Jedro

Tožena stranka je zaradi doseženega obsega prodaje v letu 2012, zmanjšanja števila veleprodajnih strank in predvidenega obsega prodaje v letu 2013, ki ne predvideva povečanja števila kupcev in s tem prodaje tekstilnih izdelkov, optimizirala oziroma racionalizirala delo. Ker delovna mesta v določenem oddelku niso bila polno zasedena, je ukinila delovno mesto svetovalec, ki ga je zasedala tožnica, zato je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je preverila tudi možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu oz. možnost njene prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije, vendar te možnosti ni, zato so, glede na bistven upad prodaje in prometa ter posledično zmanjšane potrebe po delu, podani utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki se glasita: „1. Primarni: 1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 11. 2012 nezakonita in se zato razveljavi. 2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 11. 2012 ni prenehalo z dnem 20. 12. 2012, in da delovno razmerje še traja z vsemi pravicami, ki bi tožnici šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo. 3. Tožena stranka je dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto „svetovalec v A.“, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 12. 2011, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnice na delo, ji zagotoviti vpis delovne dobe pri evidenci zapis tako, da se tožnici prizna delovna doba od 20. 12. 2012 dalje, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. 4. Tožena stranka je dolžna tožnici od dne 20. 12. 2012 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 1.289,79 EUR bruto, t.j. od bruto zneska po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, od bruto zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov tožnici iz naslova plače izplačati neto zneske plač ter ji izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja, kot so regres in eventualna božičnica, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov in sicer od vsakega 10. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. 5. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje tožnici povrniti stroške postopka v višini kot jih bo odmerilo sodišče, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila pod izvršbo“ in „2. Podredni: 1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 11. 2012, je nezakonita in se razveljavi. 2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 11. 2012 ni prenehalo z dnem 20. 12. 2012 in traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje. 3. Tožena stranka je dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 12. 2011 za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje in ji urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco tako, da bo tožnici priznana delovna doba od dne 20. 12. 2012 do dneva odločitve sodišča prve stopnje, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. 4. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od dne 20. 12. 2012 do dneva odločitve sodišča prve stopnje obračunati bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 1.289,79 EUR bruto, t.j. od bruto zneska plače po odpovedani pogodbi, od bruto zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov tožnici iz naslova plače izplačati neto zneske plač ter ji izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja, kot so regres in eventualna božičnica, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, in sicer od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. 5. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati odškodnino namesto reintegracije v višini 19.346,85 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. 6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje tožnici povrniti nastale stroške tega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za povrnitev do plačila, pod izvršbo.“ (točka I izreka sodbe) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (točka II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo (razen v delu, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj za to nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka v sodnem postopku razširjala dejansko opredeljeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma je navajala in uveljavljala drug razlog za reorganizacijo svojega poslovanja. Odločilno je, ali se je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obseg dela v oddelku A. tako zmanjšal, da delo tožnice na delovnem mestu svetovalec v A. ni bilo več potrebno. Res je, da sodišče ne more presojati smotrnosti in potrebnosti reorganizacije, mora pa preveriti, ali ta ni bila navidezna. Dejstvo je, da je tožena stranka v okviru te reorganizacije odpustila le tožnico, sicer pa se je število delavcev pri toženi stranki v letu 2012 celo povečalo. Pritožba nadalje navaja, da je skupni upad prodaje v veleprodaji, ki ga je izvedenec ugotovil v obsegu 22%, v pretežnem delu potrebno pripisati spremenjenemu režimu prodaje na Hrvaško, kar je potrdil tudi izvedenec. Da pa to ni imelo vpliva na obseg dela v oddelku A., pa so potrdile priče B.B., C.C. in D.D. Iz tega razloga dokazna ocena, ki jo je v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga sprejelo sodišče prve stopnje, ni natančna, skrbna, celovita, logična in prepričljiva, torej je v nasprotju z 8. členom ZPP.

