Jedro

Potreba po mnenju drugih izvedencev se pojavi šele, če/ko so v mnenju (enega ali več izvedencev) nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, z dopolnitvijo mnenja ali z dodatnimi raziskavami.

V obravnavnem primeru je tožnik predlagal angažma drugega in sicer tujega izvedenca, ta predlog pa utemeljil z golim dvomom v obstoječe mnenje, češ da domačim izvedencem medicinske stroke ne zaupa. S takim predlogom, ko svojega subjektivnega dvoma v izvedensko mnenje ni objektiviziral in pozunanjil, kar pomeni, obrazložil ter opremil s konkretnimi in strokovno podprtimi argumenti, ki bi vzbujali utemeljene pomisleke v izvedenčeve ugotovitve in njegove zaključke, tožnik ne more uspeti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stranskemu intervenientu njegove revizijske stroške v znesku 2.122,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dejanski okvir spora**

1. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: - Tožnik je v letu 2004 doživel možgansko kap, zaradi česar je bil dne 25. 10. 2004 pregledan v Splošni bolnišnici Murska Sobota.

- Predpisana mu je bila medikamentalna terapija – Medopar, dne 25. 11. 2005 pa še dodatna zdravila za Parkinsonovo bolezen – Mirtapeksin in dne 7. 3. 2008 tablete Requip.

- Tožnik je že leta 1996 ob pregledu v nevrološki ambulanti navajal, da je imel od leta 1979 napade slabosti, ko se ni mogel premakniti in govoriti. Od tedaj naprej je bil voden pri nevropsihiatru in je jemal različna zdravila. Vsakodnevne glavobole je navajal že od otroštva, leta 1996 pa tudi že dve leti trajajočo nespečnost in nervoznost; težko je prenašal ljudi okoli sebe, vse ga je motilo, zapiral se je vase. V letu 1998 se je pritoževal nad bolečinami v sklepih in mišicah ter nad utrujenostjo v jutranjih urah.

- Pred postavitvijo diagnoze Parkinskonova bolezen je imel tožnik tudi številne druge zdravstvene težave in bolezni: arterijsko hipertenzijo, hiperlipidemijo, hiperacidozo želodca, divertikulitis bulbusadoudenuma, gastritis in bulbitis, ektopijo ezofagusa, prekomerno vzdraženo črevo, prestal je operacijo kile, trpel je za hernijo medvretenčne plošče hrbtenice, oktobra 2003 je utrpel miokardni infarkt spodnje stene, zaradi česar ima vstavljeno žilno opornico, julija 2004 ga je prizadela ishemična motnja možganov.

- V letih 1999 do 2003 je tožnik prejemal pomirjevalo Helex in uspavalo Sanval; leta 2003 mu je bilo predpisano specifično zdravilo Replax za zdravljenje migrene; v tem letu sta mu bili postavljeni še diagnozi prilagoditvena motnja in distimija, ki ju običajno postavijo psihiatri.

- Zaradi številnih kil in slabe trebušne stene tožnik fizično nikoli ne bo sposoben za delo, zaradi psihičnih težav pa tudi ne za intelektualno delo.

- Po postavitvi diagnoze Parkinsonova bolezen in zaradi stanja po ishemični motnji je bil tožnik redno kontroliran pri nevrologinji; zaradi ponavljajoče se depresivne motnje, sindroma odvisnosti od pomirjeval in hipnotikov, nespečnosti ter kronične somatoformne bolečinske motnje je bil redno kontroliran pri psihiatru; občasno je bil obravnavan tudi pri ortopedu zaradi bolečin v komolcu, ramah in križu, od 9. 2. 2004 do 1. 4. 2011 občasno kontroliran pri kardiologu zaradi stanja po infarktu, občasno je bil kontroliran tudi pri gastroenterologinji, bil je pregledan tudi v urgentni kirurški ambulanti zaradi bolečin v trebuhu, marca 2006 pa operiran na testisu in aprila istega leta znova operiran zaradi ponovitve trebušne kile.

