Jedro

Tožena stranka je tožniku utemeljeno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, ko je na podlagi varnostnega preverjanja ugotovila obstoj varnostnega zadržka, ker je bil tožnik obsojen na šest mesecev zapora, pogojno za dve leti zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na nezakonit način in mu še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (I./1. točka izreka) ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v 15-ih dneh pod izvršbo (I./2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 14. 10. 2005 do reintegracije in mu za ta čas plačati vse prispevke in davke iz delovnega razmerja, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (I./3. točka izreka) in da mu je dolžna plačati nadomestilo plače za čas od 14. 10. 2005 do reintegracije, in sicer v višini neto zneska plač, kot bi ga prejel, če bi delal, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila (I./4. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in razveljavi prvostopenjsko sodbo, s posledično povrnitvijo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo njegov zahtevek, pri čemer pa je to odločitev sprejelo ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ključno vprašanje v tem postopku je, ali je pri tožniku obstajal varnostni zadržek, ki preprečuje njegovo nadaljnjo delo pri toženi stranki. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik dvakrat obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, zaradi česar je tožena stranka pri njem ugotovila obstoj varnostnega zadržka, ki je po Zakonu o obrambi razlog za prenehanje delovnega razmerja. Sodišče je argumentacijo tožene stranke sprejelo v celoti in potrdilo utemeljenost dane odpovedi delovnega razmerja, pri tem pa ni upoštevalo okoliščine, da bi morala tožeča stranka biti razporejena na delovno mesto receptorja v Šoli za tuje jezike v .... Ta okoliščina bi morala biti predmet obravnave v zadevnem postopku, sploh ob upoštevanju navedb priče D.B., ki je izpovedal, da je namen varnostnega preverjanja v tem, da se izključi možnost nastopa negativnih posledic, ki bi lahko nastopile, v kolikor bi tožena stranka zaposlovala nezanesljive osebe, katere bi nato opravljale dela, povezana z uporabo orožja. Sodišče bi moralo ugotoviti tudi to, ali bi tožnik sploh uporabljal orožje na delovnem mestu receptorja na Šoli za tuje jezike v ..., sicer ni mogoče pri njem argumentirano utemeljiti obstoja varnostnega zadržka. Pritožnik meni, da v kolikor uporaba orožja za to delovno mesto ni predvidena, ne more obstajati zanj varnosti zadržek za prerazporeditev na to delovno mesto.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo glede pritožnikovega navajanja, da bi moralo sodišče obravnavati tudi okoliščine predvidene razporeditve pritožnika na delovno mesto receptorja na Šoli za tuje jezike v ..., odgovarjala, da bi dejstvo tožeča stranka morala skladno z določilom 286. člena ZPP navajati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kjer mora navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, oziroma tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo, če jih brez svoje krivde niso mogli navesti na prvem naroku. Tožena stranka ni zasledila, da bi pritožnik v postopku kdaj navajal, da ugotovljeni varnostni zadržek ne bi bil utemeljen glede na dela in naloge, ki bi jih naj opravljal oziroma glede na (ne)uporabo orožja na predvidene nove dolžnosti. Namen varnostnega preverjanja oseb je opredeljen v 35. členu Zakona o obrambi. Pritožnik je bil dvakrat obstojen zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnostni po 145. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 95/2004), ki določa, da kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Tožena stranka je glede na navedeno prepričana, da je obstoj varnostnega zadržka pri pritožniku brez dvoma utemeljen, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to določa določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenih preizkusov je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka na podlagi ugotovitve obveščevalne varnostne službe, ugotovljene v postopku varnostnega preverjanja, o obstoju varnostnega zadržka pri tožniku na podlagi 35. člena v povezavi s 6. odstavkom 88. člena Zakona o obrambi (ZObr – Ur. l. RS, št. 82/1994 – 74/2002) izdala dne 20. 9. 2005 sklep o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja z dnem dokončnosti tega sklepa. Tožnik je zoper sklep vložil ugovor, ki je bil z odločbo z dne 13. 12. 2005 zavrnjen (priloga B1).

