Jedro

Pravica do vrnitve na delo, ki ga je opravljal pred nastopom funkcije, ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe, preneha, če je minister ne uveljavlja v roku treh mesecev od prenehanja mandata.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 1. 2010 nezakonita in se odpravi ter da se ugotovi, da tožena stranka krši pogodbo o zaposlitvi, ki jo ima sklenjeno s tožečo stranko, s tem ko tožeči stranki od 21. 11. 2008 ne zagotavlja dela na Ministrstvu za ... Republike Slovenije na delovnem mestu direktorja uprave v Direktoratu za ... zadeve Uprave za .... Zavrnilo je nadaljnji tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti nazaj na delo na Ministrstvo za ... Republike Slovenije, z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od dneva izdaje te sodbe dalje za položajno delovno mesto direktorja uprave v Direktoratu za ... zadeve Uprave za ... Ministrstva za ...., z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz dela na delovnem mestu, upoštevaje dejstvo, da je bil nazadnje na tem delovnem mestu razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 8.00 in da ga je ob upoštevanju vseh dosedanjih napredovanj dolžna uvrstiti v ustrezen plačilni razred (točka I izreka). Nadalje je zavrnilo podredna tožbena zahtevka, da se toženi stranki nalaga, da izda odločbo, s katero ugodi zahtevi tožnika za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja (ugovoru) z dne 10 11. 2009 in tožnika vrne nazaj na delo na Ministrstvo za ... Republike Slovenije, z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od dneva izdaje te sodbe dalje za položajno mesto direktorja uprave v Direktoratu za ... zadeve Uprave za ... Ministrstva za ... Republike Slovenije, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz dela na tem delovnem mestu, upoštevaje dejstvo, da je bil nazadnje na tem delovnem mestu razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 8,00 in da ga ob upoštevanju vseh dosedanjih napredovanj tožena stranka uvrsti v ustrezen plačilni razred, oziroma, da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti nazaj na delo na Ministrstvo za ... Republike Slovenije, mu zagotavljati delo za nedoločen čas od dneva izdaje te sodbe dalje na položajnem delovnem mestu na Ministrstvu za ... Republike Slovenije z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz dela na takšnem delovnem mestu, upoštevaje dejstvo, da je bil nazadnje na tem delovnem mestu razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 8,00 in da ga je ob upoštevanju vseh dosedanjih napredovanj dolžna uvrstiti v ustrezen plačilni razred (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdnih stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka iz točke III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožnika. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka in sicer zaslišanja tožnika in predložitve listin s strani tožene stranke (pogodbe o zaposlitvi za točno določene osebe, listin o tem, koliko delavcev je tožena stranka zaposlila na delovnem mestu z nazivom sekretar in koliko delavcev je napredovalo v ta naziv v času od 21. 11. 2008). S tem ko je dokaze zavrnilo brez obrazložitve, je tožeči stranki onemogočilo dokazovanje njenih trditev o dejstvih, ki so pravno pomembna v predmetnem delovnem sporu. Iz pravice do izjave po 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS) izhaja, da sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga, če za to niso podani ustavno sprejemljivi razlogi oziroma lahko zavrne izvedbo dokaza le, če bi se z njimi dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer in ker sodišče zavrnitve izvedbe dokaza ni obrazložilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sodba pa ima take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Hkrati so kršene tudi ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS, saj tako pomanjkljive sodbe ni mogoče učinkovito izpodbijati s pritožbo. V nadaljevanju izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik potrdilo z dne 19. 11. 2008 pridobil zato, ker je bil to pogoj za izplačilo nadomestila plače po 38. členu Zakona o poslancih. Takšno razlogovanje sodišča ne drži in ni logično in pomeni nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj teh zaključkov sodišče prve stopnje ni preverjalo z izvedbo predlaganih dokazov, kar predstavlja kršitev postopka, kot je že prej pojasnjeno. Sodišče zaključuje, da tožnik ni izkazal, da je novembra 2008 oziroma najkasneje v roku treh mesecev od prenehanja mandata ministra za notranje zadeve vložil zahtevo za vrnitev na delo, kar je v nasprotju z listino v spisu – potrdilom ministra K.E z dne 19. 