- Tožnikovi glavoboli, šumenje v ušesih ter občasne vrtoglavice, omotice in izgube zavesti niso nastali in se tudi niso pomembno poslabšali po postavitvi diagnoze Parkinsonova bolezen.

- Vse te težave niso nastale zaradi zdravljenja z zdravili, ki so bila tožniku predpisana na podlagi diagnoze Parkinsonova bolezen, temveč iz drugih, s postavitvijo te diagnoze nepovezanih vzrokov.

- Šele 7. 10. 2016, po preiskavi DAT SCAN, ki je bila opravljena 25. 8. 2016 je bila ovržena prvotna diagnoza, da ima tožnik Parkinsonovo bolezen.

- Ob kontrolnih pregledih po 15. 2. 2005 so bili vse do novembra leta 2014 v klinični sliki prisotni znaki, ki so skladni z diagnozo Parkinsonova bolezen, medtem ko ni bilo znakov, ki niso skladni s tako diagnozo.

- Lečeča zdravnica nevrologinja je tožniku večkrat natančno in izčrpno pojasnila, za kakšno bolezen gre, kako ta bolezen poteka in kako se zdravi. Pojasnila mu je prognozo bolezni ter da se kljub terapiji bolezensko stanje lahko poslabša. Tožnik je bil redno kontroliran in njegovo zdravstveno stanje je bilo pod stalnim medicinskim nadzorom, pri čemer ni bilo znakov slabšanja bolezenskega stanja. Tožnik je prejel tudi natančna navodila glede načina uvajanja zdravil in morebitnih stranskih učinkov.

**Dopuščeni revizijski vprašanji**

2. Po drugem odstavku 371. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na kršitev pravice do izjavljanja (tak je revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev o kršitvi pojasnilne dolžnosti) presegajo okvire dopuščene revizije. Zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

3. Revizija je bila s sklepom II DoR 259/2022 dopuščena glede dveh vprašanj. Prvo se glasi, »ali sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 245. člena ZPP, ko v danem primeru nista dopustili pritegnitve drugega izvedenca medicinske stroke iz tujine zaradi ugotovitve zdravniške napake?« Drugo vprašanje pa sprašuje, »ali sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko nista v izpodbijanih sodbah obrazložili zatrjevane kršitve pojasnilne dolžnosti zdravnice A. A., dr. med., s strani tožeče stranke?« **Odločitev sodišč nižjih stopenj**

4. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine.

5. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

6. V zvezi z dopuščenim vprašanjem revident zatrjuje, da sta sodišči nižjih stopenj poenostavljeno zavzeli stališče, da ni potrebno pritegniti dodatnega izvedenca iz tujine. Takšna odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up 680/14 z dne 5. 5. 2016 izhaja, da v primerih, ko je predmet presoje strokovnost zdravnikovega ravnanja, izvedba dokaza z izvedencem medicine ne sme puščati nobenega dvoma. Stranka ima pravico, da takrat, ko gre za zahtevnejšo ekspertizo in je le-ta za njen uspeh usodnega pomena, zahteva ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem. V konkretni zadevi gre za tak primer. Tožnika so dvanajst let nepravilno zdravili proti Parkinsovi bolezni, čeprav za njo nikoli ni bolehal. Izvedensko mnenje, na katero sta sodišči oprli svoji odločitvi, je bilo podano pristransko in zaščitniško do pripadnikov zdravniškega poklica.

Nadalje revident navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči se nista opredelili do zatrjevane kršitve pojasnile dolžnosti. Tekom postopka je bilo ves čas zatrjevano, da mu zdravnica A. A. nikoli ni pojasnila, kakšni so simptomi Parkinsove bolezni, kako poteka zdravljenje, na kašen način se bodo kazali bolezenski znaki ter kakšni bodo stranski učinki zdravljenja. Kršitev pojasnilne dolžnosti je tožnik grajal tudi v pritožbi.

