Jedro

Pritožnikovo poudarjanje, da je svoje sodelovanje pogojeval s tem, da bo tožnik ibogo zaužil na lastno odgovornost, je ob dejstvu, da ni izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti oziroma da glede na neizpodbite zaključke sodišča prve stopnje ni postopal tako, kot bi moral, nebistveno. Ker bi o prevzemu tveganja s strani tožnika lahko govorili le v primeru, če bi toženec svojo pojasnilno dolžnost izpolnil (a je ni), pa je neprepričljivo tudi pritožbeno pojasnjevanje, da se tožnik kot odrasel človek lahko odloči za tveganje (oziroma sklicevanje na 140. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže. II. Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se sodba potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 24. 5. 2018 toženčev predlog za pridobitev in vpogled v vso razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo tožnika zavrnilo.

2. S sodbo z dne 19. 9. 2018 pa je omenjeno sodišče: - odločilo, da je dolžan toženec tožniku v roku 15-ih dni plačati odškodnino v znesku 6.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2013 dalje do plačila (I. točka izreka), - višji tožbeni zahtevek za plačilo škode v višini 33.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2013 dalje do plačila zavrnilo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžan tožnik tožencu v roku 15-ih dni po prejemu sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 5.862,73 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, toženec pa tudi zoper sklep.

4. Toženec se zoper sklep pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovemu predlogu za pridobitev in vpogled v vso razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo tožnika ugodi, oziroma da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pojasnjuje, s čim je pojasnil oziroma utemeljil svoj predlog, in sicer v prvi vrsti zaradi preveritve izvedenskega mnenja, saj z dokumenti (konkretno zapis o Poteku zdravljenja na KOIIM od dne 15. 4. do 20. 4. 2009 v zvezi z vprašanjem o nujnosti trajanja hospitalizacije tožnikove), na katere se je v mnenju skliceval izvedenec, sam ne razpolaga, zaradi česar je pri podaji mnenja omejen. Dodatno je utemeljeval, da gre za pomembno okoliščino v zvezi s pravilnim ugotavljanjem morebitne nepremoženjske škode, vezane na nujno trajanje hospitalizacije, kot tudi z razlogom dokazovanja neobstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Predlog je utemeljil z argumenti, ki so zadostni, in od sodišča terjajo, da jih vsebinsko obravnava, česar pa slednje ni upoštevalo. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj naj bi bili argumenti sodišča prve stopnje v zvezi z izkazom dvoma napačni. Poudarja, da ne razume pričakovanje sodišča, da bi v svojem predlogu moral izraziti dvom v pravilnost povzemanja zdravstvene dokumentacije na strani izvedenca, ob dejstvu, da sam sploh ni imel možnosti pregledati zdravstveno dokumentacijo. Izvedensko mnenje (kot dokaz) je izdelano na podlagi zdravstvene dokumentacije tožnika, ki pa v konkretnem primeru ni del pravdnega spisa in tako tudi ni del dokaznega gradiva. Izvedensko mnenje je odprlo tudi novo sporno dejstvo. Izvedenec je izpostavil pomembnost vpliva kokaina pri srčnem zastoju. Tudi zato je vpogled v zdravstveno dokumentacijo tožnika neizogibno potreben, saj predstavlja ključni dokaz za ugotavljanje zvočne zveze s samim škodnim dogodkom.

5. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Tožnik se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v I. točki izreka spremeni tako, da mu dosodi višjo odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2013 dalje do plačila (posledično pa spremeni tudi glede stroškov), podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje odločilo. Slednje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj mu je, upoštevajoč vse objektivne in subjektivne okoliščine konkretnega primera, dosodilo prenizko odškodnino. Poudarja, da mu je toženec omogočil zaužitje petih kavnih žličk zdrobljenih delcev korenine afriške rastline iboge, ki je vsebovala alkaloidni ibogain. Za to zaužitje je odgovoren izključno toženec kot zdravnik in eden največjih strokovnjakov v Sloveniji na tem področju. Takšna količina, ki jo je odmeril toženec, je bila prevelika. Obstaja možnost, da je zaužil tudi večjo količino kot pet kavnih žličk. Pojasnjuje, da je bil pred zaužitjem droge v krizi, v izredno slabi psihofizični kondiciji, kar je toženec zagotovo vedel (videl) ter bi kot strokovnjak na tem področju moral pristopiti k celotni zadevi bistveno bolj previdno in z večjo mero odgovornosti. V tako kočljivem primeru bi toženec zagotovo lahko pri tožniku opravil preprost test, kar v letu 2009 ni bil zapleten postopek in tudi povsem dostopen. To ni stvar, ki bi jo moral preveriti tožnik temveč toženec. Zaradi te opustitve toženca je po mnenju pritožbe soudeležba slednjega večja, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženčeva odškodninska odgovornost za škodo je 100%, najmanj pa 85%. V nadaljevanju pritožnik pojasnjuje, kakšno odškodnino mu je sodišče prisodilo iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja. Poudarja, da je šlo v njegovem primeru za specifično situacijo, in pojasnjuje, kakšne bolečine ter nevšečnosti je utrpel. V kolikor bi utrpel samo enkratni zastoj srca, bi bila odškodnina v višina 3.000,00 EUR še nekako sprejemljiva, pri štirikratnem zastoju srca in pri vseh s tem povezanih nevšečnostih pa je za tak obseg škode primerna odškodnina v višini najmanj 11.000,00 EUR. Pri njem je bil podan tako primarni eksistenčni strah kot tudi sekundarni eksistenčni strah. Prvega mu sodišče ni priznalo. Sodni izvedenec dr. A. A. sicer navaja, da tožnik ni utrpel primarnega eksistenčnega strahu, vendar pa sodišče prve stopnje ni vezano le na mnenje izvedenca, ampak lahko po svoji prosti presoji in glede na izkustva samo ugotovi in razsodi, ali je bil pri tožniku prisoten tudi primarni eksistenčni strah. Tožnik je utrpel primarni eksistenčni strah, ko mu je iznenada po zaužitju iboge postalo slabo in je nedvomno občutil in zaznal izjemno utesnjenost ter strah pred smrtjo, ki je lahko trajal tudi zgolj par sekund, preden je padel v nezavest. Pojasnjuje, kaj naj bi bilo v zvezi s tem razvidno iz spisa. Meni, da mu gre iz naslova primarnega eksistenčnega strahu odškodnina najmanj v višini 1.600,00 EUR. Glede na izjemne težave, zaskrbljenost zaradi samega zdravstvenega stanja in kako bo z njim v bodoče, kljub dejstvu, da je narkoman, je prenizka tudi odškodnina za sekundarni strah. Z ozirom na vsakokratni močan sekundarni strah pred štirikratnim zastojem srca in oživljanjem ter glede drugih agresivnih dogodkov, ki so pripeljali do velikih fizičnih in psihičnih težav tožnika, je primerna odškodnina iz tega naslova najmanj 7.000,00 EUR. Poudarja, da je upravičen tudi do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. To kar se mu je zgodilo, je zagotovo tako v subjektivnem kot v objektivnem smislu pustilo določene posledice v njegovem vsakdanjem življenju. V zdravstvenem kartonu je za dan 15. 12. 2009 zabeleženo, da tožnik želi k psihiatru, da je postal pozabljiv, nespeč, da je živčen itd., kar nedvomno kaže na to, da je že takrat navajal in da so nedvomno pri njem podane trajne posledice, zaradi katerih duševno trpi. Izvedenec le ugotavlja, da so takšne težave lahko povezane z več dejavniki, kar je sicer res, vendar pa je dejstvo, da teh težav tožnik pred tem dogodkom ni imel. Iz tega naslova je upravičen najmanj do odškodnine v višini 8.000,00 EUR. Upoštevaje izpodbijano odločitev bi mu po poplačilu odškodnine s strani toženca in po opravljenem pobotu z dosojenimi pravdnimi stroški, ki jih je dolžan plačati tožencu, ostalo bore malo. Poudarja, da je moral vložiti tožbo zoper toženca, ki se je ves čas trdovratno upiral odškodnini tako glede temelja kot višine in v nobenem primeru ni bil pripravljen karkoli plačati iz naslova nematerialne škode. Prav tako naj bi bilo treba upoštevati, da je toženec visoko izobražen, da bistveno bolje obvlada in se spozna na razne učinke ter vse posledice, ki jih ima afriška rastlina iboga ter tudi druge substance. Potrebno je bilo angažirati tudi izvedenca medicinske stroke. Prav trdovratnost toženca in njegova nepopustljivost ter ne-nazadnje izjemno visoka strokovnost iz tega področja, so botrovali dolgemu in zapletenemu postopku. Vse to pa ne more iti na škodo tožnika. Upoštevati naj bi bilo treba tudi njegovo podrejeno situacijo, samo stanje in položaj v družbi, zaradi tega ker je bil odvisnik od drog. Prav zato je zadeva še toliko bolj občutljiva in ne glede na to, da je bil tožnik odvisnik od drog, je potrebno, da je deležen enake obravnave.

