Jedro

Revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno prvostopenjsko sodbo odpravljena odločba tožene stranke, zato ima tožena stranka – revident položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US RS) ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 1.3.2006, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (1. točka izreka). S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine L. z dne 7.12.2005, s katero je prvostopni upravni organ v 1. točki izreka odločil, da tožnica ni upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je v vlogi podala neresnične podatke o svojih stanovanjskih razmerah oziroma navedbe v vlogi niso identične z dejansko ugotovljenimi razmerami; v 2. točki izreka pa je odločila, da prosilka zaradi neresničnih podatkov ni uvrščena na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem in v 3. točki, da je bila prednostna lista upravičencev za oddajo neprofitnih stanovanj v najem, javno objavljena v časopisu dne 3.12.2005 in na spletni strani prvostopnega upravnega organa. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožnici stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka).

V obrazložitvi k 1. točki izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je v obravnavani zadevi sporna odločitev, ali sta upravna organa ravnala pravilno, ko pri odločanju o pravici tožnice do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem nista upoštevala v javnem razpisu določene prednostne kategorije „najemniki bivalnih enot v lasti razpisnika, pod pogojem, da imajo poravnane vse obveznosti za bivalno enoto in da so bili redni plačniki“, ki jo je tožnica uveljavljala poleg drugih prednostih kategorij. Po presoji prvostopenjskega sodišča sta upravna organa s tem, ko sta začela postopek ugotavljanja pogoja redne uporabe bivalne enote, prekoračila meje razpisnih pogojev 10. Javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, ki za uveljavljanje sporne prednostne kategorije kriterija redne uporabe bivalne enote sploh ne določa. V posledici tega sta upravna organa tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj nista ugotavljala pogoja rednega plačevanja obveznosti. Tožnica tako v smislu razpisnih pogojev ni navajala neresničnih podatkov, saj je imela sklenjeno najemno pogodbo za bivalno enoto. Ugotavljanje kontinuiranega prebivanja v bivalni enoti tako ni predmet ugotavljanja pravno relevantnih dejstev v zvezi s sporno prednostno kategorijo iz javnega razpisa, je pa lahko razlog za odpoved najemne pogodbe po Stanovanjskem zakonu (SZ-1), kar pa ni stvar predmetnega postopka, v katerem je bistven obstoj veljavne najemne pogodbe. Ker v obravnavni zadevi niso podani pogoji za odločanje po določbi 1. odstavka 65. člena ZUS-1 (tožničina vloga namreč ni bila obravnavana po vsebini in točkovanje ni bilo opravljeno zaradi nepravilnega stališča, da je tožnica v vlogi podala neresnične podatke), je sodišče prve stopnje odločalo le o zakonitosti posamičnega akta in odločilo kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča vlaga revizijo tožena stranka. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Prvostopna sodba je bila izdana 27.5.2008. skladno z 2. odstavkom 320. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB-3; Uradni list RS, št. 73/07) v zvezi z 22. členom ZUS-1 pa je učinek pravnomočnosti prvostopne sodbe nasproti strankam nastopil z njeno vročitvijo (dne 2.6.2008).

Če se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta (druge stopnje) so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika v upravnem postopku še ni (dokončno) odločeno. Za take primere pa je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočne sodbe določeno, da mora tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30 dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka), zaključiti z izdajo nove odločbe. ZUS-1 pa tožniku omogoča, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa (2. odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršitvijo (84. člen).

V 4. odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji vrhovnega sodišča upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopnega sodišča, če ima za to utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi ustave, veljavnih zakonov in drugih predpisov (3. odstavek 153. člena URS), kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem (vložitev morebitne tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem pa ni dopustno. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Enako je Vrhovno sodišče RS doslej odločilo že v več zadevah (XIps 1617/2005, XIps 1407/2004, XIps 142/2007, XIps 1411/2004, XIps 252/2006, XIps 104/2008, XIps 540/2004, XIps 1089/2004, XIps 485/2004).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

Ker je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrglo, revidentka na podlagi 165. člena ZPP – UPB-3 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.