Jedro

Tožena stranka je v dopisu tožniku posredovala ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in opozorilo o posledicah zavrnitve le-te. V dopisu je navedla, da je tožniku kot članu uprave prenehal mandat, da mu ponuja zaposlitev na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, in da naj se o ponudbi odloči v roku 15 dni od prejema, saj mu bo v nasprotnem primeru delovno razmerje (upoštevajoč določila pogodbe o zaposlitvi) z iztekom 15-dnevnega roka prenehalo. S tem dopisom je tožena stranka izrazila voljo, da tožniku redno odpove pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (ker mu je mandat člana uprave prenehal) oziroma da mu poda odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2010 nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2010, temveč še traja; da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009, ga pozvati nazaj na delo ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; da je dolžna tožniku obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela ter mu izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo pristojnemu sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti. Sodišče je pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnika vezano izključno na navedbe ter dokumentacijo, ki jo v dokumentu ponudba nove pogodbe o zaposlitvi in opozorilo o posledicah primera zavrnitve le-te z dne 1. 4. 2010 zapisala tožena stranka. Razlogi za odpoved so vsebinsko in časovno opredeljeni v zgoraj navedenem dokumentu in sodišče je upravičeno zgolj, da navedbe tožene stranke presoja v luči tožbenega zahtevka in ne sme prekvalificirati odpovedi oz. namesto tožene stranke navesti, kaj je odpovedni razlog. Ob izostanku navedenega odpovednega razloga s strani tožene stranke je možna samo odločitev, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen. V primeru, da bi se pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti, tožnik navaja, da mu tožena stranka ni omogočila zagovora v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih. Sicer pa je potrebno zavrniti stališče sodišča, da je moč šteti podpisano pogodbo brez navedbe strank za ponudbo po OZ, kot tudi, da plača ni merilo za presojo ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi. S pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009 je bilo med pravdnima strankama jasno in nedvoumno dogovorjeno, da je plača merilo za presojo ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi. To, da je plača merilo za presojo ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi je priznala že tožena stranka sama in sicer v vlogi z dne 3. 11. 2010, kjer je zapisala, da v kolikor pa bi tožnik sprejel ponujeno zaposlitev, pa bi prejemal plačo v bruto znesku 5.400,00 EUR. Prav zaradi jasnosti teh določil konkretni znesek ni izrecno napisan v osnutku pogodbe o zaposlitvi. Za toženo stranko torej ni sporno, da plača predstavlja merilo za presojo ustreznosti pogodbe o zaposlitvi in tudi ni sporno, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnik na novem delovnem mestu prejemal plačo več kot 1.508,12 EUR bruto, kolikor mu je bilo ponujeno z novo pogodbo o zaposlitvi. Zaključek sodišča, da naj bi bila tožena stranka dolžna upoštevati 3. odstavek 10. člena pogodbe o zaposlitvi je popolnoma zgrešen in ni pravilen. Tretji odstavek 10. člena je bil predviden točno za konkreten primer – če pride do razrešitve tožnika mora tožnik prejemati prvih 6 mesecev enako plačo kot na prejšnjem delovnem mestu, nato pa 5.400,00 EUR bruto. Ustrezno delovno mesto tožnika pa je poleg navedenega določal še 2. člen individualne pogodbe o zaposlitvi in sicer, da je ustrezna ponudba le, če delovno mesto ustreza tudi znanju in zmožnostim tožeče stranke, ne le enaki vrsti in stopnji izobrazbe, kot to določa zakon. Gre torej za večji pogodben obseg pravic, ki jih ima tožnik v predmetni zadev, ki pa več kot očitno ni bil spoštovan s strani tožene stranke. Le zavrnitev ustrezne ponudbe nove pogodbe z vsemi elementi, ki so bili dogovorjeni med strankama, bi lahko bil razlog, da tožniku preneha delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnik ponudbe za sklenitev nove pogodbe ni nikdar zavrnil, toženi stranki je le sporočil, da ponudba ni ustrezna in da je ne more sprejeti ter, da zahteva izpolnitev pogodbenih določil. Tega pa ni mogoče šteti za zavrnitev ponudbe temveč za zahtevo po ponudbi z vsemi dogovorjenimi elementi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in mu naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožena stranka s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni želela ničesar prikriti, pač pa je s tem, ko je tožniku ponudila novo zaposlitev, le izpolnila svojo pogodbeno obveznost in da ponujena pogodba popolna ustrezna po vseh kriterijih, tako tistih, ki jih določa ZDR kot tudi tistih, ki jih določa pogodba o zaposlitvi. Zagotovo pa na to ne vpliva dejstvo, da v pogodbi ni bilo vseh podatkov, ki so bili tožniku poznani in sta se pravdni stranki o njih dogovarjali več mesecev. V ponudbi pogodbe je zapisano, da sodi delovno mesto v 7. tarifni razred in 27. plačni razred (3. člen le-te), znesek plače pa ni naveden iz razloga, ker tožnik v primeru sprejema te ponudbe ne bi prejemal plačo glede na uvrstitev delovnega mesta v tarifni in plačilni razred, pač pa bi prejemal plačo, kakor je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009, to je 5.400,00 bruto. Tožena stranka se je namreč zavedala svojih obveznosti, ki jih je s pogodbo prevzela in jih je zato tudi ves čas izpolnjevala, tako je tožniku po prenehanju mandata člana uprava še 6 mesecev obračunavala in izplačevala plačo, kakršna je bila določena s pogodbo o zaposlitvi, dne 21. 4. 2010 pa mu je izplačala tudi pogodbeno določeno odpravnino, ki je bistveno višja od odpravnine, ki bi mu šla po ZDR. Edina kriterija za presojo ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi upoštevajoč ZDR in pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009 je zahtevana smer in stopnja izobrazbe (v zvezi s čimer tožnik ni nikdar podal ugovorov) ter znanje in zmožnosti, ki se zahtevajo za zasedbo delovnega mesta. Tožena stranka je skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009 v postopku odpovedi s ponudbo nove upoštevala tudi znanja in zmožnosti tožnika, o katerih obstoju pa glede na dotedanje zaposlitve in dela, ki jih je opravljal, ne more biti dvoma. Tožnik je namreč magister informacijskih sistemov in odločanja in je pri toženi stranki, razen v času, ko je upravljal funkcijo člana uprave, opravljal delo v oddelku informacijske tehnologije in sicer na delovnem mestu vodje informatike in na delovnem mestu direktor službe za informacijsko tehnologijo. Obe delovni mesti, na katerih je tožnik opravljal delo, sta po vsebini povsem primerljivi s ponujenim delovnim mestom. Ponujeno delovno mesto namreč obsega tako naloge z operativno strokovnega področja kot tudi naloge s koordinacijsko vodstvenega področja dela, za zaposlitev na teh delovnih mestih se zahteva enaka smer in stopnja strokovne izobrazbe in iz navedenega jasno izhaja, da tožnik ima izkušnje in znanja, ki se zahtevajo za zaposlitev na tem delovnem mestu in je ponudba tožene stranke v tem delu ustrezna. Tako je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in utemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pavšalno opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Član uprave, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je v dvojnem položaju, v statusno pravnem položaju organa družbe (265. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji) in v delovnopravnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi (72. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Razrešitev s statusno pravne funkcije zato v načelu ne pomeni tudi sočasnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi v primeru razrešitve s statusno pravne funkcije pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen ZDR) ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami (6. alineja 72. člena ZDR). V primeru, da je pogodba o zaposlitvi s članom uprave sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje, je lahko zakonito odpovedana le na podlagi enega od utemeljenih odpovednih razlogov.(1) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da je imel tožnik na delovnem mestu člana uprave s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; da se je nadzorni svet tožene stranke seznanil z odstopno izjavo tožnika kot člana uprave, ki je na lastno zahtevo predlagal, da se ga razreši kot člana uprave; da je nadzorni svet sprejel odstopno izjavo tožnika kot člana uprave in je razrešitev začela učinkovati z dnem imenovanja novih oseb pooblaščenih za zastopanje tožene stranke (z dne 23. 10. 2009); da je tožena stranka tožniku šest mesecev obračunavala in izplačevala plačo, kot jo je tožnik prejemal pred razrešitvijo (3. točka 10. člena individualne pogodbe); da je tožena stranka tožniku dne 1. 4. 2010 ponudila novo pogodbo za ustrezno zaposlitev, ki je tožnik ni sprejel. Pogoj za opravljanje dela člana uprave na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imenovanje na to funkcijo (255. člen ZGD-1). Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev člana uprave s strani nadzornega sveta pomeni, da tak delavec več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela člana uprave, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Tako že sama razrešitev oz. odpoklic z vidika pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto lahko pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 2. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).(2) Utemeljen razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil torej podan že glede na razrešitev oz. odpoklic tožnika s funkcije člana uprave (na njegovo željo) s strani nadzornega sveta.

