Jedro

Po prvem odstavku 32. člena ZVRS se za pravice po prenehanju mandata ministra smiselno uporabljajo določbe ZPos, ki v 37. členu izrecno določa rok treh mesecev od prenehanja mandata, v katerem se nekdanji minister lahko vrne na prejšnje delovno mesto. Po preteku tega obdobja te pravice več nima. Če pravočasno uveljavi pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto in takšnega delovnega mesta ni, so podani objektivni razlogi, zaradi katerih svoje pravice po 37. členu ZPos ne more izvršiti, lahko pa prejema nadomestilo plače, ki se mu všteva v delovno dobo ter mu nudi materialno in socialno varnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je odločba tožene stranke št. 1000-2381/2009 z dne 4. 1. 2010 nezakonita in da se odpravi ter da se ugotovi, da tožena stranka krši pogodbo o zaposlitvi, ki jo ima sklenjeno s tožnikom s tem, ko tožniku od 21. 11. 2008 ne zagotavlja dela na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije na delovnem mestu direktorja uprave v Direktoratu za obrambne zadeve, Uprave za obrambo Ljubljana. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni od prejema sodbe vrniti nazaj na delo na Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od dneva izdaje sodbe dalje za položajno delovno mesto direktorja uprave v Direktoratu za obrambne zadeve, Uprave za obrambo Ljubljana, Ministrstva za obrambo, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz dela na delovnem mestu, upoštevaje, da je bil nazadnje na tem delovnem mestu razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 8,00, in da ga je ob upoštevanju vseh dosedanjih napredovanj dolžna uvrstiti v ustrezen plačilni razred. Prav tako je zavrnilo podredna tožbena zahtevka, da se toženi stranki naloži, da v roku 8 dni od prejema sodbe izda odločbo, s katero ugodi zahtevi tožnika za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja (ugovoru) z dne 10. 11. 2009, in da tožnika vrne nazaj na delo na Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od dneva izdaje sodbe dalje za položajno mesto direktorja uprave v Direktoratu za obrambne zadeve, Uprave za obrambo Ljubljana, Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz dela na tem delovnem mestu, upoštevaje, da je bil nazadnje na tem delovnem mestu razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 8,00, in da ga ob upoštevanju vseh dosedanjih napredovanj tožena stranka uvrsti v ustrezen plačilni razred oziroma, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe tožnika vrniti nazaj na delo na Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, mu zagotavljati delo za nedoločen čas od dneva izdaje te sodbe dalje na položajnem delovnem mestu na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz dela na takšnem delovnem mestu, upoštevaje, da je bil nazadnje na tem delovnem mestu razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 8,00, in da ga je ob upoštevanju vseh dosedanjih napredovanj dolžna uvrstiti v ustrezen plačilni razred. Sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Presodilo je, da tožnik v roku treh mesecev od prenehanja funkcije ministra ni uveljavil pravice do vrnitve na delo po 37. členu Zakona o poslancih (v nadaljevanju ZPos, Ur. l. RS, št. 48/92 in naslednji). Eno leto je prejemal nadomestilo plače, ki se s pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto izključuje. Zato je sodišče ugotovilo, da je zahtevek za vrnitev na delo, ki ga je tožnik opravljal pred nastopom funkcije ministra, neutemeljen. Zaključilo je, da tožnik pri zavrnitvi njegove vloge za vrnitev na prejšnje delovno mesto ni bil diskriminiran.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in s pravno presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni uveljavil pravice do vrnitve na prejšnje delovno mesto v roku treh mesecev od prenehanja mandata ministra, zaradi česar je z vlogo z dne 9. 11. 2009 zamudil rok iz 37. člena ZPos. Uveljavil je pravico do nadomestila plače, ki je glede na pravico do vrnitve na delo subsidiarna. Sodišče druge stopnje je tudi pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da so zatrjevanja o diskriminatornem obravnavanju tožnika neutemeljena.