Nadalje navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni ravnala diskriminatorno. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da so tožnico izbrali po priporočilu vodje A. C.C., ki je bilo za toženo stranko merodajno. Tožnica naj bi bila najmanj zanesljiva zaradi njene časovne razpoložljivosti (4 ure na dan), C.C. pa je izpovedala, da ni podala nobenega mnenja in pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni sodelovala. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, prič B.B. in E.E. izhaja, da je bila ob vrnitvi tožnice na delo, v A. že utečena ekipa, zlasti pa so delali po osem ur. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožba poudarja, da je tožena stranka s tem, ko se je strinjala s štiriurnim delavnikom tožnice, ocenila, da lahko tožnica svoje delo v tem času opravi. Med strankama je bil dogovor, da lahko tožnica dela tudi po več ur dnevno. Da je bilo dela dovolj, kažejo tudi nadure ostalih zaposlenih, ki jih niso mogli izkoristiti. Tudi tožnica je opravljala nadure. Kot izhaja iz izpovedi F.F., je tožnica, tako kot ostali zaposleni, opravljala tudi druga dela. Iz navedenega izhaja, da je zakonski stan diskriminacije po 6. členu ZDR podan.

Tožena stranka pa je ravnala tudi v nasprotju s 3. odstavkom 88. člena ZDR. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenih navedb in trditev, da za tožnico ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta, sodišče prve stopnje pa je pomanjkljivo trditveno podlago saniralo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožena stranka je v mesecu oktobru 2012, ko je tožnica prejela obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlila 12 delavcev, v novembru pa še dva. V času podane odpovedi tožnici je tožena stranka zaposlila tri prodajalke za določen čas, takoj po odpovedi pa še eno prodajalko za določen čas. Tožnica bi delo prodajalke lahko opravljala in bi to delo tudi sprejela, če bi ji ga tožena stranka ponudila, saj je po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2004 to delo pri toženi stranki že opravljala. Pri tem pritožba poudarja, da je bilo pri toženi stranki običajno, da so se pogodbe o zaposlitvi sklepale za določen čas, saj je tožena stranka prodajalkam, ki so bile na začetku zaposlene za določen čas, v pretežnem delu podaljšala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Navaja še, da je tožena stranka šele na poziv sodišča v spis vložila sklep o reorganizaciji delovnih mest v oddelku A. z dne 3. 10. 2012, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev. Pritožba dvomi, da je tožena stranka s to listino razpolagala ob podaji odgovora na tožbo, saj bi jo odgovoru zagotovo priložila. Zaradi tega upravičeno meni, da je listina nastala kasneje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena. Tožena stranka je izvedla reorganizacijo poslovanja iz razloga racionalizacije poslovanja, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sta bili reorganizacija in ukinitev tožničinega delovnega mesta navidezna. Tožena stranka pri odločitvi, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi ni ravnala diskriminatorno. Dejstvo je, da samostojnega dela za tožnico v A. ni bilo in je tožnica predvsem pomagala ostalim delavcem, zato je tožena stranka tudi soglašala s predlogom tožnice o skrajšanem delovnem času. Odločitev tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici temelji izključno na poslovno ekonomskih razlogih. Tožena stranka za tožnico ni imela ustreznega delovnega mesta, saj zaposlitve za določen čas niso ustrezne. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede sklepa o reorganizaciji delovnih mest z dne 3. 12. 2012, saj formalni sklep o reorganizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki nazadnje zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2011 z aneksoma št. 1 z dne 16. 11. 2011 in št. 2 z dne 17. 5. 2012, s katerima je bilo med strankama dogovorjeno, da bo tožnica koristila pravico do skrajšanega delovnega časa 20 ur tedensko od 1. 1. 2012 do 4. 6. 2012 in od 5. 6. 2012 do 20. 6. 2012. Tožena stranka je tožnico obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z obvestilom z dne 25. 10. 2012, v katerem navaja, da je zaradi doseženega obsega prodaje v letu 2012, zmanjšanja števila veleprodajnih strank in predvidenega obsega prodaje v letu 2013, ki ne predvideva povečanja števila kupcev in s tem prodaje tekstilnih izdelkov, potrebno optimizirati in racionalizirati delo oz. delovna mesta, ker glede na navedeno delovna mesta v A. niso polno zasedena, se ukinja eno delovno mesto svetovalec v A., zato je prenehala potreba po njenem delu, da pa bo tožena stranka skladno z določbo 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) preverila, ali jo je možno zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji oziroma prekvalificirati na drugo delo in če bo obstajala ta možnost, ji bo ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica pa je bila tudi obveščena, da lahko v roku 3 dni od tožene stranke zahteva, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega članica je (1. odstavek 84. člena ZDR). Nato je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kjer je razlog zanjo utemeljila enako kot v obvestilu in dodatno obrazložila, da je zaradi tega prisiljena optimizirati in racionalizirati delovna mesta, ki v oddelku A. niso polno zasedena in zato združiti dela in naloge ene svetovalke z deli in nalogami ostalih svetovalcev, zato je prenehala potreba po delu enega delavca pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. V odpovedi je tožena stranka tudi obrazložila, da je preverila možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu oz. možnost njene prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije, vendar te možnosti ni, zato so, glede na bistven upad prodaje in prometa ter posledično zmanjšane potrebe po delu, podani utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Na podlagi podatkov iz bilance stanja za toženo stranko z dne 31. 12. 2011 in bilance stanja na dan 31. 12. 2012 ter podatkov poslovnega izkaza za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 izhaja, da je čisti dobiček v letu 2012 v primerjavi z letom 2011 izjemno upadel. To izhaja tudi iz izpovedi direktorja tožene stranke in prič B.B., ki je bila tožnici nadrejena, ter C.C., priči G.G. in H.H. pa sta potrdili, da je bilo v letu 2012 na področju A. manj dela. Tudi izvedenec finančne stroke je v svojem mnenju potrdil, da so ekonomski razlogi pri toženi stranki v kritičnem obdobju narekovali ukrepanje tožene stranke, saj je dobiček v letu 2012 v primerjavi z letom 2011 drastično upadel. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ukinitev enega delovnega mesta izvajalca svetovalca v A. ni bila fiktivna.

