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov.

Ker uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane je bilo treba na podlagi 220. člena CZS obračunati uvozne dajatve (naknadna vknjižba) ter gre v obravnavanem primeru po mnenju sodišča za nastanek carinskega dolga pri uvozu na pravni podlagi točke a 1. odstavka 201. člena CZS, s sprostitvijo v prost promet blaga zavezanega uvoznim dajatvam v trenutku sprejema zadevnih carinskih deklaracij.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Koper tožniku naložil, da za blago, sproščeno v prost promet z carinsko deklaracijo EUL št. K – 27069 z dne 13. 9. 2006 plača protidampinško dajatev v znesku 177.347,65 EUR in medbančne obresti v višini 18.195,97 EUR skupaj 195.543,62 EUR v roku 10 dni po vročitvi odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave in zaračunane zakonite zamudne obresti (točka 1 izreka). Carinski organ in stranka trpita vsak svoje stroške postopka, pritožba pa ne zadrži izvršitve (točki 2 in 3 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik kot deklarant v svojem imenu in za račun prejemnika blaga družbo A. iz Italije z navedeno carinsko deklaracijo Izpostave Luka Koper za postopek 4.200 prijavil 2.575.300 kg blaga z opisom (polje 31 EUL) „Cevi in votli profili, brezšivni, iz železa ali jekla; drugi, s krožnim prečnim prerezom, iz drugega legiranega jekla; drugi; neobdelani, ravni in z enakomerno debelino sten – brezšivne jeklene cevi, okrogle, premera 60-168 mm in deb. sten 6-22 mm“ iz tarifne oznake 7304 59 10 kombinirane nomenklature (KN) s TARIC kodo 00. Pri preverjanju navedene deklaracije v skladu z 88. členom Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list, št. L 302 z dne 19. 10. 1992, vključno z vsemi spremembami, v nadaljevanju CZS) je prvostopenjski organ od tožnika zahteval, da dostavi dokumentacijo, ki bo omogočala preverjanje pravilnosti razvrščanja blaga po carinski tarifi in iz katere bodo razvidne tehnične specifikacije in opisi posamičnih artiklov, navedba standardov ter dokazila, da je bilo zadevno blago dostavljeno družbam, ki se ukvarjajo s predelavo metalurških izdelkov ter, da je namenjeno za nadaljnjo proizvodnjo cevi in vodnih profilov.

Tožnik je dostavil izjavo prejemnika blaga glede končne dodelave cevi, katalog proizvodov, metalurške certifikate, izjavo proizvajalca cevi ter dodatno izjavo prejemnika blaga glede proizvodnega procesa in finalnih izdelkov. Preverjanje je bilo opravljeno tudi pri italijanskih carinskih organih, katerih rezultati so bili prvostopenjskemu organu posredovani z dopisom GCU z dne 20. 1. 2009 ter je carinski urad sestavil zapisnik z dne 2. 6. 2009. Tožnik je bil z zapisnikom seznanjen in vložil pripombe z izjavo prejemnika blaga z dne 12. 6. 2009, ki jih je prvostopenjski obravnaval, vendar jih ni upošteval ter na podlagi 220. člena CZS izdal izpodbijano odločbo. Prvostopenjski organ ugotavlja, da opis blaga v polju 31 EUL in poimenovanje prijavljene tarifne oznake TARIC nista skladna, saj v polje 31 EUL niso vpisani namen, uporaba obravnavanih cevi in podatki o kemični sestavini jekla, ki bi omogočili uvrstitev cevi na tretji ravni razčlenitve tarifne oznake 7304, zato so bila za pravilno tarifno uvrščanje blaga uporabljena dejstva obravnavanih cevi, ugotovljena na prilogah k deklaraciji ter pridobljenih listinah. Iz podatkov na računu in metalurškem potrdilu izhaja, da gre za jeklene brezšivne cevi. Na računu pošiljatelja B. št. 012 z dne 8. 9. 2006 in po podatkih metalurškega potrdila (opis blaga“steel seamless pipes hot-rolled“, izhaja, da so cevi brezšivne iz legiranega jekla, okrogle, vroče oblikovane, premera 60-168 mm, debelin stene 6-22 mm. Prvostopenjski organ je pri uvrščanju blaga v KN uporabil splošna pravila za razlago KN (Uredba Sveta EGS št. 2658/87 z dne 23. 7. 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi, Uredbo komisije ES št. 1719/2005, Uradni list EU L 286 z dne 28. 10. 2005) in Pojasnjevalne opombe kombinirane nomenklature Evropskih skupnosti, UL C 50 z dne 28. 2. 2006, Pojasnjevalne opombe HS in z uporabo Splošnih pravil 1 in 6 za razlago KN.

