Jedro

Delavec na obrambnem področju nezakonitost prenehanja delovnega razmerja ne more uveljavljati in zahtevati le na splošno, mimo in brez izrecnega izpodbijanja odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. V tem primeru odločbe o prenehanju delovnega razmerja ostanejo v veljavi in učinkujejo kot pravnomočne odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na nezakonit način in mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico od 14. 10. 2005 do reintegracije, mu za ta čas plačati vse prispevke in davke iz delovnega razmerja ter mu plačati nadomestilo plače. S takšno odločitvijo je sodišče potrdilo odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi obstoja varnostnega zadržka, kar je v skladu s šestim odstavkom 35. člena in šestim odstavkom 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji) samostojen in poseben razlog za prenehanje delovnega razmerja. Presodilo je tudi, da je ugotovitev o obstoju varnostnega zadržka v izključni pristojnosti obveščevalno varnostne službe tožene stranke, sicer pa so bili tožniku razlogi za obstoj varnostnega zadržka znani in zanj niso predstavljali presenečenja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih sodbe je med drugim navedlo, da je bilo v letu 2005 potrebno delavce, ki so bili dejansko doma (tako tudi tožnik), razporediti, pri tem pa tudi varnostno preveriti. Varnostna služba tožene stranke je ugotovila, da je bila tožniku v kazenski zadevi dne 11. 2. 2003 zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti izrečena denarna kazen, dne 2. 7. 2004 pa zaradi ogrožanja varnosti kazen zapora šestih mesecev, pogojno za dobo dveh let. Prav ta sodba je bila razlog, da je bil pri tožniku, ki je bil ocenjen kot nezanesljiv in neverodostojen, ugotovljen varnostni zadržek.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta obe sodišči zmotno presodili pravni institut varnostnega preverjanja po 35. členu ZObr, ki taksativno določa primere dopustnega oziroma potrebnega varnostnega preverjanja oseb. Ker je to preverjanje intenziven poseg v zasebnost posameznika, je te določbe z vidika varstva človekovih pravic treba tolmačiti restriktivno in zato s sklepanjem po nasprotnem razlogovanju presoditi, da se takšno preverjanje ne sme opravljati glede oseb, ki so zaposlene pri toženi stranki, vendar opravljajo naloge izven obrambnega področja. Pojem tega področja je definiran v določbah o zadolžitvah Inšpektorata Republike Slovenije za obrambo, ki nadzira izvrševanje predpisov na obrambnem področju. Tožnik bi moral biti razporejen na delovno mesto receptorja v šoli za tuje jezike v Vipavi, ki evidentno ne spada med delovna mesta na obrambnem področju, za katere se zahteva varnostno preverjanje. To izhaja tudi iz izpovedi priče D. B.. Sicer pa mora resnost in utemeljenost odpovednega razloga dokazovati tožena stranka, ki v postopku tega ni zatrjevala, kaj šele, da bi v tej smeri ponudila ustrezne dokaze. Zato tudi tožnik ni imel najmanjšega razloga, da bi ta vidik posebej izpostavljal, temveč je to storil šele v pritožbi. Nepravilen je zaključek, da je bil prekludiran v svojih pritožbenih navedbah, s katerimi je sodišču očital zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka, razen z zaslišanjem priče, ni v ničemer utemeljila potrebe po varnostnem preverjanju in obstoja varnostnega zadržka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Ker tožnik z revizijo ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče v tej smeri sodbe ni moglo in smelo preizkusiti.

7. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi šestega odstavka 35. člena oziroma šestega odstavka 88. člena ZObr, zaradi obstoja varnostnega zadržka. Gre za poseben način prenehanja delovnega razmerja za delavca na obrambnem področju, kar ni v nasprotju s splošno ureditvijo delovnih razmerij javnih uslužbencev, saj drugačno ureditev dopušča Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji) v tretjem odstavku 22. člena in 3. točki prvega odstavka 154. člena, sicer pa tudi ZDR v sedmi alineji 75. člena.

8. Tožnik se v reviziji zavzema za restriktivno tolmačenje prenehanja delovnega razmerja zaradi obstoja varnostnega zadržka, opozarja na omejeno možnost varnostnega preverjanja po 35. členu ZObr, neutemeljenost potrebe po takšnem preverjanju in tudi sicer neobrazloženost ter neutemeljenost tega razloga za prenehanje delovnega razmerja, vendar te revizijske navedbe ne morejo biti odločilne glede na spodaj navedeno obrazložitev. Zaradi tega se revizijsko sodišče do njih izrecno ne opredeli.

9. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da je tožena stranka dne 20. 9. 2005 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi obstoja varnostnega zadržka. Zoper sklep je ugovarjal, tožena stranka pa je njegov ugovor zavrnila z odločbo z dne 13. 12. 2005. V sodnem sporu tožnik ne izpodbija prvostopenjske niti drugostopenjske odločbe tožene stranke, temveč mimo teh odločb zahteva le, da se ugotovi, da mu je „prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na nezakonit način.“

10. Iz šestega odstavka 35. člena ZObr in šestega odstavka 88. člena ZObr izhaja, da delavcu, za katerega se ugotovi obstoj varnostnega zadržka, preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti akta (!) o prenehanju delovnega razmerja. Iz določbe 100. a člena ZObr izhaja, da se o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja delavcev na obrambnem področju odloča s posebnim aktom, zoper katerega je dovoljen ugovor. V zvezi z dokončno odločitvijo je izrecno predpisano, da se o tej izda pisni akt z odločitvijo, obrazložitvijo in pravnim poukom (šesti odstavek 100. a člena ZObr). Že iz prvega odstavka 24. člena ZJU, kot splošnega predpisa na tem področju, izhaja, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta, oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja, odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Tudi sodno varstvo je izrecno predvideno zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja (peti odstavek 24. člena ZJU v zvezi s 100. a členom ZObr). Ta določba je usklajena z ZDSS-1, ki v 42. členu predvideva sodno varstvo proti odločbam delodajalca. Delavec na obrambnem področju nezakonitost prenehanja delovnega razmerja torej ne more uveljavljati in zahtevati le na splošno, mimo in brez izrecnega izpodbijanja odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. V nasprotnem primeru odločbe o prenehanju ostanejo v veljavi in učinkujejo kot pravnomočne odločbe.

11. Ker tožnik odločb tožene stranke o prenehanju njegovega delovnega razmerja ni izpodbijal, so te postale pravnomočne. Iz tega razloga z revizijo ni mogel uspeti in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).