Jedro

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka z navedbo, da bi jo naj sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do očitane kršitve pojasnilne dolžnosti s strani tožnikove zdravnice A. A., dr. med., spec. nevrologije. Sodišče prve stopnje se je do te trditve opredelilo in sicer potem, ko je dokazno ocenilo pisno izjavo imenovane z dne 25. 4. 2019 (priloga spisa B7), iz katere jasno izhaja, "da je bilo tožniku natančno in izčrpno pojasnjeno, za kakšno bolezen gre, kako poteka in tudi, kako se zdravi. Pojasnjena mu je bila prognoza bolezni, kot tudi to, da se kljub terapiji bolezen slabša in da zdravilo pri enem pacientu učinkuje, pri drugem manj. Tožnik je bil v nadaljevanju redno kontroliran, njegovo zdravstveno stanje nadzorovano, pri čemer stanje ni kazalo znakov slabšanja, kar vse je zavedeno v zdravstveni dokumentaciji pacienta. Že pri uvajanju zdravila mu je bilo povedano, da se zdravilo uvaja postopoma zaradi stranskih učinkov. Pacient je dobil natančna navodila glede načina uvajanja zdravila in eventualnih možnih problemov, ki lahko pri tem nastanejo. Prav tako mu je bilo povedano, da naj v primeru kakršnih koli težav takoj pokliče medicinsko sestro in pride drugi dan na pregled. Tožnik ni nikoli govoril o svojih dvomih glede zdravljenja in ni podajal nobenih dodatnih vprašanj glede simptomov bolezni in poteka zdravljenja, kot tudi ne o stranskih učinkih zdravljenja, saj mu je bilo vse večkrat natančno pojasnjeno". Sodišče prve stopnje je razen tega imenovano tudi zaslišalo kot pričo (narok za glavno obravnavo z dne 4. 9. 2020) zato so pritožbene navedbe o tem, da imenovana nevrologinja pojasnile dolžnosti ni opravila oziroma "da je tožnik privolil v zdravljenje zgolj zaradi nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti", v celoti neutemeljene. In ker se je tožnik prostovoljno zdravil kar 12 let je njegov argument v pritožbi, da ni bil seznanjen s tveganji in simptomi, povsem neprepričljiv. Dokaz z izvedenci sodi med posebne vrste dokaznih sredstev. V skladu s 254. členom ZPP je sodišče prve stopnje dolžno odpraviti nasprotja ali bistvene razlike glede odločilnih dejstev in to celo po uradni dolžnosti. Vendar v obravnavanem primeru ne obstajajo okoliščine za takšno ravnanje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da sta izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete z dne 27. 1. 2020 in njegova pisna dopolnitev z dne 20. 4. 2021 jasna, strokovna in popolna ter nudita zadostno podlago za odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Komisija je namreč pregledala vso medicinsko dokumentacijo tožnika in slednjega tudi osebno ter prepričljivo zaključila, da zavarovanka toženke pri zdravljenju tožnika ni storila strokovne napake, saj so bili v klinični sliki prisotni vsi znaki za postavitev diagnoze Parkinsonova bolezen. Ob tem sta tudi ovrgla tožbene navedbe o vzročni zvezi med jemanjem zdravil za Parkinsonovo bolezen in težavami, ki jih je navajal tožnik. Z dopolnitvijo izvedenskega mnenja je Komisija tudi odgovorila na vsa dodatna vprašanja in pomisleke tožnika na prvotno izvedensko mnenje, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pritegnitev novega sodnega izvedenca iz tujine nepotrebna in bi le podaljšala in podražila predmetni pravdni postopek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke krijeta vsak sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) je dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) plačati znesek v višini 267.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2018 dalje do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse v roku 15 dnu od prejema sodbe sodišča prve stopnje" (točka I izreka)." Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožnik dolžan toženki in stranskemu intervenientu povrniti stroške pravdnega postopka, o višini katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

Bistvo pritožbene graje je, da sta izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete z dne 27. 1. 2020 in pisna dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 18. 4. 2021 nepravilna, saj je izvedenec prof. dr. B. B. ščitil svojo stanovsko kolegico A. A., dr. med., ki je v SB tožniku postavila napačno diagnozo Parkinsonova bolezen. Imenovani izvedenec je namreč navkljub evidentno ugotovljeni zdravniški napaki podal mnenje, da do zdravniške napake ni prišlo. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi dokaznemu predlogu tožnika po pritegnitvi novega sodnega izvedenca medicinske stroke iz tujine, saj je tudi Ustavno sodišče RS v sodbi, opr. št. Up 680/14 z dne 5. 5. 2016, presodilo, da lahko sodišče ponovi dokazovanje z drugim izvedencem medicinske stroke v primeru, ko je zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja na izid pravde in zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja pri zahtevnejših ekspertizah, pravilnost sicer jasnih in popolnih izvedenčevih ugotovitev, potrebno preveriti še z mnenjem drugega izvedenca. V nadaljevanju pritožba uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo to zatrjevane kršitve pojasnilne dolžnosti s strani tožnikove zdravnice A. A. V posledici pritožbe zoper glavno stvar tožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

3. Stranski intervenient na strani tožene stranke se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij, kajti tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiva.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja to bistveno kršitev določb pravdnega postopka z navedbo, da bi jo naj sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do očitane kršitve pojasnilne dolžnosti s strani tožnikove zdravnice A. A., dr. med., spec. nevrologije. Ta očitek ne sodi v 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP temveč v njegovo 8. tč. (v upravičenje, da se mora sodišče opredeliti do strankinih bistvenih, odločilnih trditev), a bistveno je, da je ta trditev povsem neutemeljena. Sodišče prve stopnje se je namreč do te trditve opredelilo (glej tč. 21. obrazložitve) in sicer potem, ko je dokazno ocenilo pisno izjavo imenovane z dne 25. 4. 2019 (priloga spisa B7), iz katere jasno izhaja, "da je bilo tožniku natančno in izčrpno pojasnjeno, za kakšno bolezen gre, kako poteka in tudi, kako se zdravi. Pojasnjena mu je bila prognoza bolezni, kot tudi to, da se kljub terapiji bolezen slabša in da zdravilo pri enem pacientu učinkuje, pri drugem manj. Tožnik je bil v nadaljevanju redno kontroliran, njegovo zdravstveno stanje nadzorovano, pri čemer stanje ni kazalo znakov slabšanja, kar vse je zavedeno v zdravstveni dokumentaciji pacienta. Že pri uvajanju zdravila mu je bilo povedano, da se zdravilo uvaja postopoma zaradi stranskih učinkov. Pacient je dobil natančna navodila glede načina uvajanja zdravila in eventualnih možnih problemov, ki lahko pri tem nastanejo. Prav tako mu je bilo povedano, da naj v primeru kakršnih koli težav takoj pokliče medicinsko sestro in pride drugi dan na pregled. Tožnik ni nikoli govoril o svojih dvomih glede zdravljenja in ni podajal nobenih dodatnih vprašanj glede simptomov bolezni in poteka zdravljenja, kot tudi ne o stranskih učinkih zdravljenja, saj mu je bilo vse večkrat natančno pojasnjeno". Sodišče prve stopnje je razen tega imenovano tudi zaslišalo kot pričo (narok za glavno obravnavo z dne 4. 9. 2020) zato so pritožbene navedbe o tem, da imenovana nevrologinja pojasnile dolžnosti ni opravila oziroma "da je tožnik privolil v zdravljenje zgolj zaradi nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti", v celoti neutemeljene. In ker se je tožnik prostovoljno zdravil kar 12 let je njegov argument v pritožbi, da ni bil seznanjen s tveganji in simptomi, povsem neprepričljiv. Iz navedenih razlogov bistvena kršitev določb postopka zato ni podana.