7. Stranski intervenient v odgovoru na revizijo nasprotuje navedbam tožnika ter navaja, da iz omenjene odločbe Up 684/14 z dne 5. 5. 2016, ne izhaja, da je treba v vsakem primeru pritegniti izvedenca iz tujine, kot to želi prikazati revident. Ta odločba Ustavnega sodišča se ukvarja z vprašanjem, ali ima stranka pravico preizkusiti izvedensko mnenje z neposrednim zaslišanjem izvedenca. V obravnavanem primeru je sodišče odredilo pisno dopolnitev mnenja, zaslišanja pa tožnik ni zahteval. Izvedensko mnenje je bilo jasno, strokovno in prepričljivo. Prav tako ne drži, da se sodišči nista opredelili do zatrjevane kršitve pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da je zdravnica tožniku izčrpno pojasnila, za kašno bolezen gre, kako poteka in tudi kako poteka njeno zdravljenje.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Tožnik gradi revizijo na tezi, da bi moralo sodišče ugoditi njegovemu predlogu in dokazovanje z izvedencem dopolniti s postavitvijo drugega, in sicer tujega izvedenca. Revizijsko vprašanje sicer izpostavlja prvi odstavek 245. člena ZPP, a se ta določba ne nanaša na primer, kakršen je obravnavani, torej na primer, ko je izvedensko mnenje že podano in ima katera od strank pomisleke zoper izvedenčeve ugotovitve (izvid) in sklepe (mnenje).2 To, kar revident v resnici izpodbija, ni vprašanje, ali bi moralo sodišče že v samem začetku dokazovanja z izvedencem zaradi zapletenosti izvedenskega dela določiti dva ali več izvedencev, ampak je metoda dokazovanja z izvedenci, kot je urejena v 254. členu ZPP, natančneje, položaj, ko so v mnenju nasprotja, pomanjkljivosti ali nejasnosti. Tudi revizijsko vprašanje se ne ukvarja z vprašanjem, ali naj se izvedensko delo _ab initio_ zaupa enemu ali več izvedencem, ampak s položajem, ko se šele med izvajanjem tega dokaza pokaže potreba po pritegnitvi še drugih izvedencev. Gre za položaj, ki ga ureja tretji odstavek 254. člena ZPP. Njegovo besedilo je dokaj jasno in se glasi: »Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev.«

10. Potreba po mnenju drugih izvedencev se torej pojavi šele, če/ko so v mnenju (enega ali več izvedencev) nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, z dopolnitvijo mnenja ali z dodatnimi raziskavami. Šele če to ne prinese uspeha, se zahteva mnenje drugih izvedencev.3 Bistveno je torej, da so omenjene pomanjkljivosti ali dvom neodpravljivi z aktualnim izvedencem. Tako je stališče sodne prakse,4 ki ima zaslombo tudi v evropskem pravu človekovih pravic.5

11. V obravnavnem primeru je tožnik predlagal angažma drugega, in sicer tujega izvedenca, ta predlog pa utemeljil z golim dvomom v obstoječe mnenje, češ da domačim izvedencem medicinske stroke ne zaupa. S takim predlogom, ko svojega subjektivnega dvoma v izvedensko mnenje ni objektiviziral in pozunanjil, kar pomeni, obrazložil ter opremil s konkretnimi in strokovno podprtimi argumenti, ki bi vzbujali utemeljene pomisleke v izvedenčeve ugotovitve in njegove zaključke, tožnik ne more uspeti.