Glede na sestavo so obravnavane cevi po podatkih na računih in metalurškem potrdilu izdelane z vročim oblikovanjem legiranega jekla, zato jih je prvostopenjski organ uvrstil pod tarifno št. 7304 59. Tožnik je prijavil blago pod tarifno oznako 7304 59 10: „z uporabo zgolj pri izdelavi cevi z drugačnimi prečnimi prerezi in debelinami sten“, kar pomeni, da iz cevi, ki se uvrstijo pod to tarifno oznako, se izdelujejo zgolj cevi, ki bodo ob koncu predelave imele tako drugačen prečni prerez kot tudi drugačno debelino sten, kot cevi iz katerih so izdelane. Carinski organ je od deklaranta zahteval dodatno dokumentacijo, ki bo dokazala navedeni namen uporabe. Iz dokumentacije, ki jo je deklarant dostavil je razvidno, da se družba A. ukvarja z izdelavo kovinskih sider v obliki kovinskih cevi za utrjevanje zemeljskih brežin, terena, pri izgradnji predorov, temeljev, objektov in podobno. Ta kovinska sidra se izdelajo z različnimi postopki, kot je npr. rezanje, obrezovanje navojev, struženje ter izdelava zaklopk. Iz izjave prejemnika blaga ter proizvodnega kataloga ni razvidno, da bi družba razpolagala s stroji, ki so običajni pri proizvodnji cevi z drugačnimi prečnimi prerezi in debelinami sten, kot so npr. stroji za vlečenje cevi ali za hladno valjane cevi. Tudi po ugotovitvah italijanskih carinskih organov prejemnik dobavljene cevi uporablja za izdelavo svojih izdelkov, t.j. kovinskih sider – pilotov za utrjevanje zemljišč, mostov, cest in podobno, kjer je pod predelavo mišljeno ukrivljanje cevi, ki se nato stružijo, vrtajo in opremijo z ventili. Taka predelava ne ustreza opisu predelave v poimenovanju tarifne oznake TARIC 7304 59 10 00, da bodo cevi uporabljene za uporabo zgolj pri izdelavi cevi z drugačnimi prečnimi prerezi in debelinami sten, niti ne predelavi cevi in na načine iz pojasnjevalnih opomb HS in KN. V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja pojasnjevalne opombe HS k poglavju 73 in pojasnjevalne opombe HS k tarifni št. 7304, ki jih citira.

Ugotavlja, da po v tej zadevi obravnavani EUL ocarinjeno blago ni bilo uporabljeno v namen kot je bil deklariran v polju 33 EUL, torej je bilo v času sprostitve v prost promet nepravilno prijavljeno v KN. Pojasnjevalne opombe KN k tarifnima oznakama 7304 39 10 in 7304 59 10 med drugim določajo: „namenjene so preoblikovanju v cevi drugih oblik in debelin sten, ki imajo manjša dimenzijska odstopanja“. Carinski organ ugotavlja, da prejemnik blaga dimenzijsko prilagoditev po premeru cevi izvaja z mehansko odstranitvijo odvečnega materiala s CNC stružnicami, rezkalniki in vrtalnimi stroji in da prejemnik ne izdeluje cevi drugačnih prečnih prerezov in drugačnih debelin sten, temveč zgolj cevi drugačnih debelin sten predelana v kovinska sidra. Struženje med postopki izdelave brezšivnih cevi v pojasnjevalnih opombah HS k tarifni št. 7304 ni navedeno.

Glede na dimenzije premera cevi (na računu št. 021 so navedeni premeri od 60-168 mm) so obravnavane cevi na četrti ravni razčlenitve uvrstijo v tarifno oznako 7304 59 92, na peti ravni razčlenitve pa glede na ekvivalent ogljika CEV, ki se določi v skladu s tehničnim poročilom, ki ga je objavil mednarodni inštitut za varilstvo (IIW) za cevi s premerom 102,0 mm in debelino sten 8,0 mm in znaša 0,6389, zato se cevi uvrstijo pod tarifno oznako TARIC 7304 59 92 30. Toplo valjane brezšivne cevi, ki so bile predmet sprostitve v prost promet ustrezajo standardu GOST 8731 in GOST 8732 ter glede na kemijsko sestavo standardov GOST 4543-71, iz česar je razvidno, da so namenjena splošni uporabi in zato ne ustrezajo opisu tarifne podštevilke 7304 59 10, v katero se lahko razvrstijo le cevi iz drugega legiranega jekla, neobdelani, ravni in z enakomerno debelino sten, za uporabo zgolj pri izdelavi cevi z drugačnimi prečnimi prerezi in debelinami sten.

