Jedro

Potrebnost in koristnost služnosti nista pogoja za priposestvovanje, pač pa sta pomembna pri presoji utemeljenosti morebitne tožbe za ukinitev služnosti.

Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav je to zemljišče pridobilo tudi druge možne povezave. Služnostna pot je lahko za lastnika gospodujočega zemljišča enostavnejša ali zahteva manj napora. Zmanjšanja koristnosti zato ne smemo šteti za razlog, zaradi katerega je mogoče zahtevati prenehanje služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na opustitev poseganja v lastninsko pravico, ki jo imajo tožeče stranke na nepremičnini parc. št. X k.o. M.. Sodišče je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.481,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje v delu, da se pot, ki poteka po nepremičnini parc. št. X k.o. M. in javna pot parc. št. Y k.o. M. ne stikata. Da navedeno ne drži, je razvidno iz barvne fotografije geografskega prikaza parcel. Ker se nepremičnini stikata, niti ni pravno relevantno, kje pot v naravi dejansko poteka. Sodišče bi moralo imenovati izvedenca geodetske stroke, ki bi potrdil navedbe tožene stranke, da se nepremičnina s parc. št. X ne stika z javno potjo s parc. št. Y, obe k.o. M.. Sodišče ni strokovno usposobljeno za ugotavljanje, kje poteka parcelna meja javne poti in kje dejansko prihaja do stika. Sodišče je nepravilno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke, v posledici česar je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napravilo nepravilen zaključek. Kršilo je določbe ZPP in napačno uporabilo določbe o dokaznem bremenu. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 244/95, iz katere izhaja, da mora biti med služno in gospodujočo stvarjo neposredna ekonomska povezanost, česar v konkretnem primeru ni. Tožena stranka in njegovi pravni predniki so pot, ki teče po nepremičnini tožnikov uporabljali zato, ker so bili z njimi v dobrih odnosih. Posesti stvarne služnosti pa nikoli ni bilo. Sodišče tudi nepravilno ni upoštevalo dokaza soglasja Občine Trebnje. z dne 10.5.2004, iz katerega izhaja, da se listina nanaša na pridobljeno gradbeno dovoljenje, katerega je sodišče štelo za pravočasnega. Poudarja, da je zahtevek oziroma navedba toženca v zvezi s priposestvovanjem služnosti, kot so način rabe, vrsta vozil, pogostost rabe in oblika rabe nedoločni in pomanjkljivi, zato sodišče takega ugovora toženca ne bi smelo upoštevati kot relevantnega. Sodišče ni ugotovilo bistvenih elementov priposestvovanja stvarne služnosti in sicer načina izvrševanja. Sodišču očita tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (1), saj obstaja neskladje med zapisnikom in ugotovitvami sodišča. Sodišče je ugotovilo, da naj bi toženčev oče izpovedal, da je sam po poti vozil s tovornim vozilom, saj da naj bi bil šofer. Tega priča ni izjavila. Tudi ne drži izpovedba toženčevega očeta, da naj bi njegov sin ves material za gradnjo hiše iz M. pripeljal po poti mimo tožnikov. Glede na navedeno se izkaže, da priposestvovanja s tovornimi vozili ni bilo. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 925/2011, po kateri je treba vsebino služnosti glede na način njenega nastanka natančno opredeliti. Zatrjuje, da se izpovedbe strank in prič medsebojno bistveno razlikujejo. Izpovedba tožencev, da naj bi gradbeni material za gradnjo hiše zvozili po poti, ki poteka po parceli mimo tožnikov, pa je izpodbita z izpovedjo priče J. M.. V letu 2003 do 2004 je prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin na nepremičnini tožene stranke in povečane frekventnosti dostopa. Ker se pred tem nepremičnina toženca od leta 1976 ni uporabljala za namen dostopanja v stanovanjsko hišo, na novo vzpostavljen standard prehodov ne more veljati v konkretnem primeru. Za potrebe novo nastalih okoliščin, ki do leta 2003 – 2004 niso obstajale, je toženec tudi pridobil ustrezna dovoljenja. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo ko je zatrjevalo, da potrebnost in koristnost nista pogoja za priposestvovanje stvarne služnosti. Navedeno stališče je v nasprotju s sodno prakso. Od leta 1976 dalje se na nepremičnini ni živelo in je stvarna služnost v skladu z določbo 223. člena SPZ(2) prenehala. Ker se je s spremenjenim načinom rabe toženčeve nepremičnine pričelo šele leta 2004, nastaja škoda na stavbah tožnikov, saj spremenjen način rabe bistveno poslabšuje stanje nepremičnin. Frekventnost se je spremenila iz nekajkrat letno tudi do dvanajst do petnajstkrat na dan. To predstavlja nesorazmerno obremenitev nepremičnin tožnikov. Nepremičnini parc. št. A in B tvorita gradbeno parcelo stanovanjske hiše toženca, priposestvovanja za namen stanovanjske rabe pa nikoli ni bilo. To je razvidno iz geodetske zazidalne situacije za hišo toženca, katero tožniki prilagajo šele sedaj, ker se je šele glede na obrazložitev sodišča v izpodbijani sodbi pokazalo, da je predložitev dokaza potrebna.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek na opustitev poseganja v lastninsko pravico zavrnilo, saj je ugotovilo obstoj služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili v korist nepremičnin toženca parc. št. A, B in C v breme nepremičnine parc. št. X v solasti tožnikov. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na pravilno materialnopravno podlago in jo v razlogih sodbe tudi ustrezno pojasnilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

6. Tožeča stranka v pritožbi ponovno zatrjuje, da se parc. št. Y in X stikata in ni pravno relevantno, kje pot v naravi dejansko poteka. Že prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe ovrglo trditev tožnikov, da se pot, ki poteka po parc. št. X in je last tožnikov, priključi na javno pot po parc. št. Y, zaradi česar služnost ne bi bila mogoča. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se sporna pot v naravi nadaljuje po parceli tožnikov s parc. št. Z, nato po parc. št. A last toženca. Sodišče je tako ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka in sicer vpogleda listinskih dokazov, razlogi pa so natančno razvidni v tretjem odstavku obrazložitve sodbe na str. 6. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je pomembno, kje pot dejansko poteka, kar je sodišče tudi ugotovilo. Zato je imelo vse potrebno znanje in je to razvidno iz listinskih dokazov v spisu. S tem, ko sodišče ni imenovalo izvedenca geodetske stroke, ni kršilo določil postopka niti ni posledično zmotno ugotovilo dejanskega stanja. Potek poti je razviden iz listin, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe.

7. Neutemeljene so pritožbene trditve, da med služno in gospodujočo stvarjo ni neposredne ekonomske povezanosti. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe večkrat ugotovilo, da so toženci pot uporabljali za potrebe obdelovanja njiv, pobiranja sadja, košenj in nadzora ovac, shranjevanja pridelkov ter odvoza sena (glej prvi in tretji odstavek na list. št. 5). Pritožbene trditve, da sodišče ni upoštevalo dokaza soglasja Občine Trebnje z dne 10.5.2004, kljub temu, da bi ga moralo šteti za pravočasnega, so neutemeljene. Že prvostopenjsko sodišče je v razlogih pojasnilo, zakaj je stranka s tem dokazom prepozna.

8. Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču, da ni ugotovilo bistvenih elementov priposestvovanja stvarne služnosti in sicer načina njenega izvrševanja, pogostosti in namena. Tožeča stranka pri tem spregleda, da gre v tem sporu za zaščito pred vznemrjanjem, v okviru katerega je sodišče kot predhodno vprašanje presojalo, ali obstaja v korist nepremičnin toženca služnostna pravica hoje in vožnje po parc. št. X last tožečih strank. V tem obsegu je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ugotovilo obstoj vseh bistvenih elementov obstoja stvarne služnosti za odločanje v okviru tožbenega zahtevka. Sodišče je tudi ugotovilo način izvrševanja služnosti (pravica hoje in voženj), kot tudi to, s katerimi vozili se je vožnja izvajala, za kakšen namen ter kolikokrat. 9. V pritožbi zatrjevana protispisnost oziroma kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Iz zapisnika o zaslišanju priče S.M. (list. št. 72) je razvidno, da je priča voznik, da je v P. rojen, da je živel sam do leta 1976 in se je iz smeri M. vedno prihajalo mimo J.. Najprej so prihajali z vozom, kasneje z avtom in motorjem. Izpovedal je tudi, da je pot, ki jo uporabljajo za smer vožnje proti M., bila vedno širša, po njej pa sta s pokojnim J.J. vozila s tovornjakom (tretji odstavek na list. št. 73).

10. Priča je izpovedala tudi, da je njegov sin ves material iz M. pripeljal po poti mimo J.. Priča J. M. pa je res izpovedala (kot zatrjuje pritožba), da se je gradbeni material za hišo pripeljal tako mimo J. kot tudi po poti mimo njih. S tem je priča delno potrdila izpovedbo priče S.M., izpovedala pa je tudi, da se je vozilo po poti mimo njih, s čimer ni izpodbila izpovedbe S.M., saj sta oba trdila, da se je gradbeni material s tovornimi vozili za gradnjo nove hiše peljal mimo J. V. njuni izpovedbi ni nikakršnih takih nasprotij, ki bi vzbujala dvom v verodostojnost izpovedb priče M. starejšega. Tudi toženec je zaslišan kot stranka izpovedal, da se je ves material zvozil po poti, po parceli mimo tožnikov.

11. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ugotovilo, da je izvajanje voženj po služnostni poti preko zemljišč tožečih strank odraz osebne ugodnosti lastnika gospodujoče stvari (kot to skuša prikazati pritožba). Glede trditev tožeče stranke, da ima toženec že vpisano služnostno pravico v korist parc. št. A in B pa je sodišče v razlogih pojasnilo, da potrebnost in koristnost nista pogoja za priposestvovanje, pač pa sta pomembna pri presoji utemeljenosti morebitne tožbe za ukinitev služnosti. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče pa je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav je to zemljišče pridobilo tudi druge možne povezave. Služnostna pot je lahko za lastnika gospodujočega zemljišča enostavnejša ali zahteva manj napora. Zmanjšanja koristnosti zato ne smemo šteti za razlog, zaradi katerega je mogoče zahtevati prenehanje služnosti. Sodišče je ugotovilo, da preoster ovinek onemogoča zavijanja brez popravljanja vozila na cesti proti M., zaradi česar po oceni sodišča ni moč govoriti o bistveno spremenjenih okoliščinah. Zgolj boljša preglednost (kot zatrjuje pritožba) ni bila razlog za ustanovitev služnosti.

12. Tudi če se na nepremičnini tožene stranke od leta 1976 dalje ni živelo, stvarna služnost ni prenehala po samem zakonu, kot to zatrjuje pritožba. Služnost, kot jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, se je izvajala ves čas priposestvovalne dobe. Spremenjen način rabe nepremičnine v letu 2004, na katerega se sklicuje pritožba, je povzročil še povečano rabo oziroma večjo frekventnost, kar ugotavlja tudi sama pritožba. Služnost voženj pa se je izvrševala celo priposestvovalno dobo z vozili, kar izhaja iz razlogov prvostopenjske odločbe. Frekventnost voženj je odvisna od vsakokratnih potreb. Pomembno je, da ni bilo časovnega obdobja, ko se služnost ne bi izvajala, tako da bi iz tega razloga prenehala obstajati.

13. Pritožbene navedbe glede odkupa par. št. B v letu 2003, na kateri stoji stavba tožene stranke in predložitev geodetske zazidalne situacije z datumom 4. 2004 za hišo toženca, ki jo je tožena stranka priložila pritožbi, so prepozne. Razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v utemeljitev predložitve listine in navedbe tega dejstva v pritožbi, pa tega ne opravičujejo (286. člen ZPP).

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo potrebno zato zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato krije vsaka stranka sama svoje stroške postopka (154. in 165. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP

(2) Stvarnopravni zakonik, Ur. list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