11. 2008. Tožnik bi lahko tudi sam pojasnil, da je bila zahteva podana, če bi ga sodišče zaslišalo. Razumljivo je, da je tožnik že pred potekom prenehanja mandata ministra zaprosil za izdajo potrdila, saj si je želel pred tem zagotoviti delovnopravni status, da ne bi prišlo do prekinitve delovne dobe. Tega mu sodišče ne bi smelo šteti v škodo. Z zakonom ni predvideno, da bi moral tožnik vložiti pisno zahtevo za vrnitev nazaj na delo, zato jo lahko vloži pisno ali ustno, kot je to storil tožnik. Zakon o poslancih v 37. členu določa, da ima poslanec, ki je bil do izvolitve v delovnem razmerju, pravico, da se v treh mesecih po prenehanju poslanskega mandata vrne na delo, ki ga je opravljal, ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe. V skladu s to določbo je tožnik vložil prošnjo za vrnitev nazaj na delo Ministrstvo za ..., ki pa ji ni bilo ugodeno, zato je koristil pravico do nadomestila plače, skladno z 38. členom Zakona o poslancih. Po njenem izteku ima tožnik še vedno pravico do vrnitve nazaj na delo in je nepravilno ter neskladno z zakonom stališče tožene stranke, da naj ne bi bil upravičen do vrnitve nazaj na delo, ker je izkoristil pravico do nadomestila plače. Tožnik se namreč ni sam odločil za izrabo pravice do nadomestila plače, pač pa je bil v to prisiljen, ker ni bilo ustreznega delovnega mesta zanj. Ni mogoče šteti, da je pravica do vrnitve nazaj na delo izčrpanja z izrabo pravice do nadomestila, predvsem ob upoštevanju, da se je tožnik želel vrniti na delo, ki ga je opravljal pred tem, pa mu to ni bilo omogočeno. Stališče sodišča prve stopnje, da se pravica do vrnitve nazaj na delo in do nadomestila plače izključujeta, ni v skladu z zakonom. Navedeni 37. člen Zakona o poslancih je potrebno obravnavati v povezavi z 38. členom istega zakona, ki določa, da ima poslanec, ki mu preneha mandat in iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve, niti ni izpolnil pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, pravico do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi opravljal funkcijo, dokler se ne zaposli, oziroma dokler ne izpolni pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, vendar najdlje eno leto od prenehanja mandata. Ta člen govori o trajanju pravice do nadomestila plače do zaposlitve, kamor sodi tudi zaposlitev pri delodajalcu, pri katerem je delal pred nastopom funkcije oziroma vrnitev na delo nazaj k temu delodajalcu. Tožnik vztraja, da ni dopustno kakršnokoli časovno omejevanje pravice do vrnitve nazaj na delo, saj je ves čas v delovnem razmerju pri delodajalcu Republiki Sloveniji, zato mu mora biti tudi omogočeno opravljanje dela, ki ga je opravljal pred nastopom funkcije ministra. Podlago za utemeljenost zahteve pritožnika predstavlja določba 14. člena Zakona o funkcionarjih v državnih organih, ki določa, da ima funkcionar, ki opravlja funkcijo poklicno ter mu je prenehala z iztekom mandata ali pred iztekom mandata in se iz objektivnih razlogov ne more takoj vrniti v prejšnjo organizacijo ali k delodajalcu oziroma ne more skleniti delovnega razmerja za delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe za določeno vrsto poklica, pravico do nadomestila osebnega dohodka v višini osebnega dohodka, ki bi ga prejemal, če bi opravljal funkcijo. To pravico ima funkcionar do vrnitve v prejšnjo organizacijo ali k delodajalcu oziroma do nove zaposlitve. Ta določba jasno določa pravico do vrnitve nazaj na delo, ki ga je funkcionar (torej tudi poslanec ali minister) opravljal pred nastopom funkcije, pri čemer ni kakršnekoli omejitve glede uveljavljanja te pravice. Zakon pravico do nadomestila veže na čas do vrnitve nazaj na delo. Glede na zgoraj navedene določbe je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Enako velja glede zaključka sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik že po izteku treh mesecev od prenehanja mandata vložiti zahtevo za vrnitev nazaj na delo. To je namreč storil že leta 2008 in mu vrnitev ni bila omogočena, zato je izkoristil pravico do nadomestila plače, ki mu pripada po zakonu in šele po njenem izteku je imel podlago za uveljavljanje sodnega varstva. Na pravico tožnika do vrnitve tudi ne vpliva dejstvo, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z Državnim zborom Republike Slovenije, saj gre za pogodbo o zaposlitvi za določen čas, to je do dneva prenehanja poslanske skupine v mandatni dobi Državnega zbora, ki se je konstituiral 15. 