Jedro

Na sodni zapisnik podana pripoznava zastarane obveznosti, ki je pomenila odpoved zastaranju, je povzročila neutemeljenost predhodnega ugovora zastaranja.

Pripoznava tožbenega zahtevka pomeni razpolaganje s tožbenim zahtevkom, ki ima za posledico izdajo sodbe na podlagi pripoznave in ki terja, da ima pooblaščenec, ki ni odvetnik, izrecno pooblastilo (96. člen ZPP).

Pripoznava dolga oziroma obveznosti pa pomeni razpolaganje z lastno obveznostjo, ki nima nobenih posledic na procesnem področju, učinkuje samo na materialno pravnem področju na tek zastaranja oziroma na odstranitev učinkov zastaranja. Izrecno pooblastilo za v pravdi opravljeno pisno pripoznavo zastarane obveznosti ni potrebno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačati tožniku 2,331.939,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1995 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v višini 714.146 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). V reviziji navaja, da se je tožena stranka z zapisnikom z dne 12.9.1986 zavezala plačati tožeči stranki odškodnino. Tožba je bila vložena po preteku petih let, sicer pa je za plačilo odškodnine določen triletni zastaralni rok. Višje sodišče se je postavilo na stališče, da je tožena stranka na naroku dne 30.6.1997 pripoznala svojo terjatev. Že procesno izjava nima veljave, saj mora imeti po 96. členu ZPP pooblaščenec, ki ni odvetnik, izrecno pooblastilo za umik tožbe, za pripoznanje tožbenega zahtevka, za odpoved tožbenemu zahtevku itd. Če sodišče smatra izjavo kot pripoznavo dolga, potem bi moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave, česar pa v konkretni zadevi ni storilo. V navedeni zadevi izjava pooblaščenke tožene stranke ne more imeti vsebine pripoznave dolga, ker bi to pomenilo pripoznavo tožbenega zahtevka, kar nasprotuje 96. členu ZPP.

Omenjanje priznanja dolga ni pravno pravilno. Konkretna vsebina zapisnika ne potrjuje jasne in nepogojne pripoznave. Pooblaščenka omenja dva pogoja in sicer, da bi bil tožnik upravičen le do odškodnine za kmetijsko zemljišče in za površino 455 m2. Že tukaj je velika nejasnost in sodišči prve ter druge stopnje ne obrazložita, kako je prišlo do kvadrature 613 m2, pri čemer sodni izvedenec gradbene stroke, ki je opravil cenitev, sploh ni kvalificiran za ugotavljanje površine. Tožena stranka torej vztraja, da ni pripoznala terjatve in dolga, saj je njena izjava le izjava, v kateri ugovarja tožbenemu zahtevku tako po izhodišču kot po obsegu.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev, saj je pooblaščenka tožene stranke priznala obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki. Sodišče sicer ni moglo izdati sodbe na podlagi pripoznave, saj ni bil pripoznan tožbeni zahtevek v procesnem smislu, priznanje obstoja terjatve v materialnopravnem smislu pa je pomenilo pripoznavo dolga in s tem pretrganje zastaranja.