7. Toženec v odgovoru pritožbi nasprotuje.

8. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti (s stroškovno posledico) oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče naj bi v 11. točki obrazložitve pavšalno navedlo, da ni zaslišalo vseh predlaganih prič, pri čemer ni navedlo, katere so tiste priče, ki so bile izrecno predlagane in za katere se je odločilo, da jih ne bo zaslišalo (podana naj bi bila kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Poudarja, da je sodišče v zvezi z obsegom nepremoženjske škode svoje mnenje v celoti oprlo na mnenje izvedenca dr. A. A. in pri tem navedlo, da je zahteva toženca po pridobitvi zdravstvenega kartona in celotne medicinske dokumentacije nepotrebna. Obrazložitev sodišča - z izjemo pavšalne navedbe, da se s stališčem tožene stranke ne strinja - je tudi v tem delu izostala. Sodišče je v zvezi z dokaznim predlogom toženca z dne 18. 5. 2018 izdalo sklep z dne 24. 5. 2018, s katerim je zavrnilo njegov predlog za pridobitev in vpogled v vso razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo tožnika. Navedeni dokazni predlog je bil v izključni povezavi z možnostjo preverjanja pravilnosti izdelanega izvedenskega mnenja izvedenca dr. A. A. Zoper sklep je toženec vložil pritožbo, a o njej še ni bilo odločeno. Pritožbo je enostavno spregledalo in postopek nadaljevalo na način, da je zaslišalo omenjenega izvedenca, glavno obravnavo pa je zaključilo pogojno zaradi podaje novih vprašanj za izvedenca in se na koncu odločilo, da teh pripomb in dodatnih vprašanj ne bo pošiljalo izvedencu v izjavo ter izdalo sodbo. Opisano postopanje sodišča naj bi bilo izrazito arbitrarno in nezakonito. Zaradi zavrnitve predlaganih dokazov kot tudi zahteve za dopolnitev izvedenskega mnenja je tožencu vzelo pravico do izjave v postopku, končni izid pa je nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje, vezano na samo ugotavljanje obstoja vzročne zveze in nepremoženjske škode. Sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj o pritožbi toženca v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi dokaznega predloga s strani pritožbenega sodišča še ni bilo odločeno (šlo naj bi za kršitev 366. v zvezi s 344. in 345. členom ZPP). Poudarja, da je medicinska dokumentacija tožnika osnovna predpostavka, ki v prvi vrsti omogoča tožencu preveritev in pravilnost ugotovitev izvedenskega mnenja kot tudi presojo obstoja nepremoženjske škode, ki jo je tožnik zatrjeval v postopku. Na vsebino izvedenskega mnenja se kot stranka postopka ne more v celoti zanesti, ker vendarle želi le-tega preveriti z zdravstveno dokumentacijo, vpogled katere mu je bil s strani sodišča nezakonito zavrnjen. Za vzbuditev dvoma v izvedensko mnenje je potrebno predhodno poznati vsa dejstva o zdravju in zdravljenju tožnika, ki pa tožencu še danes niso na voljo, jih je pa že sedaj dovolj za utemeljen sum, predvsem v delu razhajanj med izvidi in izvedencema glede akutnih posledic jemanja kokaina in tudi izvidov glede kroničnih okvar srca. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je sodni izvedenec A. A. pravilno pregledal in povzel celotno zdravstveno dokumentacijo, če le-ta ni bila dostopna sodišču in če to ni imelo možnosti preverbe in primerjave z zaključki izvedenca. Da izvedenec več kot očitno ni imel uvida v celotno zdravstveno dokumentacijo tožnika, priča njegovo ustno podajanje mnenja na naroku dne 14. 6. 2018, ko v zvezi s podatki v osebnem zdravstvenem kartonu in obiskih pri osebnem zdravniku po odpustu tožnika iz bolnišnice ni znal odgovoriti. Glede na to, da je bila v izpodbijani sodbi tožniku priznana odškodnina za strah, ki naj bi oceni sodišča skupaj trajal dva meseca in pet tednov, izvedenec pa ni znal povedati, kdaj je tožnik prvič po odpustu iz bolnišnice obiskal osebnega zdravnika, oziroma sodnica celo ni dopustila odgovora na zastavljeno vprašanje, če je tožnik med 15. 5. 2009 in 15. 12. 2009 sploh obiskal zdravnika, kot tudi ne, koliko je bilo obiskov tožnika pri osebnem zdravniku po odpustu iz bolnišnice. Izvedenec ni razpolagal s podatkom, kdaj je tožnik osebnega zdravnika obiskal prvič, ni vedel, kakšni so bili razlogi tožnika za obiske pri osebnem zdravniku. Več kot očitno izvedenec ni v celoti pregledal in upošteval vseh bistvenih okoliščin, vezano na zdravstveno stanje tožnika, še posebej v relaciji ugotavljanja morebitne nepremoženjske škode. Izostanek pregledov, razlika v pogostosti pred in po škodnem dogodku, izostanek navedb o prisotnosti strahu in podobno, so pomembni kazalci pri presoji, ali so subjektivne navedbe tožnika o obstoju zatrjevane nepremoženjske škode resnične. Prav tako ne drži argument sodišča za zavrnitev vpogleda v vso medicinsko dokumentacijo, češ da je bila le-ta predstavljena s strani izvedenke B. B. Slednja namreč ni imela naloge ugotavljanja nepremoženjske škode. Tudi obdobje tožnikovega zdravljenja pred škodnim dogodkom ni bil predmet njenega dela, kot tudi ni obravnavan in povzet v njenem izvedenskem mnenju. Neutemeljen je tudi očitek sodišča o prekluziji na strani toženca v zvezi z zahtevo po vpogledu v tožnikovo zdravstveno dokumentacijo. Sodišče je očitno spregledalo, da je že v svoji prvi pripravljalni vlogi predlagal izvedbo dokaznega predloga z vpogledom v osebno zdravstveno dokumentacijo tožnika. Ker sodišče tekom postopka o dokaznem predlogu ni odločilo, je tega podal ponovno, ko je prejel izvedensko mnenje dr. A. A., kateremu je bil vpogled v osebno zdravstveno dokumentacijo tožnika omogočen in so dejstva v njem tudi bila podlaga za pripravo izvedenskega mnenja. Ne drži niti navedba sodišča, da je bil toženec z vso zdravstveno dokumentacijo seznanjen že v kazenskem postopku. Arbitrarnost in pristranskost sodišča naj bi se nadalje kazala v delu, ko svoj razlog za zavrnitev vpogleda v vso zdravstveno dokumentacijo tožnika utemeljuje z dejstvom, da je toženec po svoji strokovni izobrazbi doktor medicine. Obe stranki sta ne glede na svojo izobrazbo enakopravni in morata v skladu z načelom kontradiktornosti imeti vsaka možnost, da se o določenih spornih dejstvih lahko izjavita. Gre za izredna razhajanja med tožencu že zdaj dostopno dokumentacijo in izvedenskima mnenjema prof. B. B. in prof. A. A., ki jih sodišče prve stopnje ni želelo razčistiti. Sodišče prve stopnje naj bi pavšalno zavračalo njegove navedbe glede ustavne pravice do svobode, veroizpovedi in v zvezi s tem priloženega mnenja (ki ga sodišče ne navedbe). Toženec nasprotuje stališču sodišča, da tožnik iboge oziroma ibogaina ni zaužil zaradi verskih prepričanj in/ali psihospiritualne izkušnje. V tem delu naj bi spregledalo ključne argumente, ki jih je v postopku navajal v zvezi s tem in izrecna priznanja tožnika, da je ibogo vzel po predhodnem dogovoru s tožencem, da se bo predhodno detoksiciral. Navaja, kaj naj bi v zvezi s tem sam pojasnil in kar je tožnik v postopku tudi priznal (str. 5 zapisnika z dne 13. 3. 2017). Iz izpovedi tako toženca kot tožnika ter iz podpisanega informiranega soglasja jasno razvidno, da je bil svetovnonazorski, verski in psihospiritualen učinek iboge predlagan in sprejet kot cilj zaužitja. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj takšno zaužitje iboge ni sporno in je z ustavo zajamčeno in tudi registrirano v Uradu za verske skupnosti. Opozarja na nelogičnost sodišča v točki 19, ko ta navaja, da naj bi bil motiv toženca omogočiti tožniku zaužitje ibogaina, kar bi naj bila primerna pomoč pri detoksikaciji. Pojasnjuje, kaj je glede potencialnih načinov uporabe iboge ves čas postopka pojasnjeval in kaj je v zvezi s tem odsvetoval oziroma predlagal tožniku. V predmetni zadevi nikakor ni šlo za detoksikacijo, kar je tudi v popolnem nasprotju z izpovedbo tako tožnika kot tudi njegove mame, da je bilo tožniku jasno, da se mora pred zaužitjem iboge očistiti od drog - se detoksicirati. Toženec kot eno izmed glavnih pomanjkljivosti sodbe ocenjuje izostanek odgovora sodišča na njegove obširne navedbe v postopku in poudarja, da se obrazloženost izpodbijane sodbe razlikuje od kriterija obrazloženosti sodb pritožbenega sodišča. Sodišče se kljub številnim vlogam, v katerih je toženec grajal procesne kršitve sodišča (neizvedba dokaza z vpogledom v medicinsko dokumentacijo tožnika, zahteva po dopolnitvi izvedenskega mnenja, oprava poizvedb, ne-odločanje o pritožbi pred izvedbo zaslišanja izvedenca ipd.), do tega sploh ni opredelilo niti z besedo. Takšno postopanje izkazuje, da sodišče deluje arbitrarno in pristransko. Sodišče kot eno izmed ključnih ugotovitev izpostavlja, da se je tožnik zagotovo vzdržal uživanja kokaina, heroina in metadona od 11. 4. 2009 naprej (točka 19 obrazložitve). Ta ugotovitev je napačna in kontradiktorna v zvezi z navedbami sodišča v točki 29, da je tožnik dne 12. 4. 2009 zaužil kokain, dne 13. 4. 2009 heroin in metadon ter dne 14. 4. 2009 ibogain. Ugotavljanje, ali se je tožnik držal jasnih navodil, danih s strani toženca o tem, da 48 oziroma 72 ur pred zaužitjem ibogaina mora biti „čist“, je ključno za ugotavljanje odškodninske odgovornosti. Glede na zabeležke in anamnezo v medicinski dokumentaciji tožnika ni dvoma, da so zdravniki zapisali tisto, kar jim je tožnik na dan škodnega dogodka povedal, vse to pa jasno kaže na to, da se slednji ni držal dogovora o „čistosti“ na dan škodnega dogodka. Prav tožnikovo ravnanje pa je glavni razlog za ekskulpacijo toženčeve odškodninske odgovornosti. Napačna je bila tudi ugotovitev, da je bil datum 14. 4. 2009 ponedeljek in dela prost dan zaradi praznikov. Dne 14. 4. 2009 je bil torek in delovni dan, kar demantira navedbe sodišča o problematiki dostopnosti do osebnega zdravnika na strani tožnika. V nadaljevanju pritožba izpodbija zaključke sodišča v zvezi s toženčevo kršitvijo pojasnile dolžnosti (22. točka obrazložitve) in opozarja na izostanek dokazne ocene o verodostojnosti izpovedbe pravdnih strank. Ocena verodostojnosti izpovedb pravdnih strank pa ni bila opravljena, kar kaže ugotovitev sodišča o tem, da ni moglo ugotoviti, ali je bil tožnik posebej opozorjen na abstinenco z metadonom. Gre za napačno ugotovitev sodišča, ker le-to ni upoštevalo vseh dokazov izvedenih v postopku. Opozarja na to, kaj naj bi v kazenskem postopku oziroma ob zaslišanju v predmetni zadevi dne 13. 3. 2017 izpovedala tožnikova mama. Vse to naj bi dokazovalo, da je toženec v okviru razgovora, poleg dajanja jasnih navodil ter pojasnil glede tveganj, poizvedoval tudi o zdravstveni preteklosti tožnika. Kljub temu, da sodišče vsebine pojasnil, o kateri sta izpovedala tako tožnik kot njegova mama, ni presojalo, je tožencu naprtilo večjo pojasnilno dolžnost, da bi moral bolj previdno in z mnogo več pojasnili pristopiti k temu, da komerkoli omogoči zaužitje ibogaina, pri čemer pa tega ni ustrezno pojasnilo. Dejstvo naj bi bilo, da je bil tožnik jasno seznanjen, da mora biti na dan uživanja „čist“, kar mu je kot dolgoletnemu uživalcu prepovedanih drog nedvomno poznan termin. Stališče sodišča glede pričakovanj, kaj vse bi moral storiti toženec, predno je tožniku omogočil uživanje ibogaina, je nesorazmerno v luči enakopravnosti pogodbenih strank. Sam je svojo pojasnilno dolžnost opravil že tekom prvih telefonskih razgovorov kot tudi na skupnem sestanku, kar je bilo s strani tožnika in njegove mame tudi potrjeno ob zaslišanju. Tožnik je bil v zadostni meri opozorjen na pomembnost časovne oddaljenosti med metadonom in ibogo, saj je bil dolg razpolovni čas metadona in potreben čas za izločanje predmet temeljitega pogovora 11. 4., ko se je šele določil datum zaužitja. Datum zaužitja je bil določen na tem sestanku na podlagi navedb tožnika o svoji že od prvega razgovora trajajoči vzdržnosti od metadona in kokaina, katero je lahko vzdrževal z minimalno količino neproblematičnega heroina in katerega bo z naslednjim dnem tudi opustil. Da se je tožnik vseh tveganj jasno zavedal, kaže njegova izpovedba v postopku, da se je pred odhodom od doma stuširal, če bo slučajno kaj narobe. Glede okoliščine, zakaj tožnika ni testiral, naj bi toženec že v postopku izpostavil vidik zaupanja, ki je med osebo, ki je odvisnik, in osebo, ki mu pri njegovi težavi želi pomagati. Sodišče je sprejelo napačno dokazno oceno, ko pomembnosti navedenega razmerja sploh ni upoštevalo in ga tudi ni razjasnjevalo. Sodišče sprejema, da je bil tožnik „nakriziran“ in da je vse to zaznal tudi toženec, čeprav je sam izrecno pojasnil, da pri tožniku ni zaznal nobenih znakov krize. Ni imel nobenega razloga, da tožniku ne bi verjel, da se drži sklenjenega dogovora, še posebej ob upoštevanju vseh opravljenih razgovorov, izpostavljenih jasnih navodil in možnih zapletih. Pritrdilni odgovor tožnika naj bi nedvomno pomenil, da je metadon zaužil pred dvema tednoma, kot je bilo planirano in predhodno izrecno dogovorjeno. V kolikor bi tožnik tožencu priznal, da se navodil ni držal, bi sam nedvomno postopal drugače. Prav tako je pretirana zahteva sodišča, da bi moral toženec tožniku zagotoviti tak način pojasnjevanja in preverjanja prisotnosti drog, da bi z gotovostjo izključil tožnikovo nerazumevanje danih opozoril. Tožnik je namreč dobro vedel kaj pomeni „biti čist“ in kaj pomeni „overdose“, sam pa je prisotnost drugih snovi v telesu preveril ustno z vprašanjem, če gre vse po planu in če se je tožnik držal vseh danih navodil. Glede ugotovitve, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba, se pritožba sklicuje na določbo 625. člena OZ, ki govori „o napaki materiala“. Sodba ne vsebuje razlogov in materialnopravne ocene, vezane na kogentne določbe OZ. Napake materiala (iboge) v postopku niso bile zatrjevane, na okoliščine, ki so bile v zvezi s samim uživanjem iboge pomembne, pa je bil tožnik s strani toženca izrecno opozorjen. V nadaljevanju pritožba izpostavlja pomembnost dejstva, da je tožnik podpisal izjavo o privolitvi v posledice. Kljub temu, da jo sprejema za resnično, sodišče nerazumno zaključi, da navedena izjava ne predstavlja izjave, ki bi po vsebini in obsegu zadostila pojasnilnim dolžnostim o tem kaj je iboga in kakšne so lahko posledice njenega zaužitja. Gre za kontradiktorno ugotovitev, saj je dokazni postopek pokazal, da sta bila tako tožnik kot tudi njegova mama pred podpisom izjave seznanjena s tem, kaj je iboga, poznala sta jasno zahtevo po predhodni detoksikaciji v času uživanja iboge ter bila seznanjena z možnimi zapleti ob nespoštovanju navodil. Navaja, kaj naj bi v postopku zatrjeval glede pojasnil tožniku. Vse navedeno izključuje kakršnokoli pogodbeno odgovornost na strani toženca, saj je bila vsebina in pogojevanje njegovega sodelovanja vnaprej jasno določena in dogovorjena, odgovornost pa s podpisano izjavo pogodbeno izključena. Da v konkretnem pogodbenem razmerju izključitev odgovornosti toženca ne bi bila zakonita, sodišče niti ne ugotavlja. Za stališče, da vsebina in obseg izjave ne zadostuje pojasnilnim dolžnostim pogodbenika, sodišče nima nobene pravne podlage. Izjava je skladna z načeli obligacijskega prava. Tožnik je bil pred podpisom izjave seznanjen s tem, kakšne so možne reakcije telesa in duha ob zaužitju ibogaina in v kakšno morebitno nevarnost se v zvezi s tem spušča. Predhodna detoksikacija je bila prvi pogoj za sodelovanje toženca pri omogočanju uživanja iboge. Očitki o nezadostni pojasnilni dolžnosti so tudi sicer neutemeljeni. V nadaljevanju toženec poudarja, da je izpovedovanje vseh opredelitev v zasebnem življenju svobodno, in omenja 125. člen KZ-1. Tožnik je v zaužitje iboge privolil, zato v skladu s 140. členom OZ ne more zahtevati povrnitve škode, ki mu je bila povzročena. Prispevek tožnika v konkretni zadevi je takšen, da je odgovornost za škodni dogodek v celoti njegovo breme. Poleg neskrbnega ravnanja tožnika, ki je bilo s strani sodišča sicer ugotovljeno, slednje ni upoštevalo ključnega naklepnega ravnanja tožnika, to je nespoštovanje navodil „o čistosti“ na dan uživanja iboge kot tudi naklepno zamolčanje tega dejstva tožencu in celo navajanje neresnic, „da gre vse po planu“ in da se je držal vseh navodil. Sodišče ne upošteva, da sta obe stranki dolžni razkriti okoliščine, ki so vezane na njuno pogodbeno razmerje, pri čemer tožnik tega ni storil. Sodba v tem delu nima razlogov, dejansko stanje pa je napačno ugotovljeno. Gornja ugotovitev sodišča naj bi bila v nasprotju z zaključkom, da toženec ni opravil svoje pojasnilne dolžnosti (pritožba se sklicuje na protispisnost in nejasnost sodbe). Nezadostna pozornost pri poslušanju navodil nikakor ne more iti v breme tožene stranke. Ne-nazadnje tudi ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče sprejelo tezo, da tožnik ni dovolj poslušal. Prav tako ni pojasnilo, kako je ugotovilo takšen delež soprispevka na strani tožnika v relaciji z deležem odgovornosti toženca, ki naj bi bila 75%. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenke B. B. ugotovilo, da je prav prisotnost ibogaina v 75% sprožilni dejavnik, da je pri tožniku prišlo do trepetanja srca. Takšen zaključek naj bi bil napačen in kaže na nerazumevanje sodišča s strani izvedenke B. B. danih pojasnil konkretnega primera. Izvedenka je namreč kot verjetnost srčnega zastoja pri jemanju tako nizkega odmerka ibogaina pri posamezniku, ki je počasni metabolizer, ocenila v razmerju 1 na 5.000 primerov, v primeru izostanka metadona. Tako izvedenka B. B. kot tudi zaslišana priča C. C. sta nesporno potrdila, da v primeru, da bi tožnik vzel tako nizek odmerek ibogaina, kot ga je, in pri tem v njegovem telesu ne bi bilo prisotnega metadona in kolikor pri tožniku ne bila podana metabolna posebnost, do zastoja srca 100% ne bi prišlo. Glede na vsebino obrazložitve naj bi bilo moč zaključiti, da sodišče ključno odgovornost za srčni zastoj priznava prisotnosti metadona. Zaključki sodišča glede soprispevka tožnika in toženčevega deleža so popolnoma nelogični in nimajo podlage v spisu. Toženec ne razume, zakaj sodišče njemu pripisuje 75% odgovornosti in tožniku 25%, glede na to, da je bil tožnik tisti, ki se ni držal navodil in je tožencu lagal glede prenehanja uživanja metadona. Toženec nasprotuje ugotovitvi sodišča o protipravnem ravnanju, ker pri tožniku ni preveril, kdaj je nazadnje zaužil metadon. Da bi bilo toženčevo aktivno ravnanje ali opustitev protipravno, mora biti možnost nastanka škode, ki lahko nastane kot posledica takšnega ravnanja, zanj objektivno predvidljiva. Ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju, da je toženec tožniku dal jasna navodila o tem, da ne sme 48 oziroma 72 ur pred zaužitjem iboge konzumirati nobene droge in da mu je le ta še isti dan, preden sta se odpravila od tožnikovega doma, zatrdil, da gre „vse po planu“ in da se je držal vseh danih navodil ter da je tožencu naklepoma prikril nespoštovanje navodil, je takšna teza sodišča prestroga in materialnopravno zmotna. Dejstvo, da je tožnik dolgoletni uživalec prepovedanih drog, pa ne nalaga tožencu, da bi iz tega razloga imel kakršnokoli dolžnost preverjati resničnost njegovih izjav, saj se je ne-nazadnje za uživanje iboge odločil sam in na lastno odgovornost. Toženec je v konkretnem primeru nastopal kot poznavalec iboge, kar pa mu ne nalaga profesionalno skrbnost v smislu nujne oprave testiranj, predno se posameznik odloči, da bo ibogo zaužil. Opozarja, da bi jo tožnik zaužil v vsakem primeru, saj je bil v to trdno odločen. Okoliščina, da bo tožnik kršil navodila in je to tožencu tudi prikril, ni bila objektivno predvidljiva. Obrazložitev sodišča o obstoju vzročne zveze je v popolnem nasprotju z ugotovitvami v 26., 39. in 22. točki obrazložitve. Sodba ne vsebuje razlogov o krivdi toženca. Zavračanje celotnega prispevka tožnika zaradi prisotnosti ostalih substanc v telesu je napačna in protispisna. V predmetni zadevi je izvedenka B. B. največjo verjetnost motenj srčnega ritma pripisala ravno kombinaciji ibogaina in metadona, medtem, ko vplivov ostalih substanc ni izključila. Glede na njena pojasnila, da lahko kokain stisne venčne arterije, poveča tvorbo krvnih strdkov in lahko privede do ishemije miokarda in miokardnega infarkta, da povzroča tudi strukturne spremembe na srcu, motnje ritma in nenadno srčno smrt, je potrebno posledice predhodnega uživanja kokaina v tožnikovem telesu na dan škodnega dogodka nujno upoštevati v luči tožnikovega prispevka. Pritožba izpostavlja, kaj naj bi v zvezi z vplivi uživanja kokaina omenjena izvedenka navedla v svojih dopolnitvah izvedenskega mnenja z dne 11. 10. 2017, kot tudi, kaj naj bi v zvezi s tem omenila prof. D. D. in izvedenec A. A.. Zato naj bi bilo potrebno prispevek kokaina natančno ovrednotiti, na kar je sam tudi opozarjal, a sodišče tega ni upoštevalo in je dokaze v zvezi s tem neutemeljeno zavrnilo. V tem oziru je spregledalo tudi listinski dokaz, priložen tožbi, in sicer odpustno pismo s Centra za zastrupitve. Sodišče samovoljno kot dejstvo upošteva podatke o tem, da je tožnik zdravila sprejemal v času zdravljenja v bolnišnici in da njihova prisotnost ni vplivala na pojav srčnega zastoja, ter pri tem ne upošteva konkretnih ugovorov toženca, da je pomemben razlog za vse nadaljnje zdravstvene komplikacije, ki so nastale po sprejemu tožnika na UKC tudi zdravljenje z zdravilom Amiodaron, ki je bil v tem primeru kontraindiciran. Prav tako se ni opredelilo do mnenja dr. D. D., ki je v zvezi s konkretno zadevo sprejel stališče, da obstaja velika verjetnost, da je zastoj srca pri tožniku povzročilo več različnih dejavnikov, vključno prisotnost heroina, kokaina, metadona in benziodazepinov. Da je vzročna zveza v predmetni zadevi podana že samo zaradi dejstva, da je do zastopa srca prišlo istega dne, ko je tožnik zaužil ibogo, je strokovno neustrezno, saj je imel tožnik v času zaužitja iboge v telesu še cel kup substanc, ki so ob sočasni prisotnosti z ibogainom kontraidicirane in so ključno vplivale na delovanje njegovega srca. Sodišče, ki ugotavlja, da tožnikova metabolna posebnost na sam dogodek ni odločilno vplivala, pri tem pavšalno omenja „teorije jajčne lupine“, pri čemer ne pojasni, zakaj jo je v konkretnem primeru upoštevalo. Pri tožniku se je šele v okviru predmetnega postopka ugotovilo, da nima normalnega metabolnega statusa in da je t. i. počasni metabolizer. Ob dejstvo, da je tožnik pred škodnim dogodkom zavestno kršil navodila toženca v zvezi z metadonom, ki je glavni razlog, da je pri zaužitju iboge prišlo do škodnega dogodka, je to absolutna podlaga za razbremenitev odgovornosti toženca, saj se je kot (so)vzrok nastale škode lahko upošteva človekovo ravnanje. Poleg tega pa osebno stanje tožnika (počasni metabolizem) ne predstavlja vzroka za večji obseg škode. Glede na verjetnosti, do katerih se je opredelila izvedenka B. B., je glavni vzrok za večji obseg škode izključno prisotnost metadona v krvi tožnika. Ne drži, da je tožnik šele po pridobitvi izvedenskih mnenj navajal, da je upošteval morebitni obstoj metabolne posebnosti. Zanjo res ni vedel, je pa vedel za obstoj treh tipov metabolne posebnosti, kar je opisal tudi v svojem zaslišanju 13. 3. 2017 (str. 47 zapisnika), in je to pri izračunu začetnega odmerka iboge tudi upošteval. Neresnične so tudi ugotovitve sodišča, da tožnik ni potrdil navedb o opozorilih, vezanih na metadon. Podredno toženec prereka obstoj nepremoženjske škode, v zvezi s čimer se sklicuje na vse predhodne navedbe glede neugotovljenega (napačno) ugotovljenega dejanskega stanja, poudarja pa tudi, da sodišča prve stopnje v nobenem delu ni upoštevalo pravočasno podanih in pravno relevantnih ugovorov toženca glede ugotavljanja omenjene škode. Sam je opozarjal, da je izvedenec A. A. tožnika pregledal že dne 18. 10. 2011, kot tudi kaj naj bi v svojem izvedenskem mnenju zapisal. Ugotovitve sodišča v predmetnem postopku, da je tožnik trpel en teden bolečine srednje intenzitete in kasneje še 10 dni bolečine blažje intenzivnosti, so v nasprotju z ugotovitvami in izpovedbo tožnika v letu 2011, ko je bil njegov spomin in doživljanje dosti bolj sveže kot pa v letu 2018. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je tožnik v času celotne hospitalizacije samo enkrat prejel analgetik srednje jakosti, kar jasno kaže na to, da bolečin praktično ni trpel. Tudi potrebno trajanje hospitalizacije tožnika je v predmetni zadevi ostalo nerazčiščeno. Sodišče kljub pravočasno podanim dokaznim predlogom o tem, da naj opravi ustrezne poizvedbe glede trajanja hospitalizacije tožnika, in sicer konkretno, koliko časa je bila potrebna zaradi prisotnosti ibogaina v krvi in koliko časa zaradi suma na kronično srčno obolenje, le-te ni opravilo. Glede na tožnikovo odvisnost in konstantno jemanje prepovedanih substanc (tudi v času hospitalizacije) ni moč govoriti o obstoju strahu za življenje in izid zdravljenja. Vsak odmerek heroina pomeni, ob sočasni prisotnosti zdravil pa še toliko bolj, potencialno možnost predoziranja in veliko možnost izgube življenja. Da pri tožniku strah za izid zdravljenja ne more biti podan, kaže tudi njegovo ravnanje že v času hospitalizacije, ko je brez dovoljenja zapuščal bolnišnico, si s prepovedanimi substancami pomagal sam, zavračal metadonsko terapijo ipd.. Tudi ocena verodostojnosti tožnika je s strani sodišča prve stopnje izostala, čeprav je ključna za pravilno oceno obstoja nepremoženjske škode. Pri presoji obstoja in trajanja sekundarne oblike strahu naj bi bilo potrebno upoštevati tudi, da je bil tožnik izredno ne-sodelujoč pri zdravljenju. Višina odškodnine je tudi pretirana in ni v skladu z obstoječo sodno prakso. Sodišče v obrazložitvi ni specificiralo, v kakšnem delu je priznalo priglašene stroške toženca, zaradi česar sodba v tem delu nima razlogov. Pritožnik v „dopolnitvi“ pritožbe z dne 5. 10. 2018) poudarja, da je potrebno v predmetni zadevi vzeti v obzir ravno tožnikovo lastno ravnanje in nastop predhodnega dogodka zaužitja metadona, kar izključuje možnost uporabe teorije jajčne lupine.

9. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

10. Pritožba zoper sklep ni dopustna, pritožbi zoper sodbo pa nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožene stranke zoper sklep:

11. V tretjem odstavku 287. člena ZPP1 je jasno navedeno, da zoper sklep, s katerim se odredi ali zavrne izvedba dokaza, ni posebne pritožbe. To pa v skladu s tretjim odstavkom 360. člena istega zakona pomeni, da se sme tak sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo.2 Na vse to okoliščina, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu z dne 24. 5. 2018 dalo pravni pouk, da je takšno pritožbo moč podati, nima vpliva, saj strankam ni moglo dati več procesnih pravic, kot jih predvideva zakon. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbo zoper sklep kot nedopustno zavreči (četrti odstavek 343. v zvezi s 352. členom ZPP).

V zvezi s pritožbo tožene stranke zoper sodbo:

12. Sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe res ni poimensko navedlo prič, za katere pojasnjuje, da jih ni zaslišalo (kot tudi zakaj ne). Vendar ni moč slediti očitkom pritožbe, ki to izpostavlja, saj tudi sama konkretno ne opredeli prič, za katere meni, da naj bi bila zavrnitev predloga po njihovem zaslišanju neutemeljena. Brez te konkretizacije je namreč tovrsten očitek sodišču prve stopnje brezpredmeten.

13. Upoštevaje vsebino 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni moč slediti niti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo toženčevega dokaznega predloga (podanega v zvezi z ugotavljanjem obsega nepremoženjske škode) po pridobitvi tožnikovega zdravstvenega kartona in celotne medicinske dokumentacije v izvirniku navedlo zgolj, da se s toženčevim stališčem ne strinja. Konkretno je namreč obrazložilo, zakaj takšna pribava ni bila potrebna.3 Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe so brezpredmetni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje, iz razloga ker ni omogočilo, do bi bilo do izdaje izpodbijane sodbe odločeno o toženčevi pritožbi zoper sklep z dne 24. 5. 2018 (s katerim je zavrnilo isti dokazni predlog, ki pa je bil predlagan (tudi) iz drugih razlogov4), ravnalo arbitrarno (nezakonito), neutemeljeni pa tudi vsi nadaljnji v zvezi s tem podani (posplošeni) pritožbeni očitki. Kot je bilo predhodno poudarjeno, posebna pritožba zoper sklep z dne 24. 5. 2018 (kljub drugačnemu pravnemu pouku v njem) ni dopustna in ga je moč izpodbijati samo s pritožbo zoper končno odločbo. Tako ob upoštevanju njegovih očitkov, podanih v pritožbi zoper sklep z dne 24. 5. 2018, kot tistih, podanih v pritožbi zoper sodbo, toženec pomisleka v pravilnost razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga navedlo (v omenjenem sklepu in v sodbi), ne poraja. Dvom v mnenje izvedenca, ki ga sodišče prve stopnje izpostavlja, res ni bila „procesna predpostavka“ za odločanje o toženčevem dokaznem predlogu (kot to pritožba brezpredmetno pojasnjuje), vendar pa predstavlja logičen vsebinski pogoj, saj slednji vpogled v tožnikovo osebno (zdravstveno) dokumentacijo utemeljuje prav s potrebo po preverjanju mnenja izvedenca A. A. (kateremu je bil, kakor je to razvidno iz sklepa o njegovi postavitvi z dne 14. 2. 2018, naložen vpogled v tožnikovo zdravstveno dokumentacijo).

14. Toženec ne uspe konkretno (prepričljivo) pojasniti, v katerem oziru naj bi izvedenec tožnikovo medicinsko dokumentacijo nepopolno (napačno) uporabil („pregledal“) in katere njegove ugotovitve naj bi bile zato napačne. Njegovo pritožbeno poudarjanje, da se ne more v popolnosti zanesti na vsebino izvedenskega mnenja, ne zadostuje, prav tako ne omenjanje »hipotetične«5 možnosti njegove nepravilnosti, kot tudi kaj bi se z omenjeno dokumentacijo lahko izpodbijalo oziroma dokazovalo.6 Nekonkretizirano (sploh glede povezanosti z vpogledom v tožnikovo zdravstveno dokumentacijo) je nadalje pritožbeno omenjanje (domnevnih) razhajanj med izvidi in izvedencema (pri čemer ni pojasnjeno katerimi7) glede vpliva akutnih posledic jemanja kokaina in izvidov glede kroničnih okvar srca.89 Tudi poudarjanje, da so bili s strani toženca podani argumenti, ki naj bi dokazovali, da izvedenec ni v celoti upošteval vseh bistvenih okoliščin glede zdravstvenega stanja tožnika (in sicer še posebej glede ugotavljanja morebitne nepremoženjske škode), je presplošno10 in mu posledično ni moč slediti.

15. Ker toženec upravičenega razloga za vpogled v zdravstveno dokumentacijo toženca ni izkazal, je za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da dokaznemu predlogu ne ugodi, pritožbeno izpostavljanje ugotovitve omenjenega sodišča, da je celotno dokumentacijo pred tem predstavila izvedenka B. B. kot tudi da se je imel slednji možnost z njeno vsebino seznaniti v kazenskem postopku, nebistveno. Upoštevaje, da potrebo po vpogledu v to dokumentacijo sedaj utemeljuje s povsem drugimi razlogi, je neprepričljivo tudi pritožnikovo pojasnjevanje, da je vpogled vanjo predlagal že v svoji prvi pripravljalni vlogi11 (kot je razvidno iz njegove vloge z dne 21. 12. 2016, je ta vpogled utemeljeval s potrebo po ugotovitvi, ali je tožnik poslovno sposoben in ali so njegova procesna dejanja veljavna). Na drugi strani je napačno razumljeno izpostavljanje sodišča prve stopnje (v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), češ da je toženec po svoji izobrazbi doktor medicine. Na podlagi omenjene ugotovitve sodišče prve stopnje ne zaključuje, da se slednji glede spornih dejstvih ni imel pravice izjaviti (kot to izhaja iz pritožbe), ampak da je (bi) mogel zaradi svoje strokovne usposobljenosti podati pripombe, ki bi (zares) vzbudile dvom v pravilnost izvedenskega mnenja.

16. Neutemeljeno je nasprotovanje zaključkom, ki jih je sodišče prve stopnje v 12. točki izpodbijane sodbe obrazložitve podalo glede toženčevega sklicevanja na ustavno pravico do veroizpovedi. Upoštevaje te zaključke (razloge) ne gre za vprašanje, ali je moč ibogo (ibogain) zaužiti tudi v obredne namene (posledično je vso v zvezi s tem podano pritožbeno pojasnjevanje brezpredmetno), ampak za dejstvo, da je lahko sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov jasno zaključilo, da tožnik iboge (ibogaina) ni zaužil zaradi verskih prepričanj in/ali psiho-spiritualne izkušnje (kar je ob sklicevanju na tožnikovo izpovedbo12 v nadaljevanju pojasnilo v 19. točki obrazložitve). Pritožnik teh zaključkov zgolj s sklicevanjem na lastno izpoved o tem, kakšne psihospiritualne izkušnje omogoča takšno uživanje,13 ne uspe izpodbiti.14 Ti zaključki sodišča prve stopnje tudi niso v nobenem nasprotju s pritožnikovim navajanjem, da je sam ves čas postopka pojasnjeval, da se lahko iboga uporablja na dva načina, in sicer kot substanca, ki pomaga pri detoksikaciji, ter kot substanca, ki jo posameznik zaužije po predhodni detoksikaciji in ki mu omogoči doživetje psihospiritualne izkušnje. V njihovo napačnost pa ne prepriča niti njegovo izpostavljanje, kaj naj bi tožniku (od)svetoval, kaj naj bi mu predlagal oziroma na kaj naj bi ga opozarjal. Vse navedeno15 ni v nobenem nasprotju z dejstvom, da je bilo (kakor je to lahko sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi njegove izpovedbe) tožnikovo zaužitje omenjene substance dne 14. 4. 2009 izvršeno z namenom detoksikacije.

17. Pritožnik očita, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njegove obširne navedbe, ki pa jih ne uspe konkretizirati. V nadaljevanju pojasnjuje, da se ni opredelilo do njegovih dokaznih predlogov, čemur pa ni moč slediti. Pritožnik namreč izpostavlja, da se ni opredelilo do predloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja, kar pa ne drži, saj je to storilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Enaka ugotovitev oziroma razlogi veljajo za tovrstne očitke glede dokaznega predloga po vpogledu v tožnikovo zdravstveno dokumentacijo (glej tudi razloge, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v sklepu z dne 24. 5. 2018). Katere konkretne predlagane poizvedbe, do katerih naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, ima v mislih, pritožba ne pojasni. Na drugi strani je bila neutemeljenost očitkov v zvezi z ne-odločanjem o pritožbi zoper sklep z dne 24. 5. 2018 v tej odločbi pojasnjena že predhodno.

18. Neutemeljen je nadalje očitek o kontradiktornosti ugotovitev (navedb) sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim uživanjem drog (metadona) pred obravnavanim škodnim dogodkom, ki naj bi jih podalo v 19. oziroma 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Medtem ko 19. točka obrazložitve vsebuje („lastno“) ugotovitev oziroma zaključek sodišča prve stopnje, ki ga je v zvezi s tem podalo, pa v 29. točki obrazložitve omenja „zgolj“ vsebino s strani sodne izvedenke medicinske stroke (farmakologinje) B. B. podanega tabelarnega prikaza tožnikovega zdravljenja od 14. 4. 2009 naprej (in podatkov, ki jih je pri tem upoštevala).16 V tem delu torej ne gre za ugotovitve (zaključke) sodišča prve stopnje, zaradi česar tudi ni moč govoriti o tem, da je prišlo samo s seboj v nasprotje. Zakaj ni upoštevalo podatkov iz tožnikove anamneze, ki je bila na podlagi njegovih odgovorov narejena, ko je bil pripeljan v bolnišnico,17 pa je omenjeno sodišče prepričljivo pojasnilo v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob upoštevanju tožnikovega takratnega težkega stanja, ki ga v tem oziru sodišče prve stopnje izpostavlja, pritožbeno omenjanje, da je imel slednji ob (takratnem) podajanju podatkov „svež spomin“ ter da ni imel razloga, da bi o tem lagal, ni prepričljivo, posledično pa ni moč slediti niti zaključkom, ki jih pritožba na tej podlagi naredi.

19. Sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da naj bi bil 14. 4. 2009 (ko je do škodnega dogodka prišlo) ponedeljek. Pritožba pravilno izpostavlja, da je bil omenjeni dan torek in običajen delovni dan. Vendar pa je bil pred njim ponedeljek (13. 4. 2009), ki je bil dela prost dan (pred tema pa seveda nedelja in sobota). Iz tega razloga omenjena napačna ugotovitev (pomota) sodišča prve stopnje nima nobenega vpliva na zaključek, ki ga je v 22. točki obrazložitve podalo glede prazničnih in dela prostih dni (v katerih je bil lahko omejen dostop do osebnega zdravnika), ter posledično tudi ne na presojo upravičenosti očitka, ki ga je v zvezi s tem naperilo zoper toženca. Slednji nadalje ugovarja oceni sodišča prve stopnje, da je bilo njegovo ravnanje v nasprotju s pojasnilno dolžnostjo in pričakovanim ravnanjem sopogodbenika. To utemeljuje s posplošenim očitkom o izostanku ocene verodostojnosti strank, na katero naj bi kazala ugotovitev sodišča prve stopnje (glej 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da ni moglo ugotoviti, ali je bil tožnik opozorjen na abstinenco z metadonom. V kakšni korelaciji točno naj bi bil omenjeni izostanek ocene z ugotovitvijo sodišča prve stopnje (ki jo pritožba omenja), ni ustrezno (konkretno) pojasnjeno. Nadalje pritožba zatrjuje, da naj bi bila napačna tudi sama predhodno izpostavljena ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa jo toženec utemeljuje le z nekonkretizirano trditvijo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh v postopku izvedenih dokazov. V nadaljevanju se sklicuje na izpovedbe tožnikove mame, ki naj bi jih podala v kazenskem postopku oziroma ob zaslišanju v tej pravdi dne 13. 3. 2017, in iz katerih naj bi izhajalo, da naj bi bilo tožniku s strani toženca rečeno, da mora biti „čist“ od vseh drog. Kot je bilo s strani sodišča prve stopnje jasno obrazloženo (glej npr. 22., 33., 39. in 42. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), je k nastopu škodnega dogodka relevantno prispeval metadon, ki se je dne 14. 4. 2009 nahajal v tožnikovem telesu. Iz izpovedbe tožnikove mame podane v tej pravdi (dne 13. 3. 2017) izhaja, da se ni spomnila, da bi bil tožnik opozorjen na kakšno substanco posebej. Podobno je tožnik ob zaslišanju dne 13. 3. 2017 po izrecno zastavljenem vprašanju, ali so bile mišljene katerekoli ali določene droge, izpovedal, da naj bi bil dva ali tri dni „čist.“ Zato je zaključek sodišča prve stopnje (glej 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da na podlagi zaslišanja tožnika in njegove mame ni moglo ugotoviti, da je bil tožnik prav na metadon posebej opozorjen, da ga ne sme zaužiti več kot tri dni pred dogovorjenim zaužitjem ibogaina, prepričljiv.18 Ob tem, da je šlo za zaslišanji, ki ju je sodišče prve stopnje izvedlo samo (torej neposredno), je tudi jasno, da jima je dalo v razmerju do ostalih dokazov, na katere se sklicuje pritožba,19 močnejši pomen. Še bolj pa je v tem oziru pomemben prej omenjeni časovni vidik, in sicer „več kot tri dni pred dogovorjenim zaužitjem ibogaina“ (katerega pomen je sodišče prve stopnje pojasnilo v nadaljnjih točkah obrazložitve). Da naj bi dal tožniku takšno jasno navodilo, pa pritožnik niti ne zatrjuje.20

