Jedro

Šele na podlagi mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi se je tožena stranka seznanila z dejstvom, da je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Dokler tega mnenja ni pridobila, tožniku – invalidu III. kategorije ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi in tudi roki za podajo odpovedi pred tem niso mogli začeti teči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 17. 6. 2008, ugotovitvi obstoja delovnega razmerja med strankama, pozivu tožnika nazaj na delo in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik in jo izpodbija zaradi kršenja materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka tožniku pravočasno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker začne teči šestmesečni odpovedni rok z dnem, ko ugotovi komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da delodajalec nima možnosti ponuditi delavcu drugega dela in sklenitev nove pogodbe. To stališče sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbe pravno zgrešeno, neutemeljeno in v nasprotju z določbo 6. odstavka 88. člena ZDR. S pazljivim branjem te določbe ZDR se ugotavlja, da uporablja zakonodajalec dva izraza, in sicer „nastanek utemeljenega razloga“ in „ugotovitev utemeljenega razloga“. In na ta dva pojma veže tudi začetek teka roka, v katerem mora dati delodajalec delavcu odpoved. V prvem stavku 6. odstavka 88. člena ZDR je izrecno predpisano, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Tožnik je nesporno invalid III. kategorije, ki ni več sposoben opravljati svojega dosedanjega dela. Zaradi tega ga pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi varujeta tako ZPIZ in Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, oba navedena zakona napotujeta na določbe ZDR. Razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi je v njegovi invalidnosti in ta razlog je nastal z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero mu je priznana invalidnost. Zaradi tega je šestmesečni rok za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi začel teči z dnem pravnomočnosti, s katero mu je bila ta invalidnost priznana. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je ta razlog nastal šele 5. 6. 2008, ko je komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi podala svoje mnenje, da tožena stranka ne more ponuditi tožniku drugega delovnega mesta. Če bi bil zakonodajalčev namen, da začne teči rok za odpoved z dnem, ko navedena komisija izda svoje mnenje, potem bi bilo to tudi zapisano že v prvem stavku 6. odstavka 88. člena ZDR, tako kot v drugem stavku tega istega odstavka pri odpovedi iz krivdnega razloga, kjer je izrecno zapisano, da se mora dati odpoved najkasneje v šestdesetih dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Mnenje navedene komisije torej ni akt, s katerim nastaja utemeljen razlog za odpoved, ampak je to mnenje o tem, ali delodajalec ima ali ne, ponuditi delavcu invalidu drugo ustrezno delo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožena stranka je tožniku dne 17. 6. 2008 odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 4. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) zaradi nesposobnosti opravljati delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (priloga A1). Med pravdnima strankama je že tekel individualni delovni spor pod opr. št. Pd 111/2007, v katerem je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 4. 2007 za opravljanje dela „delavca na žagi“ in v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela z nazivom „pomočniška dela 1“. Sodišče je s sodbo z dne 7. 11. 2007 pravnomočno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik v času odpovedi v aprilu 2007 ponujenega dela ni več bil sposoben opravljati. Tožena stranka je po prejemu navedene sodbe tožnika ponovno poslala na „čakanje“, ker mu drugega ustreznega dela ni mogla zagotoviti, enako kot že v letu 2005 ob ugotovitvi invalidnosti. Dne 7. 1. 2008 je komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve poslala predlog za ugotovitev, da za tožnika nima nobenega dela, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti (priloga B2). Navedena komisija je dne 5. 6. 2008 izdala mnenje, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove (B3).

Tožniku je bil z odločbo ZPIZ-a z dne 14. 10. 2005 priznan status delovnega invalida III. kategorije invalidnosti. Po 4. odstavku 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 – 72/2005) v primeru, ko delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 2. odstavkom 39. člena ZZRZI, ali če delodajalec invalidu oziroma delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZZRZI, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, mu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Iz te določbe in pa iz 1. odstavka 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) izhaja, da komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi šele ugotovi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je mnenje komisije za odpoved pogodbe o zaposlitvi obvezno, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu. Mnenje komisije je bilo izdano dne 5. 6. 2008 z ugotovitvijo, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele na podlagi tega mnenja je tožena stranka prišla do končnega spoznanja, da je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Dokler delodajalec ne pridobi mnenja komisije, delavcu, ki je invalid III. kategorije, sploh ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi, zato roki pred pridobitvijo mnenja ne morejo začeti teči, ne tečejo in se ne morejo izteči. Ker je mnenje komisije, da obstoji podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pogoj za zakonitost odpovedi, je stališče sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z razlogom za odpoved seznanila s pridobitvijo mnenja, pravilno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2008 je bila podana tudi v okviru šestmesečnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR-A in v skladu s 4. odstavkom 40. člena ZZRZI in so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šestmesečni rok za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi začel teči z dnem pravnomočnosti, s katero mu je bila ta invalidnost priznana (dne 14. 10. 2005).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.