7. Prav tako tožnik v pritožbi neutemeljeno graja zavrnitev dokaznega predloga tožnika po pritegnitvi novega sodnega izvedenca medicinske stroke iz tujine. Tudi ta trditev se umešča v upravičenja, ki jih strankam v postopku daje 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP in sicer pravico do izvedbe dokazov. Eno izmed upravičenj, ki jih vsebuje pravica do izjave, kot ustavno pravno procesno jamstvo (22. člen Ustave RS in 5. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), daje v dokaznem postopku stranki pravico da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Za sodišče pa iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati1, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Temu standardu ustreza le jasna, izrecna navedba razumnih razlogov, pri čemer so ti razlogi lahko navedeni bodisi v dokaznem sklepu, s katerim je predlagani dokaz zavrnjen ali pa v obrazložitvi sodbe2. Sodišče prve stopnje je te procesne zahteve v celoti izpolnilo. Razloge za zavrnitev dokaznega predloga je navedlo v tč. 8. obrazložitve in ti razlogi ustrezajo zahtevanemu standardu obrazloženosti. Pravilno se sicer tožnik v pritožbi sklicuje tudi na ustavnopravno varstvo te pravice a, kot je bilo pojasnjeno, tudi ta pravica ni neomejena in so posegi vanjo dopustni. Iz navedenih razlogov kršitev pravice do izjave, z zavrnitvijo tega dokaznega predloga, ni podana.

8. Dokaz z izvedenci sodi med posebne vrste dokaznih sredstev3. V skladu s 254. členom ZPP je sodišče prve stopnje dolžno odpraviti nasprotja ali bistvene razlike glede odločilnih dejstev in to celo po uradni dolžnosti4. Vendar v obravnavanem primeru ne obstajajo okoliščine za takšno ravnanje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da sta izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete z dne 27. 1. 2020 in njegova pisna dopolnitev z dne 20. 4. 2021 jasna, strokovna in popolna ter nudita zadostno podlago za odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Komisija je namreč pregledala vso medicinsko dokumentacijo tožnika in slednjega tudi osebno ter prepričljivo zaključila, da zavarovanka toženke pri zdravljenju tožnika ni storila strokovne napake, saj so bili v klinični sliki prisotni vsi znaki za postavitev diagnoze Parkinsonova bolezen. Ob tem sta tudi ovrgla tožbene navedbe o vzročni zvezi med jemanjem zdravil za Parkinsonovo bolezen in težavami, ki jih je navajal tožnik. Z dopolnitvijo izvedenskega mnenja je Komisija tudi odgovorila na vsa dodatna vprašanja in pomisleke tožnika na prvotno izvedensko mnenje, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pritegnitev novega sodnega izvedenca iz tujine nepotrebna in bi le podaljšala in podražila predmetni pravdni postopek.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva. Kot je bilo pojasnjeno v tč. 5 obrazložitve te sodbe, pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Tožnik, razen lastnega stališča o zaščitniškem ravnanju izvedencev napram omenjeni zdravnici, na procesno zahteven način ne uveljavlja ničesar v zvezi z dejanskim stanjem, zato je sodišče druge stopnje nanj vezano.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z uporabo materialnega prava sicer spregledalo, da je razmerje med bolnikom in zdravstveno ustanovo praviloma pogodbene narave (tč. 19. obrazložitve) a takšna razlaga na odločitev v ničemer ni vplivala. Na podlagi dejanskih ugotovitev je namreč popolnoma pravilen zaključek, da zavarovanka toženke ni kršila pogodbene obveznosti (ni bila storjena strokovna napaka) in je zato tudi tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13. Navedbe stranskega intervenienta v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga so lahko, če gre za dokaz:s katerim bi se naj ugotovilo dejstvo, ki ni pravno relevantno;ki je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (izjema je prepoved vnaprejšnje dokazne ocene);ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva;ker je bil dokazni predlog neustrezno substanciran ali je prepozen.Glej Up-2226/08 z dne 27. 5. 2010; A. Galič v ZPP s komentarjem, 1. knjiga, kom. k 5. členu; N. Betetto, 2. knjiga, komentar k 287. čl. ZPP. 2 Npr. Up-77/01 z dne 14. 3. 2004; Up-284/13 z dne 4. 6. 2014; Up-219/15 z dne 19. 5. 2016. 3 Npr. Up-680/14 z dne 5. 5. 2016. 4 J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 500; VSRS sklep II Ips 333/2016 z dne 6.9.2018.