20. Kot je to razvidno že iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, bi moral (tudi) to toženec narediti v okviru svoje pojasnilne dolžnosti. V isti točki obrazložitve je poleg omenjenega konkretno izpostavilo tudi, kaj vse bi moral toženec pri tožniku preveriti in na kakšen način. Vsebino (izo)ostalega dolžnega ravnanja (preverjanja) na toženčevi strani pa je nadalje jasno obrazložilo tudi v 25., 39. in 42. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato pritožbenemu navajanju, da ni obrazložilo, kaj naj bi toženec v okviru izvršitve svoje pojasnilne dolžnosti napram tožniku (neupravičeno) opustil storiti, ne gre pritrditi. Pritožnik poudarja, da je stališče sodišča prve stopnje o tem, kaj bi moral sam v tem okviru vse opraviti, nesorazmerno v luči enakopravnosti pogodbenih strank, a se tudi v tem oziru z njim ni moč strinjati. Medsebojno varovanje interesov pogodbenih strank mora obstajati že v (pred)sklenitveni fazi, pri čemer je obseg teh dolžnosti zmeraj odvisen tudi njunega dejanskega položaja. Ta zahteva ni v nobenem nasprotju z načelom iz 4. člena OZ.21 Značilnosti (specifičnosti) položajev vsake od pravdnih (pogodbenih) strank, zaradi katerih so zahteve, ki bi jih moral glede na izpodbijano sodbo toženec v okviru svoje pojasnilne dolžnosti do tožnika izpolniti, utemeljene tudi po mnenju tega sodišča, je prvostopenjsko sodišče (najbolj nazorno) opredelilo v 22. točki obrazložitve.22 V njej je izpostavljeno, da je šlo na eni strani za odvisnika od mamil, ki naj bi bil takrat v odtegnitveni krizi, na drugi pa za toženca, ki je po izobrazbi zdravnik, in naj bi imel ne le izjemno znanje o ibogi in njenem alkaloidu ibogainu (ter nasploh s področja farmakologije in sočasnega delovanja različnih substanc), ampak naj bi hkrati poznal problematiko odvisnikov od trdih drog, njihovo razmišljanje in delovanje.

21. Pritožba splošno in predvsem neizkazano zatrjuje, da naj bi bil tožnik v zadostni meri opozorjen na pomembnost časovne oddaljenosti metadona in iboge. V zvezi s tem se v nadaljevanju sklicuje na potrebnost razumevanja dogodkov, v skladu s katerim naj bi bil datum zaužitja na sestanku dne 11. 4. določen na podlagi tožnikovih navedb o svoji (že od prvega razgovora trajajoči) vzdržnosti od metadona in kokaina, ki jo je lahko vzdrževal z optimalno količino neproblematičnega heroina, katerega naj bi z naslednjim dnem opustil. Takšno zatrjevanje je ne le nedokazano, ampak prvenstveno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP) in že zato neupoštevno.23

22. Sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavlja tudi, da se toženec pred zaužitjem iboge s strani tožnika ni odločil za test prisotnosti drog v urinu, ki v letu 2009 ni bil posebej zapleten postopek, prav tako pa naj bi bil lahko dostopen. Pritožnik temu oporeka s sklicevanjem na pomembnost zaupanja, ki naj bi obstajalo med osebo, ki je odvisnik, in osebo, ki mu želi pri njegovi težavi pomagati. Zakaj temu argumentu ni moč pritrditi, jasno izhaja iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. V njej sodišče prve stopnje ni izpostavilo le (prej omenjene) različnosti njunih dejanskih položajev (in v tem okviru tudi toženčevo poznavanje odvisnikov od trdih drog, njihovega razmišljanja in delovanja), ampak tudi dejstvo, da je toženec nedvomno vedel, da sočasno delovanje ibogaina in ostalih drog lahko vodi v hud zaplet oziroma da je lahko celo smrtno ogrožajoč.24 Z ozirom na to argument zaupanja, ki ga izpostavlja pritožba,25 ne more biti absoluten (brez-rezerven). Enake oziroma dodatne razloge v tem oziru sodišče podaja v 25. točki obrazložitve. V njej je ob sklicevanju na argumente iz 22. točke obrazložitve in ob ugotovitvi, da je toženec dobro vedel za časovni interval,26 v katerem bi bile lahko v tožnikovem telesu prisotne ostale morebitne prepovedane substance in ki naj bi predstavljal tvegano področje za sočasno prisotnost z ibogainom, pravilno pojasnilo, da bi moral zagotoviti tak način pojasnjevanja tožniku in preverjanja drog, da bi lahko z gotovostjo izključil tožnikovo nerazumevanje danih opozoril tudi glede metadona, predvsem pa da bi preveril odsotnost drog. Pritožnik na to odgovarja z izpostavljanjem, da naj bi tožnik dobro vedel, kaj pomeni biti „čist“ in kaj „overdose“, kot tudi, da naj bi sam tožnika vprašal, če gre vse po planu in če se je držal vseh danih navodil, kar pa v tem oziru ne zadostuje oziroma ne predstavlja takega potrebnega skrbnega postopanja, kot ga je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje.

23. Ker je tožnik vtoževani zahtevek utemeljeval s trditvami o utrpljeni škodi kot posledici toženčevega nedopustnega ravnanja (opustitvi) in ker je tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da imamo opravka z odškodninsko obveznostjo, je pritožbeno sklicevanje na določbo 625. člena OZ, ki ureja dejanski stan napake materiala (kar naj bi bila glede na pritožbene navedbe v konkretnem primeru iboga), ne le premalo pojasnjeno, ampak tudi sicer brezpredmetno. Posledično je neutemeljen tudi očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov in materialnopravne ocene vezane na kogentne določbe OZ.27

24. Sodišče prve stopnje tožnikovemu soglasju/izjavi o privolitvi v posledice (priloga B2) pomena ne jemlje iz razloga, ker bi dvomilo v njeno avtentičnost oziroma v pristnost (tožnikovega) podpisa, ampak ker je (glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ocenilo, da to po vsebini in obsegu glede tega, kaj je iboga in kakšne so lahko posledice njenega zaužitja, ni zadostilo pojasnilni dolžnosti pogodbenika drugemu pogodbeniku. Z ozirom nato, da ta okoliščina ni v nobeni povezavi z vprašanjem avtentičnosti (pristnosti) listine, je pritožbeno omenjanje nerazumnosti zaključka sodišča prve stopnje, neprepričljivo, kar velja tudi za trditev o kontradiktornosti ugotovitve sodišča prve stopnje, glede na to, kaj naj bi dokazni postopek po mnenju pritožnika izkazal. Ta prav gotovo ni izkazal, da bi toženec ravnal na način, kot bi to moral in ko je to sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo. Prav to pa je bila tudi podlaga za določitev (višjega) deleža toženčeve odgovornosti za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

25. Pritožnikovo poudarjanje, da je svoje sodelovanje pogojeval s tem, da bo tožnik ibogo zaužil na lastno odgovornost, je ob dejstvu, da ni izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti oziroma da glede na neizpodbite zaključke sodišča prve stopnje ni postopal tako, kot bi moral, nebistveno.28 Ker izpolnitve te pojasnilne dolžnosti (glej razloge podane v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ne predstavlja niti z njegove strani dana in s tožnikove strani podpisana izjava z dne 14. 4. 2009 (v prilogi B2), je neprepričljivo tudi izpostavljanje le-te kot razloga za izključitev njegove odgovornosti. Do tega ni prišlo ne zaradi nje, ne zaradi ostalega toženčevega postopanja.29 Sodišče prve stopnje tudi nikjer ne navaja, da izključitev odgovornosti ne bi bila možna (zakonita), kot si to napačno razlaga pritožba, ampak da ta zaradi vsebine konkretne izjave, ki ne predstavlja izpolnitve (pogodbene) pojasnilne dolžnosti, ne pride v poštev.30 Ker bi o prevzemu tveganja s strani tožnika lahko govorili le v primeru, če bi toženec svojo pojasnilno dolžnost izpolnil (a je ni), pa je neprepričljivo tudi pritožbeno pojasnjevanje, da se tožnik kot odrasel človek lahko odloči za tveganje (oziroma sklicevanje na 140. člen OZ).31

26. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo naklepnega ravnanja tožnika, to je nespoštovanja navodil „o čistosti“ na dan uživanja iboge kot tudi naklepnega zamolčanja tega dejstva tožencu in celo navajanja neresnic, „da gre vse po planu“ in da se je držal vseh navodil, je presplošen in neprepričljiv. Sodišče prve stopnje, ki je upoštevalo tožnikov prispevek (glej 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), je namreč (na drugi strani) konkretno obrazložilo, zakaj bi moral biti toženec (glede na svoje znanje in poznavanje odvisnikov) bolj pazljiv pri preverjanju in se ne bi smel zanesti zgolj na tožnikovo besedo/izjavo (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba sicer upravičeno navaja, da sta dolžni obe stranki razkriti okoliščine, ki so vezane na njuno (pogodbeno) razmerje, a to iz prej omenjenih razlogov (oziroma osebnih okoliščin na strani ene in druge stranke) toženca ni razbremenilo, da bi v konkretnem primeru postopal skrbneje, kot dejansko je. Če je svoje sodelovanje pri dogodku pogojeval s tem, da mora biti tožnik čist, bi moral (kot je to poudarilo sodišče prve stopnje) to na ustrezen, hiter in nevsiljiv način pri tožniku preveriti. Na drugi strani je tožnikovo neupoštevanje navodil oziroma opustitve sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi tožnikovega prispevka.

27. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da se je tožnik od 11. 4. 2009 (ko je bil edini neposredni stik med tožnikom in tožencem pred škodnim dogodkom) naprej vzdržal uživanja kokaina, heroina in metadona oprlo na izpovedbi njegove mame in samega tožnika, ki je tudi izpovedal (glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da mu je toženec ob razgovoru dejal, da mora biti 48 ali 72 ur (oziroma dva ali tri dni) čist od drog. Na tej podlagi je v nato v 39. točki obrazložitve navedlo, da se toženčeva opustitev kaže v tem, da tožnik ni bil v zadostni meri opozorjen, da mora uživanje metadona opustiti bistveno dlje kot le 48 ali celo 72 ur. V čem naj bi bila nejasnost in celo protispisnost32 (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kot to očita pritožba, ni jasno. Zgolj okoliščina, da ni sledilo toženčevi izpovedbi,33 pa ni podlaga za nobenega od obeh očitkov. Na drugi strani je večjo težo za nastalo škodo upravičeno pripisalo tožencu, ki je tožniku omogočil užitje ibogaina (ta je bil namreč sprožilni dejavnik za trepetanje srca, ki je vodilo do njegovega zastoja), pri čemer pa ni zadostil svoji pojasnilni dolžnost oziroma glede na svoje znanje in poznavanje odvisnikov ni ravnal s potrebno skrbnostjo.

