Jedro

Po razveljavitvi drugostopenjske sodbe pripor zoper obdolžeca ni bil odrejen, zato je treba predlog, ki ga je državna tožilka podala na pritožbeni obravnavi razumeti in obravnavati kot predlog za odreditev pripora in ne kot predlog za podaljšanje pripora, kot ga je sama poimenovala. V predlogu je namreč nedvoumno in jasno navedla, da so po njeni oceni še vedno podane okoliščine, zaradi katerih je bil pripor zoper obdolženca odrejen oziroma podaljševan ter da je njena izrecna volja, da se zoper obdolženega pripor odredi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom izdanim na podlagi četrtega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se obdolženega M. T. izpusti na prostost. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da naj bi odločitev sodišča druge stopnje temeljila na stališču Vrhovnega sodišča iz sklepa I Kp 59860/2012 z dne 9. 10. 2014, po katerem po razveljavitvi sodbe sodišča druge stopnje III Kp 59860/2012 z dne 26. 9. 2013 s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 59860/2012 z dne 17. 4. 2014 ter vrnitvi zadeve v novo odločanje sodišču druge stopnje, zoper obtoženega M. T. ni več obstajala pravna podlaga za izvrševanje (nepravnomočno) izrečene kazni zapora in bi zato moralo sodišče preizkusiti, ali so zoper obdolženega še vedno podani priporni razlogi ter pripor ponovno odrediti, če bi te razloge ugotovilo ter dejstvu, da na obravnavi pritožbenega sodišča 16. 9. ter 19. 9. 2014 odreditev pripora ni bila predlagana - predlagano je bilo njegovo podaljšanje.

2. Pritožbo vlaga višji državni tožilec z Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru ter v njej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP, ker sodišče pri odločanju ni uporabilo določbe šestega odstavka 397. člena ZKP, ampak je nepravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 394. člena ZKP v povezavi s 361. členom ZKP, ter na tej podlagi po uradni dolžnosti obdolženca izpustilo na prostost, ker je zmotno zaključilo, da odreditev pripora ni bila predlagana. Navaja, da je v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče drugostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje, to pa predstavlja povsem drugačno procesno situacijo od tiste, ki je urejena z določbo četrtega odstavka 394. člena ZKP. Meni, da je procesna situacija v obravnavanem primeru vsaj smiselno enaka tisti, ki jo ZKP ureja v šestem odstavku 397. člena ZKP, ko je obtoženec še pred pravnomočnostjo sodbe oddan v zavod za prestajanje kazni, sodba pa je pozneje razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje. Skladno z omenjeno zakonsko določbo je postopal tudi senat Okrožnega sodišča, ko je s sklepom z dne 14. 8. 2014 odločil, da se obdolženca vrne v pripor. Pri ponovnem odločanju bi zato moralo višje sodišče uporabiti določbo šestega odstavka 397. člena ZKP ter ugotoviti, da je bil obdolženec vrnjen v pripor, ki je bil ob izreku prvostopenjske sodbe podaljšan do nastopa kazni oziroma najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje, saj je odpadla pravna podlaga za izvrševanje zaporne kazni. Ker pa je višje sodišče uporabilo napačno določbo ZKP - četrti odstavek 394. člena v povezavi s četrtim odstavkom 361. člena ZKP in na podlagi tega zaključilo, da je moralo po uradni dolžnosti obdolženca izpustiti na prostost, je storilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zato predlaga razveljavitev s pritožbo izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Višje sodišče v Mariboru je po razveljavitvi sodbe III Kp 59860/2012 z dne 26. 9. 2013 s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 17. 4. 2014 in vrnitvi zadeve v novo odločanje, odločalo o pritožbah državnega tožilca, obdolženca ter njegovega zagovornika na seji 28. 8. 2014 ter pritožbeni obravnavi 16. in 19. 9. 2013, ko je pritožbi državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu spremenilo, v ostalem pa navedeno pritožbo ter v celoti še drugi dve pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

5. Glede na vrsto odločitve in glede na to, da se je obdolženi nahajal v priporu, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti tudi preizkusilo ali so še podani razlogi za pripor ter s sklepom III K 59860/2012 z dne 16. in 19. 9. 2014 ugotovilo, da so razlogi po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še podani. Izhajalo je namreč iz predhodnega sklepa II Kp 59860/2012 z dne 27. 8. 2014, da je posredi „zadeva, ki je bila vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje, ki ima enako kot tedaj, ko mu je bila zadeva prvič predložena, opraviti z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje in pravnomočnim sklepom istega sodišča II K 59860/2012 z dne 16. 4. 2013, po katerem je bil obdolženemu po prvem v zvezi s petim odstavkom 361. člena ZKP pripor iz zgornjega pripornega razloga podaljšan do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje“ (točka 4 obrazložitve sklepa z dne 10. 10. 2014).