Ob navedenih posebnostih delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi člana uprave je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je šlo za posebne okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da v postopku odpovedi iz tako ugotovljenega razloga nesposobnosti tožniku omogoči zagovor. Prav v tem primeru, ko stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na razlog odpovedi ne moreta več vplivati (še posebej v primeru, ko je tožnik razrešen oz. odpoklican na podlagi lastne zahteve) in ko zagovor v tem pogledu ne more imeti smisla, bi bilo v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, kar zmotno uveljavlja pritožba.

Nadaljnji pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti je, da delodajalec v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR preveri možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih (upoštevaje tudi možnost prekvalifikacije). Če taka možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas, mu preneha delovno razmerje. Ustrezna zaposlitev pa je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katerega je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (3. odstavek 90. člena ZDR). Tožena stranka pa se je tudi v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009 zavezala, da bo po prenehanju mandata tožnika razporedila na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim (2. člen pogodbe) in je tako tožniku ponudila sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto „sistemski vodja v službi IT“, za katerega se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto člana uprave, ustreza pa tudi znanju in zmožnostim tožnika.

Tožena stranka je v dopisu z dne 1. 4. 2010 posredovala ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in opozorilo o posledicah zavrnitve le-te, iz katere izhaja, da je tožniku kot članu uprave dne 23. 10. 2009 prenehal mandat in da se doslej, kljub stalni komunikaciji, niso uspeli dogovoriti, na kakšen način se bo delovno razmerje, ki je sklenjeno za nedoločen čas, med strankama nadaljevalo, skladno z 2. členom individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009, ter da tožena stranka ponuja tožniku zaposlitev na delovnem mestu „sistemski vodja službe IT“, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim za zasedbo katerega tožnik izpolnjuje vse pogoje, ki jih zato zahteva Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke in da so pogoji zaposlitve ter pravice in obveznosti na ponujenem delovnem mestu razvidni iz priložene pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je tožnika pozvala, da pogodbo prouči in se o ponudbi odloči v roku 15 dni od prejema te pisne ponudbe in v kolikor se odloči za sprejem ponudbe, je dolžan v danem roku 15 dni od prejema ponudbe podpisano pogodbo osebno prinesti na sedež delodajalca ali le-to dostaviti na naslov po pošti priporočeno, v kolikor pa ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ne bo sprejel v postavljenem roku, mu bo delovno razmerje upoštevajoč določila pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009 z iztekom 15 dnevnega roka prenehalo (A4).

Sodišče prve stopnje je navedeno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z opozorilom o posledicah v primeru zavrnitve pravilno štelo, da je tožena stranka z njo izrazila voljo, da tožniku odpove pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti (ker mu je mandat člana uprave prenehal 23. 10. 2009), čeprav dopis nima takšnega izrecnega naziva, ga pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti drugače kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, kar ustreza zakonski zahtevi po tem, da mora biti odpoved podana v pisni obliki ter da je v njej naveden in obrazložen odpovedni razlog. Tožniku je bilo glede na vsebino dopisa popolnoma jasno, da za opravljanje dela po individualni pogodbi o zaposlitvi ni izpolnjeval več pogojev, saj je sam zahteval, da ga nadzorni svet odpokliče. Sodišče prve stopnje je tako pravilo presojalo, ali je tožena stranka v skladu z obveznostjo po 3. odstavku 88. člena ZDR preverila, ali obstaja možnost za nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ter mu v skladu z 2. členom pogodbe o zaposlitvi ponudilo ustrezno zaposlitev, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim.

Bistvo spora je razlaga pojma ustrezne zaposlitev iz 3. odstavka 90. člena ZDR in 2. člena individualne pogodbe. V skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR je ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je za presojo ustreznosti zaposlitve pomembna primerjava vrste in stopnje strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela na delovnem mestu, glede katerega je bila delavcu pogodba o zaposlitvi odpovedana, z vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, ki se zahteva za ponujeno novo zaposlitev. Če sta ti enaki, je ponujena zaposlitev ustrezna. Da se ustreznost zaposlitve ugotavlja glede na vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.(3) Sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo tudi 2. člen individualne pogodbe (da delovno mesto ustreza znanju in zmožnostim tožnika) in ugotovilo, da med strankama ni sporno, da delovno mesto sistemski vodja ustreza tožnikovi izobrazbi; ustreza pa tudi njegovemu znanju in zmožnostim.

Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je v konkretnem plača merilo za presojo ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da plača ni kriterij, po katerem se presojajo ustreznost ponujene pogodbe o zaposlitvi, saj tega ne določa ne ZDR, ne individualna pogodba o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009. Le-ta v 3. odstavku 10. člena določa, „da v primeru prenehanja mandata ali razrešitve in razporeditve na drugo delovno mesto, ima član uprave poleg odpravnine iz 2. točke tega člena pravico še šest mesecev prejemati plačo, kot jo je prejemal pred razrešitvijo, po tem obdobju pa plača člana uprave ne sme biti nižja od 5.400,00 EUR bruto, to pa le v primeru, da do prenehanja mandata ni prišlo iz krivdnih razlogov na strani člana uprave“.