28. Sodišče prve stopnje je v 34. točki obrazložitve, sklicujoč se na pojasnila v postopku angažirane izvedenke farmakološke stroke B. B., poudarilo, da predstavlja prisotnost ibogaina v 75 % verjetnosti sprožilni dejavnik, ki je ne glede na prisotnost ostalih substanc in tudi ob upoštevanju tožnikove metabolne posebnosti, tisti dejanski in pravno odločilni dejavnik, da je pri tožniku prišlo do trepetanja srca. Pritožba zatrjuje, da naj bi šlo za (popolnoma) napačen zaključek, ki naj bi kazal na nerazumevanje sodišča s strani omenjene izvedenke danih pojasnil konkretnega primera, kar pa ne drži. Omenjena izvedenka je ob zaslišanju dne 9. 11. 2017 (glej 17. in 18. stran zapisnika o njenem zaslišanju) navedla, da je glede na celotno populacijo to dogodek, ki se zgodi na enega od 5000 primerov, kar pa za odločitev v konkretnem primeru ni bistveno. Pomembno je le, da je v zvezi s tožnikom jasno navedla (glej 17. in 18. stran zapisnika o njenem zaslišanju), da bi, v kolikor ne bi bilo metadona, vseeno obstajala 75% verjetnost, da bi prišlo do trepetanja srca. Kot je pojasnila v svojem dopolnilnem mnenju, prav tako pa ob zaslišanju dne 9. 11. 2017, je ibogain sprožil vznik motenj srčnega ritma (ventrikolarno sistolo) oziroma je vodil k štirim epizodam ventrikularne tahikardije. Sodišče prve stopnje je v 33. in 34. točki obrazložitve ob sklicevanju na pojasnila omenjene izvedenke tudi samo opozorilo na pomen metadona in tožnikove metabolne posebnosti (ki ju izpostavlja pritožba) pri okoliščini, da je prišlo do zastoja tožnikovega srca, a je hkrati pravilno pojasnilo, da je do tega prišlo v posledici trepetanja tožnikovega srca, za katerega pa je bil odločilen sprožilni dejavnik prav zaužiti ibogain. To pa daje slednjemu tudi osrednji položaj med vzroki za zastoj tožnikovega srca.

29. Pritožnik nasprotuje očitku sodišča prve stopnje (39. točka obrazložitve) češ, da ni preveril, kdaj je tožnik nazadnje zaužil metadon. V zvezi s tem poudarja, da mora biti škoda objektivno predvidljiva, in se sklicuje na to, da mu je tožnik istega dne zagotovil da gre „vse po planu“ ter na ugotovljeno dejstvo, da je slednjemu dal jasna navodila, da ne sme 48 oziroma 72 ur pred zaužitjem iboge konzumirati nobene droge. Glede zadnje navedene okoliščine toženec ne upošteva, da bi moral (zaradi daljše razpolovne dobe metadona) po mnenju sodišča (glej 39. in 42. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) tožnika opozoriti, da mora metadon opustiti še dalj kot le 72 ur pred zaužitjem ibogaina.34 V zvezi s prvo navedeno okoliščino pa je omenjeno sodišče (glej 22. in 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pojasnilo, zakaj se35 (zaradi poznavanja odvisnikov, njihovega delovanja in razmišljanja oziroma na drugi vedenja o hudih zapletih, do katerih lahko privede sočasno delovanje ibogaina in ostalih drog) toženec ne bi smel zanesti na tožnikove izjave.36 Vse to bi moral slednji upoštevati, saj je bil on tisti, ki je tožniku omogočil zaužitje ibogaina.37 Pritožbeno navajanje, da bi tožnik v vsakem primeru zaužil omenjeno snov je hipotetično, a tudi sicer brezpredmetno.38 V takem primeru bi breme pojasnilne dolžnosti nosil tisti (drugi), ki bi tožniku njeno zaužitje omogočil. Povsem splošno pritožbeno navajanje o nasprotovanju med razlogi sodišča prve stopnje, podanimi v 26. in 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne drži. V prvo navedeni točki so podani razlogi (okoliščine), na podlagi, katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo tožnikov prispevek, v drugi točki pa razlogi za toženčevo odgovornost.39

30. Kot je to v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje, je izvedenka B. B. jasno izpostavila, da je v konkretnem primeru največja verjetnost, da je k vzniku motenj srčnega ritma prispevala kombinacija ibogaina in metadona.40 Zato je pritožbeno omenjanje, katere substance je v svojem mnenju izvedenka (na splošni ravni) prav tako omenjala v zvezi z motnjami srčnega ritma, nebistveno.41 Brezpredmetno je tudi pritožbeno omenjanje izvedenkinega dopuščanja možnosti,42 da je tožnik kokain vzel zadnjič 12. 4. 2009, saj je v okviru III. točke svoje pisne dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 11. 10. 2017 na prvo zastavljeno vprašanje jasno navedla, da ga v takem primeru 14. 4. (torej na dan zaužitja ibogaina) zagotovo ni imel več v krvi (kar omenja tudi sama pritožba). Sklicujoč se na pojasnila omenjene izvedenke, je sodišče prve stopnje v okviru 40. točke obrazložitve izpodbijane sodbe tako upravičeno zaključilo, da prisotnost kokaina (oziroma morfinov in ostalih substanc) ni vplivala na vznik zastojev srca pri tožniku. Na drugi strani je pritožbeno sklicevanje na izvedenkina pojasnila43 v okviru 19. in 20. točke iste dopolnitve mnenja v zvezi patofiziološkimi učinki (akutnega) uživanja kokaina (znotraj 48 ur) na srce z vidika vzrokov za škodni dogodek neustrezno obrazloženo,44 povsem splošen pa tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženčevega navajanja, da je potrebno prispevek kokaina natančno ovrednotiti ter da je v zvezi s tem predlagane dokaze neutemeljeno zavrnilo.

31. Pritožba očita, da naj bi sodišče prve stopnje samovoljno kot dejstvo upoštevalo, da je tožnik zdravila prejemal v času zdravljenja in da njihova prisotnost ni vplivala na pojav srčnega zastoja. Omenjeno sodišče se je glede razlogov, ki so pripeljali do srčnega zastoja, naslonilo na ugotovitve sodne izvedenke B. B. Glede zdravila Amiodaron (Amjodaron), ki ga pritožba izpostavlja,45 je omenjena izvedenka ob zaslišanju dne 14. 9. 2017 pojasnila, da ga je tožnik prvič dobil v manjšem odmerku v ambulanti internistične prve pomoči.46 Pritožba se sklicuje na izvedenkino pojasnilo, dano v pisnem mnenju z dne 23. 8. 2017, da Amjodaron podaljša interval QT ter da sočasno zaužitje več snovi v tem oziru deluje aditivno, in sodišču prve stopnje očita, da pri svoji presoji ni upoštevalo omenjenega zdravila, kljub temu, da naj bi bilo zdravljenje z njim pomemben razlog za vse nadaljnje zdravstvene komplikacije, ki so nastale po sprejemu tožnika na UKC. Ob tem, da je takšno navajanje samo po sebi presplošno,47 je bolj pomembno to, da ga omenjena izvedenka, čeprav je bila seznanjena z dejstvom, da ga je tožnik zaužil, kot tudi, da dobro pozna njegove učinke, ni omenjala kot morebitnega razloga za kakršnekoli komplikacije, ki jih je tožnik imel po prihodu v bolnišnico. Neprepričljivo je tudi pritožbeno sklicevanje na mnenje D. D. oziroma odgovore (pojasnila), ki jih je slednji podal na vprašanja, ki mu jih je v zvezi z omenjeno zadevo po elektronski pošti poslal toženec.48 To mnenje, ki ga je izven pravde pridobil toženec,49 bi bilo moč upoštevati le kot njegove trditve o vzrokih za zastoj srca pri tožniku. Vendar pa je sodišče prve stopnje (na podlagi v postopku izvedenih dokazov) obrazloženo navedlo, kaj so bili po njegovem mnenju razlogi za nastale težave, s čimer je dalo jasno vedeti, da drugačnim trditvam toženca ni sledilo.

32. Sodišče prve stopnje je v 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo oceno, da tožnikova metabolna posebnost na sam škodni dogodek ni odločilno vplivala, zraven pa je (pravilno opozorilo) tudi na upoštevanje teorije jajčne lupine, v skladu s katero je potrebno oškodovanca vzeti takšnega, kot je, z vsemi njegovimi lastnostmi, oziroma v skladu s katero osebne lastnosti in stanja oškodovanca niso pravno relevanten vzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo.50 Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni navedlo, zakaj jo je upoštevalo (in očita celo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Gre namreč za pravno izhodišče (zgornjo premiso), ki ga je bilo dolžno sodišče upoštevati, pri čemer tudi ni (po)jasn(jen)o, kaj bi moralo v zvezi s tem še navesti. Pritožnik tožnikovi metabolni posebnosti očitno ne daje odločilnega pomena, saj (sicer ne povsem jasno51 hkrati pa neprepričljivo) izpostavlja tožnikovo zaužitje metadona pred škodnim dogodkom kot glavni razlog, da je pri zaužitju ibogaina prišlo do škodnega dogodka (in kar naj bi njega, kot navaja, v celoti razbremenilo odgovornosti za škodo).5253 Ker okoliščina tožnikovega predhodnega zaužitja (uživanja) metadona (iz razlogov, ki so bili predhodno pojasnjeni) toženca ne razbremenjuje odgovornosti za škodni dogodek, posledično ne izključuje niti upoštevanja teorije jajčne lupine, kot to zmotno navaja pritožba.

33. Glede na pravilno ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel tožnik, je sodišče prve stopnje prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ), svojo odločitev pa je tudi prepričljivo obrazložilo. Ustreznost je podana tako z vidika odškodnine prisojene za posamezne oblike nepremoženjske škode (to je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja in strahu) kakor tudi glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode prisojen skupen znesek odškodnine. Toženec prisojeno odškodnino uvodoma izpodbija z nekonkretiziranim sklicevanjem54 na svoje (predhodno podane) očitke glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zavrnjenih dokazov, za katere pa je bilo že pojasnjeno, da niso utemeljeni.

34. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin pri tožniku oprlo na pisno dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 19. 4. 2018 oziroma na zaslišanje z dne 14. 6. 2018 v tem postopku postavljenega sodnega izvedenca za interno medicino A. A. (ki je dne 23. 4. 2018 tožnika tudi osebno pregledal). Pritožba navaja, da so te ugotovitve v nasprotju z vsebino mnenja, ki naj bi ga omenjeni izvedenec na podlagi tožnikovega pregleda dne 18. 10. 2011 izdelal pred tem. V zvezi s tem pa toženec, ki se sklicuje na (domnevno) bolj svež spomin tožnika v letu 2011, ne upošteva, da je bilo mnenje z dne 30. 11. 2011 (priloga A4) izdelano za potrebe kazenske preiskave, katere predmet pa seveda ni bilo (natančno) ugotavljanje obsega nepremoženjske škode, ki naj bi jo zaradi dogodka utrpel tožnik (ampak je bil poudarek na ugotavljanju poškodb). Na drugi strani tudi pritožbeno izpostavljanje okoliščine, da je tožnik zaradi bolečin samo en dan prejel analgetik,55 samo za sebe pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnost bolečin, ki naj bi jih slednji utrpel,56 ne poraja. Sodišče prve stopnje je v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je bil tožnik v bolnišnici od sprejema 14. 4. 2009 do odpusta 19. 5. 2009, v nadaljevanju pa tudi pojasnilo, zakaj je bilo to potrebno. Pritožba očita, da naj bi ostalo potrebno trajanje hospitalizacije nerazčiščeno, ker omenjeno sodišče kljub pravočasno podanim dokaznim predlogom, da naj opravi ustrezne poizvedbe glede trajanja hospitalizacije ter konkretno koliko časa je bila ta potrebna zaradi prisotnosti ibogaina v krvi in koliko časa zaradi suma na kronično srčno obolenje, le-te ni opravilo, kot tudi, da izvedenec A. A. na to vprašanje ni znal odgovoriti.57 Tudi temu očitku ni moč slediti, saj toženec ustreznih (pravočasnih in konkretnih) trditev o tem, da naj bi bil tožnik del tega pettedenskega obdobja hospitaliziran zaradi suma na kronično srčno obolenje v postopku na prvi stopnji ni podal.58 Brez v tem oziru podanih jasnih trditev tudi ni bilo podlage za kakršnokoli izvajanje dokazov.

35. Prav tako ni moč slediti (posplošenemu59) pritožbeno zatrjevanju, da tožnik strahu v trajanju, kot to ugotavlja sodišče, ni mogel utrpeti iz razloga, ker naj bi bil odvisnik ter da naj bi vsak odmerek heroina (sploh ob sočasni prisotnosti zdravil) pomenil možnost predoziranja in veliko možnost izgube življenja. Vse to namreč ne pomeni, da strah za življenje ne obstaja tudi v omenjenih primerih, in še manj v obravnavanem, v katerem je tožnik utrpel več zastojev srca. Trditve, da naj bi si tožnik v času hospitalizacije s prepovedanimi substancami pomagal sam, da je zavračal metadonsko terapijo in da ni sodeloval pri zdravljenju, so v smislu takšnega njegovega večkratnega ravnanja neizkazane,60 prav tako pa pritožba ustrezno niti ne pojasni, zakaj naj bi zatrjevane okoliščine izključevale obstoj strahu.