12. V obravnavanem primeru je dokazovanje z izvedencem sledilo metodološkim smernicam 254. člena ZPP. V skladu s tožnikovimi pomisleki in kritiko izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje od izvedenca zahtevalo še dodatna pojasnila. Izvedenca sicer ni neposredno zaslišalo, a tožnik tega niti ni zahteval.6 Po tem, ko je izvedenec svoje mnenje dopolnil še z odgovori na dodatna vprašanja in s pojasnili, zakaj pri tožniku ni bila že prej opravljena preiskava DaTscan,7 je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2012 posplošeno nasprotoval izvedenčevim ugotovitvam in oporekal njegovim strokovnim sklepom, češ, da bi moral izvedenec pojasniti, kdaj bi bilo pri tožniku mogoče uporabiti preiskavo DaTscan ter da bi njegovo zdravljenje potekalo pravilno, če bi bilo že prej ugotovljeno, da za Parkinsonovo boleznijo sploh ne boleha. Kot razlog, zakaj predlaga dokazovanje z drugim izvedencem in sicer tujim, pa je navedel nezaupanje v domače izvedence. Ti naj bi bili zaradi poklicne solidarnosti pristranski ter nagnjeni k medsebojnemu prikrivanju napak.

13. S takim predlogom tožnik ni izpolnil zahteve, ki jo predpostavlja tretji odstavek 254. člena ZPP. To je zahteva po minimalnem substanciranju predloga za postavitev drugega, v tem primeru tujega izvedenca. Tožnik namreč ni navedel nobenih konkretnih argumentov, s katerimi bi zasejal dvom v objektivnost Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (Komisija),8 saj se samo pavšalno in nekonkretizirano sklicuje na možnost napake, ne da bi svoje pomisleke kakorkoli konkretiziral.9 Sodiščema prve in druge stopnje, ki ob taki kritiki izvedenskega mnenja nista videli izpolnjenosti procesnega dejanskega stanu iz tretjega odstavka 254. člena ZPP, zato ni mogoče očitati kršitve postopka. Nasprotno, ravnali sta pravilno, ko sta tak tožnikov predlog zavrnili. Če bi njegovemu predlogu in premisi, na kateri temelji (vnaprejšnje nezaupanje v domače izvedence medicinske stroke zaradi stanovske pristranskosti), dosledno sledili, bi njeno posplošenje zaprlo vrata dokazovanju s slovenskimi izvedenci v vseh primerih zdravniških napak. Ob dosledni izpeljavi omenjene premise bi bili potem slovenski zdravniki kot izvedenci medicinske stroke že vnaprej, _a priori_ nezanesljivi, pristranski in nekompetentni za podajanje izvedenskih mnenj ter zato _a limine_ izključeni iz kroga potencialnih izvedencev.

14. Sodišči zavrnitve zahtevka nista oprli samo na oceno, da pri postavitvi (in ohranjanju) diagnoze Parkinsonova bolezen ni bila storjena zdravniška napaka. Odškodninski zahtevek sta zavrnili tudi zaradi neobstoja vzročne zveze med zdravljenjem napačno diagnosticirane Parkinsonove bolezni in težavami, ki naj bi bile po tožnikovih trditvah posledica medikamentoznega zdravljenja za to boleznijo. Tej podlagi zavrnitve zahtevka tožnik ni oporekal. In tudi ni oporekal bistveni ugotovitvi izvedenca, na katero sta sodišči oprli odločitev o nedokazanosti naravne vzročnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, »da ni vzročne zveze med jemanjem zdravil in težavami, ki jih je navajal tožnik«,10 ker je »Komisija […] na podlagi proučitve vse razpoložljive dokumentacije zaključila, da ni mogoče sklepati, da so glavoboli, šumenje v ušesih ter občasne vrtoglavice, omotice in izgube zavesti pri tožniku nastali ali se pomembno poslabšali po postavitvi diagnoze Parkinsonova bolezen, ali med zdravljenjem v okviru postavljene bolezni Parkinsonova bolezen.«11 Pritožbeno sodišče je temu dodalo, »da sta izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v Ljubljani z dne 27. 1. 2020 in njegova pisna dopolnitev z dne 20. 4. 2021 […] ovrgla tožbene navedbe o vzročni zvezi med jemanjem zdravil za Parkinsonovo bolezen in težavami, ki jih je navajal tožnik«.12