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), saj sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o tem, zakaj izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika ni bila potrebna. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, katera pravno odločilna dejstva je bilo mogoče ugotoviti brez zaslišanja tožnika. Ker ga sodišče ni zaslišalo, je napačno zaključilo, da le-ta ni pravočasno zahteval vrnitve na delo. Zmotna je presoja sodišča, da bi revident lahko uveljavil pravico do vrnitve na delo šele po prenehanju mandata. Za zaključek, da je bilo potrdilo z dne 19. 11. 2009 pridobljeno le zaradi uveljavljanja nadomestila plače, sodišče ni imelo podlage. Zato je napačno presodilo, da tožnik novembra 2008 vrnitve na delo ni zahteval. Ker mu vrnitev v letu 2008 ni bila omogočena, je moral „izkoristiti“ pravico do nadomestila plače. Pravica do vrnitve na delo ni bila izčrpana, zato njegov zahtevek z dne 9. 11. 2009 ni prepozen. Stališče sodišča, da se mora pravica do vrnitve na delo uveljavljati v roku treh mesecev po poteku mandata in da se ta pravica izključuje s pravico do nadomestila plače, ni v skladu z zakonom. Pri tem se revident sklicuje na 38. člen ZPos. Ker je ves čas v delovnem razmerju z delodajalcem Republiko Slovenijo, ni dopustno časovno omejevanje pravice do vrnitve na prejšnje delovno mesto. Sklicevanje sodišča na javni razpis pri presoji diskriminatornega obravnavanja tožnika je materialno pravno zmotno, saj je glede na 89. člen Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) mogoče zaposlovanje brez javnega razpisa. Sodišče je prezrlo določilo drugega odstavka 6. člena ZDR in napačno zaključilo, da ni bilo potrebno ugotavljati, katere nekdanje funkcionarje je tožena stranka po prejemanju nadomestila plače zaposlila na „starih“ delovnih mestih in katere delavce je zaposlila na delovnem mestu, ki ga je on opravljal pred nastopom funkcije, oz. so nanj napredovali. Ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je v tej zvezi predlagal tožnik, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti očitki so neutemeljeni. Na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pri čemer po prvem odstavku 213. člena ZPP dokazovanje obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo. Stranka nima pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Sodišči nižje stopnje sta obrazložili, da glede na že izvedene dokaze zaslišanje tožnika ni bilo potrebno. Njegovo zaslišanje je bilo predlagano v zvezi z okoliščinami pridobitve potrdila z dne 19. 11. 2008. Tožnik je zatrjeval, da je na podlagi ustne zahteve pridobil potrdilo. Tožena stranka tega dejstva ni prerekala, zato sodišče utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika. Tudi glede diskriminatornega obravnavanja je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je bistveno zgolj, ali je tožena stranka v obravnavani zadevi postopala pravilno in zakonito, zaradi česar ni ugotavljalo, katere delavce je tožena stranka na Ministrstvu za obrambo zaposlila oz. so napredovali na delovno mesto v nazivu sekretar in katerim zahtevam nekdanjih funkcionarjev po vrnitvi na prejšnje delovno mesto je ugodila. Ker je torej sodišče razumno ocenilo, da so dejstva, ki bi se naj s predlaganimi dokazi ugotovila, že dokazana oz. za odločitev v sporu niso odločilna, nadaljnjih dokazov ni bilo dolžno izvajati in s tem ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna so tudi zatrjevanja revidenta, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, zato revidentu pravica do izjave ni bila kršena. Sodba vsebuje vsa dejstva, ki so pravno pomembna. Ker jo je mogoče v celoti preizkusiti, bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje je revident opravljal delo na delovnem mestu direktorja uprave v Direktoratu za obrambne zadeve Uprave za obrambo Ljubljana, nakar ga je dne 23. 11. 2004 Državni zbor RS imenoval za ministra za notranje zadeve. To funkcijo je opravljal do 21. 11. 2008. Dne 19. 11. 2008 je pisno uveljavil priznanje pravice do nadomestila plače, ki mu je bila priznana za obdobje od 22. 11. 2008 do 22. 11. 2009. Dne 9. 11. 2009 je revident zahteval vrnitev na delo, ki ga je opravljal, preden je postal minister. Tožena stranka je njegovo zahtevo zavrnila.