36. Sodišče prve stopnje je v 54. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo skupen znesek stroškov, ki ga je priznalo tožencu. Očitek, da se odločitve ne da preizkusiti, ker ni navedlo, katere konkretne stroške je (ni) priznalo, ne drži. V skladu s sodno prakso61 za preizkus stroškovne odločitve zadostuje, da je v odločbi navedena podlaga odločitve, odmera pa je razvidna iz spisa na podlagi specificiranega stroškovnika (glej l. št. 471 – 472 predmetnega spisa).

V zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper sodbo:

37. Tožnikovo zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje, ker mu je upoštevajoč vse objektivne in subjektivne okoliščine konkretnega primera dosodilo prenizko odškodnino, zmotno uporabilo materialno pravo, je presplošno in že zato neprepričljivo. Zakaj je kljub temu, da je bil toženec tisti, ki mu je omogočil zaužitje ibogaina in pri tem ni ravnal s potrebno skrbnostjo, tožnik (25%) prispeval k škodnemu dogodku, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik teh razlogov ustrezno niti ne izpodbija, zgolj z izpostavljanjem okoliščin,62 ki jih je že sodišče prve stopnje (ustrezno) upoštevalo pri ugotavljanju toženčeve odškodninske odgovornosti, pa v napačnost ocene omenjenega sodišča o porazdelitvi odgovornosti oziroma o višini toženčeve odgovornosti63 ter višini svojega prispevka ne prepriča. 38. Kot je bilo pojasnjeno ob obravnavanju toženčeve pritožbe, je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel tožnik, prisodilo primeren znesek odškodnine, svojo odločitev pa je tudi prepričljivo obrazložilo. To v celoti velja tudi za odškodnino, ki jo je tožniku prisodilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja. Pritožnik z izpostavljanjem okoliščin, ki jih je navedel izvedenec A. A. oziroma ugotovilo sodišče prve stopnje,64 ter (nekonkretiziranim) navajanjem, da gre v obravnavanem primeru za specifično situacijo, zaključkov omenjenega sodišča ne uspe izpodbiti. Na drugi strani so trditve o obstoju (tudi) hudih bolečin neizkazane.65 Prav tako samo za sebe ne zadostuje niti izpostavljanje štirikratnega zastoja srca, saj je za prisojo odškodnine relevantna le škoda (konkretno telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja), ki jo je tožnik v posledici utrpel. 39. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o naravi s strani tožnika utrpljenega strahu in njegovega trajanja naredilo ob sklicevanju na ugotovitve izvedenca A. A. (glej 47. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik, ki se ne strinja z dejstvom, da ni sledilo njegovim trditvam o obstoju primarnega strahu, poudarja, da sodišče ni vezano le na mnenje izvedenca in da lahko po svoji prosti presoji ter glede na izkustvo samo ugotovi, ali je bil pri njem tak strah prisoten. To seveda drži, a morajo za to obstajati (drugi) dokazi (okoliščine), ki takšno trditev potrjujejo, ki pa v konkretnem primeru niso razvidni. Pritožnik tako tudi v tem primeru zgolj z navedbami o tem, kaj se je dogajalo po zaužitju iboge in kakšen strah naj bi pri tem čutil, v resničnost svojih trditev ne uspe prepričati.

40. Enako velja glede odškodnine prisojene za sekundarni strah, za katero meni, da bi morala biti višja, in (neprisojene) odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.66 V zvezi s prvo (posplošeno) izpostavlja izjemne težave, zaskrbljenost zaradi samega zdravstvenega stanja, štirikratni zastoj srca in oživljanje ter druge agresivne dogodke, ki naj bi pripeljali do velikih fizičnih in psihičnih težav, v zvezi z drugo pa agresivnost posega, štirikratni zastoj srca, vsakokratno oživljanje ter nadaljnje posege, ki naj bi pustili posledice. Vse te okoliščine same za sebe ne povedo nič konkretnega o trajanju in intenzivnosti sekundarnega strahu niti o obstoju duševnih bolečin zaradi (konkretnega) trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede teh je sodišče prve stopnje v 48. točki obrazložitve pojasnilo, da tožnik ustreznih trditev v zvezi s svojim prikrajšanjem v življenjskih aktivnostih (dejavnostih, ki jih je opravljal pred škodnim dogodkom) niti ni podal. Manjkajočih trditev pa vsebina dokazov ne more nadomestiti. Že iz tega razloga je brezpredmetno (hkrati pa tudi sicer neprepričljivo/presplošno) pritožbeno pojasnjevanje, zakaj v odpustnih dokumentih iz KOIIMA in Centra za zastrupitve ni navedeno, da bi imel tožnik posledice. Pritožnik nadalje poudarja, da naj bi bilo v zdravstvenem kartonu na dan 15. 12. 2009 zabeleženo, da sam želi k psihiatru, da je postal pozabljiv, nespeč, da je živčen itd., kar naj bi dokazovalo, da je že takrat navajal in da so nedvomno pri njem podane trajne posledice, zaradi katerih duševno trpi. Ob tem, da niti ne pojasni, kdaj naj bi se na tak način na omenjene dokumente v postopku na prvi stopnji pravočasno skliceval, je bolj pomembno to, da te trditve tudi sicer niso zadostne. Iz njih ni razvidno, da gre za trajne posledice, da so v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, niti kako naj bi se odražale v vsakodnevnem življenju (vsakodnevnih aktivnostih).67