Navedena določba o višini plače v primeru zaposlitve na drugem delovnem mestu, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim (2. člen pogodbe o zaposlitvi), ne predstavlja kriterija, pač pa pravico tožnika, da ima v takem primeru ne glede na to, da je za določeno delo sicer določena nižja plača (skladno s pravilnikom o sistemizaciji), pravico do pogodbeno dogovorjene plače v višini najmanj 5.400,00 EUR bruto. Merila za presojo ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi sta stranki dogovorili v 2. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ponujeno delovno mesto „sistemski vodja v službi IT“ ustreza tožnikovi izobrazbi, saj je tožnik že v času, preden je opravljal funkcijo člana uprave, opravljal delo v oddelku IT in sicer na delovnem mestu „vodja informatike“ ter kot „direktor službe za IT“. Ponujena pogodba o zaposlitvi je vsebovala vse tiste elemente, da se lahko šteje kot ustrezna ponudba, predvsem pa je bila določena obveznost delavca, kje bo opravljal delo, kar naj bi bilo na delovnem mestu „sistemski vodja“, ki je uvrščeno v VII. tarifni razred in 27. plačilni razred s količnikom 4,16 in da znaša osnovna bruto plača za to delovno mesto v skladu s pravilnikom o sistemizaciji v višini 1.508,12 EUR. Stranki sta se (po skladnih izpovedbah tožnika in priče I.K.) dalj časa pogajali o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi. Glede na predloženo listinsko dokumentacijo, izpoved tožnika in prič, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predstavlja priložena pogodba o zaposlitvi resno ponudbo tožene stranke za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kljub dejstvu, da v pogodbi ni bilo navedenega njegovega imena in da pogodba ni bila podpisana s strani pristojnih oseb. Prav tako je pravilno zaključilo, da je določilo 3. odstavka 10. člena pogodbe o zaposlitvi med strankama dogovorjeno prav za primer, ko se tožnik zaposli na novem delovnem mestu, kjer je za določeno delo določena nižja plača, pravico do pogodbeno dogovorjene (5.400,00 EUR).

Zmotno je razlogovanje pritožbe, da je s pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009 med pravdnima strankama jasno in nedvomno dogovorjeno, da je plača merilo za presojo ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi. Tretji odstavek 10. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa plačo v primeru zaposlitve na drugem delovnem mestu, pomeni jasno pravico tožnika, da ima v takem primeru ne glede na to, da je za določeno delo sicer določena nižja plača, pravico do pogodbeno dogovorjene plače. Gre torej za pravico do plače, ki sta jo stranki v individualni pogodbi o zaposlitvi dogovorili, pri čemer tako za toženo stranko kot za tožnika samega ni sporno, da mu pripada plača v bruto znesku 5.400,00 EUR. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da na presojo ustreznosti zaposlitve ne more vplivati okoliščina, da je bila tožniku v ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi zapisana nižja plača (v višini določni s pravilnikom), kot je tožniku pripadala po individualni pogodbi o zaposlitvi (3. točka 10. člena pogodbe). Zgolj iz tega razloga ponujena zaposlitev ni neustrezna. Za to, da bi ta okoliščina predstavljala kriterij za presojo ustreznosti zaposlitve, v individualni pogodbi kakor tudi v ZDR, ni podlage. Tožena stranka je namreč tožniku navedeno delovno mesto ponudila, ker je to najvišje delovno mesto za direktorjem, drugega prostega delovnega mesta pa niso imeli. Po izvedbi članice izredne uprave I.K., je bila v aprilu 2010 tožniku ponovno ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „sistemski vodja v službi IT“, bistveni pogoji, to pa je plača, pa je bila definirana že v stari pogodbi, saj je bilo v njej zapisano, da mora imeti plačo najmanj 5.400,00 EUR bruto (list. št. 90).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob odpovedi tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, zato je utemeljeno presodilo, da je tožnik pri delodajalcu, ob redni odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi, zavrnil ponudbe nove ustrezne zaposlitve. Prav tako je sodišče utemeljeno štelo, da je bila ponudba nove pogodbe veljavna, saj je ponudba nedvomno vsebovala bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi, ki izhajajo iz opredelitve definicije delovnega razmerja (4. člen ZDR) in utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika iz naslova reintegracije in reparacije.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako pritožba ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje 353. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

(1) Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi VIII Ips 36/2006 z dne 28. 2. 2006. (2) Prim. sodba Vrhovnega sodišče RS VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007. (3) Prim. sodbi opr. št. VIII Ips 422/2009 z dne 8. 11. 2010 in opr. št. VIII Ips 465/2009 z dne 23. 11. 2010.