10. 2008 ali preoblikovanja poslanske skupine, katerega posledica bi bilo zmanjšanje števila pripadajočih strokovnih sodelavcev. Gre torej za poslabšanje tožnikovega delovnopravnega statusa. Sodišče nadalje ocenjuje kot pavšalne in neizkazane navedbe tožnika o tem, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno. Pri tem tožnik poudarja, da je zatrjeval dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, zato bi morala tožena stranka dokazati, da ni kršila načela enakega obravnavanja, česar ni storila. Tožnik je podal konkretne navedbe in predlagal dokaze, s katerimi razpolaga. Ne razpolaga pa z dokumenti, ki se nanašajo na druge osebe, ki pa jih je poimensko navedel. Glede na to, da je tožnik predlagal, da sodišče naloži toženi stranki predložitev pogodb o zaposlitvi za točno določene delavce, je sodišče brez izvedbe predlaganih dokazov zaključilo, da niso podana diskriminatorna ravnanja, katere očita tožnik toženi stranki. Kako je sodišče to ugotovilo, ne da bi izvedlo ustrezne dokaze, ni jasno. S takšnim postopanjem so bile podane kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP, kakor tudi po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper III. točko izreka (odločitev o stroških postopka) sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da odloči, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka. Poudarja, da je tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval odpravo odločbe, ugotovitev kršitve in vrnitev na točno določeno delovno mesto, in se torej tožbeni zahtevek ni glasil na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. S prvim podrednim tožbenim zahtevkom je enako zahteval, da tožena stranka izda odločbo, s katero ugodi zahtevku, z drugim podrednim tožbenim zahtevkom pa je zahteval, da se vrne na delo k toženi stranki oziroma, da mu ta zagotovi delo. Tožbena zahtevka ne obravnavata obstoja ali prenehanja delovnega razmerja; vsebinsko je tožnik uveljavljal pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto, ki ga je opravljal. Zato tožena stranka meni, da ni utemeljena uporaba 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), temveč bi moralo sodišče o povrnitvi stroškov postopka odločati po splošni določbi 1. odstavka 154. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba tožeče stranke, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožeče stranke: Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ne da bi zaslišalo tožnika, mu ni bilo treba izvesti dokaza z zaslišanjem tožnika. Čeprav sodba glede zavrnitve tega dokaznega predloga nima razlogov, ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi načela do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Uradni list RS/I, št. 33/1991, s spremembami; URS), saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem kršilo tožnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS oziroma pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

Po določbi 1. odstavka 32. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/2005 - UPB1 in 109/2008; ZVRS) se za pravice predsednika vlade, ministrov in generalnega sekretarja vlade do plače in nadomestil ter drugih osebnih prejemkov in povračil, do socialnega zavarovanja in dopustov ter za pravice po prenehanju mandata smiselno uporabljajo določbe Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92). Po 2. odstavku 32. člena ZVRS se za pravice državnih sekretarjev in predstojnikov organov v sestavi ministrstev ter predstojnikov vladnih služb do plače in nadomestil ter drugih osebnih prejemkov in povračil, do socialnega zavarovanja in dopustov ter za pravice po prenehanju mandata smiselno uporabljajo določbe Zakona o funkcionarjih v državnih organih (Uradni list RS, št. 30/90, 18/91, 22/91 in 2/91-I). Pravice poslancev po prenehanju mandata, ter v zvezi s 1. odstavkom 32. člena ZVRS tudi pravice ministrov po prenehanju mandata, urejajo 36., 37. in 38. člen Zakona poslancih (Uradni list RS, 24/2005- upb; ZPos). Medtem