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi stopnji je ugotovljeno, da je bil tožnik lastnik parcele št. 835/2 k.o..., ki je leta 1970 po preparcelaciji in prenumeraciji parcel na nepojasnjen način postala del nove parcele št. 2026 k.o... in del premoženja tožene stranke. Ker je zemljišče brez podlage prešlo v premoženje tožene stranke, je imel tožnik verzijski zahtevek za nadomestitev vrednosti pridobljene koristi v smislu 1431. člena Občega državljanskega zakonika (ODZ). Po tedaj veljavnem 14. členu Zakona o zastaranju terjatev (ZZT, Ur. l. FLRJ, št. 40/53 in 57/54) je znašal zastaralni rok za uveljavljanje take terjatve deset let. Tožnikova terjatev je zastarala leta 1980, s pisno izjavo na zapisnik z dne 12.9.1986, ko se je tožena stranka zavezala plačati odškodnino za del parcele št. 2026 k.o... (bivši del parcele št. 835/2 k.o...), je tožena stranka pisno pripoznala zastarano obveznost in je s tem prišlo do odpovedi zastaranju (7. člen ZZT oziroma 366. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zastaralni rok je po podpisu zapisnika z dne 12.9.1986 pričel teči znova in ker je takrat že veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji,) je za tožnikovo terjatev veljal petletni zastaralni rok po 371. členu ZOR, ki je iztekel dne 12.9.1991. Sodbi nadalje ugotavljata, da je tožnik dne 26.2.1991 vložil tožbo, ki ni pretrgala zastaranja, ker je bil zahtevek drugačen in se ni nanašal na sporno parcelo, in da je bil pravi zahtevek za plačilo vložen šele s spremembo tožbe dne 9.6.1994, ko je bila tožnikova terjatev za plačilo že zastarana. Sodišči sta se morali ukvarjati z vprašanjem zastaranja, ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala zastaranje tožnikove terjatve.

Tožnikov zahtevek je verzijski zahtevek, ker je zemljišče brez podlage prešlo v premoženje tožene stranke in ker pa ga ni mogoče vrniti, gre tožniku nadomestilo vrednosti dosežene koristi (prvi in drugi odstavek 210. člena ZOR). Zahtevek ni odškodninski, za katerega sicer velja triletni zastaralni rok po prvem odstavku 376. člena ZOR, kar pa v tej zadevi ni pravno odločilno. Zastaranje tožnikove terjatve, ki je ponovno pričelo teči dne 13.9.1986, je po preteku petih let (371. člen ZOR) ponovno nastopilo. Vendar pa nižji sodišči ugotavljata pretrganje zastaranja s toženkino pripoznavo dolga na naroku dne 30.6.1997. Tožena stranka v reviziji temu nasprotuje, češ da konkretna vsebina zapisnika z dne 30.6.1997 ne potrjuje, da je šlo za pripoznavo dolga, saj je pooblaščenka omenila dva pogoja, pripoznava pa mora biti jasna in nepogojna. Tem trditvam ni mogoče pritrditi, kajti iz sodnega zapisnika v tej pravdni zadevi z dne 30.6.1997 je jasno razvidno, da je pooblaščenka tožene stranke jasno in nepogojno pripoznala dolg tožene stranke in sicer je svojo obveznost pripoznala po temelju. Pooblaščenka I. P. je namreč izrecno izjavila, da je "tožnik upravičen le do odškodnine za kmetijsko zemljišče" in da "tožena stranka tudi vztraja, da je tožnik upravičen do plačila le za takratno površino te parcele in sicer 455 m2".

Revizijsko sodišče se strinja, da je ta izjava pomenila pripoznavo dolga po temelju in mu ugovarjala samo po višini. Teorija (dr. Stojan Cigoj: Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, 1984, str. 1186) in sodna praksa (na primer sodba VS RS, opr.št. II Ips 147/96) sta enotni, da pripoznava temelja zadostuje za pretrganje zastaranja, saj to pomeni, da dolžnik terjatve ne izpodbija, le njeno pravo višino je potrebno ugotoviti. Prav to pa je bilo storjeno s sodbama prve in druge stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali na začetku pravdnega postopka podanega ugovora zastaranja (list. št. 17), ker sta ugotovili, da je tožena stranka pozneje pripoznala dolg, zaradi česar je po 387. členu ZOR prišlo do pretrganja zastaranja in nato do ugoditve tožbenemu zahtevku.