15. Ko je tako, je zahtevek neutemeljen že zaradi neobstoja vzročne zveze. Revizijskemu sodišču zato ni treba odgovarjati na drugo vprašanje.13 Kakršenkoli bi odgovor na to vprašanje že bil, v nobenem primeru ne bi privedel do ugoditve reviziji. Ob pomanjkanju vzročne zveze med napačno diagnozo in škodo, nastalo zaradi zdravljenja napačno diagnosticirane bolezni, namreč odškodninski zahtevek ne more biti utemeljen. Neutemeljen je ne glede na to, ali je njegova podlaga napačna diagnoza, kršitev pojasnilne dolžnosti glede zdravljenja napačno diagnosticirane bolezni, ali oboje. Vzročna zveza je pač ena od temeljnih predpostavk vsake odškodninske obveznosti (prvi odstavek 131. člena OZ). Vprašanje, ali sta sodišči prve in druge stopnje »obrazložili zatrjevane kršitve pojasnilne dolžnosti« (kar naj bi bilo vzrok tožnikove škode), je zato ob neobstoju vzročne zveze nepomembno. Sodišči sta sicer pojasnili, da je lečeča nevrologinja tožniku »natančno in izčrpno pojasnila, za kakšno bolezen gre, kako poteka, tudi kako se zdravi«.14 A tudi če tega ne bi storili, ker zdravljenje Parkinsonove bolezni ni povzročilo škode, natančneje, ker ni vzročne zveze »med jemanjem zdravil za Parkinsonovo bolezen in težavami, ki jih je navajal tožnik«,15 zatrjevana opustitev obrazložitve pojasnilne dolžnosti ne bi vplivala na odločitev o zavrnitvi zahtevka.

**Odgovor na revizijsko vprašanje**

16. Ker je odgovor na prvo vprašanje negativen, na drugega pa zaradi neizpodbijane ugotovitve o neobstoju vzročne zveze ni bilo treba odgovarjati, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

17. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške revizijskega postopka, dolžan pa je stranskemu intervenientu povrniti njegove stroške odgovora na revizijo. Stranski intervenient je upravičen do 2.122,07 EUR.

**Sestava senata in glasovanje**

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 2 Prvi odstavek 245. člena ZPP se glasi: »Izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec; če pa sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev.« 3 Gl. J. Zobec v L. Ude, A Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 504. 4 Gl. sodbo Vrhovnega sodišča republike Slovenije št. II Ips 318/2007 z dne 11. 2. 2010, kjer je v jedru rečeno: »Na vsa vprašanja oziroma pripombe tožnikov je bilo ustrezno odgovorjeno v dopolnitvah k izvedenskim mnenjem in z zaslišanji izvedencev, novih pripomb pa tožniki niso imeli, zato za postavitev drugega izvedenca v smislu 254. člena ZPP ni bilo ne razlogov ne potrebe.« Tako tudi sodba št. II Ips 176/2011 z dne 13. 9. 2012, kjer je v t. 10 navedeno: »Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca.« Gl. tudi sodbo št. VIII Ips 118/2017 z dne 3. 10. 2017, kjer je v t. 7 zapisano: »Tožnik se le pavšalno sklicuje na možnost napake, ne da bi to možnost kakorkoli konkretiziral. Ker je izvedensko mnenje v celoti prepričljivo in sodišču ne vzbuja nobenih dvomov o njegovi pravilnosti, takšnih dvomov pa substancirano ne navaja niti stranka, ki predlaga imenovanje novega izvedenca, zgolj to, da je tožnik utrpel katastrofalno škodo, ne more biti razlog, da sodišče imenuje novega izvedenca.« 5 Prim. sodbo ESČP v zadevi _Devinar zoper Slovenijo_ št. 28621/15 z dne 22.5. 2018, tč. 57, 58. 6 V tem se obravnavani primer razlikuje od procesnega položaja, s kakršnim se je soočilo Ustavno sodišče v zadevi št. Up-680/14 z dne 5. 5. 2016, na katero se sklicuje tožnik. V tej odločbi se je Ustavno sodišče izreklo o nujnosti neposrednega zaslišanja izvedenca, ne pa o tem, da bi imela stranka pravico zahtevati dokazovanje z drugim, ali, kot v tem primeru, s tujim izvedencem že zgolj zaradi subjektivnega dvoma v pravilnost izvedenčevih ugotovitev in njegovih strokovnih sklepov. V omenjeni zadevi je bila ugotovljena kršitev ustavnega jamstva enakega varstva pravic, ker sta z zavrnitvijo predloga za zaslišanje enega od izvedencev sodišči pritožnika prikrajšali za možnost, da učinkovito preizkuša pisna izvedenska mnenja (t. 18). V obravnavani zadevi pa tožnik ni zahteval neposredno, ustno zaslišanje izvedenca, pač pa postavitev drugega, in to tujega izvedenca. 7 Gl. dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 18. 4. 202, kjer je na strani 10 pojasnjeno, da »glede na razpoložljive podatke v medicinski dokumentaciji ni mogoče ugotoviti, da bi bila v konkretnem primeru potrebna napotitev tožnika na DaTscan pred 25. 5. 2015, ko je bil napoten, saj so atipični simptomi/znaki v klinični sliki zabeleženi 7. 11. 2014, 15. 12. 2014 in 25. 5. 2015 in pred tem niso bili zabeleženi.« Izvedenec je zatem na strani 11 še pojasnil, da dodatne preiskave opravijo, ko se pojavijo atipični simptomi ali atipičen potek klinične slike, pri čemer se za nabor dodatnih preiskav odločajo smiselno glede na pojavljanje (atipičnih) kliničnih simptomov, saj je rezultat preiskav mogoče ustrezno oceniti le v kontekstu klinične slike. Nato je nadaljeval: »Ni mogoče opredeliti, kdaj časovno je pri bolniku s postavljeno diagnozo Parkinsonova bolezen na temelju izpolnjenih kliničnih kriterijev potrebno opraviti določene dodatne preiskave, saj je potek bolezni variabilen in pri določenem bolniku ni mogoče napovedati, ali in kdaj se bodo pojavili atipični simptomi/znaki in/ali atipičen potek klinične slike.« 8 Gl. sodbo ESČP v zadevi _Devinar zoper Slovenijo_, t. 57 in 58. 9 Gl. sodbo št. VIII Ips 118/2017, t. 7. 10 Gl. t. 21 sodbe sodišča prve stopnje. 11 Gl. t. 24. sodbe sodišča prve stopnje. 12 Gl. t. 8. sodbe pritožbenega sodišča. 13 To vprašanje se osredotoča na izpad obrazložitve pojasnilne dolžnosti – in ne na neopredelitev do tožnikovih navedb glede kršitev pojasnilne dolžnosti ter še manj na metodo ugotovitve, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena ter v tej zvezi na neupoštevanje tožnikovih dokaznih argumentov, da ta dolžnost ni bila opravljena. Vprašanje se namreč glasi: »Ali sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko nista v izpodbijanih sodbah obrazložili zatrjevane kršitve pojasnilne dolžnosti zdravnice A. A., dr. med., s strani tožeče stranke?« Drugo revizijsko vprašanje je torej zamejeno na preizkus kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 14 Sodišče prve stopnje je to navedlo v točki 22 (in ne v točki 21, kot je pomotoma zapisalo pritožbeno sodišče), pritožbeno sodišče pa v točki 6 obrazložitve sodbe. 15 Gl. t. 8. sodbe pritožbenega sodišča.