Ker so cevi po poreklu iz Ukrajine je v skladu z Uredbo Sveta ES št. 954/2006 z dne 27. 6. 2006 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz določenih brezšivnih cevi ali železa ali jekla s poreklom iz Hrvaške, Romunije, Rusije in Ukrajine zanje uvedena dokončna protidampinška dajatev v višini 12,3 %. Brezšivne cevi se po oceni prvostopenjskega organa uvrstijo glede na izračunani ekvivalent ogljika, skupaj z ostalimi znanimi podatki za brezšivne cevi in se zato uvrstijo pod tarifno oznako 7304 59 92 s TARIC kodo 30 in dodatno oznako A 742, z opisom kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe „cevi brezšivne; druge, s krožnim prečnim prerezom, iz drugega legiranega jekla; druge; z zunanjim premerom do vključno 168,3 mm; drugo; z ekvivalentom ogljika (CEV) do vključno 0,86 v skladu s formulo in kemično analizo Mednarodnega inštituta za varilstvo“.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, glede izjave prejemnika blaga, ki izpostavlja, da so bile sporne cevi nabavljene za nadaljnjo valjanje do katerega bo prišlo, ko se bo izkazala potreba po materialu dimenzij, ki niso na prodaj ali po posebnem materialu, do takrat bodo cevi v skladišču ter glede na to, da nimajo strojev za ponovno valjanje, ta postopek izvedli pri drugih podjetjih, tožena stranka ugotavlja, da to povsem nasprotuje prejemnikovim izjavam z dne 27. 2. in 5. 3. 2007. Iz navedenih izjav izhaja, da nadaljnja obdelava spornega blaga obsega rezanje, s čimer se doseže ustrezna dolžina cevi ter notranje in zunanje struženje ter izvedba navojev, bodisi z vrezovanjem navojev ali dodatkom zunanje objemke, na zahtevo pa se izvede tudi predpriprava za ventile, zato tožena stranka prvim navedbam prejemnika blaga ne poklanja vere. Izjava proizvajalca spornih cevi, da so namenjene ponovnemu valjanju ter navedba o tem na računu pa glede na ugotovitve postopka naknadnega preverjanja ne vpliva na odločitev. V pritožbenem postopku je bil tožniku poslan prevod listine s strani italijanskih carinskih organov, tožnikove očitke, da gre za izvedensko mnenje in da je potrebno opraviti glavno obravnavo pa pritožbeni organ zavrne.

Tožnik je vložil tožbo v kateri očita napačno uporabo materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen (razlogi po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnih sporih – Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. Prvostopenjskemu organu očita, da je razpolagal z določenimi tajnimi dokumenti s katerimi tožnika ni seznanil ter da mu je vložena delna preslikana fotokopija dopisovanja med uslužbencem slovenske in italijanske carine. Navaja, da so ugotovitve italijanskih carinskih organov v luči dokaznih sredstev po ZUP izvedensko mnenje, ki se lahko presoja le znotraj ustne obravnave.

Očita kršitev temeljnih načel ZUP ter očita kršitev kontradiktornosti postopka in navaja pravico do poštene obravnave, očita kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS. Prvostopenjskemu organu očita, da ni odgovoril na pripombe na zapisnik, kot jih navaja, toženi stranki pa, da ni odgovorila na pritožbene navedbe, ki jih navaja na str. 11 in 12 tožbe. Izrek odločbe ni popoln, določen in jasen. Ni jasna vloga tožnika, izrek bi moral biti razdeljen na ugotovitveni in dajatveni del. Pri naknadnem preverjanju deklaracij carinski organ ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka, saj je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno ter postavlja vprašanja, zakaj carinski organ ni spremenil poimenovanja blaga. Navaja neustavnost razlage 78. člena CZS v povezavi z 220. členom CZS (t.i. Schumanova formula). Evropsko carinska upravna praksa je zavzela enotno stališče, da ni moč spreminjati pravnomočne carinske deklaracije zaradi nepravilno uporabljenega materialnega predpisa. Toženi stranki očita, da ni odgovorila na njegov predlog za postavitev izvedenca ter ni razpisala obligatorne ustne obravnave. Carinskemu organu očita, da je selektivno ugotavljal dejstva in da ni sprejel nobenega dokaznega predloga s strani tožnika ter da so kršene temeljne ustavne pravice do poštene obravnave.