Z odločitvijo obeh sodišč se revizijsko sodišče strinja, poudarja pa, da je bila dne 30.6.1997 tožnikova terjatev že zastarana, zato je dne 30.6.1997 podana pripoznava dolga pomenila pisno pripoznavo zastarane obveznosti, ki se po 366. členu ZOR šteje za odpoved zastaranju. Ni razlogov, da ne bi enako, kot velja za pretrganje zastaranja s pripoznavo dolga, veljalo za odpoved zastaranju s pisno pripoznavo zastarane obveznosti. V obeh primerih začne nato zastaranje teči znova. Na zapisnik podana pripoznava zastarane obveznosti, ki je pomenila odpoved zastaranju, je povzročila neutemeljenost predhodnega ugovora zastaranja, tako da ni bilo ovir za ugotovitev višine terjatve ter za odločitev o tožbenem zahtevku.

Tožena stranka v reviziji prvič trdi, da pooblaščenka tožene stranke ni imela izrecnega pooblastila za pripoznavo zahtevka po 96. členu ZPP in da zato pripoznava ni veljavna. To je iz pooblastila za I. P. res razvidno (B 5). Vendar je ta revizijska trditev zmotna.

Pooblaščenec stranke, ki ni odvetnik, sme po 96. členu ZPP s splošnim pooblastilom opravljati vsa pravdna dejanja, razen določenih, za katera mora imeti izrecno pooblastilo. Tako je izrecno pooblastilo potrebno za pripoznanje tožbenega zahtevka, kadar izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, ker gre sicer za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za tista pravdna dejanja, ki niso našteta v 96. členu ZPP, izrecno pooblastilo ni potrebno. Med ta spada pripoznava dolga oziroma obveznosti, ki ne spada med tista taksativno našteta pravdna dejanja, ki zahtevajo izrecno pooblastilo. Tožena stranka zmotno enači pripoznavo tožbenega zahtevka in pripoznavo dolga oziroma obveznosti. Prva pomeni razpolaganje s tožbenim zahtevkom, ki ima za posledico izdajo sodbe na podlagi pripoznave in ki terja izrecno pooblastilo. Pripoznava dolga oziroma obveznosti pa pomeni razpolaganje z lastno obveznostjo, ki nima nobenih posledic na procesnem področju, učinkuje samo na materialnopravnem področju na tek zastaranja oziroma na odstranitev učinkov zastaranja, tako da naturalno terjatev spremeni v civilno. Za pripoznavo zastarane obveznosti je vseeno, ali je podana v pisni listinski obliki izven pravde ali pisno na zapisnik med pravdo, kot v obravnavanem primeru. Izrecno pooblastilo torej za v pravdi opravljeno pisno pripoznavo zastarane obveznosti ni potrebno, iz česar je zaključiti, da je neutemeljena revizijska trditev o neveljavnosti te pripoznave.

Končno je treba odgovoriti še na revizijsko trditev, da sodba nima razlogov o tem, kako je sodišče prišlo do kvadrature 613 m2 in do ugotovitve, da se mora nadomestilo odmeriti po merilih za stavbno zemljišče. Ta trditev je neutemeljena, kajti drugostopenjsko sodišče se je v celoti strinjalo s tehtnimi in prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje. To je tudi po presoji revizijskega sodišča natančno in podrobno utemeljilo, kako je ugotovilo obseg in tržno vrednost spornega zemljišča, kar je bilo podlaga za ugotovitev višine nadomestila, ki gre tožniku namesto v korist toženi stranki pripadlega nekdanjega tožnikovega zemljišča. Prvostopenjska sodba ima vse razloge, vključno s podrobno oceno izvedenskega mnenja dipl. ing. M. J., ki je bilo podlaga za ugotovitev zneska 2,331.939,70 SIT, ki ga mora tožena stranka plačati tožeči stranki. S priznanjem verzijskega zahtevka v navedeni višini je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ostali revizijski očitki pa segajo na področje dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno izpodbijati.

Na podlagi navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je uveljavljala tožena stranka, in da nižji sodišči pri odločanju nista zmotno uporabili materialnega prava. Zato je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem pa ni navedla takih razlogov, s katerimi bi tehtno prispevala k odločitvi revizijskega sodišča. To ocenjuje, da stroški te vloge niso potrebni stroški, zato je bilo treba odločiti, da tožeča stranka stroške odgovora na revizijo trpi sama.