9. Po prvem odstavku 32. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS, Ur. l. RS, št. 4/93 in naslednji) se za pravice po prenehanju mandata predsednika vlade, ministrov in generalnega sekretarja vlade smiselno uporabljajo določbe ZPos. Na podlagi 37. člena ZPos ima poslanec, ki je bil do izvolitve v delovnem razmerju, pravico, da se v treh mesecih po prenehanju poslanskega mandata vrne na delo, ki ga je opravljal, ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe. Po določbi prvega odstavka 38. člena ZPos ima poslanec, ki mu je prenehal mandat in iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve, niti ni izpolnil pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, pravico do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi opravljal funkcijo, dokler se ne zaposli oziroma dokler ne izpolni pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, vendar najdlje eno leto od prenehanja mandata.

10. ZPos v 37. členu ne predpisuje niti kdaj niti kako mora minister podati zahtevo za vrnitev na delo, ki ga je opravljal, ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe. Zato stališče sodišč, da bi revident moral vložiti pisno zahtevo šele po izteku mandata, nima pravne podlage v ZPos. V 38. členu ZPos je jasno določeno, da je poslanec do nadomestila upravičen šele, „če iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve.“ Revident je predložil potrdilo ministra za obrambo z dne 19. 11. 2008, iz katerega izhaja, da zanj glede na vrsto in stopnjo njegove izobrazbe ni prostega delovnega mesta. Revident je torej poskusil uveljaviti pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto in do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu, saj mu sicer potrdilo ne bi bilo izdano. Očitno je tudi tožena stranka štela potrdilo za zadosten dokaz, s katerim je revident izkazal, da zanj vrnitev na delo v smislu 37. člena ZPos ni mogoča oz. da iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela in dobiti ustrezne zaposlitve, ter mu je zato priznala pravico do nadomestila plače. Glede na navedeno sta sodišči napačno presodili, da revident pravice do vrnitve na delo ni uveljavil že leta 2008, vendar slednje ne vpliva na odločitev.

11. Po ZPos poslancu po prenehanju mandata ni zagotovljena splošna pravica do vrnitve na prejšnje delovno mesto. 37. člen ZPos izrecno določa rok treh mesecev od prenehanja mandata, v katerem se nekdanji minister lahko vrne na prejšnje delovno mesto. Po preteku tega obdobja te pravice več nima. Če pravočasno uveljavi pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto in takšnega delovnega mesta ni, so podani objektivni razlogi, zaradi katerih svoje pravice po 37. členu ZPos ne more izvršiti, lahko pa prejema nadomestilo plače, ki se mu všteva v delovno dobo ter mu nudi materialno in socialno varnost. Ker je revident zahtevo z dne 9. 11. 2009 podal po preteku treh mesecev od prenehanja mandata in po tem, ko je prejel nadomestilo plače, sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je zahteva in z njo povezane pravice iz naslova delovnega razmerja neutemeljena.

12. Napačno si revident razlaga določbo 38. člen ZPos, da daje pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto ves čas prejemanja nadomestila. Z zaposlitvijo, kot jo določa 38. člen ZPos, ni mišljena zaposlitev po 37. členu ZPos, temveč zaposlitev, ki se nekdanjemu ministru ponudi na trgu delovne sile, na katerem je glede možnosti zaposlitve izenačen z ostalimi iskalci zaposlitve. Zato ta ne podaljšuje roka iz 37. člena Zpos.

13. Na drugačno presojo ne vpliva niti revidentovo zatrjevanje, da je ves čas v delovnem razmerju z Republiko Slovenijo. To drži, vendar zaradi tega ni upravičen zahtevati vrnitve na delo v organ državne uprave, v katerem je opravljal delo pred nastopom funkcije.

14. Vrhovno sodišče soglaša tudi s presojo sodišč nižje stopnje, da revident pri obravnavi njegove zahteve ni bil diskriminiran. Revizija izpostavlja razloge sodišča druge stopnje v zvezi z objavo prostih delovnih mest, ki za odločitev o enaki obravnavi niso ključnega pomena. Tožena stranka je v obravnavani zadevi postopala zakonito in ji zgolj zaradi tega ni mogoče očitati diskriminacije revidenta.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo.