Jedro

Ker je bilo o tožnikovih zahtevkih pred tem že pravnomočno odločeno, je upravni organ ravnal pravilno, ko je pritožbe tožnika kot nedopustne zavrgel.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje, na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. list RS, št. 24/06 s spremembami in dopolnitvami) zavrgel pritožbe A.A., B.B. in C.C. z dne 15. 12. 2008, 16. 12. 2008 in 25. 12. 2008 v zvezi z zahtevo za takojšnjo izvršitev odločbe Republiškega sanitarnega inšpektorata št. 072-02/92-27 z dne 24. 9. 1992. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni upravni organ po preizkusu zahteve ugotovil, da je v zvezi z izvršitvijo citirane odločbe Republiškega sanitarnega inšpektorata že tekel upravni postopek in da je bilo o zadevi že odločeno, v zvezi z odločitvijo pa je bil sprožen tudi upravni spor, ki še vedno poteka. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za zdravje s svojo odločbo št. 021-57/2009-28 z dne 20. 9. 2009 v pritožbenem postopku. Glede na pritožbena navajanja dodaja, da je v zvezi z izvršitvijo sporne odločbe v teku sodni postopek pred upravnim sodiščem, upravni organ druge stopnje pa je tudi ugotovil, da bi bilo potrebno pritožbo pritožnikov zavreči tudi po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, saj niso imeli položaja stranke in je bil postopek izvršbe uveden po uradni dolžnosti, v njem pa je imel položaj stranke le inšpekcijski zavezanec. Glede podrejenega predloga pritožnikov, da naj organ druge stopnje dopis organa prve stopnje Inšpektorata RS za okolje in prostor spremeni tako, da bo pritožnikom zoper storjeno dejanje toženca omogočena pritožba v skladu s 25. členom Ustave in 7. členom ZUP, organ druge stopnje dodaja, da organ druge stopnje odstopljenih vlog, ne more spremeniti oz. o njih odločiti na način, kot jih predlagajo pritožniki. Na podlagi 240. člena ZUP pritožba na odstopno vlogo organa ni dovoljena, saj odstopna vloga ni konkretni upravni akt in se z njo ne odloča o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi, organ druge stopnje pa je pristojen le za odločanje o pritožbah zoper odločbe, izdane v upravnem postopku na prvi stopnji. Do ostalih pritožbenih navedb se je organ druge stopnje glede na gornje ugotovitve ni opredeljeval, saj predstavljajo le podroben opis oz. utemeljitev zahteve za izvršitev pravnomočne odločbe organ prve stopnje z dne 24. 9. 1992 v zvezi s katero pa je bila že izdana tudi sodba Upravnega sodišča opr. št. U 362/2007-13. Glede pritožbenih očitkov, da je dolžan skladno z določbo drugega odstavka 246. člena ZUP o pritožbah odločiti organ druge stopnje in ne morejo biti predmet prerekanega zavrnilnega sklepa organa prve stopnje, pa drugostopenjski organ le še pripominja, da je bila pritožba v skladu z drugim odstavkom 239. člena ZUP s strani organ prve stopnje pravilno odstopljena v pristojno reševanje organu, ki je izdal odločbo na prvi stopnji s pozivom, da opravi delo organa prve stopnje v zvezi s pritožbo kot to določa ZUP in o čemer so bili pritožniki z dopisom št. 354-2/2008-28 z dne 30. 12. 2008 tudi že obveščeni. Na podlagi preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ter v mejah pritožbenih navedb je pritožbeni organ ugotovil, da je bil postopek pred organom prve stopnje pravilen, da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, pritožba pa neutemeljena, zaradi česar jo je zavrnil. V obširni tožbi, ki so jo vložili poleg tožnika C.C. še B.B. in A.A. navajajo potek inšpekcijskega postopka, ki se je začel že leta 1991 pri takratnem Republiškem sanitarnem inšpektoratu zaradi njihovih pritožb v zvezi z zdravju škodljivimi emisijami, hrupom, vibracijami in izpusti plinov novozgrajenih metalurških naprav v železarni D. d.o.o. Navajajo svoje nestrinjanje s postopanjem Zdravstvenega inšpektorata RS z vlogami, ki so jih tožniki vlagali zaradi izvršite inšpekcijskega ukrepa v odločbi Republiškega sanitarnega inšpektorata z dne 24. 9. 1992, ki je postala izvršljiva 1. 12. 1992 in na podlagi katere je bil po uradni dolžnosti s sklepom št. 072-02/92-27 z dne 9. 7. 1993 uveden izvršilni postopek, ki je bil na podlagi sklepa Zdravstvenega inšpektorata št. 072-02/92-5 z dne 8. 9. 1997 ustavljen, o čemer so bili tožniki obveščeni z obvestilom z dne 11. 9. 1997, ki jim je bilo vročeno dne 18. 9. 1997. Ne soglašajo s stališčem Ministrstva za zdravje v odločbi z dne 12. 6. 2007 po katerem naj bi jim na podlagi vročitve obvestila o ustavitvi postopka bilo omogočeno zahtevati vročitev sklepa o ustavitvi upravne izvršbe, glede na to, da v obvestilu sklep ni bil z ničemer specificiran, zato tudi ni bilo mogoče zoper sklep podati pritožbe. V izogib ponavljanju se sklicujejo tudi na svoje navedbe v upravnem sporu opr. št. U 362/2007, kjer je bila v zvezi z razrešitvijo istega pravnega vprašanja že sprejeta sodba opr. št. U 362/2007-13 z dne 25. 8. 2009, s katero je bila tožba tožnikov zavrnjena. Sklicujejo se tudi na revizijske razloge v tem upravnem sporu in predlagajo, da se predmetna tožba obravnava v upravnem sporu opr. št. U 362/2007 tako, da se takoj izvrši neizvršena pravnomočna odločba št. 072-02/92-27 z dne 24. 9. 1992 Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu iz razlogov razvidnih iz njegove obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je pri odločanju tožena stranka v obravnavanem primeru presojala zakonitost in pravilnost sklepov organa prve stopnje z dne 15. 1. 2009, 30. 1. 2009, 16. 2. 2009 in 20. 2. 2009 in da predmet pritožbenega postopka ni bila zahteva tožeče stranke za izvršitev neizvršene pravnomočne odločbe z dne 24. 9. 1992, kot to v tožbi skuša prikazati tožeča stranka. V zvezi s tožbenimi navedbami glede poziva o izvršitvi citirane odločbe pa tožena stranka pripominja, da je bila v zadevi že izdana sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 362/2007-13 z dne 25. 8. 2009, v kateri je sodišče med drugim tudi zaključilo, da v zadevi niso podani pogoji za obravnavanje vlog tožnikov v zvezi z izvršitvijo inšpekcijske odločbe z dne 24. 9. 1992. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil navedeni inšpekcijski postopek pravnomočno zaključen z odločbo drugostopnega organa z dne 25. 11. 1992, postopek izvršbe, ki je bil uveden zaradi izvršitve navedene inšpekcijske odločbe, pa je bil pravnomočno zaključen s sklepom o ustavitvi postopka št. 072-02/92-5 z dne 8. 9. 1997. Zahtevo za revizijo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper citirano sodbo upravnega sodišča pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. X Ips 453/2009 z dne 2. 6. 2011 zavrglo. Glede navedb tožeče stranke o uporabljenem pravnem sredstvu, ki naj bi ga le-ta vložila dne 24. 9. 1997 in na podlagi katerega se upravni postopek nikoli ni zaključil, pa pripominja, da bi tožeča stranka v kolikor je menila, da izvršba posega v njene pravice in pravne koristi, zaradi česar bi morala imeti položaj stranskega udeleženca, morala to uveljaviti že v postopku izvršbe, ki je bila ustavljena z dokončnim in pravnomočnim sklepom. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V tem upravnem sporu je sodišče s sklepom opr. št. II U 436/2009-14 z dne 31. 3. 2011 postopek glede B.B. in A.A. ustavilo, ker sodna taksa, ki jo je določilo sodišče v nalogu za plačilo sodne takse ni bila plačana in niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo (tretji odstavek 105.a člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1.). Glede na navedeno je zato sodišče v nadaljevanju odločalo le o o utemeljenosti tožbe tožnika C.C. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, s katero so bile zavržene pritožbe tožnika (z dne 15.12.2008, 16.12.2008 in 25.12.2008) v zvezi z zahtevo za takojšnjo izvršitev odločbe Republiškega sanitarnega inšpektorata št. 072-02/92-27 z dne 24.9.1992, pravilna in zakonita. Pri tem sta upravna organa prve in druge stopnje za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se sodišče sklicuje in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/2006 in 62/2010). V zvezi s tožbenimi ugovori tožnika pa sodišče še navaja: Že v upravnem sporu opr. št. U 362/2007, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, je sodišče ugotovilo, da pogoji za obravnavanje vloge tožnika, naslovljeni kot pritožbe v zvezi z izvršitvijo inšpekcijske odločbe z dne 24. 9. 1992, niso podani. Ugotovljeno je bilo, da je bil naveden inšpekcijski postopek pravnomočno zaključen z odločbo drugostopnega organa z dne 25. 11. 1992. Tudi postopek izvršbe, ki je bil uveden zaradi izvršitve navedene inšpekcijske odločbe, je bil pravnomočno zaključen s sklepom Zdravstvenega inšpektorata o ustavitvi postopka št. 072-02/92-5 z dne 8. 9. 1997. Navedeno velja tudi za predmetni upravni spor, v katerem so bile z izpodbijanim prvostopnim sklepom zavržene vloge (pritožbe) tožnika in njegovih staršev z dne 15. 12. 2008, 16. 12. 2008 in 25. 12. 2008 v zvezi z zahtevo za takojšnjo izvršitev odločbe Republiškega sanitarnega inšpektorata št. 072-02/92-27 z dne 24. 9. 1992 iz razloga, ker je prvostopni upravni organ o teh zahtevah že odločal, o tem je odločala tudi že tožena stranka, v zvezi s tem vprašanjem je bil sprožen tudi upravni spor (U362/2007). V skladu z določbo četrtega odstavka 129. člena ZUP ni mogoče uspešno zahtevati ponovnega upravnega odločanja, če je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, zato je tudi po presoji sodišča prvostopni organ na navedeni pravni podlagi utemeljeno zavrgel njihove zahtevke. Kot je navedlo že upravno sodišče v zadevi U 362/2007, je bil postopek izvršbe uveden po uradni dolžnosti, v njem je imel položaj stranke le inšpekcijski zavezanec (D. d.o.o). Kolikor je tožnik menil, da izvršba posega v njegove pravice in pravne koristi in bi mu moral biti zato priznan položaj stranskega udeleženca, bi moral to uveljavljati v tistem postopku, zato so neutemeljene tožbene navedbe, da zaradi pomanjkljivih navedb v obvestilu o ustavitvi postopka (ni bila navedena niti opr. št. niti datum izdaje sklepa) pritožbe zoper citirani sklep ni bilo mogoče vložiti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.