6. Vrhovno sodišče se z navedenim stališčem višjega sodišča ni strinjalo ter je v razlogih sklepa I Kp 59860/2012 z dne 9. 10. 2014 (v nadaljevanju razveljavitveni sklep), s katerim je bil sklep sodišča druge stopnje o ugotovljenih razlogih za pripor, zaradi napačno uporabljenega tretjega odstavka 394. člena ZKP in posledično ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP razveljavljen, navedlo, da ob razveljavitvi sodbe sodišča druge stopnje z dne 26. 9. 2013 s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 17. 4. 2014 in vrnitvi zadeve v novo odločanje sodišču druge stopnje zoper obdolženca ni več obstajala pravna podlaga za izvrševanje (nepravnomočno) izrečene kazni zapora in bi zato moralo sodišče preizkusiti, ali zoper obdolženca še vedno obstajajo priporni razlogi ter pripor ponovno odrediti, če bi te razloge ugotovilo.

7. Višje sodišče je v ponovljenem odločanju na drugi stopnji upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Glede na vrsto odločitve v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je svojo odločitev v zvezi z odreditvijo pripora zoper obdolženca v izpodbijanem sklepu sicer pravilno oprlo na določbo četrtega odstavka 394. člena ZKP, po kateri sodišče druge stopnje v primerih, ko so zaradi potrditve ali spremembe sodbe sodišča prve stopnje izpolnjeni pogoji za odreditev pripora po prvem odstavku 361. člena ZKP, o predlogu odloči s smiselno uporabo določb četrtega do šestega odstavka 361. člena tega zakona. Ker pa je pri ponovnem odločanju pravno zmotno zaključilo, da predlog državnega tožilca za odreditev pripora zoper M. T. na obravnavi pritožbenega sodišča dne 16. in 19. 9. 2014 ni bil podan - predlagano naj bi bilo podaljšanje pripora, je po uradni dolžnosti odločilo, da se obdolženca izpusti na prostost. S tem pa je po oceni Vrhovnega sodišča ravnalo v nasprotju s citirano določbo četrtega odstavka 394. člena ZKP.

8. Glede na že omenjeno stališče Vrhovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu iz katerega med drugim izhaja, da po razveljavitvi drugostopenjske sodbe pripor zoper obdolženega ni bil odrejen, je po stališču Vrhovnega sodišča predlog, ki ga je državna tožilka podala na pritožbeni obravnavi 19. 9. 2014 razumeti in obravnavati kot predlog za odreditev pripora in ne kot predlog za podaljšanje pripora, kot ga je sama poimenovala. Državna tožilka je očitno pravno napačno ocenila, da ima po razveljavitvi drugostopenjske sodbe in predložitvi zadeve v ponovno odločanje drugostopenjskemu sodišču opraviti z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje in pravnomočnim sklepom istega sodišča II K 59860/2012 z dne 16. 4. 2013, po katerem je bil obdolženemu po prvem v zvezi s petim odstavkom 361. člena ZKP pripor podaljšan do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. To stališče pa je v izrecnem nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Ker pa je z dne 19. 9. 2014 podanem predlogu nedvoumno in jasno navedla, da so po njeni oceni še vedno podane okoliščine, zaradi katerih je bil pripor zoper obdolženega odrejen oziroma podaljševan ter da je njena izrecna volja, da se zoper obdolženega pripor odredi, je po oceni Vrhovnega sodišča glede na procesno situacijo v kateri je predlog podan šteti, da je državna tožilka podala predlog za odreditev pripora.

9. Upoštevaje navedeno je bila z izpodbijanim sklepom kršena določba četrtega odstavka 394. člena ZKP, ker je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da odreditev pripora zoper obdolženega M. T. na obravnavi pritožbenega sodišča z dne 16. in 19. 9. 2014 ni bila predlagana, kar je vplivalo na izdajo nezakonitega sklepa, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP in je bilo zato pritožbi ugodeno, izpodbijani sklep pa razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo odločanje.