7. Glede na ugotovitve iz prejšnje točke obrazložitve so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka tekom postopka razširjala dejansko opredeljeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, oziroma da je navajala in uveljavljala drug razlog. Temu ni tako, saj tožena stranka od obvestila tožnici o nameravani odpovedi dalje vseskozi navaja isti razlog in sicer upad prodaje, ter posledično zmanjšanje dobička, pa tudi dela svetovalcev v A., kar je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo v točkah B, C in D obrazložitve sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici ni ravnala diskriminatorno. Na podlagi aneksov h pogodbi o zaposlitvi št. 1 in št. 2 ter izpovedi direktorja tožene stranke in priče B.B. je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožena stranka pokazala razumevanje do tožničinih potreb (štiriurni delovnik in koriščenje dvomesečnega neplačanega dopusta). Na podlagi izpovedi C.C., F.F., D.D., E.E., G.G. in H.H. pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je obseg dela svetovalcev v A. zmanjšal tako, da za tožnico niti za štiri ure dnevno ni bilo dela, kar pa ni diskriminacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi temveč poslovno ekonomski razlog.

9. Sodišče prve stopnje se je v točki E obrazložitve opredelilo tako do tega, da je tožnica delala krajši delovni čas kot ostali svetovalci v A., kot tudi do tega, da je tožnica opravljala druga dela, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica diskriminacijo zatrjevala zgolj pavšalno, da pa v postopku ni bila dokazana (glede na določbe 6. člena ZDR in smiselno glede na določbe 1. alineje 89. člena ZDR). Iz izpovedi zaslišanih svetovalcev in vodje A. res izhaja, da so bili ob tožničini vrnitvi na delo utečena ekipa, vendar pa to ne pomeni, da se tožnica, če bi bilo dela dovolj za vse svetovalce, v „utečeno ekipo“ ne bi mogla vključiti in to tudi tako ni bilo mišljeno, saj iz njihovih izpovedi izhaja predvsem to, da se je obseg dela svetovalcev v A. v letu 2012 bistveno zmanjšal, zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka spoštovala določbo 3. odstavka 88. člena ZDR, vendar ustreznega dela zanjo ni imela na razpolago. Tožnica v pritožbi navaja, da bi lahko opravljala delo prodajalke in da je tožena stranka v času tožnici podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zaposlila štiri prodajalce za določen čas. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da bi bila za tožnico ustrezna le zaposlitev za nedoločen čas, tako da zaposlitev za določen čas, ne glede na v pritožbi zatrjevano prakso tožene stranke o „podaljševanju pogodb o zaposlitvah za določen čas v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas“, ni ustrezna zaposlitev. Glede na to, da tožnica tekom postopka ni izrecno zatrjevala, katero delovno mesto, ki naj bi ga imela tožena stranka na razpolago, bi bilo za tožnico ustrezno, tožena stranka tudi ni mogla podati določnih navedb, zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke s tem v zvezi saniralo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke.

11. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožnici redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razloga po 1. alineji 88. člena ZDR in da je bil odpovedni razlog utemeljen, zato je tako primarni kot tudi podredni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

12. Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je skladno z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.