Določba 6. odstavka 88. člena ZObr določa, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje na ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. V 3. odstavku 88. člena pa ZObr določa med drugimi pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe tudi do, da je oseba varnostno preverjena in ne obstaja varnostni zadržek v skladu z zakonom. Varnostno preverjanje oseb ureja 35. člen ZObr, ki v 6. odstavku določa, da oseba, za katero se z varnostnim preverjanjem ugotovi obstoj varnostnega zadržka, ne more začeti delati oziroma nadaljevati z delom na določenem delovnem mestu, oziroma delovni dolžnosti in ji delovno razmerje na ministrstvu preneha z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Varnostno preverjanje oseb je na podlagi 32. člena ZObr varnostna naloga na obrambnem področju, ki jih na podlagi 3. odstavka tega člena opravlja obveščevalna varnostna služba ministrstva.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bilo za tožnika opravljeno preverjanje zaradi njegove zaposlitve na drugem delovnem mestu. Tožnik je bil razporejen na „fiktivni“ formaciji, tako da je bil dejansko doma, prejemal pa je plačo oziroma nadomestilo. V letu 2005 pa je bilo potrebno tako razporejene delavce razporediti, potem, ko bi se opravilo varnostno preverjanje. Po pridobljenih obvestilih s strani Ministrstva za pravosodje in Policije je obveščevalna varnostna služba ugotovila, da tožnik zaradi pravnomočne obsodbe zapora šestih mesecev, pogojno za dve leti, ne izpolnjuje pogojev za zaposlitev, saj je bil ocenjen kot nezanesljiva in neverodostojna oseba, zato je bil zoper njega podan varnostni zadržek. Zakon o obrambi v 4. alinei 3. odstavka 88. člena določa, da mora, kdor želi poklicno opravljati vojaško službo, poleg pogoja, določenega v prejšnjem odstavku, izpolniti tudi pogoj, da je varnostno preverjan in da ne obstaja varnostni zadržek v skladu s tem zakonom. Varnostno preverjanje oseb, ki želijo poklicno opravljati vojaško službo, je za delodajalce tako pomemben podatek, da mu je zakonodajalec z določilom iz 6. odstavka 88. člena ZObr dal takšno težko, da obstoj varnostnega zadržka pomeni prenehanje delovnega razmerja. Že iz narave varnostnega zadržka in preverjanja v zvezi s tem izhaja, da bi lahko prišlo do razkritja dejstev, kar bi pomenilo varnostno tveganje za sistem tožene stranke in obveščevalno-varnostne službe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da so bili razlogi za ugotovljen obstoj varnostnega zadržka tožniku dobro znani in da niso bili zanjo nobeno presenečenje, kakor je sam izpovedal. V tožnikovem primeru je šlo za obsodilno sodbo, in sicer je bil tožnik obsojen v zadevi opr. št. K 91/1 dne 11. 2. 2003 zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti in mu je bila izrečena denarna kazen in dne 2. 7. 2004 v zadevi opr. št. K 162/2, v kateri je bil obstojen ponovno zaradi ogrožanja varnosti in mu je bila izrečena glavna kazen zapora šest mesecev, pogojno za dobo dveh let (opr. št. I Kp 1279/4). V tožnikovem primeru je torej šlo za obsodilno sodbo, ki mu je bila izrečena in v takšnem primeru se pogleda, za katero kaznivo dejanje gre, pri čemer kaznivo dejanje v zvezi s prometom, ne pomeni nujno tudi varnostni zadržek, kakor je izpovedal sekretar za pravna vprašanja pri obveščevalni varnostni službi, zaslišan kot priča. Prav obsodba zapora šestih mesecev, pogojno za dve leti, je bila razlog, da je tožena stranka pri tožniku ugotovila varnostni zadržek, saj je bil tožnik ocenjen kot nezanesljiva in neverodostojna oseba. Sodišče prve stopnje je po izvedbi vseh potrebnih dokazov ugotovilo dejanski obstoj varnostnega zadržka v povezavi s 35. členom ZObr, ki določa varnostno preverjanje oseb. Glede na določilo 6. odstavka 35. člena ZObr, ki določa, da v primeru ugotovljenega obstoja varnostnega zadržka, delavec ne more začeti delati oziroma nadaljevati z delom na določenem delovnem mestu oziroma dolžnosti in mu delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, je tožena stranka tožniku zakonito izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Tožeča stranka pa je prekludirana s pritožbeno navedbo, da bi sodišče moralo ugotoviti tudi to, ali bi tožeča stranka sploh uporabljala orožje na delovnem mestu receptorja v Šoli za tuje jezike v ..., ker tega dokaznega predloga pred sodiščem ni podala in ga je prvič navajala šele v pritožbenem postopku (286. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.