ko se 36. člen ZPos nanaša na pravice poslanca oziroma ministra, ki je do izvolitve opravljal funkcijo sodnika ali drugo trajno funkcijo v državnem organu, se 37. in 38. člen ZPos nanašata na pravice poslanca, ki je bil do izvolitve v delovnem razmerju. Po določbi 37. člena ZPos ima poslanec ki je bil do izvolitve v delovnem razmerju, pravico, da se v treh mesecih po prenehanju poslanskega mandata vrne na delo, ki ga je opravljal, ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe. V skladu z 38. členom ZPos ima poslanec, ki mu je prenehal mandat in iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve, niti ni izpolnil pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, pravico do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi opravljal funkcijo, dokler se ne zaposli oziroma dokler ne izpolni pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, vendar najdlje eno leto od prenehanja mandata. Pravica do nadomestila iz prejšnjega odstavka se po 2. odstavku 38. člena ZPos lahko podaljša do izpolnitve pogojev za upokojitev po splošnih predpisih ali po tem zakonu, vendar najdlje še za eno leto. Čas iz prejšnjih dveh odstavkov se po 3. odstavku 38. člena ZPos šteje poslancu, ki mu je prenehal mandat, v delovno dobo. V tem času je socialno zavarovan po predpisih, ki urejajo socialno zavarovanje oseb v delovnem razmerju. Če ima v tem času pravico do letnega dopusta, mu pripada tudi regres za letni dopust, ob upokojitvi pa ima pravico do odpravnine.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik po prenehanju mandata ministra za ... v Vladi Republike Slovenije dne 21. 11. 2008 ni v roku treh mesecev od prenehanja mandata uveljavljal pravice vrnitve na delo, ki ga je opravljal, ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe, temveč je pri Mandatno-volilni komisiji Državnega zbora Republike Slovenije za dobo enega leta od prenehanja mandata do vključno 22. 11. 2009 uveljavil pravico do nadomestila plače v višini, ki bi jo prejemal, če bi opravljal funkcijo ministra (odločba Državnega zbora RS, Mandatno-volilna komisija, št. ... - priloga A4). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi lahko tožnik uveljavljal pravico do vrnitve na delo k prejšnjemu delodajalcu šele po prenehanju mandata. Zato potrdila ministra za obrambo št. 100-134/2007-18 z dne 19. 11. 2008 (A3), iz katerega izhaja, da trenutno na Ministrstvu ni prostega delovnega mesta, ki ustreza vrsti in stopnji izobrazbe tožnika, ki se mu izteče mandat ministra za notranje zadeve v novembru 2008, utemeljeno ni štelo za dokaz o tem, da je tožnik uveljavljal vrnitev na delo k toženi stranki, temveč je pravilno ugotovilo, da je bilo potrdilo izdano zaradi uveljavitve pravice do nadomestila plače. Tožnik bi moral pravico do vrnitve na delo uveljavljati po izteku mandata, ter zoper negativno odločitev v roku 15 dni ugovarjati v smislu določbe 3. odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, s kasnejšimi spremembami; ZObr) ter v primeru, če ne bi bil zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru, ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne bi odločila v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, po 8. odstavku 100.a člena ZObr v nadaljnjih 30 dneh zahtevati varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Ker tožnik po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni tako postopal, temveč je vrnitev na delo k toženi stranki zahteval šele z vlogo z dne 9. 11. 2009 (A5), je zamudil rok iz 37. člena ZPos. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo (pravilno: razveljavitev) odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 1. 2010 (priloga A9), s katero je bila zavrnjena zahteva za varstvo pravic tožnika v zvezi z vrnitvijo na delo, ter preostali del primarnega tožbenega zahtevka in oba podredna tožbena zahtevka, saj tožnik z vsemi uveljavlja pravico do vrnitve na delo k toženi stranki ter s tem povezane pravice do pravic iz delovnega razmerja (sklenitev pogodbe o zaposlitvi in plačo oziroma uvrstitev v plačilni razred ob upoštevanju plačilnega razreda, ki mu je pripadal pred nastopom mandata). Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnik primarnega in podrednih zahtevkov v tožbi ni oblikoval ustrezno oziroma v skladu z določbo 3. odstavka 182. člena ZPP, saj so zahtevki skoraj identični.

Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ko navaja, da lahko tožnik uveljavlja vrnitev k delodajalcu tudi po prenehanju prejemanja nadomestila ter da izraba pravice do denarnega nadomestila ne pomeni izgube pravice do vrnitve na delo. Pravica do vrnitve na delo preneha, če je minister ne uveljavlja v roku treh mesecev po prenehanju mandata. Prav tako je mogoče 37. in 38. člen ZPos razlagati le tako, da je pravica do nadomestila subsidiarna in jo lahko poslanec oziroma minister izrabi, če iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve, niti ni izpolnil pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, zato po pridobitvi pravice do denarnega nadomestila minister ne more več uveljavljati pravice do vrnitve na delo k delodajalcu po 37. členu ZPos. S tem v zvezi je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na določbo 14. člena Zakona o funkcionarjih v državnih organih (Uradni list RS, št. 30/90 do 18/94; ZFDO). ZPos je glede na ZFDO specialen in kasnejši predpis, ki posebej ureja pravico do vrnitve na delo k prejšnjemu delodajalcu le za eno skupino državnih funkcionarjev (poslance), za razliko od ZFDO, ki se je ob uveljavitvi (pred začetkom veljavnosti ZPos) nanašal na vse državne funkcionarje. Glede na razlagalna pravila o prednostnem upoštevanju posebne ureditve (lex specialis derogat legi generali) oziroma kasnejše ureditve (načelo lex posterior derogat legi priori), je mogoče v obravnavanem primeru uporabiti le določbo 37. in 38. člena ZPos. Tudi sicer 1. odstavek 32. člena ZVRS izrecno določa, da se za pravice poslancev oziroma ministrov po prenehanju mandata uporabljajo določbe ZPos, določbe ZFDO pa se glede pravic po prenehanju mandata v skladu z 2. odstavkom 32. člena ZVRS smiselno uporabljajo za pravice državnih sekretarjev in predstojnikov organov v sestavi ministrstev ter predstojnikov vladnih služb. Torej tudi ZVRS izključuje uporabo določb ZFDO za odločanje o pravicah ministrov po prenehanju mandata.

Ker tožnik ni uveljavljal vrnitve na delo v roku treh mesecev po prenehanju mandata ministra, ga tožena stranka po preteku treh mesecev po prenehanju mandata ni bila dolžna ponovno zaposliti. Zato so neutemeljeni očitki o diskriminatornem obravnavanju tožnika glede vrnitve na delo oziroma zaposlitve na Ministrstvu za .... Tovrstne očitke bi lahko tožnik uveljavljal le v primeru, ko bi se prijavil na javni razpis za prosto uradniško delovno mesto na Ministrstvu za ..., če bi štel, da je pri izbiri diskriminiran v smislu 1. odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), ki določa, da mora delodajalec iskalcu zaposlitve (v nadaljnjem besedilu: kandidatu) pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Zato sodišču prve stopnje v tem sporu ni bilo potrebno ugotavljati, katere delavce je tožena stranka v spornem obdobju, od prenehanja mandata tožnika do vložitve zahteve za vrnitev na delu (9. 11. 2009) zaposlila na delovnem mestu, ki ga je opravljal tožnik oziroma na drugem delu, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe tožnika.

Na pravico tožnika do vrnitve tudi ne vpliva dejstvo, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto strokovnega sodelavca v poslanski skupini ... stranke v Državnem zboru Republike Slovenije. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik po prenehanju mandata v roku iz 37. člena ZPos ni uveljavljal pravice do vrnitve na delo, niso bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik po izteku pravice do denarnega nadomestila zaposlil v Državnem zboru Republike Slovenije, saj to za uveljavitev pravice do vrnitve na delo k toženi stranki ni odločilno. Zato sodišče prve stopnje ni pravilno sklepalo, da tožbeni zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki tudi iz tega razloga ni utemeljen. Vendar ta ugotovitev ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato tudi niso relevantne navedbe tožnika v pritožbi, da predstavlja zaposlitev tožnika v Državnem zboru Republike Slovenije poslabšanje tožnikovega delovnopravnega statusa in da te zaposlitve sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti tožniku v škodo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke: V skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 - popr; ZDSS-1) v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Tožena stranka zmotno razloguje, da ne gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Ker se tožbeni zahtevek, tako primarni kot podredna, nanaša na vrnitev na delo k toženi stranki, je mogoče spor glede vrnitve k prejšnjemu delodajalcu obravnavati kot spor glede obstoja delovnega razmerja. Zato stroškov postopka ni dopustno obravnavati po splošnem načelu o povrnitvi stroškov iz 1. odstavka 154. člena ZPP, temveč po 5. odstavku 41. člena ZDSS-1. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (353. člen ZPP).

Ker stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter 2. odstavkom 165. člena ZPP.

Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili 2. odstavka 165. člena ter 155. člen ZPP.