41. Za presojo pravilnosti prisojene višine odškodnine pritožnikove trditve o tem, koliko mu bo ostalo po poplačilu pravdnih stroškov tožencu, da se je slednji upiral plačilu odškodnine, da je bil postopek dolg in zapleten ter da naj bi k temu vplivala toženčeva nepopustljivost in izjemno visoka strokovnost, niso bistvene. Toženec se je imel (ima) pravico ne-strinjati kot tudi braniti v postopku. Zgolj zato, ker je to storil in ker je na obravnavanem področju visoko strokoven, pa tožniku ne more iti višja odškodnina. Slednjemu gre lahko odškodnina le za škodo, ki jo je utrpel. Podobno je za to presojo nebistveno pritožbeno izpostavljanje tožnikovega položaja v družbi oziroma dejstva da je bil odvisnik od drog. V zvezi s tem izpostavlja zahtevo, da je deležen enake obravnave, a ne pojasni, v katerem oziru je ni bil (deležen). Na drugi strani pa enaka obravnava ne pomeni, da je zaradi svojega ranljivega družbenega položaja upravičen do odškodnine tudi za škodo, ki je ni utrpel. 42. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP). Ker pravdni stranki s svojima pritožbama nista uspeli, sami nosita svoje stroške nastale z njihovo vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako sami nosita svoje z vložitvijo odgovorov na pritožbi nastale stroške, saj niso v njima podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej N. Betetto, Pravdni postopek : zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list RS, 2010, 2. knjiga, str. 612. 3 Zato pritožbenim očitkom o neobstoju razlogov, odvzemu pravice do izjave in napačno (nepopolno) ugotovljenem dejanskem stanju ni moč slediti. 4 Zaradi možnosti preverjanja pravilnosti mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. A. 5 V tem oziru je najbolj tipično omenjanje (v pritožbi zoper sklep z dne 24. 5. 2018) izvedenčevega sklicevanja na zapis o Poteku zdravljenja na KOIIM od dne 15. 4. do 20. 4. 2009. 6 Tako v pritožbi zoper sklep z dne 24. 5. 2018 povsem posplošeno navaja, da je ta dokumentacija pomembna zaradi pravilnega ugotavljanja morebitne nepremoženjske škode, vezane na nujno trajanje tožnikove hospitalizacije, kot tudi zaradi izkazovanja neobstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. 7 Takšna je tudi trditev o izrednih razhajanjih med tožencu že dostopno dokumentacijo in izvedenskima mnenjema prof. B. B. in prof. A. A. 8 Prav tako ni dovolj konkretno (prepričljivo) obrazložena povezanost med okoliščino, da izvedenec ni znal pojasniti, kdaj naj bi tožnik prvič po odpustu iz bolnišnice obiskal osebnega zdravnika (v zvezi s tem toženec pojasnjuje, da sodnica ni dopustila odgovora na vprašanje, če je tožnik med 15. 5. 2009 in 15. 12. 2009 sploh obiskal zdravnika, kot tudi ne, koliko je bilo obiskov tožnika pri osebnem zdravniku po odpustu iz bolnišnice, pri čemer same procesne odločitve sodišča prve stopnje pritožba jasno niti ne izpodbija), in oceno sodišča prve stopnje, koliko časa naj bi pri tožniku obstajal strah. Poleg tega število obiskov pri zdravniku in intenzivnost (trajanje) strahu nista (nujno) v premo-sorazmernem odnosu. Nadalje se glede obstoja in vsebine strahu sodišče prve stopnje še zdaleč ni oprlo le na »subjektivne navedbe tožnika« (kot to izhaja iz pritožbe), ampak tudi (predvsem) na ugotovitve izvedenca A. A. (glej 47. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 9 Kdaj naj bi toženec v postopku (kot to navaja v pritožbi zoper sklep z dne 24. 5. 2018) predlagal, da se vpogled v tožnikovo zdravstveno dokumentacijo opravi zaradi ugotavljanja vpliva kokaina na srčni zastoj, ni razvidno (pojasnjeno). 10 Enako velja za očitek, da zgolj sledenje navedbam tožnika brez vzporedne primerjave s celotno medicinsko dokumentacijo ne odraža pravilne ugotovitve dejanskega stanja. 11 In da zato ni prekludiran. 12 Glej njegovo izpovedbo podano na naroku dne 13. 3. 2017. 13 Sploh ob upoštevanju, da v pritožbi sam jasno navaja, da je mogoče ibogo uporabiti tudi kot sredstvo pri detoksikaciji. 14 Kar enako velja za sklicevanje na mnenje dr. E. E. oziroma soglasje, ki ga je pred zaužitjem podpisal tožnik. 15 Kot tudi okoliščina, ali je bilo tožniku s strani toženca pred zaužitjem pojasnjeno, da se mora pred tem očistiti drog. 16 Glej dopolnitev izvedenkinega mnenja z dne 11. 10. 2017. 17 In ki je bila podlaga za izvedenkin tabelarni prikaz v zvezi z dogajanjem pred škodnim dogodkom. 18 Sodišče prve stopnje v zvezi s to okoliščino tudi v 42. točki obrazložitve izpodbijane sodbe omenja izpovedbi tožnika in njegove mame, podani v tem postopku. Zaključek omenjenega sodišča se torej nanaša na izpovedbi podani v tej pravdi. Zato je pritožnikov očitek o neresničnosti ugotovitve omenjenega sodišča, da tožnik ni potrdil navedb o opozorilih vezanih na metadon, kar pritožba utemeljuje s sklicevanjem na izjave, ki naj bi jih tožnik podal v oddaji T., njegova mama pa v kazenskem postopku, sam po sebi nelogičen (brezpredmeten). 19 Pritožba se sklicuje na zaslišanja tožnikove mame v kazenskem postopku dne 24. 6. 2011 in dne 12. 5. 2015, pri tem čemer pa je slednja ob zaslišanju v preiskavi dne 24. 6. 2011 (priloga C10) podobno kot v tej pravdi v zvezi s tem dejala le, da je toženec od tožnika zahteval, da je čist (in ni omenjala nobenih konkretnih drog). 20 Ampak ob povsem splošnem razpravljanju o pomenu izraza „čist“, ki naj bi ga tožnik kot dolgoletni uživalec prepovedanih drog (po mnenju pritožbe) poznal (in o katerem - češ da je sam tožniku naročil, da mora biti „čist“ - naj bi izpovedala tudi tožnikova mama, ki je bila prisotna, ko sta se tožnik in toženec par dni pred zaužitjem ibogaina srečala), to („zahtevo“) očitno spregleda. Samo pojasnjevanje, da je tožnik dobro vedel, kaj pomeni biti „čist“ in kaj „overdose“, v tem oziru ni ključno, poudarjanje, da na tožnikovo zavedanje o vseh tveganjih kaže okoliščina, da se je pred odhodom od doma stuširal, če bo kaj narobe (kar naj bi dokazovalo, da se je zavedal možnosti hospitalizacije), pa neprepričljivo. Ob tem, da ni jasno, katera naj bi bila točno „vsa tveganja“, ki jih omenja, je pomembneje to, da pritožba z vsem tem navajanjem (kar velja tudi za trditev, da je toženec v okviru razgovora poizvedoval tudi o zdravstveni preteklosti tožnika) ključnih (v zvezi s toženčevo opustitvijo pojasnilne dolžnosti) zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbije. 21 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 22 Glej tudi 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 23 Povsem enako velja za pritožbeno navajanje, da naj bi tožnikova trditev, da „gre vse po planu“ in da se je držal vseh navodil, pomenila, da je metadon zaužil pred dvema tednoma, kot je bilo planirano in predhodno izrecno dogovorjeno. 24 Čemur pritožba ne oporeka. 25 In sicer ne glede na to, ali je toženec pri tožniku (lahko) zaznal znake odtegnitvene krize (ali ne). 26 Temu pritožnik ne oporeka. 27 To zatrjevanje tudi sicer ni dovolj konkretizirano. 28 Navajanje, da je to storil pod (nadaljnjim) pogojem, da bo tožnik pred zaužitjem droge abstiniral droge toliko časa, dokler se te iz telesa ne izločijo in da mine abstinenčni sindrom, pa tudi sicer neizkazano. Ker je že sodišče prve stopnje ugotovilo (pritožba pa tega ne uspe izpodbiti), da je bil namen zaužitja (šele) odvaditi se od uživanja trdih drog (glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno pojasnjevanje, da je bila predhodna detoksikacija pogoj za toženčevo sodelovanje pri omogočanju uživanju iboge, ki naj bi se uporabila kot sredstvo za duhovno rast, tudi sicer ni prepričljivo. 29 V ta okvir sodi tudi njegovo pojasnjevanje, da je tožniku svetoval posvet z zdravnikom, ki ga obravnava v metadonski ambulanti, da ga je seznanil z možnimi reakcijami telesa in duha ob zaužitju ibogaina in potencialno nevarnostjo ter opozoril na nevarnost nespoštovanja navodil (navedbe v drugem in tretjem delu so tudi sicer presplošne) ter da je bila vsebina in pogojevanje njegovega sodelovanja vnaprej jasno določena (dogovorjena). Zaradi izostanka dolžnih opozoril (dolžnega preverjanja) je nadalje brezpredmetno tudi pritožbeno navajanje, da tožnik ni navajal, da česa ne bi razumel. 30 Že iz razloga, ker omenjena izjava ne predstavlja pravnega posla (ampak „zgolj“ izjavo), pa je neutemeljeno (tudi sicer povsem splošno) pritožbeno navajanje, da je ta skladna z načeli obligacijskega prava in omenjanje njene »razveljavitve« s strani sodišča prve stopnje. 31 Enako velja za sklicevanje na 125. člen KZ-1 (Uradni list RS, št. 55/2008, s kasnejšimi spremembami), ki ureja izključitev kaznivega dejanja pri telesnem poškodovanju s privolitvijo poškodovanca. 32 Ki pomeni napačno povzemanje vsebine dokazov s strani sodišča. Podobno velja za tovrsten očitek podan v zvezi z trditvijo, da tožencu ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni dovolj pozorno upošteval toženčevih navodil. Ob tem, da sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve obravnava okoliščine, ki utemeljujejo tožnikov soprispevek (pri čemer pritožbena trditev, da o tem ni ključnih razlogov, ne drži, očitek, da so ti samovoljni, pa glede na prvo navedeno trditev protisloven, a tudi sicer neutemeljen), ni jasno pritožnikovo omenjanje, da mu okoliščina tožnikovega nepozornega poslušanja njegovih navodil ne more iti v breme. Česa takega sodišče prve stopnje ne navaja. Iz 26. točke obrazložitve je jasno razvidno, da je to ena od okoliščin, ki jih omenjeno sodišče šteje v breme tožniku. Zato tudi ni razvidno, v čem naj bi bil toženčev interes za izpodbijanje teh ugotovitev. 33 Pri tem tudi ni moč slediti pritožbeni trditvi, da je toženec na glavni obravnavi izpovedal, da naj bi tožniku že ob prvem telefonskem stiku povedal, da je metadon ključen in da mora z njim takoj prenehati. Iz zapisnika o njegovem zaslišanju (glej 32. stran zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 3. 2017) izhaja, da naj bi tožnika ob tej priložnosti zgolj opozoril na dolgo razpolovno dobo metadona ter da se bo treba za zadevo fino pripraviti. 34 Tej ugotovitvi sodišča prve stopnje pritožba ne oporeka. 35 Kar so vse tudi razlogi, ki vzpostavljajo njegovo krivdo (zato pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba teh razlogov ne vsebuje, ne drži). 36 Zaradi česar je neprepričljivo tudi navajanje, da okoliščina, da bo tožnik kršil navodila (in tožencu to prikril), ni bila objektivno predvidljiva. 37 In o katerem (oziroma o ibogi) naj bi imel izjemno znanje (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 38 Kar enako velja za posplošene trditve o enostavnem dostopu do iboge. 39 Podobno zmotno je zatrjevanje protispisnosti, da naj tožnik ne bi bil opozorjen na tveganja, ki se jim izpostavlja, če bo metadon zaužil. Sodišče prve stopnje je v 39. točki obrazložitve (česar pritožba ne upošteva) k temu dodalo v »48 oziroma 72 urah pred zaužitjem ibogaina«. Prav tako ni jasno, kakšno povezavo naj bi imela v 22. točki obrazložitve omenjena ugotovitev, da naj bi bil tožnik s strani toženca opozorjen, da lahko pride do predoziranja, s težavami, ki jih je zaradi zaužitja ibogaina dejansko imel. 40 Glej odgovor na prvo zastavljeno vprašanje (glede verjetnosti, da je do zastoja srca pri tožniku prišlo zaradi sočasne prisotnosti ibogaina, in metadona, kokaina, apaurina in morfina) v okviru III. točke pisne dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 11. 10. 2017. 41 Nepojasnjeno je navajanje, da (za konkretni primer) vpliva ostalih substanc ni izključila. Na katerem mestu svoje pisnega mnenja oziroma njegove pisne (ustne) dopolnitve naj bi omenjena izvedenka podala takšno izrecno izjavo, tudi sicer ni razvidno. 42 Izvedenka B. B. ob zaslišanju dne 9. 11. 2017 (glej stran 5 zapisnika o njenem zaslišanju) pojasnila le, da okoliščina, da je bil kokain prisoten v tožnikovem urinu, samo pomeni, da je bil slednji nekoč v stiku z njim, a da se ne da točno sklepati, kdaj je do tega prišlo. 43 Oziroma na podobne ugotovitve prof. D. D. 44 Kar velja tudi za sklicevanje na odpustno pismo Centra za zastrupitve oziroma ugotovitve tožnikove lečeče zdravnice (kar naj bi sodišče prve stopnje, kot navaja pritožba, spregledalo) v zvezi z odstopanji v strukturi in funkciji tožnikovega srca. Glede navedenega velja poudariti, da je izvedenka B. B. ob zaslišanju dne 9. 11. 2017 (glej stran 5 zapisnika o njenem zaslišanju) pojasnila, da je lahko kokain sprožilni dejavnik za nastanek miokardnega infarkta, a tudi, da pri tožniku, kljub temu da je bil znan uživalec kokaina, njegovo predhodno uživanje ni povzročilo strukturnih in funkcijskih sprememb na srcu. 45 Pritožnik zatrjuje, da naj bi bilo omenjeno zdravilo ključno za nadaljnje srčne zastoje pri tožniku, česar pa ne uspe ustrezno pojasniti. Povsem splošno (pa tudi sicer neizkazano) je nadalje pritožbeno navajanje, da je imel tožnik v času zaužitja iboge v telesu cel kup substanc, ki so ob sočasni prisotnosti z ibogainom kontraindicirane in ključno vplivale na delovanje tožnikovega srca. 46 Glej tudi časovni potek dogajanja z zdravljenjem tožnika, sprejetega na internistični prvi pomoči dne 15. 4. 2009, podanega v pisni dopolnitvi izvedenkinega mnenja z dne 11. 10. 2017. 47 Kakšne komplikacije in zakaj točno naj bi pri tožniku povzročilo jemanje omenjenega zdravila, pritožba ne pojasni. 48 Glej prilogo B8. 49 In kateremu je tožnik v smislu njegove pristranskosti v vlogi z dne 10. 1. 2017 tudi ugovarjal. 50 Glej VSRS sodba in sklep II Ips 133/2016 z dne 16. 11. 2017. 51 Povezava s tožnikovo metabolno posebnostjo (počasnim metabolizmom) in (ne)upravičenostjo njenega upoštevanja pri tem namreč ni ustrezno pojasnjena (razvidna). 52 Podobne trditve podaja tudi v nadaljevanju, in sicer da tožnikov počasni metabolizem ne predstavlja vzroka za večji obseg škode (in da naj bi bil glavni/izključni vzrok za to prisotnost metadona v krvi tožnika). 53 Pritožba v tem okviru nasprotuje sodišču prve stopnje (glej 41. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki ni sledilo toženčevemu (kasneje v postopku podanemu) navajanju o vedenju za tožnikovo metabolno posebnost in njenem upoštevanju pri odmerku ibogaina, ki ga je dal tožniku. Pritožnik sedaj pojasnjuje, da za omenjeno tožnikovo posebnost v letu 2009 res ni vedel, a da je vedel za obstoj treh tipov metabolne posebnosti (o čemer naj bi izpovedal ob svojem zaslišanju dne 13. 3. 2017) in da je to pri izračunu začetnega odmerka iboge tudi upošteval. Da naj bi bila takšna njegova izjava (izpovedba) o obstoju treh tipov metabolne posebnosti podana na 47. strani zapisnika o omenjenem zaslišanju (kot to navaja pritožba), iz zapisnika ni razvidno. A tudi če bila, ne bi bila upoštevna, saj toženec česa takega v postopku na prvi stopnji ustrezno (to je pravočasno in konkretno) ni zatrjeval (da je zatrjeval, sam niti ne omenja). Izpostavljal je zgolj upoštevanje (tožnikove) telesne teže. 54 Kar velja tudi za omenjanje, da je višina prisojene odškodnine pretirana in v nasprotju z obstoječo sodno prakso. 55 Kot je na naroku dne 14. 6. 2018 izpovedal izvedenec A. A., naj bi tožnik prejel 100 mg Ketonala. 56 Po teh ugotovitvah tudi ni trpel bolečin hude, ampak »le« bolečine srednje in lažje stopnje. 57 Slednji je v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja (z dne 19. 4. 2018) res navedel, da je okoliščina, koliko časa je bila tožnikova hospitalizacija nujo potrebna, vprašanje za zdravnike, ki so ga zdravili, a je ob zaslišanju na naroku dne 14. 6. 2018 (6. stran zapisnika) obrazložil tudi, zakaj sam meni, da je bila hospitalizacija vse do odpusta tožnika v maju potrebna. 58 Toženec je v pripombah z dne 17. 5. 2018 na mnenje izvedenca A. A. (v zvezi z okoliščino nujnosti trajanja hospitalizacije) povsem splošno pozval sodišče, da naj zaradi večje udeležbe akutne in kronične uporabe kokaina kot dejavnika tveganja za srčni zastoj, kot naj bi izhajala iz mnenja omenjenega izvedenca, vprašanje vzročne zveze vzame v ponoven razmislek in dopolnitev. Navedenega prav gotovo ni moč šteti za potrebne trditve o tem, da je bila (tako dolga) hospitalizacija potrebna tudi zaradi pred-obstoječih tožnikovih težav s srcem. 59 Kar velja tudi za očitek, da naj bi izostala ocena verodostojnosti tožnika. 60 Glej tudi 44. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Izvedenec A. A. je ob zaslišanju dne 14. 6. 2018 povedal, da v dokumentaciji ni zasledil nič takega, kar bi bistveno vplivalo na cel potek hospitalizacije (glej 11. stran zapisnika), glede uživanja (prepovedanih) substanc pa je (poleg tega, da naj bi tožnik sam povedal, da je šel enkrat užit heroin) omenil, da je bila v dokumentaciji zabeležena rdeča tableta neznane sestave (glej 12. stran zapisnika). 61 Glej npr. VSL sodbo I Cpg 1084/2013 z dne 20. 3. 2014, kot tudi Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 9. 62 Da jih sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, pritožnik ne zatrjuje. 63 Češ da bi morala biti ta 100 oziroma najmanj 85%. 64 Da jih omenjeno sodišče nato ne bi upoštevalo, pritožba ne zatrjuje. 65 Zgolj izpostavljanje navedb, ki naj bi jih sam v zvezi s tem podal, za to ne zadostuje. 66 Glej 48. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 67 Pritožbeno zatrjevanje, da je pred dogodkom dobro spal in da se ni zbujal, je prav tako presplošno.