Predlaga odpravo odločbe druge stopnje na podlagi 37. člena ZUS-1. Vztraja, da je v odločbi odločala pooblaščenka ministra, ki mu je prenehal mandat, čeprav mu je znano stališče Vrhovnega sodišča glede pooblastil ministra. Navaja razliko med poslovnim in procesnim zastopanjem in da gre v obravnavani zadevi za dve pravni osebi ter bi carinski organ moral preveriti poslovno in procesno pooblastilo ter da ni obrazloženo zakaj se odločba ne glasi na družbo A. ter ni jasno na kakšen način je špedicija pridobila lastnost stranke in da se carinski organ neupravičeno spušča v civilno razmerje med špedicijo in stranko. Navaja pravilo o zastopanju pravnih oseb ter se sklicuje na 66. člen ZUP glede preverjanja podatkov.

Sodišču predlaga, da odpravi prvostopenjsko odločbo in da odloči o stroških postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača očitke, da na njene pripombe na zapisnik sploh ni bilo odgovorjeno, kar dokazuje vpogled v izpodbijano odločbo (str. 11) ter ugotavlja, da se tožeča stranka moti, ko citira vsebino pripomb na zapisnik. Te so obsegale le točke označene s št. od 1 do 5, ne pa tudi preostalega teksta (str. 10 in 11 do točke b tožbe). Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z odločitvijo prvostopenjskega organa, potrjeno z odločitvijo tožene stranke, strinja in v izogib ponavljanju posebej ne navaja razlogov (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: V obravnavani zadevi je bilo izvedeno naknadno preverjanje v izpodbijani odločbi navedene carinske deklaracije na podlagi 78. člena CZS. Po navedeni določbi lahko carinski organ po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji ter če se izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov. Carinski organ je ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov dolžan sprejeti potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upošteva nove informacije, s katerimi razpolaga.

Prvostopenjski organ je uvrstitev v tarifno oznako 7304 59 92 s TARIC kodo 30 utemeljil z uporabo splošnih pravil 1 in 6 z razlago KN, opombo 1 (f) k 72 poglavju, besedilo oznak KN 7304, 7304 59, 7304 59 92 in oznake TARIC 7304 59 92 30, pojasnjevalne opombe HS k poglavju 73, pojasnjevalne opombe HS k tarifni št. 7304, kar je pojasnil v obrazložitvi izpodbijane odločbe, s čimer se strinja tudi sodišče. Uvrstitev blaga v KN je tudi po mnenju sodišča pravila, carinski organ je pravilno uporabil predpise, ki se nanje pravilno sklicuje, ob tem je upošteval dokumentacijo, ki je bila predložena k EUL, računom kot tudi podatke metalurškega potrdila glede opisa blaga, ugotovil klinično sestavo jekla glede na opisane standarde GOST 8731 in GOST 8732 b, ki jih citira, pridobil pa je tudi informacije s strani italijanskega carinskega organa glede dejavnosti prejemnika.

Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tarifna oznaka 7304 59 10 s TARIC kodo 00, ki jo je prijavil deklarant, ni pravilna, kar je ugotovil tudi z namenom uporabe, ki bi v tem primeru moral služiti zgolj za uporabo pri izdelavi cevi z drugačnimi prečnimi prerezi in debelinami sten. V postopku je nedvomno ugotovljeno, da prejemnik ne izdeluje cevi drugačnih prečnih prerezov in drugačnih debelin sten, temveč gre za proizvajalca kovinskih sider, pilotov za utrjevanje zemljišč, mostov, cest in podobno, kar pa ne ustreza opisu predelave po poimenovanju tarifne oznake TARIC, kot jo je navedel tožnik na EUL. Carinski organ je pojasnil na kakšen način je ugotovil, da gre za cevi, ki sodijo v tarifno oznako 7304 59 92 s TARIC kodo 30 in dodatno oznako A 7432, za katere je predvidena v skladu z Uredbo Sveta ES št. 9542006 z dne 27. 6. 2006 dokončna protidampinška dajatev. Uvrstitev v navedeno tarifno oznako je prvostopenjski organ pravilno utemeljil in je njegovo utemeljitev mogoče preizkusiti in se z njo strinja tudi sodišče. Ker uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane je bilo treba na podlagi 220. člena CZS obračunati uvozne dajatve (naknadna vknjižba) ter gre v obravnavanem primeru po mnenju sodišča za nastanek carinskega dolga pri uvozu na pravni podlagi točke a 1. odstavka 201. člena CZS, s sprostitvijo v prost promet blaga zavezanega uvoznim dajatvam v trenutku sprejema zadevnih carinskih deklaracij. Tožnik je deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa je dolžnik tudi oseba za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija (3. odstavek 201. člena CZS). Protidampinška dajatev je po mnenju sodišča pravilno izračunana in na pravilni pravni podlagi, glede na pravilno uvrstitev blaga v tarifno oznako in TARIC kodo, tožnik pa sami višini niti ne oporeka, v zadevi tudi ni sporno, da gre za istovrstno blago, saj iz upravnih spisov izhaja, da tožnik, niti prejemnik blaga temu postopku nista oporekala. V zvezi z očitkom tožnika, da carinski organ ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka in da je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno pa ta očitek na drugačno odločitev ne vpliva, saj se z drugačno uvrstitvijo blaga v tarifno oznako trgovski naziv blaga ne spreminja, ker mora deklarant v polje 31 carinske deklaracije vpisati običajni trgovski opis blaga z vsemi potrebnimi podatki, ki omogočajo prepoznavanje blaga.

Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da je neupravičeno pritegnjen v postopek. Tožnik se je sam vpisal v polje 14 EUL kot carinski deklarant, v katerem je z oznako 3 deklariral da gre za posredno zastopanje v smislu 2. alinee 2. odstavka 5. člena CZS. Deklaracijo pa je vložil po osebi, ki je navedena v polju 54 carinske deklaracije in ki jo je tudi lastnoročno podpisala in odtisnila žig. Zato po mnenju sodišča carinski organ ni imel razlogov za preverjanje pooblastil, ker ni imel razlogov za dvom v osebo, ki je vložila deklaracijo. Tudi ne gre za nezakonitost spreminjana prvotne odločitve o carinskem dolgu in neustavno razlago 78. člena CZS, kot napačno meni tožnik. Kolikor davčni organ z izpodbijano odločbo ni posegel tudi na prejemnika blaga, pa na pravilnost odločitve glede odgovornosti tožnika kot deklaranta to nima vpliva.

Po mnenju sodišča tudi niso bila kršena pravila postopka, tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami, ki jih je v postopku ugotovil prvostopenjski organ, kot tudi z prevodom ugotovitev italijanskega carinskega organa. Imel je možnost podati ugovore, vendar pa drugačnih dokazil, kot so v upravnem spisu in ki jih je imel prvostopenjski organ pri svojem odločanju, tožnik niti v pritožbi niti v tožbi ni predložil. Iz upravnih spisov pa tudi ni razvidno, da bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar izhaja tudi iz dokumentacije, ki je bila predložena k carinski deklaraciji.

Očitki do nepopolnega izreka niso utemeljeni, izpodbijana odločba vsebuje vse obvezne sestavine po 213. in 214. členu ZUP. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da bi moral izrek, ki je dajatveni, vsebovati tudi posebni ugotovitveni del, saj ugotovitev dejanskega stanja izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Neutemeljeni so tudi očitki glede opustitve dolžnosti glavne obravnave, saj ne gre za stranke z nasprotujočimi si interesi, pridobitev strokovnega mnenja oz. ugotovitev italijanskih carinskih organov pa ni izvedeniško mnenje v smislu ZUP (1. odstavka 189. člena ZUP), ampak je pridobljeno na podlagi Uredbe Sveta ES št. 515/97 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic in o sodelovanju med njimi in komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje (Uradni list EU, št. L 82 z dne 22. 3. 1997 s spremembami).

Glede tožbenih ugovorov v zvezi s pravnim položajem o obveznostih špediterjev v carinskem postopku ter pooblaščencem po zaposlitvi pa je Vrhovno sodišče RS že večkrat zavzelo stališče, da pooblastilo špediterja za opravljanje carinskih poslov in dejanj v carinskem postopku izhaja iz same špedicijske pogodbe (npr. I Up 150/2003 z dne 30. 5. 2006). Neutemeljeni so tudi očitki glede neveljavnosti pooblastila podpisnice pritožbenega organa, saj v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku ni vezana na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata tega ministra, dokler ni preklicano oz. odvzeto (glej sodbo VS RS X Ips 6/2008).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, kot tudi ne razlogov ničnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Po povedanem tudi ni pravne podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine niso sporne (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.